Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... Za mano pridejo trije mladi in pravijo, da mi sledijo. Ko so me videli, kje grem, so se zapodili za mano. Zanimalo jih je kje hodim. Bili so navdušeni nad potjo.

Ko mi zvoni ura, si rečem še malo in lepo zaspim. Ko se zbudim, pa le skočim pokonci in se uredim. Ko že hočem it, pa pride gospod maček in hoče zajtrk in še svojo dozo crtlanja. Mislim si, da če sem že tako pozna, pa naj bo še par minut. Šele dvajset čez osem krenem od doma. Megleno je in nič prijazno. A s tem se ne ukvarjam, ker vem, da bo lep dan.

Ponekod so ljudje že živahni. V Vikrčah je že nekaj parkiranih avtomobilov in dva sta že prišla s Šmarne. Pozna sem, pozna. Poženem dalje. Pri golf igrišču gorijo luči. Megla je in od trepalnic in čelade mi kaplja. Vem, da ne bo dolgo. Čim prej moram proč od Ljubljane, potem bo drugače. Bolj, ko se bližam Kranju, lepše je že vreme. V Kranju pa že sije sonček, hribi me že pozdravljajo. Juhuhu. To sem čakala, pa sem dočakala. Storžič se mi že veselo smehlja, saj je obsijan s soncem. Na levo je Dobrča, zadaj se postavlja mogočna Begunjščica. Na desno je Zaplata s Hudičevim borštom, pa Tolsti vrh na levi, vmes pa moj današnji cilj - vabljivi Storžič. Vse poti nanj sem prehodila, danes grem po najlepši. Peljem se skozi Bobovek v Belo in naprej v Bašelj. Tu je razgled prekrasen. Ustavim se in uživam ob teh jesenskih lepotah. Pred mano se pokaže cela Storžičeva skupina. Vse je odeto v prelepo paleto jesenskih barv. Na hribčku stoji cerkvica svetega Lovrenca, katero obdaja jesensko pisan gozd. Sem že čisto pod hribi in komaj čakam, da se zapodim proti vrhu.

Pri eni hiši se sončita dve mladi črno-beli muci. Ko primem za fotoaparat si hitro ena s tačico zakrije oči. Ne vem, ali je tako sramežljiva ali pa noče, da bi jo kdo prepoznal? Malo naprej najdem na eni ograji spet dve, ki uživata na soncu. Lepo zleknjeni na ograji se sploh ne zmenita zame. Obe sta sivo progasti. Ena malo mežika, druga pa kot, da me ni. Cesta se začne dvigat. Malo me skrbi, saj sem včeraj imela kar težek kolesarski del, ko sem šla na Menino. Ko sem bila v dobri formi, je bila to malenkost. Storžič stoji ponosno pred mano. Bližam se mu. Pridem na makadam. Tu je treba mišice zelo napet. Trudim se in lezem počasi naprej. Tudi tu že nekaj časa nisem bila. Spomnim se, da sem kolo skrila za eno skalo. Tistega odcepa pa ni in ni. Vidim, da imam gledalce, ki se pogovarjajo ali bom zmogla ali ne. Sedaj čutim utrujenost v nogah. Odneham pa ne. No, pa mi le uspe. Začnem se preobuvat in pripravljat nahrbtnik. Mimoidoči me gledajo kaj bom sedaj. Potem zvlečem kolo na varno mesto. Vzamem nahrbtnik in pot se začne. Gledalcev sem imela veliko. Nihče ni nič rekel, ne vprašal. Gledali so me postrani, kot, da je z mano kaj narobe. Ha,ha.

Tako sem se zapodila v hrib. Pred mano se je pokazalo sivo skalovje Storžiča, levo in desno pa drevesa odeta v jesenske čarobne barve. Mimo cerkvice ne upam it, ker se bojim, da me bo povozil čas. Hitim spodaj. Podim se po potki, ki pelje zdaj po gozdu, zdaj med vresjem, pa spet med travo in skalovjem. Tu in tam se mi na katero stran pokaže prav pravljičen razgled. Srček mi igra, igra. Pridem do celega kupa mušnic, katerim lepota že usiha. Tako kot meni. Nič pač ni večno. Zelo sem vesela, da sem si izbrala danes ta cilj. Vem, da bo res lepo. Hitim med temi prekrasnimi barvami. Zelo sem neučakana kakšne razglede bom šele imela ko prispem na plano. Pokaže se mi pogled v dolino. Daleč se vidi. Čudovito. Na desno se mi pokaže koča na Kališču. Sem že na prečni poti, katera pelje desno proti Kališču, levo pa na planino Javornik. Malo posedim na klopci in pijem vodo. Sedaj pa naravnost na vrh. Ko sem nazadnje tu hodila ni bilo nič stezice, sedaj pa vidim, da je. Tako sem stopila na kraljevsko pot. Malo me je skrbel čas, ali bom uspela bit dovolj hitra, da bom še do teme doma. Pa saj mi uspe. Predam se uživanju. Vem, da bom hodila dalj časa, ker so tu božanski razgledi in ne morem kar hodit. Obračam se in obračam. Razgledi, razgledi. Pravljično. Višje kot sem, več vidim. Ta pot gre bolj desno od moje. Moja je vseeno lepša. Pridem na greben. Ne, ni besed s katerimi bi opisala svoje občutke. Spomnim se na staro družbo s Kamnika. Bili smo dva, trije ali celo štirje. Samo spogledali smo se, pa smo vedeli kaj kdo misli in kaj čuti. Bili smo kot eno. Pa je vse razpadlo. Malo leta, malo bolezni. Sem sva šla še samo dva. Bila sva tudi bolj pozna. Sedela sva ob cerkvici na klopci in uživala na poznem jesenskem soncu. Potem sva prispela na kraljevsko pot. Ja, tu je KRALJESTVO STORŽIČA. Resnično. Ko sva takrat hodila, sva vmes počivala na strmini, na pol sedela, na pol ležala. Sonček naju je grel. Spodaj v dolini je bila bela megla. Iz nje so štrleli vrhovi na vseh straneh. Vsak je kazal svojo obliko. V soncu so se razkazovali. Uživala sva v teh lepotah in nič nisva govorila. Naenkrat se je nekje iz megle zaslišalo zvonjenje iz ene cerkvice. Sploh se ni dalo določit od kod pravzaprav prihaja. Zvok je prihajal iz megle. Ta mu je dala še poseben ton. To je bil nepozaben občutek. Ko sva se tako predajala tem užitkom, me je naenkrat nekaj oplazilo po nosu. Bila sem kar v šoku. Kavka je bila, ki je odjadrala mimo moje glave. Kaj takega. Kakšno presenečenje. Nato sva le nadaljevala pot proti vrhu. Vrhovi so žareli v soncu. Hribovci so naju opozarjali, da bova sestopala v temi. Bilo nama je čisto vseeno. Prelepo je bilo, da bi hitela. Na vrhu Storžiča sva doživela prečudovit sončni zahod. Stala sva na vrhu kot bi bila nema. Nepremično. Vse te barve, ki so se počasi spreminjale in prelivale pa res ne moreš pustit in odit. Na Kališče sva seveda prišla že v temi. Sledil je nočni sestop v Bašelj. Bila sva brez baterije, saj nisva pričakovala, da bova naletela na tako pravljico. Šla sem naprej in mu govorila kje naj stopi. Prispela sva do klopce. Na nebu polna luna in zvezdica pri zvezdici. Spet sva sedala tam brez besed. Saj bi bile odveč. Na desni sva imela zastrašujočo temno gmoto Storžiča. Daleč zadaj se je še videl obris Triglava. V dolini je še bila megla. Skozi njo so prodirale lučke iz vasi.

Še, ko danes pomislim na to, imam občutek, da sem sanjala. Bilo je vse tako nepopisno lepo, pravljično, da težko verjamem, da sem vse to res doživela. Pa sem, čisto res. Zaprem oči in spet vse podoživim.
Ne, ne danes ne morem čakat sončnega zahoda, ker imam kolo. Ja, tisto je bil najin zadnji skupni izlet. Človek pač ima v življenju izbiro. Odloči se za biti, ali imeti. On se je odločil za imeti in za drugo ni bilo več časa. Jaz pa za biti. Nisem materialist. On hodi zagrenjen okoli z velikimi skrbmi, jaz pa z malimi in uživam kolikor le morem. Še vedno sem pod streho, sita sem in oblečena. In kar je zame najpomembneje, da sem svobodna in veliko na terenu. Ne živim zato, da jem, ampak jem zato, da živim. Sem skromna in s skromno hrano sem prav tako sita, ali pa še bolj kot oni, ki se bašejo kdo ve s kakšnimi dragimi strupi. Ko pride človek do denarja se spremeni. Postavlja se mi vprašanje ali denar res pokvari človeka, ali pride takrat šele človekov pravi značaj do izraza. Ne vem. Vedela bom, ko bom bogata. Težko je dojet, da ta isti človek o katerem nimaš pripomb, se lahko tako zelo spremeni, ko začne štet denarce. Ne moreš ga več prepoznat. Njegove pozitivne lastnosti se lahko začnejo spreminjat v negativne. Če človeka poznaš in potem opazuješ njegovo spreminjanje te kar boli.

Grem naprej, a se nenehno oziram nazaj in okoli. Glava se mi kar vrti. Dobro bom danes razmigala vratne mišice. Pogled v dolino je bolj meglen, a sega daleč. Pogledam proti vrhu. Nad njim so jadralni padalci. Oni uživajo v zraku, jaz pa na grebenu. Levo vidim planino Javornik. Zadaj je Tolsti vrh, ki ima obiskovalce. Za njim pa kraljuje cela veriga Julijcev. Med njimi je ves ponosen v soncu Triglav. Kot bi mi govoril, zakaj ga samo gledam k njemu pa ne pridem. Pokaže se ponosni Stol z Begunjščico in Vrtačo. Daleč zadaj žarijo v soncu v svoji belini avstrijski tritisočaki. Gledam, kako eden pleza čez Psico. No, tudi tista je lepa na Storžič, ampak kraljevska je samo ta. Na jugu pa se kaže Snežnik. Štrli iz bele megle. Tisti, ki uživa v naravi, tukaj ne more hitet, ker je prelepo. Narediš nekaj korakov, pa moraš spet pogledat okoli in uživat. Še se dvignem in končno v spremstvu kavk prispem na vrh. Gledam druge, ki se sončijo na vrhu. Nikomur ne morem povedat kaj čutim v srcu, ker me nihče ne bi razumel. Tako zelo sem srečna. Tako polna vseh teh lepot, teh božanskih občutkov, ki me polnijo, da bi kar poletela. Drugi na hitro malo pogledajo okoli, eni se nastavljajo soncu z zaprtimi očmi. Moje oči pa iščejo, si ogledujejo vsak hribček in goro okoli, ker vse poznam. Tako nepopisno sem srečna, da bi kar vriskala. Komaj se zadržujem. Preveč ljudi je in ne bi me razumeli. Zadržim se, čeprav zelo težko. Moja navada je, da vriskam in skačem od sreče. Pred mano je planina Konjščica z Belo pečjo. Zadaj je raztegnjena cela Košuta. Kavke letajo nad mano. Moje oči pa iščejo vrhove bližnje in bolj oddaljene. Lepo se vidi planina Šija in Kofce. Pa vso gorovje proti vzhodu. Uživam, uživam. Potem se spustim navzdol. Ko sem spet na kraljevski poti si privoščim malico. Gledam dol one, ki gredo od planine Javornik. Gledajo pod noge, ker levo in desno vidijo samo skalovje. Jaz sem pa na kraljevski poti in imam božanske razglede. Še kako se zavedam, da sem v kraljestvu Storžiča. V velikem kraljestvu narave, ne v materialističnem kraljestvu. Oh, oh, oh!

Vstanem, razprostrem roke kot ptica peruti. Občutek imam, da me bo od sreče kar razneslo, ali bom pa kar poletela kot ptič. O, ko bi le. Oj, ti moja lepa Slovenija. Ko bi te le Slovenci videli tako lepo kot si. Tisti, ki bi te morali najbolj videt in cenit, te sploh ne vidijo. Slepi so, čeprav imajo zdrave oči. Zanje si samo molzna krava. Niso te hodili molzt z vedri. Kar s cisternami so hodili po tvoje mleko in ga vozili nekam v oaze. Na tvoje teličke so pa kar pozabili. Ni jim mar ne zate, ne za lačne teličke. Vseeno jim je, če ti in tvoji telički pocrkajo. Samo, da imajo oni. Pa še za poštene se imajo. Nič niso mislili, da ti morajo dat kaj hrane, če te bodo hoteli še kaj molzt. Nič jim ni bilo važno. Gledali so samo trenutne osebne koristi. Premalo imajo pameti, da bi videli naprej. Še sedaj čakajo, če boš še imela kakšno kapljico mleka, da ti ga bodo vzeli preden ga dobijo telički. Ti si pa reva vsa shirana. Noge se ti zapletajo, ker že imaš rahitis. S tabo pa hiramo tvoji telički. Nič nisi brcala ne ti, ne tvoji telički, da bi jih odgnali. Sedaj si vsa uboga. A jaz te imam še vedno rada. Saj veš kako pravi ona pesem, ki te tako lepo opeva. Slovenija, najlepša si dežela, čarobni svet tam sredi gora …

Za mano pridejo trije mladi in pravijo, da mi sledijo. Poklepetamo. Zelo sem vesela, ko vidim njihov odnos do narave. Ko so me videli, kje grem, so se zapodili za mano. Zanimalo jih je kje hodim. Bili so navdušeni nad potjo. Zelo lepo. Povem jim kam grem in kje naj potem gredo oni. Ker imam kolo, moram it. Čudijo se mi, kako zmorem. Ja, pa gre. Poskakujem navzdol. Sem polna energije in neizmerno srečna. Še se ogledujem okoli. Zapuščam kraljevsko pot in storžičevo kraljestvo. Sem že na prečni poti. Obrnem se in uživam v razgledih. Spet se napijem vode in se poženem proti Bašlju. Srečam družino z malimi otroki. Zašli so, a jim ni bilo žal, da so na tej poti. Bili so zadovoljni. Hitim proti kolesu. Ustavim se na eni razgledni točki. Še se razgledam okoli. Pogledam na uro in ugotovim, da lahko še grem do cerkvice sv. Lovrenca. Postavljena je bila že 1142. Požgana je bila od Turkov in 1897 je zgorel zvonik, zaradi strele. Ima fresko sv. Krištofa in križanja. V njej pa je kasetiran strop. Postojim ob njej in gledam v dolino. Tu je višina 892m. Okoli so jesenske barve.

Grem malo nižje. Pogled nazaj je čudovit. Cerkvica žari v soncu. Zadaj so jesensko obarvana drevesa, za njimi pa skalovje lepega Storžiča. Spustim se do kolesa. Še me čaka. Privlečem ga na cesto. Začnem se preobuvat. Spet imam gledalce, ki so brez besed. Ustavi se starejši par. Gospa si me ogleduje, potem pa pove, da imam mišičaste noge, ampak ne preveč, da so še vedno lepe. Bila sem presenečena, da slišim kaj takega iz ženskih ust. Ostala sem kar brez besed. Gospod je bil pa tiho. Kaj si je pa on mislil, pa ne vem. Potem se spustim navzdol s kolesom. Ko pridem iz Bašlja se ustavim in s pogledom nazaj podoživim pravljico v Storžičevem kraljestvu. Peljem se proti domu in si brundam naprej ono lepo. Slovenija, najlepša si dežela ... v očeh zalesketa se ta dežela, ki vsa je zmir v sonc in vsa zelena, doma za moje so srce arcnije, krasot se povsod lahko naužijem ...
Števec mi kaže trideset. Prispem v Kranj. Seveda spet okoli Prešerna, da bo moja duša zadovoljna in iz spoštovanja. Nasmejana in najboljše volje spet drvim s trideset na uro proti Ljubljani. Spremlja pa me pesmica »Slovenija najlepša si dežela, krasot še vsak Slovenc prav ne pozna, res prav tam, kjer zibelka je moja stekla, zares samo sem zmeraj doma. Planin ni lepših kakor so slovenske, vinogradi in vmes so gmajne lepe, na konc pa moder morje se leskeče ... « In že sem doma. Srečna, vesela, zadovoljna in polna energije in novih vtisov. Res najlepša si Slovenija.

Alenka Goričan