Delo - Miha Škof: Vrvohodčevo poročilo z Montserrata, Španija
Sedim na letalu, gledam oblake pod sabo, poslušam psihedelično elektronsko glasbo in mislim na preteklo pot.
Kako sem lahko srečen, da imam možnost iti takole za pet dni v Katalonijo in s tamkajšnjimi prijatelji početi tisto, kar nas veseli in napolnjuje z življenjsko energijo.
To je letos že tretjič! Priti iz Ljubljane v Barcelono in nazaj me ponavadi ne stane nič več kot 100 evrov, tam pa, če koga poznaš, je enako kot doma. Po navadi s seboj vzamem še računalnik in naredim kaj koristnega za službo. Tokrat je bilo tudi brez tega pet dni zelo intenzivnih.
Pred enim mesecem mi je kolega iz Berlina sporočil, da gre decembra na Montserrat (nažagana gora s konglomeratnimi stolpi blizu Barcelone) hodit po platnenem traku (gurtni) med stolpi. Takoj sem se tudi sam navdušil, saj boljšega okolja za hojo po platnenem traku na veliki višini (highline), kot je tam, še nisem videl pa tudi s Christianom in lokalnimi vrvohodci se bomo imeli super. Na žalost je Berlinčana v Južni Afriki zadržal projekt s snemanjem za televizijo, zato sem se povezal s Katalonci in zmenili smo se, da gremo za vikend v Margalef. Na Montserrat vsi gledamo s spoštovanjem, saj so tam linije daljše, cel pristop pa je zaradi stolpov veliko zahtevnejši. Naslednjič!
Polno življenje in človek, ki tako živi!
Kakorkoli že, za take, kot smo mi, je to
ena od poti do sreče in polnega življenja.
Tokrat sem šel tja le en dan plezat s prijateljem iz Barcelone. Še en dan smo plezali čez balvane v hribih nad Costo Daurado, zvečer pa sem se z vlakom odpravil v Manreso. Od tam sva pot nadaljevala s prijateljem, nekoč strastnim plezalcem, zdaj pa enim od treh glavnih vrvohodcev v Španiji, Ramonom. Do Margalefa sta minili še dve uri, tam pa naju je na parkirišču za kombije pričakal David, Ramonov dobri prijatelj. Vsi smo se dobro zavedali, zakaj smo tam. Zajeli sta nas navdušenje in pričakovanje. Katalonca sta imela vsak svoj kombi, opremljen z vsem, kar mora imeti hotel s šestimi zvezdicami na kolesih, jaz pa sem si postlal pod oljko v bližnjem nasadu. Bil je december, in nobenega mraza.
Sobota, akcija!
Napeljati smo morali dve liniji. Razlog, da smo prišli tako daleč, je bil dovolj dober. V Margalefu sem preživel že veliko časa, a zmeraj zaradi plezanja, ki ga ta čudoviti kraj ponuja.
Ko sediš na traku sredi zraka in se, preden vstaneš, poskušaš umiriti, čutiš vsak košček svojega telesa, možgani pa zaradi adrenalina delujejo veliko hitreje. Strah pred padcem vedno občutim, četudi vem, da je vse popolnoma zavarovano in da bom v najslabšem primeru obvisel na povezovalni vrvi. Druge občutke, ki me spremljajo, je težko opisati, a zdi se kot nekakšna meditacija. Zaradi te je hoja po traku zmeraj v veselje!
Trenutek, ko vstaneš iz sedečega položaja, in potrebna miselna priprava na to sta zame še vedno najtežji del. Je točka, ko se moraš iz varnega udobja premakniti v ne več tako stabilno stanje. Um tu povzroča največ težav, saj telesu omejuje sproščeno gibanje, ki je pogoj, da sploh lahko narediš kak korak. Težava ni to, ali si upaš ali ne, ampak da moraš to narediti povsem sproščeno!
Seveda je strah v nevarnih situacijah koristen, saj poskrbi, da popaziš nase. Vendar ga je v vsakdanjem življenju preveč in nas omejuje pred nenevarnimi dejanji, ki bi nam lahko koristila (na primer odpoved slabe službe ali pa, da si upaš povedati, kar misliš, da je prav). Na traku lahko spoznaš takšne in podobne zanimive in zelo koristne stvari ter jih potem poskusiš vpeljati v normalno življenje in ga tako izboljšati.
Hodiš in nič ne misliš
Vzdušje na vrhu skale, plezalcem znane kot Roca de la Finestra, je bilo super, vreme pa tudi.
Ko hodiš po traku, je najlaže, če ne misliš na nič. Zato pa potem, ko si spet na udobnih tleh, um toliko bolj deluje in tudi zavedaš se dobro vsega okoli sebe. Občutek je vrhunski, še posebno če ga lahko deliš s prijatelji. Dneva je bilo hitro konec in odpravili smo se v vaški bar, da se ob pivu malo umirimo.
Hoja po traku je za telo in um zelo utrujajoča. To smo začutili že po prvem pivu. Na televiziji v baru so predvajali popularne videospote z napol golimi ženskami, ki razkazujejo svoj veliki ego in vse razkošje, ki ga premorejo. »Kje je svet, kje smo pa mi!« smo si mislili in se zabavali naprej. Sledila je solatna večerja v kombiju, še kak porro in že sem v topli spalni vreči utonil v sen pod zvezdami.
Naslednji dan so se nam pridružili še nekateri Ramonovi in Davidovi prijatelji, ki so sicer imeli v načrtu plezanje. Očitno smo jih prejšnji dan navdušili. Na soncu smo pozajtrkovali in se nato odpravili na znano mesto, kjer je bilo že vse pripravljeno.
Prvič sta na trak stopili tudi dve dekleti in ni bilo videti, da bi ju bilo preveč strah, čeprav nista zmogli niti koraka. Z Ramonom sva prehodila obe liniji, David pa je imel na daljši precej težav, a si jo je kljub temu želel prehoditi. Kadar si močno želiš prehoditi novo linijo, lahko hitro nastane problem; nisi več skoncentriran in misli na uspeh na koncu traku ti začnejo prehitro krožiti po glavi. Padeš iz ritma (temu lahko rečete tudi zen), trak se močneje zatrese in težko ga je umiriti.
Kasneje sem izvedel, da se David s hojo po traku ukvarja šele pol leta. Zadnje leto, odkar je dokončal doktorat iz računalništva, živi v kombiju, pleza, z Ramonom za vikende uživa na velikih višinah, se ukvarja z ekstremnim padalstvom (skydiving ), zraven pa uspešno vodi računalniško podjetje. Pura vida in tudi človek, ki tako živi! Kakorkoli že, za take, kot smo mi, je to ena od poti do sreče in polnega življenja.
Adijo in pozdravljen, Rok
Na žalost moram omeniti še nesrečo. Dober prijatelj, s katerim smo se družili na traku, je lani končal svoje mlado življenje. Zaradi nepredvidljivih napak in nevednosti se nesreče dogajajo pri vseh takih in podobnih stvareh. Hoja po traku se po vsem svetu zaradi tega ne bo končala, treba pa se je o vsem temeljito poučiti in svetovati drugim.
Zato ta članek posvečam Roku, kjerkoli že je. Vizija ostaja!
Miha Škof
Foto: Catalunya High