Slovenec (1943) - Planinko: Vsakemu človeku bdi v duši skrito hrepenenje po lepoti.
Vsakdanje življenje to hrepenenje sicer mnogokrat prevpije, toda v urah samote postane človeku sredi vsega tega pisanega drvenja in premikanja vendar dolg čas, samo dolg čas po strmih meleh, samotnih macesnih, po meglah, ki v ostrem severu hite preko izrezljanih vrhov, po mirnem in srečnem snu, sanjajočem tihoto sredi bučanja alpskih simfonij.
Ljudje, ki so povezani z naravo, ne čutijo potrebe, da bi hodili v gore, saj je alpinizem le reakcija proti nenaravnemu življenju in pretirani civilizaciji, kar pa primitivnega kmeta še ne tare. Zato se alpinizem ni razvil med kmeti, ki žive blizu planin, ampak najdemo že prve pojave alpinističnega udejstvovanja med onimi sloji, ki so od gora oddaljeni, to je med meščani. Psihološko dejstvo je namreč, da neka stvar človeka tem bolj mika, čim oddaljenejša in nedostopnejša mu je.
Toda bistvo alpinizma ni samo iskanje nečesa novega, kar ni vsakemu dostopno; neprimerno večji je vzgojni moment in dojem za vse življenje.
Človek, ki je poslal praktični materialist, nezavestno išče le užitke in lovi zlato, klic notranjosti pa je v njem utihnil. Alpinist pa išče v gorah novega življenja in ga žene v njihovo naročje hrepenenje po spoznanju in pravilnem vrednotenju življenja, na kar je v trdem vsakdanjem boju za obstanek že skoraj pozabil. Vse sile, ki jih je vsakdanje življenje sicer potlačilo in zamorilo, v borbi s prirodnimi silami nanovo ožive, človek se sprosti vsakdanjih vezi ter se spet približa samemu sebi.
Vrh je alpinistu tisto mesto, odkoder s široko odprtim srcem pije vase nepopisljivo lepoto gora in kjer čuti najmočneje in najjasneje, kako mogočen je Tisti, ki nam je s svojo večno roko izoblikoval te masivne orjake in kako dobrotljiv je, da nam je dal gledali in spoznavati v tem svetu, ki je drugače vsakdanji kot blatna cesta, nekaj tako vzvišeno lepega in hkrati tako mehko melodičnega kakor pesem, da nam je ustvaril te naše gore.
Kratki so trenutki, ki jih alpinist po težkih in napornih borbah preživi vrh sončnih planin, koder ni bolečin, koder počivajo radostni, srebrnobeli oblaki, so zanj tisto veliko alpinistično doživetje in takrat postano alpinist z dušo in s telesom.
Čim večjo nevarnost je alpinist prental, tem močnejša je v njem zavest, da si ni življenja samo rešil, temveč si ga je spet nanovo zaslužil. Kadar je človek bolan, šele začuti, koliko je vredno zdravje; tako si tudi alpinist v najtežjih trenutkih želi življenja in ga po prestani nevarnosti čuti kot največjo dobrino.
So alpinisti, ki se zadovoljijo s tem, da goro samo gledajo ter se radujejo nad sončnim zahodom ali jasnimi mesečnimi nočmi. Drugi pa so, ki vsega tega ne marajo uživati brez truda in naporov; v trdi borbi s steno si kujejo srečo na vrhu.
Zopet drugi iščejo v tem boju srečo za nemirno srce. Saj so za vsakega planinca najlepši tisti kratki trenutki na vrhu, kamor ne seže hrup in šum nemirnega sveta. Tam je sam, čisto sam z božjo prirodo.
Nepozabni so večeri v gorski tihoti. Ko se zasvetijo vrhovi gora v nadzemski luči in ko lahen veter prinaša iz bližnjega gozda šum smrek in samotnih macesnov, pomešan s šepetanjem vetrov in šumenjem slapov, se človeku zazdi kot bi bil v božjem naročju. Takrat ostane daleč za njim vsakdanjo življenje, skrbi, razočaranja in gorje, pesem planin mu da novih moči za življenje.
Vse na svetu so spreminja, le gore ostanejo vedno iste. Pripovedujejo nam vsak večer s svojimi zlatoožarjenimi vrhovi in v mrak se pogrezajočimi gozdovi pravljico sreče. V ušesih in srcu nam zveni večerna pesem zvoncev in samotnih macesnov, temnih kaminov in rdečih žlebov, razklanih grebenov in mračnih sten.
Planinko
Slovenec, 29. julij 1943