Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prvič v Kocbekovem kraljestvu

dLib.si


Arhiv objav Nova Doba

Skobé = Korban Josip

Korban Josip, mladinski pisatelj, r. 7. maja 1883 v Št. Vidu pri Stični. Dovršil je tri gimn. razr. v Kranju in učiteljišče v Lj. (1902), nato učiteljeval v Žetalah, Ljubnem in od 1907 v Gornjem gradu, kjer je šolski upravitelj. Priobčeval je črtice predvsem humorističnega značaja v Zvončku (1902), DP (1904–41), Kmečkem koledarju (1913, 1914) i. dr.; za Šolski oder je prispeval s trodejanko za mladino Povodni mož (1923), v knjižni obliki je izdal: Vitomilova železnica (1923), Iz mojih temnih dni (1926), Živa voda. Pravljična enodejanka s petjem (1928), Koča v Globeli (1929), Mihčev Mihec (1929), Prvič v Kocbekovem kraljestvu (1930).

petek, 12. september 1930, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1087

Nova doba (1930), Podlistek (8) - Skobé: ... Brez nadaljnjega oklevanja in premišljevanja jo zavijem in udarim na levo skozi nizko grmičevje rododendrona in pritlikave borovine.

Oh, s kakšno slepoto me je bilo udarilo nebo! V začetku še ni bil preneroden ta kos sveta. Ni bil preveč zaraščen in tudi ne čez mero nagnjen.
»Čudno«, sem mrmral, »da niso tod izpeljali pota. Koliko krajši bi bil in zložnejši!« Če bi bil Kocbek zgradil gorsko cesto, bi mislil sedaj, da je dal napraviti ovinek liz socialnega čuta, da bi ljudje več zaslužili s priprego, ko bi vozili na goro provijant in pijane turiste in take, ki so izgubili pete; ker je pa pot bolj podobna kozji stezi kakor cesti, sem se čudil in si domišljal, da bi jaz na njegovem mestu to stvar tehnično bolje rešil.
Saj pravim, da me je tisti dan nebo udarilo s slepoto!
Zakaj, še nekaj korakov sem napravil — in že se je udrl pod mano peščeni plaz. Kakor platanica sem se peljal naravnost proti strahovitemu prepadu. V smrtni grozi sem iztegnil roke ...
Kadar me sedaj v planinah prineso noge do prvega krivenčastega pritlikavega borovca (pinus mugus), vselej hvaležno dvignem pokrivalo z glave in vzhičeno vzkliknem: »Pozdravljeno, sveto drevo! Tebi, prežlahtni božji les, moram zahvaliti, da še niso z mojim mesom napravili črvi gostije in da še ne trohne moje uboge, stokrat prelomljene in strte kosti v prezgodnjem grobu!«
Res, da nima človek bog ve kaj od življenja. Vsi vemo, da je svet še vedno dolina solz. Ampak to je čudno: privadimo se pa le tej žalostni dolini in njenim solzam. Tako, da se nam nazadnje še celo lepa zdi in vredna našega životarjenja. Zato sem tudi jaz v zadnjem, odločilnem trenutku raje zagrabil za pokroviteljsko nad brezdnom razprostrto vejo trdno ukoreninjenega drevesa vseh dreves, kakor pa da bi pustolovsko smuknil skozi na stežaj odprte duri večnosti v neznano »boljše življenje«. Kakor, da sem k borovcu prirastel, sem se držal za njegovo dragoceno vejo. Z zgornjim životom sem slonel na robu prepada, noge so pa prosto bingljale v zraku, ker niso mogle najti opore ob globoko, gladko izpodjedeni pečini.
Duri večnosti se še vedno niso zaprle. Kakor prepih z onega sveta, mi je mrzlo dihala burja iz globeli.

»Kakšne občutke ima turist, kadar visi nad gorskim prepadom?« To bi bil tudi hvaležen tema za mojega nekdanjega profesorskega sošolca Kuniberta von Affenberga, alias »Remen muh«. To lepo ime si je zaslužil tistega nepozabnega dne, ko ga je bila pičila osa, pa je prinesel obvezano roko v šolo, češ, da ga je »ugriznil remen muh«. Kunibert bi kratko in jedrnato rešil to zanimivo vprašanje. Jaz se bom pa moral že malo dalje pomuditi, ker se mi zdi, da bi utegnila zanimati ta nevarna »viseča stvar« tega ali onega psihologa vsled poznane moje temeljitosti in resnicoljubnosti.
So ljudje z bolestnim »firbcem«, ki pod masko »psiholoških študij« poizkušajo prodreti v duševnost svojega bližnika. Zlasti ob nenavadnih grozovinskih doživetjih posameznikov jih mika zvedeti, kako je njihova duša »reagirala« na telesne neprijetnosti.
Taki posebneži bi so ne sramovali vprašanj kakor: »Povejte mi, prijatelj, ki ste bili v zadnji minuti pomiloščeni, na kaj ste vendar mislili takrat, ko vam je krvnik natikal zanko na goli vrat?«
»Kaj je bila vaša prva misel, ko vam je granata nogo odbila?« »Kakšne občutke ste imeli, ko ste v krsti zaznali, da so vas živega pokopali?«
Da ustrežem tistim, ki bi slučajno trpeli na takem »bolestnem firbcu«, hočem do pičice natančno povedati, kakšne misli so se mi podile po glavi, ko sem takole od vsega sveta zapuščen visel med nebom in zemljo in si zaman prizadeval, da bi spravil nerodno telo iz nevarnega položaja.
Najpreje sem začel kleti, zakaj nisem v svojih dijaških letih posvetil več pozornosti telovadbi. Takale nezgoda, ki mi dela toliko preglavic, bi bila za telovadca igrača: napravil bi elegantno stojo na trdni veji in se — pumsti — z največjo lahkoto prevrnil na varno.

(Dalje)

Skobé
Nova doba, 12. september 1930

eXTReMe Tracker