RadioDur – Dušan Škodič: Gore so v ljudski miselnosti ostajale nekakšno nikogaršnje ozemlje, po katerem je občasno, v navalu nebrzdanega besa, s svojimi rogovi zaoral Zlatorog.
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 19.
Kadar govorimo o prisotnosti človeka v gorah v daljni zgodovini, imamo še vedno v mislih le nekega občasnega obiskovalca, ki so ga tja zanesli opravki. To naj bi bil bodisi lovec, rudar ali pastir. Človek naj bi se zavestno izogibal neprijaznemu in neznanemu svetu, kjer so po ljudski pripovedi prebivale neke čudne poganske pojave. Znani Ötzi je našel svoje visoko počivališče med begom pred preganjalcem, ki mu je v hrbet izstrelil puščico. Še baron Žiga Zois, je pred dobrima dvema stoletjema moral obljubiti denarno nagrado prvim osvajalcem Triglava. Seveda z naročilom, naj možje še nekoliko »vržejo oko naokoli«. Novic o bogatih nahajališčih železove rude, ki bi njegovim propadajočim fužinam omogočile rešilno transfuzijo, bi bil pač bolj vesel od uspeha srčne četverice. Kot vemo, jih ni dočakal. Tako so gore v ljudski miselnosti ostajale nekakšno nikogaršnje ozemlje, po katerem je občasno, v navalu nebrzdanega besa, s svojimi rogovi zaoral Zlatorog.
Miselnost, da so gore le drugo ime za nevarnost, katere naj se človek izogiba, če se le da, se je v njegovi glavi verjetno usidrala v času, ko se je začel uspešno ukvarjati s poljedelstvom in so po dolinah zrasla prva stalna naselja. K lovu se je vračal le še bolj občasno, kar je ostalo vse do današnjih dni. Prav zaradi te miselnosti, v visokogorju ni bilo niti posebnih arheoloških aktivnosti, ki bi nam odprle nov pogled na povezanost človeka z gorami. Kot da bi pozabili na ostanke pračloveka iz stare kamene dobe, ki je imel zatočišče v 1700 metrov visoko ležeči Potočki zijalki. Velike količine kosti jamskih medvedov pričajo, da je šlo za izjemnega lovca. Najdena so bila kamnita in koščena orodja, tudi zelo precizna, kot na primer koščena šivanka. Podobni artefakti so bili najdeni tudi v Mokriški jami nad Kamniško Bistrico, ki je bila pred kratkim, zaradi divjega odnašanja arheoloških ostankov, vendarle zaprta z rešetko. Nekako smo se sprijaznili, da so to ostanki človeške prisotnosti, ki se je končala s stalno poselitvijo. Šele v zadnjih nekaj letih, so slovenski etnologi prišli do zanimivega spoznanja, da temu ni tako. Kar naenkrat se je izkazalo, da je bil človek občasno naseljen celo tam, kamor še danes redko zaide.
Na podlagi arheoloških izkopavanj se je izkazalo, da je bil gorski svet poseljen veliko prej in bolj, kot smo mislili. Že v prejšnjem stoletju so bile na območju Velike Planine in Lipance nad Pokljuko, najdene bronaste sekire, ki pa so jih tedaj uvrstili med predmete, ki so se tam znašli zgolj slučajno. Verjelo se je, da je človek omejil svoj življenjski prostor le na doline in podnožja gora. Zelo velike zasluge za spremembo te miselnosti, ima letos preminuli dr. Tone Cevc. S svojimi raziskavami je dal velik prispevek k etnogenezi Slovencev v alpskem prostoru. Izkopavanja, ki se jih je Cevc v največjem obsegu loteval predvsem na območju Kamniških Alp, so nam postregla z obiljem zgodovinskih dokazov iz vseh obdobij. Njegov zbornik z naslovom: Ljudje v Alpah, nam je postregel z množino visokogorskih najdišč, ki ležijo ob današnjih planinskih poteh, pašnih planinah, ali vsem znanih počivališčih in razglednih točkah. Seveda, le zakaj naj bi nekdanji človek razmišljal drugače, kot mi danes? Tudi on se je na svojih poteh najraje držal naravnih prehodov in si za zavetje iskal prostor, ki je bil že naravno najbolj zaščiten.
Dr. Cevc se je najprej začel ukvarjati s preučevanjem planšarstva in stavbarstva v alpskem prostoru, življenjem in delom pastirjev, drvarjev in oglarjev, ter arhitekturno dediščino. Kasneje se je posvetil raziskovanju sledov zgodnje poselitve gorskega sveta, in v zadnjih desetih letih na tem področju naredil ogromen korak. Po zaslugi raziskovanj na terenu, so se pojavila številna nova najdišča na območju bohinjskih planin. Na vsem znanih planinah: Laz, Ovčarija in Vodiči vrh, so bili najdeni ostanki kurišč in obdelana kamnita orodja iz srednje kamene dobe, kar pomeni čas pred okoli 7000 leti. Podobno je bilo na planinah pod Krnom in seveda na najbolj raziskanih planinah nad Kamnikom. Na Veliki Planini so bili najdeni ostanki naselbin iz časa žarnih grobišč in bronaste dobe. Že na manjših izkopih je bilo najdenega precej raznega orodja, orožja, zaponk in lončenine. Na že desetletja opuščenih planinah so bili najdeni ostanki iz rimske dobe, celo rimski novci, s katerimi so pastirji tedaj tam zgoraj počeli, sam bog ve kaj. Naše gore so ponekod dokaj bogate z železovo rudo in tako je v Bohinju nastalo pravo središče za pridelavo znanega Noriškega jekla. Ostanki nahajališč bogate rude po imenu bobovec, iz tistega časa, so še danes vidni na Vodičnem vrhu.
Pastirji, ki so pasli na visokih planinah, so za svoje preživetje, pa tudi za morebitno predelavo svežega mleka v sir, potrebovali trdnejše zavetišče, kot občasni lovci. Za pridelovanje sira je potrebno precej znanja in poleg ustreznega prostora, tudi kotel za sirjenje, modeli za oblikovanje sira in kup drugih malenkosti. Pravih dokazov za to, da bi se že pastirji v antiki s tem ukvarjali, še ni, čeprav so planine v tedanji obliki že obstajale. Zato pa imamo danes vsaj Veliko Planino, ki je bila v pisnih virih omenjena že pred 500 leti. Na njej so bili odkopani temelji značilne ovalne planšarske bajte, po katere tlorisu in zaslugah arhitekta Vlasta Kopača, imamo ohranjen pravi izgled tedanjega stavbarstva. Vsaj na zunaj, kajti v to, v kar se Velika Planina danes spreminja s tem, ko se zgoraj ob lepih vikendih gnete več avtomobilov kot krav, se danes ne bom spuščal. Žal je dr. Cevc svojo življenjsko pot zaključil sredi načrtovanja novih raziskav, mi pa lahko upamo, da je navdušil dovolj pravih ljudi, ki bodo uspešno nadaljevali njegovo delo.
Danes je torej nek čuden moment v zgodovini človekove prisotnosti v gorah. Po eni strani šele v zadnjem desetletju odkrivamo, da je ta trajala že cela tisočletja in skozi razna zgodovinska obdobja. Po drugi, pa se obnašamo do narave zelo mačehovsko in bi radi ves gorski svet prepredli s cestami in ostalo infrastrukturo, kot da bomo imeli v primeru, da nam bo nekoč postalo za takšno početje žal, možnost popravnega izpita. Te dni sem nekoliko kolovratil po bližnjih Polhograjskih Dolomitih in mimogrede ujel še nekaj naše etnološke zapuščine. Razen nekaj izjem, namreč lahko tudi oglarstvo štejemo med že skoraj pozabljena znanja. S propadom fužinarstva in zmanjšanjem kovaštva, je upadla tudi ta, nekoč zelo razširjena dejavnost. Oglarji so tedaj v gozdovih ostajali po cele tedne in pazili na svoje kôpe, noči pa so preživljali v zavetiščih iz drevesnega lubja. V Polhograjskih Dolomitih se s tem ukvarja le še en človek, zato bo morda opravilo zanimalo koga iz Ljubljanske okolice, ki si lahko ogled omisli skupaj z nenapornim izletom. Zastavite ga lahko krožno. Od gostilne Legastja, ki stoji ob cesti Medvode - Katarina nad Ljubljano, se odpravite mimo doma na Govejku in od tam v smeri proti Tošču. Na polovici poti si boste lahko ogledali kôpo, v katero je oglar zložil trideset kubičnih metrov lesa in ki bo gorela predvidoma dvanajst dni, to je do konca naslednjega tedna. Pot boste nadaljevali po zgornji poti čez vrh Tošča, lahko pa tudi po spodnji, na turistično kmetijo Gonte. Ob sestopu do izhodišča, nazaj v dolino Ločnico, boste lahko spotoma občudovali še največje slapove v tem hribovju. Vzemite s seboj tudi otroke, izlet je zanimiv in poučen!