Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na Olimpu, prestolu bogov

Planinski vestnik (1936)/G-L - France Avčin: Na Olimpu, prestolu bogov

torek, 1. januar 2013, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 4698

Rado Kočevar: Ko sem v lepem jesenskem popoldnevu (2012) obiskal Trento in se ustavil na tamkajšnjem pokopališču ob grobu našega legendarnega alpinista, fotografa, pisatelja, profesorja Franceta Avčina, sem se spomnil na prijetne trenutke, ki smo jih preživeli skupaj.

Prvič sva se srečala daljnega leta 1946. Tedaj so me pri planinskem društvu Ljubljana-Matica sprejeli v AO in plezalni tečaj. Po plezalnem tečaju sem velikim zanimanjem prebiral članke povezane z alpinizmom v »Planinskem vestniku« in kmalu prišel do naslova, ki ga ima tudi pričujoči zapis. Zapis me je še posebej pritegnil, ker me je že v gimnazijskih letih zanimala antika. Avtor člank je bil prav France Avčin.
Prvič sem v veliki unionski dvorani videl njegove čudovite barvne diapozitive iz Zahodnih Alp, predvsem iz švicarskih tri in štiritisočakov. Pa celo v navezi sva plezala skupaj. Bilo je 1. avgusta 1948. Dve navezi v severnem razu Travnika, v prvi midva z Avčinom, v drugi pa Dolar in Lasič. Dva univerzitetna profesorja, inženir in »študent« na čelu. Pa še to! Vsi smo plezali v »trikunih« s posebnimi žeblji na čevljih.
Velikokrat sva se srečala, prišel je celo na moje predavanje z diapozitivi »na strehi Evrope«. Ob vsaki priliki je nanesel pogovor o Olimpu. Leta 1936 sta namreč z Vinkom Modecom poskusila tam preplezati novo smer v zahodni steni Stefanija (Olimpa). 300-metrsko steno opisuje Avčin kot skrajno težavno, zelo krušljivo in jo primerja z Rzenikom v Kamniških Alpah. Njegov opis je izredno zanimiv. Avčin in Modec sta dvakrat poskusila preplezati smer. Kljub poškodbi od padajočega kamenja nista odnehala. Skrbelo ju je le morebitno reševanje, če bi se zgodilo kaj hujšega. Takrat o kakšni GRS v teh krajih seveda ni bilo ne duha ne sluha, zato tudi nista nadaljevala s poskusi.
Do njunega prihoda so Olimp obiskali le štirje Slovenci. Med njimi tudi častitljivi M. Lipovšek (Planinski vestnik, 1934). Vsi so bili navdušena nad kraji in spomeniki, kjer se je začela naša (evropska) civilizacija. Prav zato ima »prestol bogov« še poseben čar.

Vsi zgoraj omenjeni so me navdušili za goro, ki mi ni in ni šla nikoli v pozabo. Vendar sem šele pol stoletja kasneje obiskal Olimp kot samohodec. Dva meseca pred tem pa sem bil v Grčiji kot turist in od spodaj občudoval zasneženi Olimp (druga slika), ki naj bi bil prestol Zevsa, njegovoh boginj in bogov (prva slika).

Olimp - julij 1987
Na pot v Grčijo sem se odpravil z vlakom v juliju 1987. Ko sem prispel v Litohoron, majhno vas pod Olimpom, sem hitro našel prenočišče. Mladinski »hostel« je imel dovolj prostora. Noč sem prebil med študenti izletniki od vsepovsod. Ob 22h je bila »hora legalis«. Utrujen nisem bil. Do Skopja sem imel spalnik. Naslednji dan sem se z vlakom odpeljal do 50km oddaljene vasi Katerini (50km). Vmes sem v Solunu-Thessaloniki prestopil na lokalni vlak. Ob Vardarju sem opazil veliko namakalnih sistemov. Zadnji del poti do Litohoron-a (22km) sem se peljal z avtobusom.

Pogled iz vlaka: postaja«Aksios«-Vardar in na polja, z namakalnimi napravami.

Razmere za vzpon so bile bistveno boljše kot pred pol stoletja, ko sta bila tu Avčin in Modec. Ob dobro označeni poti so bile leta 1987 tri oskrbovane planinske koče. Ker sem bil tudi v dobri kondiciji bi do problemov ne smelo priti. Odločil sem se za običajni pristop in sestop po kuloarju »Louki«. Danes po tej smeri pristopajo na Olimp planinci podobno kot pri nas na Triglav. Kuloar Louki je po težavnostni lestvici plezanje 1.stopnje, z nekaj mesti 2.stopnje. Danes je na enem mestu tudi jeklena vrv. V času mojega vzpona je še ni bilo. Zaradi padajočega kamenja pa je dobro imeti čelado. Za manj izurjene pa tudi navezava na vrv ne bi bila odveč. Skupinski vzpon je še najbolj primeren z vodnikom!

Vzpon
Ob šestih zjutraj so po radiu poročali o naraščajoči vročini v deželi, celo o smrtnih žrtvah (v senci je bilo že zjutraj nad 400 C). V majhni trgovini sem kupil nekaj sadja. V začetku se s trgovcem nisva razumela, govoril je samo grško in še to v svojem narečju. Sam sem naložil sadje na tehtnico, na drugo stran pa utež za 2 kg, na listek je napisal ceno, pa je šlo! Prvi del poti do Prionije (1100m) vodi po dokaj lepi (takrat) gozdni makadamski cesti. Po dobrih 2 km pešačenja me je povabila skupina mladih športnikov iz Soluna v enega svojih avtomobilov. Tudi oni so imeli isti cilj. Malo pred Prionijo smo zapustili vozila in nadaljevali peš. Najprej smo nadaljevali po strmi gozdni poti, kjer so se z višino menjavali drevesni sloji. Nekje na višini 1700m smo prišli do pitne vode. Nad 2000 m je iglasti gozd počasi prehajal v nižje igličasto rastje, nad 2400 m in naprej do koče (2700 m), pa so prevladovali travniki.


Litohoron (za drevesi) … moji spremljevalci že nad gozdno mejo … vročine ni več … pot je bila kar prijetna in sadje je prišlo še kako prav.

Ne spominjam se koliko časa smo hodili do koče, verjetno kakih 5 ur. Zgoraj sem pogrešal razgled. V dolini je postalo megleno. Tako sem bil prikrajšan za enkratno panoramo proti Egejskemu morju, ki je od tu oddaljeno kakih 18 km. Pojedel sem vse sadje in v kočo prišel popolnoma dehidriran. V dušku sem spil steklenico vode in naročil še eno. Od tu pa sem bil nagrajen s pogledom na Zevsov prestol, to je vrh Mytikas (po naše »nos«) – 2917 m. Dolgo časa sem zrl vanj. Ogledoval steno Stefani in vstopna poskusa Avčina in Modeca leta 1936. Dvakrat sta poskusila, pustila v steni nekaj železja. Tudi »škripčev poteg«, (to je bila posebna Modečeva iznajdba, kakor je povedal prijatelj France Zupan) ni pomagal. Pravilno sta se odločila za umik, kar sem omenil že na začetku tega zapisa. Danes je stena, pa tudi druge v bližini, preplezana iz različnih smeri. Nekatere smeri so izredno težavne, prilagam tudi posnetek iz stene Stefanija, ki sem ga našel na spletni strani.


Levo - (iz spleta) ena od težjih smeri. Desno - danes običajni pristop skozi Louki na Mytikas. Naslednji dan sem po tej smeri tudi sam obiskal »prestol bogov«. Puščici: Neuspela poskusa (Avčina in Modca).

V koči je bilo prav prijetno. Zjutraj je bil lep dan. Pod ozebnikom sem pustil nahrbtnik. Skrbelo me je edino padajoče kamenje. Takrat namreč še nismo nosili čelad, tudi na kolesu in smučanju še ne. Lahka plezalna tura (včasih bi rekli tudi »sprehod«) me je prav navdušila, čeprav se z alpinizmom že nekaj let nisem več aktivno ukvarjal.

Vsi moji spremljevalci niso prišli na vrh (trije so ostali pod kuloarjem). Nekaterim sem tudi malo pomagal, če bi imel vrv bi tudi zadnje tri pospremil. V zahvalo so mi napisali v vodniško knjižico nekaj besed v svojem jeziku in pisavi. Ura je bila 9.30.


Planinska koča (2700 m) verjetno najvišja na Balkanu. In potem skupinska slika na vrhu. Pogled na Egejsko morje in obalno nižino. Zevsa nismo razjezili, strele in bliska ni bilo.

Proti južnemu vrhu Skali, se greben Mytikasa znižuje z nazobčanimi iglami, ki spominjajo zares na »bogove«, kakor stolp na desni. Sestopali smo proti Proniji naravnost navzdol in se vmes še za hip ustavili v eni izmed planinskih koč. Vmes smo opazovali razdejanja snežnih plazov. Spodaj na parkirišču smo se pod slapom osvežili in potem poslovili. Čez kako uro sem se odpeljal v Litohoron. Naslednjega dne pa z vlakom nazaj v Slovenijo. Še pred tem sem vrgel v javni telefon kovanec za 2 drahmi (neznaten drobiž) in sporočil domov: »vrnil srečno iz Olimpa, jutri domov« in bilo je konec pogovora...

Osvežitev v Proniji in ob spominskem obeležju nesreče na žel. postaji Katerini. Podobne«kapelice« najdemo povsod, kjer so se nesreče zgodile. Običajno je poleg še steklenica z oljem.

Epilog
Trenta, zadnji dom legendarnega alpinista prof. dr. ing Franceta Avčina in »prestol bogov«, bil je izjemen fotograf in predavatelj. V živo nam je predstavil alpske štiritisočake, v sliki, besedi in zapisu v Planinskem vestniku. Mene pa je še posebej navdušil za vzpon na »Prestol bogov«.

Rado Kočevar 

eXTReMe Tracker