Pr´Jezer - Brane Žagar: V pomladnih mesecih so pri planinskem društvu Jezersko oživili delovanje mladinske planinske skupine, že v preteklosti imenovane »Skalaši«.
Za začetek se je šest mladih planincev, ki so nabirali izkušnje že v mlajši planinski skupini, podalo na nekaj lažjih tur v okolico naše doline. Poleti so se v nekoliko širši zasedbi udeležili planinskega tabora kar doma, pod streho Šenkove domačije. V organizaciji Anje in Mateja so poleg planinskih in alpinističnih veščin spoznavali tudi lepote in bogastvo narave, ki nas obdaja v naši lepi dolini. Sredi planinske sezone so obiskali 2679 metrov visoki Mangart, česar se Kristjan takole spominja: »S Skalaši smo se poleti odpravili na slovensko-italijansko mejo na goro Mangart. Cesta vodi skoraj do vrha in je najvišje ležeča cesta v Sloveniji, tako da smo hodili samo slabi dve uri. Na poti smo srečali veliko ljudi, saj je bila lepa sobota, ki smo jo hribovci hoteli čim bolj izkoristiti. Tokrat nas je bilo 7. Vodil nas je Brane, za njim je hodila Polona, zadaj pa smo se uporniško vlekli Ana, Pia, Filip, Luka in jaz. Za začetek smo hodili po travnatem pobočju, a smo se kar hitro znašli med grobimi in ostrimi skalami. Prišli smo na lepo razgledno točko, od koder so se videla Belopeška jezera in celi zahodni Julijci. Od tam naprej je bila večja nevarnost za padajoče skale, zato smo si nataknili čelade. Tako smo z umirjenim tempom nadaljevali pot prav do vrha, kjer smo opazovali lačne kavke, ki so čakale na najmanjši košček, ki bi ga lahko dobile za v kljun. Če smo seže na vrh vlekli počasi, je bilo navzdol ravno obratno in smo bili prav kmalu spet pri avtu. Malo smo počakali še naša arheologa Luka in Filipa, ki sta spet odkrila lep. s kristali posut kamen, ki se mu nista mogla upreti. Tako smo se domov vrnili vsi srečni, ker smo tako dobro izkoristili lepo sobotno dopoldne in že smo razmišljali, kam bi lahko odšli naslednji lep vikend.« Jeseni je planinsko društvo namenilo nekaj sredstev za nakup potrebne varovalne opreme, tako, da bo mogoče v prihodnji sezoni s skupino varno osvojiti tudi kakšen zahtevnejši vrh. Ker pa je za varno gibanje v gorah potrebno tudi ustrezno znanje, smo za otroke v zimskih mesecih pripravili predavanja s prilagojenimi vsebinami iz planinske šole.
Brane Žagar
Dvajsetletnik ob stoletniku
Gorska reševalna zveza letos praznuje sto let, društvo GRS Jezerskem pa dvajset. Proslavili so z razstavo v šoli in s prireditvijo v Korotanu.
V podružnični šoli na Jezerskem je društvo GRS v začetku novembra odprlo razstavo Srčni ljudje, ki jo je pripravil Slovenski planinski muzej v Mojstrani v sodelovanju z Gorsko reševalno zvezo Slovenije. Slednja letos praznuje prvo stoletje organiziranega delovanja v naši državi, o čemer govori tudi razstava, zajeta v osem vsebinskih sklopov. Tako so si lahko Jezerjani na panojih ogledali fotografije in besedila o začetku gorske reševalne službe, organiziranosti skozi čas, tečajih, vajah in usposabljanjih, reševalnih, poizvedovalnih in iskalnih akcijah, opremi, GRS in njenih strokovnih komisijah, društvih in postajah ter o reševalcih, ko ne rešujejo.
Razstava je bila namenjena stoletnici slovenske gorske reševalne službe, pa tudi obletnici jezerskega gorskega reševanja. Letos namreč GRS Jezersko zaznamuje prvih dvajset let organiziranega samostojnega delovanja. Na razstavi so dodali tudi nekaj fotografskih utrinkov iz zgodovine reševanja v jezerski dolini in podobe svojega reševalskega vsakdanjika. Ob tem so se spomnili nekaterih dogodkov in ljudi, ki so v zgodovini reševanja na Jezerskem pustili najmočnejši pečat. Na razstavi seje v zgodovino gorskega reševanja zazrl predsednik društva GRS Drejc Karničar, ki je navzoče spomnil, da je sicer jezerski dvajsetletnik ob slovenskem stoletniku nemara res mlad, a izkušnje njegovih predhodnikov so prav tako stoletne.
»Že prvo leto po ustanovitvi slovenske gorske reševalne organizacije leta 1912 je bila na Jezerskem organizirana za tiste čase velika reševalna ekspedicija na ledeniku pod Skuto. Celotno reševalno delo je prvih dvajset let 20. stoletja vodil gorski vodnik in oskrbnik Češke koče Jernej Krč. Potem je po drugi svetovni vojni Kamničan Pavle Kemperle zbral okrog sebe lepo število jezerskih hribovcev. Ustanovili so planinsko društvo, alpinistični odsek in reševalno skupino. Po njegovem odhodu je na žalost preživelo le planinsko društvo. Andrej Karničar je z nastopom oskrbništva v Češki koči v 60. letih postal tudi član kranjske GRS in požrtvovalen gorski reševalec v stenah nad kočo. V sedemdesetih je na Jezerskem ustavil svoj korak alpinist in gorski reševalec Jože Žvokelj, ki je uspel svoje bogate izkušnje prenesti na mlade Jezerjane, ki so želeli v gorah spoznavati najtežje poti in ki so bili pripravljeni pomagati tudi drugim. Ustanovitev Alpinističnega odseka leta 1977 je pomenila zagon in razcvet alpinistične dejavnosti na Jezerskem. Mladi jezerski alpinisti in alpinistke so bili v osemdesetih letih pogosto prvi pri ponesrečencih v naših gorah. Po tragediji nizozemskih planincev teta 1986 je bila formirana reševalna skupina znotraj kranjske postaje, ki jo je sestavljalo devet Jezerjanov. Leta 1990 so prvi naši člani opravili izpite za gorske reševalce. Razpust reševalne skupine leta 1991 je pomenil zadosten zagon za aktiviranje vseh razpoložljivih potencialov, da je bila 29. maja 1992 ustanovljena Postaja GRS Jezersko pri domačem planinskem društvu. Sedemnajst ustanovnih članov je za načelnika izvolilo gorskega vodnika Luka Karničarja in njegovega namestnika Rada Markiča. Tragična nesreča petih gorskih reševalcev pri usposabljanju s helikopterjem na Okrešlju samo pet let kasneje je za našo postajo terjala nenadomestljivo izgubo. S postopnim prihodom novih reševalcev se je širila in krepila naša dejavnost. Leto 2006 je prineslo nekaj formalnih sprememb. Ustanovili smo samostojno društvo in se z drugimi društvi po Sloveniji povezali v Gorsko reševalno zvezo Slovenije,« je dosedanjo zgodovino strnil Drejc Karničar.
Danica Zavrl Žlebir
Foto: Tina Dokl
Srčni ljudje iz jezerske doline
Danes je v društvu GRS Jezersko devetnajst aktivnih članov. Pomlajeni so pripravljeni na izzive, ki jih čakajo v gorah. Na prireditvi podelili zlate in srebrne znake GRS.
Ob ustanovitvi je jezersko gorsko reševalno moštvo štelo sedemnajst mož in žena, v dvajsetih letih se je pridružilo še dvanajst novih. Luka Karničar, Rado Markič, Andrej Karničar in Dane Jagodic so že pokojni, nekaterim bivšim članom je življenje naložilo druge izzive. Joža Žvokelj, Ido Karničar, Jaka Šenk in Irma Šenk so se vpisali v kategorijo častnih in zaslužnih članov društva. V jubilejnem letu tako šteje jezersko društvo devetnajst aktivnih članov: Teja Arnež, Anja Karničar, Matej Tonejec, Klemen Dolinšek. Nejc Kuhar, Rok Teul, Janez Smrtnik, Gregor Muri, Franc Zadnikar, Andrej Žagar, Janez Krč, Janko Rebolj, Tone Karničar, Milan Šenk, Davo Karničar, Miha Kuhar, Janez Žnidar, Peter Sušnik in Drejc Karničar. Od teh so štirje inštruktorji, dva reševalca letalca, zdravnica in dva vodnika reševalnih psov, je ob dvajsetletnici nizal podatke sedanji predsednik Drejc Karničar, ki je na tem mestu nasledil pokojnega brata Luka. »Odkar smo uradno organizirani, smo opravili 140 reševalnih in iskalnih akcij, v katerih smo rešili precej življenj in poškodovanim omilili marsikatero stisko in bolečino. Skoraj vsako leto pa se moramo žal tudi v našem koncu sprijazniti s kakšno intervencijo, ko ponesrečenemu ne moremo več pomagati. Za usposobljenost moštva skrbijo inštruktorji in strokovno zdravniško osebje s stalnimi vajami in usposabljanji. Za pokrivanje najnujnejših izdatkov za opremo in usposabljanja poskrbi država. Z njeno pomočjo smo preskrbljeni tudi z osnovnim voznim parkom. Vseh dvajset let podpira našo dejavnost lokalna skupnost, še posebej se to pozna od ustanovitve samostojne občine leta 1998,« o današnjem delu pravi Drejc Karničar.
Z veliko lastnega truda in ob pomoči donatorjev so zgradili zavetišče pri Češki koči, v dolini pa z odločno občinsko podporo prišli do urejenega skladišča in novih društvenih prostorov, ki sijih delijo s planinskim društvom. Z njim še posebej tesno sodelujejo, sicer pa jih dobro sodelovanje veže tudi z drugimi društvi in organizacijami v kraju.
»Za naše društvo je že od Lukovih časov zelo prepoznavno, da podpiramo in spodbujamo reševalce, da se udeležujejo domačih in mednarodnih športnih tekmovanj. Predvsem v turnem smučanju in gorskih tekih. Zelo smo ponosni na člane društva, ki so z izjemnimi dosežki ponesli ime našega kraja v širni svet. Tu mislim predvsem na Dava in njegovo prvenstveno smučanje z Everesta in z najvišjih vrhov celin ter na Nejca, ki na področju tekmovalnega turnega smučanja sodi med najboljše na svetu,« je dodal Drejc Karničar, ponosen na še enega brata in mladega kolega. Na prireditvi, ki so se je med drugim udeležili tudi prvi mož Gorske reševalne zveze Slovenije Igor Potočnik, predsednik sklada Okrešelj (iz katerega pomagajo družinam na Okrešlju ponesrečenih reševalcev) Dušan Polajnar, Fritz Klaura iz GRS Železna Kapla ter predstavniki jezerskih organizacij in društev, je spregovoril tudi župan Jure Markič. Tudi on je segel v zgodovino reševanja v jezerski dolini in izrekel
priznanje srčnim ljudem, ki jim ni odveč žrtvovati svoj prosti čas in trud ter pogosto tvegati tudi lastno življenje za to, da pomagajo ponesrečenim v gorah. Zaželel jim je čim manj takšnega posredovanja v gorah. Igor Potočnik je dejal, da je GRS Jezersko prvo in edino društvo, ki se je ustanovilo v samostojni Sloveniji. Povedal je, da so gorski reševalci od ministrstva za obrambo dobili objekt na Virnikovi planini, kjer bo učni center GRZ, kjer upa, da se bodo v prihodnje veliko srečevali in dobro sobivali. Eno samo rešeno življenje je pomembnejše od tisoč besed, je poudaril Drejc Karničar. A pomembne so tudi besede, zlasti tehtne, zapisane v knjigi Reševanje v gorah, ki jo je ob stoletnici gorskega reševanja izdala GRZ Slovenije, jezerski reševalci pa so jih kot darilo namenili vsem, ki so na kakršen koli način pomagali pri delu društva in pripravi prireditve ob jubileju. Na prireditvi pa so podelili tudi srebrna in zlati priznanji GRS. Srebrna so prejeli Miha Kuhar, Janko Rebolj in Janez Krč, zlati pa Janez Smrtnik in Drejc Karničar.
Danica Zavrl Žlebir
Foto: Tina Dokl