Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... Spet je začel skakat in vpiti: »Baba hudičeva, pa ja ne misliš še tja gor lest! Baba hudičeva, tja ni poti! Hudič se boš tam še ubil! Baba, da ne boš tja hodila!« Petkrat sem mu morala obljubit, da ne bom šla tja gor ...

Zbudim se in pogledam skozi okno. Megleno, turobno. Grem nazaj v toplo posteljo in odspim še eno ali dve kitici. Potem se le zvlečem s postelje. Vznemirjena sem. Že, ko sem šla spat, sem bila napeta, saj bom šla probat zlest na Zajmenove peči. Nabašem se testenin in šele ob pol devetih se spokam od doma. Groza.

Nič ni prijazen dan. Oblačno je. Dež ni napovedan in grem, pa kar bo, pač bo. Nič kaj ne gledam okoli, ker sem preveč skoncentrirana na današnji cilj. Drvim proti Kranju. Hribi se nič ne vidijo. Začne me skrbeti. Peljem se proti Naklemu. Dohitim sprehajalce. Zaslišim, da me nekdo kliče. Zabremzam. Bila je prijatlca, ki je šla z varovanci do ene kmetije. Malo sva poklepetali.

Peljem se dalje in vedno bolj me skrbi vreme. V megli nimam tam kaj iskati. Postajam napeta. Prispem v Tržič. Grem si po en rogljiček. Imajo samo enega. Vprašam, če je čakal name. Gospa pravi, da ja. Ko ga ugriznem čutim, da je že posušen. Najbrž je bil še od včeraj. Nisem navdušena nad njim. Pojem ga pa vseeno. Grem skozi mesto in žvečim tisti kiflc.

Potem se spravim na kolo in se poženem na staro ljubeljsko cesto. Še vedno so hribi v megli. V meni se prepletajo občutki vznemirjenosti, razočaranja, a hkrati upanje, da mogoče se pa le megla razpodi. Dobro vem, da v megli ne smem tja, ker bi bilo nespametno. Kar malo žalostna sem. Potok Mošenik me hoče razvedrit. Šumi mi in šumi. Poslušam njegovo melodijo. Pomirja me in mi vzbuja upanje. Na travniku so ovce. Skupaj so čisto male, snežno bele. Ena ima samo okoli očesa črno obrobo. Tako ljubke so. Razmišljam o njih. Potem dvignem glavo. In glej čudež. Za trenutek se mi pokaže Begunjščica. Srce mi je kar poskočilo. V noge sem dobila neverjetno moč. Megla mi je spet zagrnila Begunjščico. Pa se mi malo pokažejo Zajmenove, pa se spet pokrijejo z meglo, kakor, da bi jih kdo pokril s pajčolanom. Se mi že smeje. Vem, da se bo to razpodilo. Sonček se trudi in trudi. Svoje žarke pošilja skozi megleni pajčolan. Kar naj ga raztrgajo. Pa se spet vse skrije. Sedaj sem pa optimistka. Nič druga ne vidim, ne slišim, samo gledam gor in čakam kdaj se mi pokaže pravljica. Bo, bo. Pa se zgodi. Sončni žarki raztrgajo megleno kopreno in odpre se jesenska pravljica. Na glas se smejem. Akcija bo.

Ogledujem si kje bo treba hodit. Dolga bo. Prispem do kraja, kjer naj bi štartala. Spomladi, ko sem šla na Ljubeljščico sem poklepetala s kmetom. Imam taktiko. Najprej se začnem pogovarjat o kmetovanju in življenju tam, kjer trenutno sem. Potem pa začnem tipat po poteh, ki me mikajo. Pa zvem. Povedal mi je, da gredo na leto gor le dva, ali trije. Bom sedaj jaz med njimi? BOM. Gledam, kje naj skrijem kolo. Nič primernega ni. Potem ga le zvlečem po strmini in ga skrijem za grmovje. Težko, a sem zmogla. Preobujem se in spakiram nahrbtnik. Štartam. Neznansko sem vznemirjena in to še kar narašča. Že ponoči sem se zbujala, ker grem uresničevat moje večletne sanje. Poženem se po stezici. Ko hočem na razgledišču malo definirat kje sem, vidim, da sem karto pozabila v torbi na kolesu. Brez karte pa ne smem naprej. Skočim nazaj po karto. Počutim se kot mala punčka, ko sem enkrat na leto nekam šla in potem sem bila v neznanskem pričakovanju kaj bom videla in doživela. Tako se počutim sedaj. Tako polna sem pričakovanj in hkrati tako vesela, da me objema sonček, da sem med obarvanimi drevesi. Poslušam melodijo listja, ki mi šelesti pod nogami. O, v tem tako uživam.

Prispem na Kršiše. Tam je stolp in klopca. Na listu je bil napisan en verz, pa se celi ni dal več prebrat. Škoda. Rada imam verze. Sledim stezici naprej. Tu še nisem hodila. Nekaj novega že imam. Med drevesi se mi pokaže skalovje. Srček mi kar poskoči. Kaj je to? Je to del Zajmenovih peči? Je to Veliki vrh? Premalo se vidi in ne morem ocenit. Daleč je. Delala bom velik ovinek. Mi bo uspelo? Grem dalje. Nikjer ni nikogar. Sama sem. V mislih si kar naprej ponavljam Zajmenove peči, Zajmenove peči … Noro. Končno sem se opogumila. Nikogar nisem našla za zraven, sama sem se pa kar obotavljala. Vedno so mi vsi odsvetovali. Začnem se smejat.

Spomnim se tukajšnjega posebneža. Ne spomnim se več kam sem šla. Peljala sem se mimo in se je takoj videlo, da tam biva posebnež. Postala sem in lezla na tisto dvorišče. Takoj je prišel bliže. Začela sem ga nekaj spraševat. Hitro mi je bilo jasno, da imam opravka s pravim posebnežem. Postrani me je gledal in vprašal od kod sem. Povedala sem, da iz Ljubljane. Začel je spraševat kje imam pa avto. Povem mu, da ga sploh nimam. Pa je začel vpiti: »Baba, pa ne boš rekla, da si z biciklom prišla iz Ljubljane?« Rečem mu, da sem. Gledal me je postrani in spet zavpil: »Baba!« Skočil je do mene, me zagrabil za bedrco, stisnil in spet odskočil. Pa je spet zavpil: »Baba, pa imaš mišice, imaš, sedaj ti pa verjamem.« Pa je vpil in vpil. Potem reče, da jaz pa nisem Ljubljančanka. Zavpil je: »Ti si pa Štajerka«. Pokimala sem, ker sem bila še vedno v šoku. Potem je bil pa zadovoljen. Začel mi je razkazovat svoje leseno kraljestvo. Do besede sploh nisem prišla. Mislila sem si, da ta je pa še hujši od mene. Ha, ha. Velika konkurenca. Še spraševat ga nisem kaj dosti upala, ker je tako vpil. Vse mi je razkazal. Potem me je peljal v hišo. Še tam mi je vse razkazal. Ko sva hodila po hišnem labirintu sem se kar malo ozirala nazaj, kje je izhod, če bo potreba. Ko me je kaj vprašal, sem po tihem na hitro nekaj odgovorila. Pa saj mi še stavka ni pustil do konca povedat. Pokazal mi je svoje apartmaje-posebne, zame so špica. Dovoljenja pa ne dobi. Zmeniva se, da bom jaz prva gostja. Potem mi pove nekaj zanimivosti, ko vidi, da me zadeve zanimajo. Pravi, da Ljubljančane pa tako nič ne zanima, da so butasti. Češ, da v hribe gredo samo telefonirat in se hvalit kje so. Začela sem ga spraševat za Zajmenove peči. Spet je začel skakat in vpiti: »Baba hudičeva, pa ja ne misliš še tja gor lest! Baba hudičeva, tja ni poti! Hudič se boš tam še ubil! Baba, da ne boš tja hodila!« Petkrat sem mu morala obljubit, da ne bom šla tja gor. Malo se je pomiril, pa spet začel vpit: »Baba, v očeh ti vidim, da boš lezla gor. Kar svetijo se ti oči, ko spregovoriš to ime. Obljubi mi, da ne boš lezla gor. Hudič, saj te je škoda, da bi se tam ubila!« Pa sem spet obljubljala, čeprav sem vedela, da enkrat bom šla. Potem me je le spustil naprej. Le kaj bi sedaj naredil, če bi me videl tu? Groza.

Smeje poskakujem naprej. Ob teh spominih se smejem kar na glas. Kaj vse sem že doživela na svojih potepanjih. Sonček me boža in vsa srečna stopam med drevesi, ki so odeta v pisana oblačila. Prispem na kolovoz. Grem po njem. Tam se razcepi. Kam sedaj. Zavijem desno. Na ovinku se začne spuščat. Kaj sedaj? Na robu vidim eno stezico. Vzpnem se po njej. Podim se po enem grebenu, pa ne vem kam bom prišla. Nekaj novega pa je. Okoli mene jesen in v moji duši jesen. Ljubim jesen in zgodnjo pomlad. Čas, ko vse ozeleni in zacveti in čas, ko se narava okiti v praznične barve. Ne vem katero drevo je lepše okrašeno. Naenkrat pa zagledam med listjem jurčka. Kako sem ga vesela. Seveda gre z mano. Nekaj pa je. Skakljam naprej. O, pa se mi spet nasmeje velik zdrav jurček. Super. Juhca bo. Komaj ga pospravim, že zagledam še enega. Grem samo malo naprej in čaka me še eden. Skoraj že pozabim na moje današnje sanje. Gobarjenje je tudi moja velika strast.

Pa prispem spet na kolovoz. Katera smer je prava? Ob poti je tintnica, ki že sama pove, zakaj ima tako ime. Malo naprej pa najdem Velikega lovkarja. Ta goba ni pogosta. Našla pa sem ga sedaj in na tej višini. Zelo zanimivo. Malo naprej naletim na kup mušnic. Ena med njimi pa je nekaj posebnega. Zgleda kot rožica. Neverjetno. Take pa še nisem videla. Kar ne morem naprej. Navdušena sem. Ampak, moje peči me čakajo. Grem dalje. Pa spet barve, barve, barve. Kako lepo. Že s tem kar sem sedaj prehodila in videla sem zadovoljna. Kaj me šele čaka? Vidim, da je proti Tržiču megla. Jaz pa na toplem jesenskem soncu obdana s temi barvami. Kako lepo. Pa spet mušnice in spet kolovoz levo in desno.

Grem na levo. Pokaže se mi Veliki vrh. Fantastično. Sedaj imam predstavo kje sem. Dol vidim eno kmetijo. Mislim, da je to Matizovec. Tam so Kofce. Grem levo nekaj časa. Občutek imam, da to pa ne bo dobro. Zavijem kar v gozd in grem bolj desno. Pridem do ene velike skale in ob njej grem naravnost po gozdu. Občutek imam, kot da je ena komaj vidna stezica. Potem se zgubi. Tam se malo lovim in grem po občutku naprej. Pridem do male poseke. Razmišljam kje pod mano je kolovoz. Nad poseko je en pas ruševja, vmes pa tista velika šopasta trava. Ogledujem si teren. Tam bi se dalo it naprej. Dobro si moram zapomnit kje grem gor, da bom potem po istem prišla dol na kolovoz. Vse si moram dobro vtisnit v spomin. Če zgrešim kolovoz pri sestopu bo kriza. Začnem lest navzgor. Zelo je strmo. Veje me praskajo. Malo se dvignem. Obrnem se. Za mano je jesenska pravljica. Pogled proti dolini je fantastičen. Najprej pisan gozd. Za njim so obrisi hribčkov, ki se vrstijo v smeri Tržiča. Šentarska dolina je pa v beli megli. Uživam. Pokaže se Kamnik, Pirmance in nadaljevanje grebena proti Kofcam. Za njimi štrlita iz megle Kriška in Tolsti vrh. Še malo višje se pokaže Storžič, Mali Grintovec. Spredaj sta planini Spodnja in Zgornja Konjščica, pa del Stegovnika ….Fantastično. Lezem navpično navzgor. Prijemam se trave in ponekod rinem skozi ruševje. Opraskana sem. Pazit moram na vsak korak. Če naredim samo malo napako, me bo neslo dol kot po toboganu. Če bi me sedaj kdo videl, bi me nahrulil. Morala bi bit tiho, ker bi me opravičeno. Na vrh grem kakor daleč se bo dalo. Danes in nikoli več. Kaj bi sedaj naredil podljubeljski posebnež, če bi videl, da »baba« leze na vrh? Verjetno bi strašno vpil in me vlekel dol. Bil bi zanimiv prizor. Upam, da ne bom na teh travnatih terasicah pohodila ali prijela za kako kačo. Lezem zdaj levo, zdaj desno. Vem, da imam čisto blizu desno Veliki vrh. Bom znala nazaj? Ne, grem do konca. Mogoče bom prispela do popolne plezarije in bom morala nazaj. Kar bo pač bo. Oj moje Zajmenove peči. Danes se potikam pri vas. Kaj me še čaka? Lezem vztrajno kot prava ovnica in tigrica. Prehode kar dobro najdem. Desno se mi pokaže spet Veliki vrh.

HURA, HURA, SAJ SEM NA VRHU GREBENA. SUPER. Čisto blizu je Veliki vrh. Oh, daljše noge bi morala imet. Z desno nogo bi stopila na Veliki vrh, z levo pa na Babo. Zakaj nisem velikanka, zakaj sem pritlikavka? Kako bi bilo to super. V telesu začutim adrenalin in nepopisno srečo. Uspelo mi je priti na vrh. Vriskam in vpijem od sreče. Ne morem verjet. Fantastično. Malo nižje je planina Korošca. Malo se obrnem in začnem iskat stari Ljubeljski prelaz. Lepo se vidi koča. Začnem hodit po grebenu proti zahodu. Da se hodit. Sama sebi naglas govorim: »Na grebenu sem, na grebenu sem.« Vidim Begunjščico, Vrtačo, Stol, Ljubeljščico in vrhove v Avstriji. Podjuna je skrita v beli megli. Samo en vršiček štrli iz meglenega morja. Joj, joj. Malo se začnem dvigat po grebenu. Na vršičku je postavljena navpično ena palica. Grem do nje. Prispem do palice. Par metrov naprej je postavljena deska za klopco. Onemela sem. Ne morem verjet svojim očem. Saj sem na tej koti, na katero sem hotela prit. Samo majčkeno bolj vzhodno sem prispela na vrh. Drugod se tudi ne da. Spustim palice in skačem od sreče. USPELO MI JE, USPELO. SUPER! Kaj takega. Noro, noro. Smejem se od sreče in hkrati jočem. Saj ne morem verjet. Uresničene so moje večletne sanje. ZAJMENOVE PEČI - moja velika želja, prepovedane in zaradi tega še toliko bolj želene. HURA, HURA. Saj se mi bo še zmešalo. Tako zelo, zelo sem srečna. Če bi sedaj umrla, bi se še mrtva smejala. Joj, joj. Brišem si solze sreče. Če bi me kdo opazoval, bi rekel, da sem za umobolnico. Jaz sem pa tako srečna, srečna. Ni besed s katerimi bi opisala kakšni vse občutki me navdajajo. Plešem po grebenu. Moje ljube Zajmenove peči, moja velika želja, moje sanje. Sedaj sem v vašem naročju. Od vseh strani sem si vas ogledovala in hrepenela po vas. Vsakič je bila želja večja in s tem tudi hrepenenje. Drugi bi rekli greben kot greben. Zame pa ne. V vas je nekaj posebnega. S kakšno radostjo ste napolnile moje telo, mojo dušo. Ni besed. Največji besedni umetnik se ne bi znal izražat sedaj v moji koži. Kaj je v vas? Zakaj ste me tako vabile v svoj objem? O Zajmenove peči, kot, da bi me zacoprale. A se mi bo zmešalo od sreče, ali se mi je pa že?

Moram dol. Pozno sem šla od doma. Lenoba. Sedaj bi lahko še uživala v teh občutkih. Kako bom šla pa dol? Bom znala sledit svoji poti? Pokličem prijatlco, ki sem jo zjutraj srečala. Povem ji, da sem na vrhu. Zmeniva se, da ko pridem do kolesa, ji javim. S težkim srcem začnem sestopat. Pa se vrnem in skušam z očmi in rokami še enkrat objet vse kar je okoli. Zaprem oči in si skušam v mislih predstavljat to kar sem sedaj videla. Ta vtis bom nesla v dolino, domov in naprej v življenje do smrti. Začnem se spuščat. Zelo gledam kje hodim in študiram kje sem šla gor. Skoncentrirana sem. Uspe mi priti do poseke. Bravo. Najhujše je za mano. Sedaj pa do kolovoza. Skušam čim bolj hodit tam, kjer sem šla gor. Grem malo bolj levo in pridem na drugi kolovoz. Dvignem roke, saj sem rešena. Hvala ljubi Bog, da si me čuval. Hvala Zajmenove peči, da ste me tako lepo sprejele in celo vrnile. Hvala za vse nepozabne občutke, ki sem jih danes doživela. Hvala za vse. Po kolovozu grem kar vzvratno. Gledam še nazaj, da jih še vidim. Potem si rečem HURA in skakljam navzdol.

Spet se mi pokaže greben. Tako srečna sem in zadovoljna. Pridem do ene opuščene planine. Bajta se podira. Prej je nisem videla. Grem do nje, da si jo ogledam. Zelo dobro sem si zapomnila kje sem šla gor. Tam grem tudi dol. Počutim se kot breztežno bitje. Kot perešček me nese navzdol. Še vedno se smejem na glas. Še mi pritečejo solze sreče. Kot, da bi me nosil zrak prispem do kolesa. Vlečem ga na cesto. Moram pazit, da se ne bova oba kotalila navzdol.

Gospa, ki se sprehaja obstane in gleda kaj počnem. Začnem se preobuvat. Spakiram v torbe stvari. Gospa je mislila, da sem nabirala gobe. Te lepo naložim na vrh torbe, da jih ne bom zmečkala. Po cesti se zapeljem malo naprej. Do razgleda na Zajmenove peči. Božam jih z očmi in spet mi tečejo solze. Ja, še bom šla gor, še. Po grebenu. Celem grebenu. Se da obit tisti navpični del skale? Moram se pozanimat. Ljube moje, kako ste me osrečile. Kako ste me osrečile. Kako ste me napolnile. Poslovim se od njih. Spomladi se vidimo. Pridem spet v vaš objem. HVALA VAM, HVALA.

Zapodim se proti Tržiču. Sem kot slepa in gluha. Nič druga ne obstaja zame kot današnji občutki, današnje doživetje. Kar naenkrat se znajdem v Dupljah. Skoraj vsakič naredim posnetek cerkve s Storžičevim v ozadju. Tako lepo se mi to zdi. Zavijem proti dupljanski graščini. Na dvorišču gospa nekaj dela. Zraven prideta drugi dve. Vprašata jo, če si lahko ogledata razstavo. Povabila jih je naprej. Pa sem še jaz prislonila piskrček. Dupljanska graščina sodi med skromna podeželjska plemiška bivališča. Dupljanski vitezi so omenjeni že v 13.stoletju. Njihovo bivališče je bilo verjetno kje drugje, ne v današnji graščini. Razcvet je graščina doživela v 17.stol. 1614 je graščino prevzela družina Crabath. Potem je prišla v roke Pasarellijem. Od takrat so poslikave. 1773 je prešla v meščanske roke. 1832 je bil požar. Takrat so jo znižali in skrajšali. Od 1976 je v lasti družine Mauser, ki so jo obnovili. Danes je v njej tudi galerija, je pa tudi kot muzej, ki govori o zgodovini graščine. Spravim kolo na dvorišče in stopim v graščino.Ogledujem si dela očeta in sina - Dušana in Matevža Sterleta in zgodovino graščine. Poklepetam z zelo prijazno gospo. Potem se le poženem proti Kranju. Spotoma uživam ob pogledih na Storžičevo skupino, na katero je sonce poslalo še zadnje žarke. V Kranju naredim ovinek k Prešernu in potem drvim domov. Med potjo tuhtam kako prečit Zajmenove peči. Drvim spet s 27 ali 30 na uro. Presrečna sem. Proti domu se pripeljem že v temi. Doma se usedem in od sreče zjočem. Potem začnem spet kuhat gobovo juho in ajdove žgance. Hvala Bogu vse se je izteklo srečno.

KONČNO SEM BILA NA ZAJMENOVIH PEČEH.

Alenka Goričan