Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prvič v Kocbekovem kraljestvu

Nova doba (1930), Podlistek (9) - Skobé: ... Da, da! Telovadba, to je prvo na svetu! Če se mi bo še kdaj nasmehnilo nebo in se srečno vrnem v svoj lepi službeni kotiček, bo moja prva skrb, da dam pobudo za ustanovitev telovadnega društva.

Bože mili, toliko vseh mogočih društev imamo v trgu, da smo že resno mislili na to, da bi še društvo za pobijanje vseh društev poklicali v življenje, nikomur pa še doslej ni padlo v glavo, da najpotrebnejšega društva, t. j . »Sokola« nimamo.
Mens sana in corpore sano! Da, da, čim preje moramo poskrbeti tudi za dobrino telesa. Da dobimo krepke mišice, zdravo prožnost udov in duha. In že sem začel ugibati, kdo bi naj prevzel telovadbo. Pa moške člane bi prišel v poštev medicinec Rudež, za ženske pa — kdo drugi, če ne naša Amaconka, agilna in idealna prijateljica Kunigunda?

Začutil sem toplo vlago v očeh. Z duševnimi očmi sem zagledal tistih poštenih 85 kil mesa, odetih v lahno belo poletno odelo. Ti dobra, blaga, ženska duša, kako po materinsko si me bila svarila, ko sem se poslavljal od tebe!
»Pepe, ne hodi v gore«, mi je dejala z milim, sočutnim pogledom.
»Veš, da se boš ubil, ker si tako neroden! S kom pa naj potem plešem tistih 70 figuric najinega medvedjega plesa?«
»Boš že koga naučila, saj nisem vzel patenta za svojo plesno iznajdbo. Ti ugaja?«
»Zelo. Posebno zadnja figura, ko vrže plesalec svojo partnerico na peč ... Ostani doma!« me je rotila.
In čudno: Tudi gospa hotelirka »pri zlati zvezdi« — kjer sem imel hrano in pijačo — me je odgovarjala od izleta: »Prehladili se boste«, mi je prerokovala. »V planinah je vrag.«
»Je vrag«, sem ji sedaj živahno pritrjeval v duhu, ko sem spustil plahi pogled v strašno brezdno pod sabo.
»Uboga reva«, sem pomislil, »kako se bo prestrašila, če je resnica, da pošteni dolžniki tudi po smrti plačujejo svoje dolgove. Jaz sem pošten dolžnik, a plačati ne bom mogel. Kje naj vzamem? Saj nemara nimajo našega denarja na onem svetu. V grob mi ga pa tudi ne bo nihče položil, kakor so imeli navado v dobrih, starih časih. Ampak »hodil pa bom nazaj«. V sanjah se ji hočem prikazati, da ji z mutasto govorico dopovem, kako strašno mi je bilo, ker bo oškodovana vsled moje nagle nepremišljene smrti. In če ne bo razumela? Če si bo moje neme kretnje napačno tolmačila — oj, kako se bo ustrašila!«
»Oče nebeški to je pa res vrag, da mi še po smrti ne da miru in me hodi za denar pumpat z onega sveta!«
Ne, takih vznemirjenj in neprijetnosti pa dobra gospa ni zaslužila!

Napel sem mišice, kolikor se je dalo — in sem se srečno pomaknil za dva palca navzgor.
»Jaz moram živeti«, sem vzkliknil, »že radi dolgov.« Kako grdo bi bilo, če bi šli z mano na oni svet! Ničesar mi življenja bolj ne greni kakor ti nesrečni spremljevalci, ki se me kakor klop drže že izza dijaških let. Komaj sem se enega »ceka« rešil, že me je drugi, še večji, zagrabil.
In kakor da bi ne imel zadosti križev in težav s svojimi, se naj brigam še za tuje dolgove? V novi grozi se mi je stisnilo srce: Spomnil sem se obljube, ki sem ž njo obremenil svojo moško besedo.
Da, da, čitalnica! Gospod predsednik mi je poveril hvaležno nalogo, da naj napolnim prazno društveno blagajno z novimi denarnimi viri, ki bi pa takoj zopet usahnili kakor presihajoči studenec pod »Iglo«.
»Poravnali bomo dolgove«, je dejal.
»Novi gledališki oder nas je pritiral na rob finančnega prepada.«
In sedaj sem zagledal v duhu prijatelja Naceta, slavnega domačega impresarija, s katerim bi si imel pojutrišnjem deliti slavo z največjim uspehom vencanega »kabaretnega večera». Gospod predsednik sam ni niti trenutek dvomil, da bi najin »kabaret« ne rosil zlate rose na korist »najstarejšega in najpriljubljenejšega trškega društva«. Strokovnjak Nace je zamislil program večera s samimi žlahtnimi utrinki, kakor sledi:
I. točka: Volkodlakove sanje. (Poje primadona gospa Slavček. Na harmoniki jo spremlja gospod Uršič.)
II. točka: Arija iz opere: »Roža iz Mačjega kota«. (Svira na goslih Pepe Skobe, bodoči gojenec slovenskega konservatorija in goslaški zvezdnik.)
III. točka: Nastop slavnega copernika Habakuka.
IV. točka: Medvedji ples. (Nova atrakcija.)
Ubogi Nace, kako boš prebolel kruti udarec? V kako strašno zadrego te bo spravila tragična smrt tvojega imenitnega - univerzalnega artista: goslaškega zvezdnika, plesalca in copernika, vse virtuoznosti združene v eni sami osebi. Kje boš, človek, našel nadomestila zanj? Da bi ne trpel tvoj impresarijski prestiž?
Že sem ga gledal, kako s kislim obrazom vrača denar za vstopnice, kupljene v predprodaji in kolne: »Škandal! Ali ta satan ni mogel počakati do čitalniške prireditve! Če se je že hotel ubiti, bi lahko to neumnost poznejo napravil. Škandal!«
»Ne, ne, batjuška, ne maram ti delati jeze, žalosti in skrbi«, sem odločil. »Ho — ruk!«
Hvala Bogu in svetemu Samsonu: zopet sta dva palca pridobljena na tem strašnem terenu.

(Dalje)

Skobé
Nova doba, 15. september 1930

 

dLib.si


Arhiv objav Nova Doba

Skobé = Korban Josip

Korban Josip, mladinski pisatelj, r. 7. maja 1883 v Št. Vidu pri Stični. Dovršil je tri gimn. razr. v Kranju in učiteljišče v Lj. (1902), nato učiteljeval v Žetalah, Ljubnem in od 1907 v Gornjem gradu, kjer je šolski upravitelj. Priobčeval je črtice predvsem humorističnega značaja v Zvončku (1902), DP (1904–41), Kmečkem koledarju (1913, 1914) i. dr.; za Šolski oder je prispeval s trodejanko za mladino Povodni mož (1923), v knjižni obliki je izdal: Vitomilova železnica (1923), Iz mojih temnih dni (1926), Živa voda. Pravljična enodejanka s petjem (1928), Koča v Globeli (1929), Mihčev Mihec (1929), Prvič v Kocbekovem kraljestvu (1930).

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46075

Novosti