Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na meji mogočega

Miroslav Svetičič - Slavko
* 31. januar 1958, Vojsko, † 20. junij 1995,

Svetičičeva smer v Anapurni

Slavko Svetičič je skupaj s Tomom Česnom eden redkih, ki se podaja v avanture vrhunskega alpinizma. Njegov lanski solo vzpon, v Grandes Jorasses je bil nominiran med osmimi najboljšimi za nagrado Zlati cepin. Žal takrat še niso vedeli za dosežek v Anapurni, ki ima še večji pomen. Slavko je splezal že številne izjemne smeri. Bil je na 7 5-ih odpravah, preplezal je že 1.700 alpinističnih vzponov. Z alpinizmom se ukvarja profesionalno. V Katmandu je prišel 7. oktobra lani, 7 9. pa je bil v baznem taboru pod stenami Anapurne, kjer je bilo že šest odprav. Z njim je prišlo le obvezno spremstvo: zvezni oficir, sirdar in kuhar. Po kratkem ogledu stene je 27. oktobra začel z veliko avanturo. Plezati je začel po Messnerjevi smeri, ki sta jo leta 1985 prvenstveno preplezala Messnerin Kamerlander. Slavko je zavil levo, po svoje in nad 6.200 m postavil šotor v katerem je prespal. 29. oktobra je plezal 60 do 70 stopinj naklonine ledu, s težavo 5. stopnje v skalah. Na ostrem snežnem mrazu si je skopal sedišče in bivakiral 6.900 m visoko. Tretji in četrti dan ga je spremljal močan veter z juga. Bivak je postavil na višini 7.800 m, peti dan je poskušal na vrh. Priključil se je normalni smeri, ki vodi po severni steni. Žal je bil veter prehud, čeprav je bil že na višini 8.000 m, se je raje odločil za umik. V soboto 2. novembra je začel sestopati, ko je prišel v bazni tabor je bil presenečen, saj se je vseh šest odprav že umaknilo. Njegova oprema je bila lepo pospravljena, vsi pa so že izgubili upanje, da se bo vrnil. 14. novembra se je vrnil v Katmandu.

Dare Božič

 

petek, 31. januar 1992, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3386

Ekipa (1992), Alenka-Monika Božič: Alpinizem - SLAVKO SVETIČIČ
Vsak človek je enkraten, četudi se tega ne zaveda. Njegova enkratnost se mora razvijati v svojstvenost. In šport je čudovita možnost, ki to omogoča.

Svojstvenost osebnosti je povezana, je sestavni del prvobitnosti. Na kateri točki se neha, je odvisno od vrste športa in narave športnika.
V pogovoru s slovenskim alpinistom Slavkom Svetičičem se znova in znova potrjuje dejstvo, da neizprosnost nežne narave odpira vrata samo močni želji zasnovani v prvobitnosti. Ker je narava namreč prvobitna.

Kako to, da ste se v Himalajo odločili oditi sami? Vsaj zdravnika bi najbrž morali imeti s seboj?
To je pač moj stil. Imel sem nekaj ponudb, da bi šel kdo z menoj/vendar sem ocenil, da bi me druga oseba samo ovirala. Ko imaš pred seboj točno začrtan cilj, ne potrebuješ ekipe. Zagledanost v ta cilj že sama vliva prepričanje, da se med plezanjem ne more nič zgoditi. Ko vstopiš v steno, ti ne more bi pomenil le velik dodatni strošek.

Nekje sem prebrala članek, v katerem ste izjavili, da ste zadovoljni, ker niste nadaljevali na vrh Anapurne. Zakaj?
Peti dan bivanja v steni sem se navsezgodaj podal proti 8.091 m visokemu vrhu Anapurne. Zjutraj sem v zadnjem taboru razmišljal ali naj nadaljujem z vzponom ali ne. Resnično sem se bal zaradi ozeblin. Mojo odpravo je financirala PZS in čutil sem osebni dolg do te organizacije, da moram osvojiti vrh. Toda vreme se je poslabšalo. Vrha Anapurne ni bilo mogoče osvojiti. Vrnil sem se nazaj v zadnji tabor, kjer sem prebil še eno noč. Začutil sem potrebo, da bi se z nekom pogovarjal. Prav bi mi prišlo, če bi imel koga na radio zvezi. Prijatelj Darko iz Zagreba, zaradi vojne vihre na Hrvaškem ni uspel pravočasno priti za menoj.

Vaš solo vzpon prek zahodne stene Anapurne morda govori o novih začetkih?
Da. Odpira nove začetke v plezanje. Vsekakor je bila prisotna tudi ambicija. A bolj kot pokazati svetu, da to zmorem, me je privlačila sama stena Anapurne. Ta sicer ni alpinistično opevana, predstavlja pa svojevrsten problem.

Koliko časa ste se kalili za ta podvig?
Sedem let. Toliko časa sem potreboval, da sem splezal težko prvenstveno smer. Leta 1984 sem začel s solo vzponom. Tedaj sem si zaželel splezati "nekaj" v centralnih Alpah. Zdaj razmišljam koliko časa bom potreboval, da splezam tudi kakšno idealno smer, prav do vrha. Najbrž čez kakšnih 10 let. V mislih imam severno steno Lothseja. Ampak Anapurna bo za vedno ostala v najlepšem spominu. Izjemen občutek je, ko vstopiš v steno, kjer pred teboj ni bil še nihče. Drugače je o steni na voljo že preveč podatkov.

Privatno življenje in plezanje?
Alpinizem, alpinizem, alpinizem ... Ni boljšega občutka kot takrat, ko splezaš težko smer. To je kot melodija, pesem ... brez odvečnega komplicirana in obremenjevanja. Čudovito je že, o sploh prideš do ideje, da boš nekaj splezal. Predpogoj za izjemne solo vzpone je, da si to močno želiš. Nihče te ne sme v nobeno stvar prisiliti.

Brala sem članek "Ob pravem času, na pravem mestu". Kaj to pomeni?
Gre za neko sporočilo, da moraš biti takrat tam. Za občutek, ki rodi idejo. Sporočilu je potrebno takoj odgovoriti in se hitro pripraviti na vzpon. Brez ugibanj! Veliko računam tudi na srečo.

Vendar sporočila ni, če sama osebnost alpinista ni naravnana na nek večen vzgib?
Največ energije porabim, ko se odločam za cilj. Da prepričam sebe in druge okrog mene, da pač grem plezat "tja in tja", s "takšnimi in takšnimi" nameni. Ko sem odhajal v Himalajo so vsi, ki me poznajo vedeli, da imam dovolj energije, da bom lahko preplezal steno. Vem, da se za tovrstne plezalske cilje lahko odločijo le osebnostno popolnoma urejeni alpinisti, psihično podprti, brez vsakih velikih življenjskih težav.

A zakaj ravno solo plezanje?
Nikdar nisem našel pravega človeka, s katerim bi enako mislila, imela iste cilje. Ne čutim nobene potrebe, da bi govoril zakaj solo plezanje ekstremnih smeri, zakaj sam v steno. Stati sam na vrhu vrha, je zame pač največji užitek.

Ali med plezanjem kdaj občutite strah?
Samo tisti dan, preden vstopim v steno, je prisoten tudi strah. Glede na podatke mojih predhodnikov razmišljam, če lahko pridem do mesta, ko ne bom mogel sestopiti. Takšno razmišljanje je po moje pozitivno. To zahteva spoštovanje do smeri. Steno mora alpinist namreč spoštovati že preden vstopi vanjo in ne kasneje. Med plezanjem mislim samo na plezanje, ne pa tudi na nevarnosti, ki jih to prinaša, četudi mi padajoči kamen raztrga naramnico nahrbtnika.

Ali so čestitke, ki jih dobivate od "alpinističnega sveta" vselej iskrene?
Stike imam le z najboljšimi. Oni me vedno z užitkom poslušajo. Ponosni so, da smo prijatelji, kajti vsak česa podobnega ne more narediti. Solo plezalcev je zelo majo, zato so njihovi vzponi zelo cenjeni. Če kdo ponavlja moje smeri, me kasneje sprašuje, kako sem splezal določen detajl.

Zaslutite kdaj ljubosumno zanimanje?
Mislim da sem toliko psihologa, da to zaslutim. Ljudi, ki mi uspeha ne privoščijo, se kmalu znebim. Ko sem lani splezal prvenstveno smer v Grandes Jorasses, sta mi neka francoska alpinista kasneje odkrito povedala, da v tej steni ni več možnosti za novo smer.

Kakšen je vaš odnos do materialnih dobrin, v zvezi s plezanjem seveda?
Materialne dobrine so zame drugotnega pomena. Koristim sredstva ZTKO-ja. Ne čutim potrebe po polni denarnici, važna je misel na steno, cilj, izziv.

Alenka – Monika Božič
 

eXTReMe Tracker