Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 19.10.1992

  19.10.1992


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I.K.

 

ponedeljek, 19. oktober 1992, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1804

Delo, Šport: ... Na Anapurni drugi tabor

LJUBLJANA — Iz baznega tabora je vodja slovenske himalajske odprave Anapurna '92 Tone Škarja sporočil nekaj novic. Po prihodu v Katmandu je odprava z avtobusi in tovornjaki krenila do Pokre. Od tu so s stodvajsetimi nosači odšli v bazni tabor na levem bregu ledenika, 4050 m visoko, kamor so prispeli 29. septembra po štirih dneh. Že naslednji dan je deset nosačev, dva šerpa in šest članov odprave postavilo prvi tabor (na sliki TI) na višini 4800 m. V naslednjih dneh so na višini 5600 m postavili en šotor, ki služi za pomožni tabor (depo). Od tod sta se do sedla na višini 5900 m v soboto 3. oktobra povzpela Viki Grošelj in Stipe Božič ter smer opremila z vrvmi. Ostali člani so naslednji dan na tem mestu postavili drugi višinski tabor. V ponedeljek 5. oktobra ja bila po lokalnih verskih običajih opravljena posvetitev baze in odprave. Do vrha nameravajo postaviti še dva tabora. Tretjega na višini 6700 m, četrtega pa med 7200 m in 7500 m. Delo poteka po načrtu in vsi člani odprave so zdravi.

(A. B.)

ALPINISTIČNE NOVICE

Šola v Manangu polzi iz rok
Pred dnevi so iz Nepala z dvanajstega tečaja za gorske vodnike v slovenski šoli v Manangu prišli zdravnik dr. Žare Guzej, vodja Matevž Lenarčič, inštruktorja Boris Strmšek in Aleš Upnik ter zunanji sodelavec dr. Bogo Ferfila.
Letošnji tečaj se je zaradi nesporazuma med Planinsko zvezo Slovenije in Nepal Mountaineering Association začel 20. avgusta z desetdnevno zamudo in je trajal do 25. septembra. Ta čas so inštruktorji izkoristili za treking v področju Laptang.
Na tečaju je sodelovalo triintrideset nepalskih tečajnikov, približno polovica je bilo Šerp, ter štirje nepalski inštruktorji vključno z dvema zveznima oficirjema. Za delo so tečajniki dobili brušuro, Priročnik za nepalske gorske vodnike v angleščini, za katero je tekste zbral Peter Markič. Prvič del tečaja od 20. do 26. avgusta je letos že drugo leto potekal v Katmanduju - praktični del v plezališču v Bala-juliju, teoretični v zgradbi ministrstva za turizem. Od 1. do 19. 9. so nato v Manangu opravili ves praktičen in teoretičen program šole. Ledeniški praktični del so imeli na ledeniku pod Gangapurno. V dveh skupinah so se tudi odpravili na šest tisoče k Chulu Far East, vendar je ena skupina zaradi močnega sneženja in goste megle prišla le do sedla na višini okoli 5.600 metrov. 13. sept. so izvedli še drugi vzpon, tokrat na Naur Peak (6021 m), kljub sneženju in megli so na vrh spravili štiriindvajset tečajnikov..
Med vračanjem v Katmandu čez prelaz Torong La sta se 20. 9. Matevž Lenarčič in Boris Strmšek povzpela še na 6.400 metrov visoki Torong Peak, Aleš Lipnik pa je zaradi bolezni počakal na prelazu.
Po prihodu domov je Matevž Lenarčič opozoril na star pereč problem, da Slovencem Slovenska šola za gorske vodnike v Nepalu polzi iz rok. Razlogi so denarni, razhajanje interesov v nepalski planinski organizaciji ter zanimanje zahoda za šolo. Matevž Lenarčič meni, da je za rešitev tega problema potrebno imeti 15.000 dolarjev letno za izvedbo tečaja, s sodelovanjem Slovencev in Nepalcev obnoviti šolo (elektriko, vodovod, kanalizacijo), izdelati program dejavnosti, ki bo zapolnil šestmesečno neizkoriščenost zgradbe, PZS pa naj bi dolgoročno najela šolo. Program dejavnosti že pripravlja podjetje EPSI, ki vse ideje in pobude sprejema na naslov Savinjska cesta 4, 63 331 Nazarje, telefax 063 823 363.

(A. B.)

Alpinistični razgledi — poletje/jesen
Nared je letošnja druga številka AR z zaporedno številko 39 in letnikom XII. Če bo uredništvo izpolnilo obete, bo do konca leta izšla še ena številka in bo tako letos ujeto povprečje izhajanja tega alpinističnega (ob)časnika. (Bili so že slabši časi za bralce AR, z leto dni dolgim premorom med posameznimi izidi.)
Tudi vsebina tokratne številke je pestra in privlačna. Bine Mlač med velikimi pionirji predstavlja italijanskega Ettoreja Castiglionija. Zraven je objavljen tudi članek njegovega sodobnika Gina Soldaja, ki ponazarja, kako se včasih (kot v opombi napiše urednik) zgodovinska »dejstva« močno križajo.
Na pogovor je bil povabljen mladi, vsestranski in zelo uspešen alipinst iz Kamnika Marko Prezelj. Slovenska gorniška srednja bolj ali manj pozna njegove dosežke, predvsem lanski vzpon in Kangčendzengi (s Štremfljem sta dosegla južni vrh po prvenstveni smeri čez južni raz), manj pa so verjetno znani njegovi osebni pogledi na ta početja. Prezelj v pogovoru z Mirom Štebetom med drugim pravi: »V alpinizmu vztrajamo zaradi veselja
- smo pač posebneži. V nekaterih drugih športih ljudje vztrajajo tudi hkrati zaradi denarja in ne zaradi športnih užitkov.« Članek iz britanskega Financial Timesa, ki sledi, v nekaterih pogledih sovpada z intervjujem. Govori o »Ženski, ki je plezala previsoko« o slavni poljski alpinistki Wandi Rutkiewicz. Umrla je letos maja na strminah Kangčendzenge. In še en zapis iz Himalaje. Bojan Počkar na literaren način opiše letošnjo »žepno« odpravo AO Železničar. Drama na sedem tisoč metrih, v snežni luknji, ampak Vzhodna Kumbakarna ostaja neosvojena.
Koristna sta tudi strokovna članka o prehrani (nekaj novejših spoznanj o učinku beljakovin) in o opremi (ocena termo jope in vetrovke Dunlop). Vrhunske alpiniste pa bo verjetno najbolj pritegnila rubrika. Iz kartoteke prvenstvenih vzponov. Miha Kajzelj predstavlja južno steno Planje in njenih sedem najtežjih smeri. Zraven je skica stene z vrisanimi smermi in opisi po raztežajih. Svetličevi Črni baron in Markacija sta dodani posebej. Tu je tudi skica Kogla s smerjo Amonit.
Za konec pa še o uvodniku. Namesto da bi se urednik (Bine Mlač) lotil kake alpinistične teme, mora (na žalost) spet govoriti o »administrativnih« težavah. Gre za poziv 63 naročnikom, naj vendarle plačajo AR ali pa naj jih odpovejo.

MATEJ ŠURC

Stošest plezalcev na celjski steni
CELJE — Na lepi, na novo urejeni celjski umetni steni, je bila v soboto predzadnja, šesta letošnja tekma mlajših kategorij za pokal Slovenije v športnem plezanju. V Celje je prišlo kar stošest iz sedemnajstih športno-plezalnih in alpinističnih odsekov.
V Celju so plezalci mlajših štirih kategorij prvič nastopili hkrati, v dveh vzporednih smereh.
Rezultati - Cicibani - 1. Obrez (Celje), 2. Potočnik (Impol), 3. Valjavec (Tržič), cicibanke - 1. Pavšič (Idrija), 2. Šeliga (Šaleški AO), 3. Jeraj (Radovljica), mlajši dečki - 1. Grilc (Radovljica) 2. Jevšnik (Šaleški AO), 3. Eniko (Žiri), mlajše deklice - 1. Šuštar (Kamnik), 2. Dobar (Radovljica), 3. Klemenčič (Škofja Loka) in Špehar (Tržič), starejši dečki - 1. Burjek (Žiri), 2. Filipič (Rašica), 3. Rožič (Celje), starejše deklice - 1. Poček (Radovljica), 2. Čufar (Mojstrana), 3. Tratnik (Idrija), kadeti - 1. Šeliga (Šaleški AO), 2. Novak (Žiri), 3. Perko (Kamnik), kadetinje - 1. Jereb (Žiri).
Vsi mladi tekmovalci se zdaj pripravljajo na državno prvenstvo, ki bo 7. novembra v Radovljici, zadnja možnost za izboljšanje položaja na lestvici pokala Slovenije pa bo 21. novembra, na zaključni prireditvi v Tržiču.

NUŠA ROMIH

Kamnik pričakuje najboljše
KAMNIK - Na umetni steni v Kamniku, 24. t. m. se bodo pomerili vsi naši športni plezalci in plezalke — nastopila ne bosta le Lukič in Ortarjeva, ki sta na plezalni turneji po ZDA.
Tekmovanje v Kamniku se bo pričelo ob 10. uri s kvalifikacijami, ob 17. uri pa bo finalna preizkušnja. Na enajst metrov visoki umetni steni tako lahko pričakujemo zanimivo in atraktivno plezanje najboljših.

(N. R.)

Mladi uspešni
Šestnajstletni športni plezalec Uroš Perko, je s svojimi vzponi in tekmovalnimi uspehi prav gotovo eden vodilnih mladih plezalcev pri nas. Tokrat je v Retovju ponovil smer Brdavs (8a+) in Via Malo (7c+), v Mišji peči je preplezal Blood Sugar Sex Magic (8a+), v Finkensteinu pa Violo (7c). Pleza tudi na pogled in na ta način je tudi v Bohinjski Beli preplezal smer Nathalie (7b).
Klemen Mali, ki je prav tako kot Perko član AO Kamnik, je opravil nekaj dobrih vzponov v Ospu. Na pogled je preplezal nekaj smeri težavnostnih stopenj od 6a+ do 7a, v Mišji peči pa je z rdečo piko preplezal Mozaik (7c), V Ospu Pariz - Dakar (7b+), soliral je Dedka Mraza (7a+) in Muho (6b). V plezališču pri Kamniku je sam preplezal svojo smer Cannabis (7 c). Pa še trije vzponi v hribih: na pogled je prosto ponovil Zajedo usmiljenja (VII), z rdečo piko Lahovo (VII), z Robijem Polčnikom pa sta v Martin Turnu opravila vzpon po prvenstveni smeri, ki sta jo imenovala zelo zgovorno — V puščavi in goščavi (IV/V).

(N. R.)

Vzpon odprave na Čo Oju brez dodatnega kisika
Člani alpinistične odprave so vnaprej postavili le en višinski tabor, druge pa sproti

LJUBLJANA - Odprava PD SCT je po Klasični smeri dosegla vrh 8201 m visokega Čo Oja v Tibetu 21. septembra. Iz Ljubljane so odpotovali 24. avgusta, 1. septembra so prišli v Katmandu, odtod pa so odšli čez mejo na Kitajsko. V bazni tabor na višini 5.400 metrov so prišli 5. septembra. V ekipi je bilo šest alpinistov: Aleš Cvahte, Peter Dobnik, Marjan Gregorčič, Štefan Lagoja ter Franc in Matija Urh. 10. septembra so postavili prvi višinski tabor na višini 6.200 metrov.
Prvič so poskušali priti na vrh 13. septembra. Tega dne so prišli do prvega višinskega tabora in prespali, 14. septembra pa so nadaljevali in prišli že čez tehnično najzahtevnejši del Klasične smeri, dvesto metrov visok pas serakov in razpok na višini okoli 6.500 metrov. Na tem mestu so že stare fiksne vrvi, strmina pa je do 75°. Zajela pa jih je megla in Matiji Urhu so se začeli ohlajati prsti na nogah, zato so se vrnili v bazo. Drugič so se proti vrhu odpravili 18. septembra in prišli v prvi tabor, naslednji dan so postavili drugi višinski tabor 6.900 metrov visoko in potem 20. septembra spet sproti postavili še tretji, zadnji tabor na višini 7.600 metrov. Vrh so dosegli naslednji dan in sestopili do drugega tabora. 22. septembra so se vrnili v bazo. V zgornjem delu niso plezali povsem po Klasični, ampak so tako kot Japonci uporabili direktnejšo varianto. Na vrhu jih je bilo pet, ker je Peter Dobnik zbolel in ostal v baznem taboru.
Ves čas so hodih brez dodatnega kisika. V istih dneh so na vrh odhajali še Japonci, Korejci in Italijani. Japonci, ki so jim opremo na hrib pomagali nositi šerpe in so med hojo uporabljali kisikove bombe, so vrh dosegli vsi, Italijani pa dva. Nekoliko pozneje so iz nepalske strani prišli še Španci in tudi poskušali na vrh po Klasični smeri.
Relativne višine vzpona je 2.800 metrov, povprečen naklon pa je 45°-50°, bolj strm je le sprehod čez že omenjeni pas serakov.
Vzpon na Čo Oju so člani odprave izvedli v zelo čisti maniri. Vnaprej so namreč postavili le en višinski tabor, ostala dva pa sproti; od višine 6.500 metrov so na vrh prišli v prvem poskusu, poleg tega vsi brez uporabe kisika. Čeprav je Čo Oju eden od najlažje dosegljivih osemtisočakov, je odprava PD SČT znova potrdila znano prepričanje, da so velike odprave za doseganje himalajskih vrhov, bodisi po normalnih poteh ali pa po stenah, ostanek preteklosti.

ALEŠ BJELČEVIČ

Tomaž Šturm
Toliko stvari je počel v svojem 38-letnem življenju, da lahko z gotovostjo — da, prav s tako gotovostjo kot je njegova smrt — zapišemo: skoraj je ni stvari, ki je Tomaž ne bi skusil.
Bil je vnet planinec. Tisti, ki so ga poznali vedo povedati, da je bilo v Tomažu še veliko pričakovanja. Tudi takrat, ko se je leta 1985 udeležil odprave planinskega društva Planja na sedem tisoč metrov visoko Aconcaguo v južnoameriških Andih. Tako kot vsa odprava, si je tudi Tomaž želel vrha, vendar ga zaradi hudega vetra ni dosegel: »Veš, čisto zadovoljen sem s 5300 metri, zakaj bi moral umreti tako daleč od doma zaradi ene gore,« je znal Tomaž še mnogo kasneje povedati.
Rad je imel naravo. Zato tudi ne čudi, da je takoj sprejel izziv, imenovan rafting na divjih vodah. Preizkusil se je po vseh slovenskih brzicah, nemalokrat spoznal tudi Taro. Vedno se je vračal kot zmagovalec.
Tomaža več ni med nami. Nekdo je bil tokrat močnejši. Planinski nahrbtnik bo odslej ostajal v sobi domačega stanovanja, prostor v raftu, ki bo morda bil bitko s temi ali onimi brzicami, bo sameval, na sedežu starega džipa, s katerim smo skupaj s Tomažem znali odbrzeti novim dogodivščinam naproti, pa bo orumenela fotografija. V spomin.

DEJAN VODOVNIK

Je plezalec Beghin vendarle žrtev Anapurne?
PARIZ, 18. oktobra (Reuter) - Vse kaže, da je francoski vrhunski plezalec Pierre Beghin, ki je pred enim tednom ostal v steni Anapurne, osemtisočaka na severu Nepala, mrtev. Padel je namreč več kot 1000 metrov globoko in skoraj nobenega upanja ni, da bi ga še lahko našli živega, je sporočila francoska konzulka v Nepalu. Povedala je tudi, da si je Jean-Christophe Lafaille, ki so ga iz pogorja prepeljali v Katmandu s helikopterjem, zlomil roko. Poškodovala ga je skala, medtem ko je sam sestopal z gore. Lafaille je opisal, kako je prišlo do nesreče 7000 metrov visoko v južni steni Anapurne. Po njegovih besedah petkova novica, ki jo je javnosti prenesel predstavnik ekspedicije, češ da ga je rešila slovenska odprava in da je Beghin padel v špranjo v steni, ne drži.

Oznake: ALP, AN, HIM, PLE, VTG
eXTReMe Tracker