Večer: Ko z Nanosa zremo na Kras, vidimo gozdnato pokrajino, iz katere gledajo le kraške vasice
Večer, sreda, 28. februarja 2007
Gore
Raznolikost narave na kraških pešpoteh
Ko z Nanosa zremo na Kras, vidimo gozdnato pokrajino, iz katere gledajo le kraške vasice, ki čepijo vrh vzpetin. Šele od blizu Kras razkrije svoje vinograde, travnike in paš nike, ki so kot čipke preple teni z mladim gozdom
Prav na Krasu lahko opazujemo naravno raznovrstnost v vsem sijaju, sploh če se v začetku marca odpravimo med kamnite kraške travnike in zaraščajočo gmajno, kjer je veliko različnih rastlin. Na kamnitih tleh z malo prsti uspevajo najrazličnejše sorte trav, na njih se zaraščata grmovje in drevje. Letos že februarja prevladujejo rumeni odtenki, saj med grmovjem cveti dren, na kamnitih pašnikih pa pritlikavi, tudi rumeni petoprstnik. Med prvimi zacvetijo tudi rastline s čebulicami, korenikami ali gomolji, ki iz podzemnih zalog črpajo moč za svoje barvito cvetje, saj morajo do poletne suše dokončati svoj razvoj in razviti semena za nov rod. Opazni pa so že tudi drobni modri cvetovi jagodaste hrušice in med suho travo kimajo sramežljivi kosmatinci s temnovijoličnimi cvetovi pod kosmatim puhom, ki jih varuje pred pozebo. Kasneje bodo prav to kraško gmajno pobelile cvetoče rešeljike skupaj z belimi narcisami. Tisti, ki bo tukaj hodil za prvomajske praznike, bo lahko opazoval ilirske perunike in rožnate cvetove jesenčka. Da najdemo gorsko logarico, moramo imeti srečo, saj je ta sorodnica močvirskega tulipa na redka. Marsikatera trata posrebri, ko se sončna svetloba ujame v puhaste rese trave bodalice. Ko hodimo po ozkih kraških stezah, velikokrat opazimo med različnimi rast linami raznolike žuželke, od kobilic, hroščev in gosenic do čebel, ki z rastli nami živijo v sožitju. Žuželke so hrana plazilcem, predvsem kraški kuščarici, žabam in pticam. Nekatere ptice, ki so drugod že skoraj izginile zaradi spremi njanja okolja, ki ga povzroča sodobno kmetijstvo, so na Krasu še vedno pogo ste. Kras je dolgo veljal za negostoljubno kamnito puščavo, kjer gospodari burja. Pogozdovanje so v 19. stoletju za čeli Avstrijci, ki so bili tedaj gospodarji. Domačinom to ni bilo po volji, saj jim je jemalo prostor in spreminjalo podnebje, to je postajalo vlažnejše, burja pa je izgubljala moč. Pogozdovanje je bilo težavno, drevesa so se težko ukoreninila na kamnitih pobočjih. Takšna podlaga pa je najbolj ugajala črnemu boru, ki na Krasu ni samonikel. Le dobrih petdeset let stare fotografije še prikazujejo golo kamnito površje, kjer danes zelenijo gozdovi. Prelomnico v razvoju je pomenila prepoved reje ovc in koz po drugi svetovni vojni, ko se je gozd začel zaraščati po naravni poti in se še vedno širi. V samoniklih gozdovih na Krasu prev ladujejo črni gaber, hrast in mali jesen, v višjih predelih tudi bukev. Velika raznovrstnost življenja na Krasu je posledica njegove lege na robu sredozemskega sveta. Sredozemlje je z vrstami najbogatejši del Evrope in ena izmed vročih točk življenjske raznovr stnosti na svetu. Na tako imenovanih vročih točkah najdemo največ endemič nih, samosvojih rastlinskih in živalskih vrst. Raznovrstna geološka zgodovina sredozemskega območja in dejstvo, da so na njem našle zatočišče mnoge vrste med ledeno dobo, sta vzroka za naglo evolucijo življenjskih oblik na tem območju. Biologi trdijo, da je nekoč v preteklosti gotovo obstajala tudi vez z vzhodnoevropskimi stepami, na kar kaže navzočnost nekaterih vrst. Moza ično prepletanje travniških in gozdnih združb dodatno bogati prostor, saj ga naseljujejo tako travniške kot gozdne vrste. Prav trenutek, ko travnik prepu stimo razvoju in s tem zaraščanju, po stane najbolj gostoljuben večini rastlin in živali.
S travnikov med grajske ruševine
Med vasicami slikovitega Krasa je Šta njel, ki nekako najbolj štrli iz te pokrajine in je terasasto razporejen proti vrhu 363 metrov visokega griča Turn. Značilnost naselja so ozke ulice s kamniti mi hišami s kamnitimi žlebovi, portali in vodnjaki. Osrednja objekta kraja sta cerkev sv. Danijela s svojim značilnim zvonikom in renesančnobaročni grad. Znamenitost je tudi Ferrarijev vrt, ki povezuje dve slikoviti kraški naselji, Štanjel in Kobdilj. Obenem pa je to pot, ki še posebno obuja spomin na arhitekta, urbanista, izumitelja, pisca, univerzitet nega profesorja in predvsem Kraševca, Maksa Fabianija iz Kobdilja. Na njej si sprehajalec ogleda večino del v Štanjelu, obenem pa se seznani z življenjem Kraševcev, njihovo materialno in duhovno kulturo, ki se je izoblikovala v stoletjih sožitja z neizprosno, a vendar do določene mere “udomačeno“ naravo. Zaradi lege na višjem terenu je z različnih delov poti razgled tako proti Vipav ski dolini kot na Kras. Pot ni zahtevna in ima le en manjši vzpon k sv. Gregorju, sicer pa so domači turistični delavci pripravili različne variante Fabianijeve poti. Krožna pešpot poteka po severnem pobočju štanjelskega griča in je bila narejena v sklopu vile Ferrari kot dovozna pot, ponuja pa lep razgled na dolino reke Branice, zaključek je v Spodnjem Štanjelu.
Kot najpomembnejša parkovna ureditev iz časa med svetovnima vojnama je Ferrarijev park, ki je uvrščen med spomenike dr žavnega pomena. Od tu je lep pogled na vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Tudi vas Kobdilj odlikujeta lepa lega in tradicionalna gradnja hiš v kraškem stilu, tu si lahko obiskovalec ogleda vodni zbiralnik in stalni vodni vir.
URŠKA ŠPROGAR