Gorenjski glas - Miroslav Cvjetičanin: Medtem ko si je zavezovala tekaške copate, sem jo dohitel. Odvezana vezalka je bila na moji strani, drugače bi jo ujel ravno takrat, ko bi že spila svoj čaj, zgoraj v koči.
Da, približno petnajst minut bi »pokasiral« za njo, ker tam nekje na polovici poti na Kališče me je že pošteno zvijalo, medtem ko se je videlo iz letala, da ona samo še pospešuje. – A ti si, je rekla, ko sem podal moško opazko za njenim sklonjenim hrbtom. Od zadaj je bila videti kot najstnica, ko pa te je pogledala in si videl njen obraz, je bilo jasno videti, da je ta ženska zelo trpela. Športniki se zaradi svojih muk hitreje postarajo, vendar tudi hitro zamrznejo svoj videz in do konca so potem videti kot ljudje v najboljših letih …, če seveda vemo, katera so to. – Veliko bolje tečeš, kot pa vrtnariš in pišeš, opazka je bila neumestna, ampak nekaj sem moral reči, medtem ko sem lovil sapo. – No ja, ti že veš, je bila odrezava, vendar z razlogom. Čestital sem ji za kandidatko za Slovenko leta, pa se je njen nasmeh končno razlezel po celem obrazu. Tako srčen nasmeh ima malo ljudi.
| Njihova filozofija razmišljanja je skregana z vsako logiko »navadnega« človeka. Vendar ti s to filozofijo zlezejo pod kožo in začneš jo razumeti. |
– Upam, da boš zmagala in osvojila ta laskav naziv, sem ji rekel, ona pa je skomignila z rameni in dejala, da se ji sicer zdi fajn, vendar še ne more verjeti, da so jo kandidirali za kaj takega. Potem sem želel iz nje izcimiti nekaj besed, ki bi povedale, da si ta naziv res zasluži oziroma da mi ostane v spominu nekaj, kar bo zaznamovalo srečanje z žensko, ki bi lahko bila Slovenka leta. Take priložnosti pač človek nima prav pogosto.
Je rekla, da že vem, da ona ni taka, ki bi to obešala na zvonove, in bolj ko je z besedami tonila spet v njeno skromnost, bolj sem bil jaz razočaran. Spomnil sem se na Foresta Gumpa, ki je nekaj let tekel po Ameriki in na koncu … je rekel, da je utrujen in da misli, da se bo vrnil domov. Ljudje pa so pričakovali nekaj modrovanja o tem, zakaj je toliko let neprekinjeno tekel … Ko sem ji to omenil, se je končno od srca zarežala. Na živce mi gredo uspešni, a skromni ljudje. No, še bolj kot pa tisti neuspešni in bahavi, ki mi ne gredo na živce, ampak se mi smilijo. Sploh novinarjem gredo uspešni skromneži na živce, ker pričakujemo zgodbo, potem pa moramo iz takih vleči besedo za besedo, ker se jim ne zdi »nč kj tacga«. Ruth je pretekla marsikaj, veste, med drugim tudi 260-kilometrski maraton čez Saharo, tudi tisti 264-kilometrski Špartatlon od Sparte do Aten, najtežji evropski ultramaraton, in slovensko planinsko transverzalo, ki je dolga 800 kilometrov. Niste vedeli? Saj je malokdo vedel, ker ni obešala na zvonove. V bistvu je bila vrtnarka, ki je napisala več deset knjig o vrtnarjenju in rastlinah, na stotine člankov, vodila celo radijsko oddajo na to temo, da ne govorim, da je rodila in vzgajala tri otroke in imela moža, ki jo je zastrupil s tekom. Vendar če bi bila zastrupljena, bi se s tem hvalila. Ruth pa je bila Ruth in je o tem govorila le, če je bila vprašana.
Končno je zavezala vezalko in dejala, naj pridem gor na čaj. Ja ja, sem odmahnil in dejal, da naj ga nikar ne naroča, ker ne maram mrzlega čaja. Zasmejala se je in odhitela naprej proti vrhu. Seveda ji nisem mogel slediti, zato sem raje premišljeval o njej in skušal ugotoviti, kakšna ženska je. Zdaj, ko je ni več, mi je žal, zakaj je nisem bolje spoznal. Vendar če bi jo še bolje spoznal, bi bil danes še bolj jezen. Jezen sem pa zato, ker ne maram ekstremizma, zelo rad pa imam ljudi, ki se z njim ukvarjajo. To vendar ne gre vkup! Gre, ko take ljudi spoznaš. Njihova filozofija razmišljanja je skregana z vsako logiko »navadnega« človeka. Vendar ti s to filozofijo zlezejo pod kožo in začneš jo razumeti. Potem se čutiš zapeljan v svet nemogoče mogočega in začneš ceniti njihovo delo …, vse dokler se ne zdrzneš in ti postane jasno, da se taki ljudje igrajo z lastnimi življenji in z življenji svojih najbližjih. Večina se jih ne zdrzne, jaz se vsakič in zato se takih, kot je Ruth, izogibam. Odgovornost do lastnega življenja in do življenj tistih, s katerim so najbližji, je tisto, kar me pri takih, kot je bila Ruth, vedno spravi v nemir, mogoče celo v jezo. Vendar to ne pomaga. Oni so že zastrupljeni in protistrupa še niso odkrili. Taki ljudje se umirijo šele takrat, ko jih pokopljejo. Žal je bila Ruth tako dobra ženska, da ob pisanju komaj požiram »knedle« v grlu, ne bom pisal o nabiranju solz, ker sem dedec, a če bi slučajno pozabil, kdo sem, bi najraje še zatulil zraven …
In vendar bom ignoriral žalost in se spomnil tistega cvetočega veselja na njenem nasmejanem obrazu, vsakič, ko sem jo imel priložnost videti.
Miroslav Cvjetičanin