Večer - Franček Štefanec: Metod Humar je rešil na desetine ljudi, ki so se v gorah ponesrečili
Večer,
Vse te žalostne smrti, vse krutosti ...
Metod Humar iz Šmarce pri Kamniku je rešil na desetine ljudi, ki so se v gorah ponesrečili. Življenje posveča alpinizmu, gorski reševalni službi, učenju novih generacij, smučanju, kamnoseštvu
Metod Humar je dobitnik zlatega priznanja občine Kamnik in častnega znaka Gorske reševalne službe Slovenije. Več kot 35 let je izjemno dejaven v gorski reševalni službi na reševalni postaji Kamnik. Sodeloval je v več kot 200 gorskih reševalnih oziroma iskalnih akcijah. Metod se še ni zavedal življenja, ko je že vzljubil gore. Vsakodnevno je iz rojstne vasi Nožice občudoval Kamniško-Savinjske Alpe. Pravi, da je hotel videti, kaj je na drugi strani gora. Hrepenenje se je z leti stopnjevalo. Izbral si je kamnoseški poklic in se pogosto pošalil, da bo tako znal vsaj dobro zabiti varovalne kline v trdo skalovje.
V alpinizmu se je začel uriti, ko mu je bilo 17 let. Plezalne veščine je dojemal s Tonetom Škarjo. Posebej je prisluhnil nasvetom starejšega alpinista Mihola Habjana. Davnega leta 1958 je bil sprejet za pripravnika gorske reševalne službe. Bilo mu je 19 let. “Takrat smo Slovenci živeli bedno. Štiri mesece je bilo treba delati za navadno kolo,“ nam je oni dan pripomnil na svojem domu v Šmarci.
Dva zlata cepina
Vedno znova se z bolečino v srcu spominja enega svojih prvih reševanj v gorah. Na vrhu Skute je udarila strela in ubila tri ljudi, med njimi očeta in enajstletnega sina. Hudo je bilo Metodu, ko je videl, da je narava vzela tako mladi življenji. Ponesrečence so spravljali v dolino cel dan. Nosili so jih na ramenih, jih spuščali z vrvmi... Reševalna oprema je bila takrat še izjemno slaba. V tistih časih je bil načelnik gorske reševalne službe v Kamniku zelo znan alpinist Pavle Kemper-le. Gorniki ga imajo za očeta tukajšnjega uspešnega alpinizma. Pohvalno je, da je tukajšnji odsek gorske reševalne službe drugi na svetu, ki je prejel kar dva zlata cepina. Gre za pomembno tovrstno svetovno odličje. Tehnična stopnja tukajšnjega alpinizma in reševalne dejavnosti je na zavidljivi ravni.
Nekoč reševalci niso imeli na voljo prenosnih telefonov ali radijskih postaj. O nesreči v gorah so bili najprej obveščeni miličniki. In ti so se s sporočilom o nesreči osebno napotili po domovih gorskih reševalcev. Ti so se potem organizirali v skupino in se odpravili k ponesrečenim. Metodu je bilo najtežje, ko so bile neko leto v enem mesecu v gorah kar tri smrtne žrtve. Vsak tak dogodek ga je psihično zelo obremenjeval. Včasih se je ob njih globoko zamislil. Tu in tam si je celo rekel, da bo reševanje v gorah prenehal.
In potem sta nekega dne zašla na gorsko brezpotje neko dekle in fant. Na srečo sta ravnala premišljeno, noč sta prespala v varovalnem grmičevju. Šele popoldne naslednjega dne je nekdo slišal njune klice na pomoč. In zatem sta znova zašla na gorskih brezpotjih. Kamniški reševalci so ju našli šele ob dveh ponoči. Za reševalca je največje zadovoljstvo, če najde pogrešanega živega, zdravega, rad poudarja Metod. Po njegovem mora vsakdo, ki se poda v gore, vedeti, kakšen je gorski svet in kaj ga na pohodu čaka.
V petintridesetih letih Humarjeve reševalne dejavnosti je izmed ponesrečenih v gorah ostalo živih okoli 70 odstotkov ljudi. “Vse te žalostne smrti, vse krutosti so za gorske reševalce zelo boleče...“ je oni dan zamišljen dodal sogovornik.
Metod je za razumevanje hvaležen svoji ženi Adi. Pogosto je ostajala doma sama s hčerkama. A on se je vedno znova odpravljal v gore planinarit, plezat, reševat. Ada je trdna Kraševka, ki se vedno znova vprašujoče obrača proti Alpam z željo za moževo srečno vrnitev.
Metod rad obuja spomine. Nekoč se je odpravil plezat na goro z znanim alpinistom Tonetom Škarjo. Zgodilo se je, da je takrat Tone padel dvajset metrov globoko. In skoraj bi bil za njim zgrmel še Metod. “Kot velika rjuha je plaval po zraku. In mene je preblisnila otožna misel na najino skorajšnjo smrt,“ se je zamislil Metod. A se je srečno končalo.
Vzgoja mladih
Gorsko reševanje je Metod Humar v zadnjem obdobju v glavnem zamenjal z vzgojo mladine v alpinistični šoli. Mladim rad pojasnjuje častni planinski kodeks, jim prenaša fizične izkušnje in duhovna spoznanja. Tega je v planinah skozi desetletja sam veliko doživel. Meni, da je novodobni alpinizem usmerjen preveč fzično, telesno. Pozablja se na duhovnost, na prijazno, spodbudno besedo, ki je potrebna soljudem. Mladim pripoveduje, kako slabo so bili v njegovi mladosti opremljeni gorski reševalci. Danes so na voljo sodobna oprema, helikopter, izurjena zdravniška ekipa... A gorniki so po njegovem včasih bolj prijateljevali, si medsebojno nesebično pomagali. Bili so velika družina. In prav to želi privzgojiti mladim. Včasih se z naraščajem poda v hribe in mu med vzponom tu in tam reče: “Fantje! Ata ne more več tako hitro, pazite nanj!“
In Metodu so všeč tudi snežne radosti. Gorska reševalna služba Maribor organizira vsako leto smučarski tek Pohorska smučina. Humar pravi, da je to eden najlepših tovrstnih tekov pri nas, in vedno se ga rad udeleži.
FRANČEK ŠTEFANEC