Bojan Ambrožič: Če sem že preživel večino letošnjega leta (ok. 130 dni) v hribih, bi bilo že nenavadno, da ne bi tako tudi zadnjega!?
Najprej sem imel v mislih tek na Kredarico. Vendar ker gneča ni tisto kar sam iščem v hribih, sem z veseljem sprejel povabilo da zadnji dan leta preživim v samotnih hribih Fužinarskih planin.
Toda tokrat se je tura zame začela zelo zares še veliko prej kot sem to pričakoval. Cesta iz Stare Fužine na planino Blato je namreč normalno prevozna le do prvega klanca v dolini Suhe. Že nekaj deset metrov po klancu navzgor pa postane popolnoma zaledenela. Meni je avto zakopal že po kakšnih 200 metrih, na najstrmejšem delu klanca. Ni mi preostalo drugega kot da avto vzvratno zapeljem ob rob ceste. Bomo avto že “rešili” nazaj grede.
Že tako sem bil pozen. Sedaj pa sem si pridelal še dodatne štiri kilometre dolgočasne hoje po cesti. Poskušal sem si pot skrajšati s tekom. Pa tudi to ni šlo, saj je cesta tako ledena da še hoja (razen ob skrajnem robu ceste) ni bila enostavna; pa srem se časih po tej cesti velikokrat sankal. To je bil užitek!
Tokrat bi zaradi ledu šlo morda edino le z bobom.
Glede na to da je bila celotna dolina pod ledom sem močno upal, da bo zaledenel tudi slap Suhe. Gre kar za 80 metrov visok slap, ki je znan tudi po tem da tvori lehnjak. Dva dni nazaj sem si ogledal Sinji slap na Jezerskem, ki pa je zaradi pomanjkanja ledu ena velika žalost. Žal je obveljalo enako tudi slap Suhe, ki je za razliko od Sinjca, čisto brez ledu. Za ledno plezanje bo treba počakat na vsaj še kakšen teden mraza.
Končno sem se znašel na planini Blato, do kamor se je nekaterim celo uspelo prebiti z vozili. Takoj sem napadel klanec proti Krstenici. Pot je brez razgledov in zato mi ni preostalo drugega kot da sem si dolgčas premagoval s tekom in hitro hojo. Nisem pa se pozabil ustaviti pri lovski koči, kjer se odpre lep pogled navzdol na planino Blato.
Niso pa se tu lepi razgledi končali, saj sem le nekaj minut kasneje že kopal v soncu na Krstenici.
Krstenica ni samo najvišja fužinarska planina, ampak tudi ena najbolj slikovitih. Vredno jo je obiskati prav vseh letnih časih. Poleti se tu pase živina, jeseni v živopisanih odtenkih zažarijo macesni. Pozimi pa Krstenica postane izhodišče za turno smučanje z vrhov Fužinarskih planin.
In prav v te hribe smo bili tudi namenjeni!
Prijatelje sem zmotil ravno pri zajtrku. Potem pa smo se skupaj odpravili navzgor po dolini Pod Ogradi, proti vrhovom Fužinarskih planin. Na planini Jezerce je bil tokrat res zamrznjeno jezero (primerno za drsanje). Poleti pa je običajno samo močvirje. S tod smo se najprej podali navzgor proti Jezerskemu Stogu. Spodaj je bil sneg južen in se je prediral. Višje pa je postal zelo trd. Tako da vzpon na vrh brez derez ni bil mogoč. Vršnih nekaj deset metrov pa je že skorajda kopnih.
Sicer pa pristop na Jezerski Stog tehnično ni zahteven. Tokrat nismo bili v hribih zato da bi se naplezali, ampak da uživamo v razgledih. Dan je bil zares sončen in samo to je bilo tisto, kar me je že sedmi dan zapored gnalo v hribe.
Z Jezerskega Stoga smo sestopili nazaj navzdol skorajda do planine Jezerce. Potem pa smo približno po “zgornji poti” nadaljevali proti Mišeljskemu prevalu. Zatem pa smo zavili desno v plitvo dolinico pod Prevalskim Stogom. Sneg se je precej tu precej globoko prediral. Vendar ker smo bili trije (gorski tekači) z gaženjem nismo imeli težav. V gaženju smo se izmenjavali podobno, kot smo se navajeni izmenjavati v narekovanju tempa pri gorskem teku.
Najprej smo se prigazili na Adama (2012 m), takoj za tem pa še na Evo (2019 m), s katere smo po grebenu nadaljevali še na sosednji Prevalski Stog (2075 m).
Sledil je užitkarski sestop nazaj v dolino. Dolina je ves dan ostala v senci, zaradi česar je bil sneg še nepredelan. Mimo planine Jezerce smo se vrnili nazaj na Krstenico, kjer so nam kolegice pripravile okusno in predvsem krepčilno kosilo. Hvala!
Na Krstenici je tako lepo da bi človek kar ostal, posedal in užival v razgledih. Vendar se nam je kar mudilo nazaj v dolino; je šlo po snegu skorajda samo, po zaledeneli cesti v Voje pa še bolj.
GPS je tokrat nameril za en polmaraton prehojenih poti in pa 1900 višincev.
Bojan Ambrožič