Družina - Andrej Praznik: V 19. stoletju se je med našimi predniki začela krepiti narodna zavest. Pojavile so se zahteve po združitvi Slovencev, porajala so se množična zborovanja, okrepil se je položaj slovenščine v šolstvu, upravi in sodstvu.
Odpor proti germanizaciji naših krajev se je polagoma razširil tudi v gorski svet. Dovški župnik Jakob Aljaž je kupil vrh Triglava in leta 1895 na njem postavil stolp, že leto prej pa je pod Črno prstjo odprla vrata prva koča Slovenskega planinskega društva. Ime je dobila po njegovem prvem načelniku Franu Orožnu, ki je umrl pred sto leti – 26. novembra 1912.
NA TRDNI SKALI
»Izlet ‘Slovenskega planinskega društva’ in otvoritev prve planinske koče na Črni Prsti dne 14. in 15. t. m. vršila se je nad vse sijajno v splošno zadovoljnost,« je v sredo, 18. julija 1894, poročal Slovenski narod. »V soboto opoludne se je na kolodvoru zbralo nad 40 izletnikov. V Lescah so čakali okičeni vozovi in odpeljali izletnike v Bohinjsko dolino. V Bohinjski Beli vihrale so raz streh narodne in cesarske zastave in še celo šopek je dobil vsak izletnik. Še predno so vozovi pridrdrali v Bohinjsko Bistrico, grmeli so topiči in pozdravljali došlece.«
Izletniki iz Ljubljane, med katerimi je bilo tudi »petero slovenskih gospic«, so se v Bohinjski Bistrici okrepčali, nato pa okrog 18. ure krenili naprej. Po poltretji uri hoje so skoraj vsi prispeli do nove koče, ki »je postavljena na takem prostoru, da pripravnejšega nobeno strokovnjaško oko najti ne more. Sestavljena je iz močnih lesenih plohov, stoji na trdni skali, je proti vetru skrita in z deskami krita. V koči se nahaja vse, kar potrebuje človek, če je tudi manj skromen kakor hribolazec, je zapisal Slovenski narod.
Po večerji je zunaj zagorel kres, tamburaši pa so »udarjali domače narodne komade«. Ponoči je začelo močno deževati, zato je naslednji dan odpadel načrtovani skupinski izlet na vrh Črne prsti. Posamezniki, ki so vendarle krenili na pot, pa so se vrnili premočeni do kože. Ob deveti uri je Fran Orožen svečano odprl kočo in se zahvalil vsem, ki so pomagali pri gradnji. Potem se je k besedi priglasil še odbornik Josip Hauptman, poudaril načelnikove zasluge za razvoj Slovenskega planinskega društva in kočo krstil po njem. »Načelnik se je za to odlikovanje zahvalil ter zagotovil, da mu ostane ta dan kot najlepši v njegovem življenji v veselem spominu. Navdušeni živio- klici, streljanje, petje in tamburanje zaključilo je slavnostno otvoritev,« je še poročal Slovenski narod.
PRAVO SRCE ZA PRIRODNE KRASOTE
Fran Orožen se je rodil konec leta 1853 v Laškem. Bil je nečak stolnega prošta Ignacija Orožna, ki je v osmih knjigah podrobno popisal zgodovino in dekanije lavantinske škofije, umrl pa je na veliki petek leta 1900. Otroštvo je preživel v rojstnem kraju ob Savinji, kjer se mu je v spomin močno vtisnilo tudi jurjevsko praznovanje. Mladi so enega od fantov od nog do glave ovili z zelenimi bukovimi vejami, da je komaj videl skoznje. Sprevod z zelenim Jurijem in veliko množico otrok je potem korakal od hiše do hiše, »kjer dobe mladi romarji jajc, špeha in vina. Eden deček nosi košarico za jedila, drugi pa ima sodček, v katerega natakajo podarjeno vino,« je leta 1901 obujal spomine v članku Praznovanje sv. Jurija na Štajerskem, ki je bil objavljen v Ljubljanskem zvonu. Tudi sam je navdušeno sodeloval v tem sprevodu, a se hkrati skrbno ogibal domači hiši, da ga starši ne bi opazili in poklicali.
Po gimnaziji v bližnjem Celju se je kot mnogi Slovenci odpravil na Dunaj, kjer je študiral zemljepis in zgodovino. V osemdesetih letih 19. stoletja je služboval na državnem moškem učiteljišču v Kopru, nato krajši čas v Novem mestu in na državni realki v Ljubljani, od leta 1889 do smrti pa je poučeval zemljepis na cesarsko-kraljevem moškem učiteljišču v Ljubljani. Ker je spoznal potrebo po bolj metodičnem pouku, je o tem objavil vrsto člankov. Pisal je šolske knjige, priredil globus s slovenskimi imeni in več stenskih zemljevidov, njegovo najpomembnejše in najobsežnejše delo pa je Vojvodina Kranjska, ki je izšla v začetku 20. stoletja v dveh knjigah.
Leta 1893 se je pri štiridesetih poročil z osemnajst let mlajšo Franico Kocjanovo, ki mu je rodila dva sinova. Leta 1905 je umrla, on pa se je pet let pozneje znova poročil. Fran Orožen je bil prvi predsednik Društva slovenskih profesorjev, odbornik Muzejskega društva za Kranjsko ter član in odbornik Društva za raziskovanje podzemeljskih jam. Na slovesnem ustanovnem občnem zboru Slovenskega planinskega društva 27. februarja 1893 je bil izbran za načelnika, kar je ostal polnih petnajst let. Zagovarjal je, da Slovensko planinsko društvo ne bo gojilo vratolomne turistike, kar pa ni bilo po godu Jakobu Aljažu, ki je hotel Nemcem iztrgati Triglav.
Orožen ni spadal med drzne hribolazce, ki so se dobro počutili na ozkih skalnatih stezah, rad pa je imel sprehode v naravi. V prvih letnikih Planinskega vestnika je med drugim pisal o Valentinu Vodniku, Rogački gori, Golteh, Lisci, Mrzlici, potovanju na severno slovensko jezikovno mejo in o Valentinu Staniču. V Koledarju Družbe svetega Mohorja za navadno leto 1903 je objavil obsežen prispevek o Svetem Kumu, v katerem pravi tudi naslednje: »Slovenci so od nekdaj radi hodili na božja pota in posebno k cerkvam, ki so sezidane na visokih gorah. S tem je slovenski narod jasno pokazal, da ima poleg pobožnega čuta tudi pravo srce in razum za prirodne krasote svoje lepe domovine. Na visokih gorah se človeški duh najlažje vzdiguje od zemeljskega hrupa k Stvarniku.«
O Franu Orožnu obširno piše dr. Tone Strojin v knjigi Zgodovina slovenskega planinstva ter v knjižici Prof. Fran Orožen in začetki Slovenskega planinskega društva (prva je na voljo v številnih knjižnicah, druga le v redkih). Mi pa za konec poglejmo, kaj je leta 1913 v Carnioli, Izvestju Muzejskega društva za Kranjsko, o njem povedal geograf in zgodovinar Milan Pajk: »Fran Orožen je bil izredno blaga duša, mehkega srca in mirnega temperamenta; skromni mož je neumorno delal, a tega ni razglašal; bil je malobeseden, nasprotnik blestečih govorov. Kolegi so ga visoko spoštovali kot odkritega prijatelja, učenci kot dobrohotnega učitelja. /…/ Njegovi mnogoštevilni spisi iz raznih panog zemljepisne vede in njegovo naporno delovanje pri različnih kulturnih društvih kaže, da je moral poleg uradnih dolžnosti v svojih prostih urah opravljati ogromno dela; zato so mu prezgodaj opešale moči.«
Andrej Praznik