Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 12.10.1987

  12.10.1987


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

ponedeljek, 12. oktober 1987, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1538

Delo, Šport: ... Česen - 14 ur za prvo ponovitev No sieste v Grandes Jorasses

Zahteven vzpon našega alpinista v Franciji je imel takoj velik odmev - Športno plezanje je osnova vsega - Za resničen uspeh ni nujna specializacija, terja pa trdo delo
KRANJ - Težko si je za vsako Česnovo turo izmišljati nove presežnike. Samo zapisati podatke, ne da bi vsaj z nekaj besedami nakazal tudi vrednost dejanja, pa tudi ne gre. Zatorej: Tomo Česen je s prvo ponovitvijo smeri No siesta v S steni Grandes Jorasses opravil verjetno najtežjo letošnjo kombinirano turo v vseh Zahodnih Alpah.

ENA NAJZAHTEVNEJŠIH SMERI V ALPAH - No siesta v Grandes Jorasses.

Potem, ko je večina že mislila, da je obupal v čakanju na primerne razmere v Zahodnih Alpah, je 28. septembra kar na lepem krenil na pot. Chamonix, evropska alpinistična metropola, ga je pričakala v lepem vremenu, brez oblaka, le z nekoliko nizkimi temperaturami. Večina žičnic sicer začasno ne obratuje, po kočah pa so v glavnem tudi že zaprli vrata, toda samohodec mora tako računati na vse to in še kaj več. V torek popoldan je že vstopil v S steno Grandes Jorasses. Za smer No siesta, ki izstopa v smeri Pointe Croz, ki si jo je izbral, je vedel, da je težka. VII- je visoka ocena celo za plezališča, tudi A2 za samohodca ni od muh, v ledu pa so naklonine okoli 90 stopinj tudi skrajna meja. Pred njim pa je bilo kar 1200 m. Sicer pa je dovolj ilustrativno že samo ime smeri: ni počitka.
Sedaj, ko je vse za njim, Tomo ugotavlja, da je bila res zelo težka, težja kot karkoli, kar je plezal doslej. Težave se vrste od spodnjega ledišča vse do roba stene. Izjema je le snežno polje nekje na sredi, a ga je le dva raztežaja (vseh je 38). Previs je VII-, ostalo VI, krajši prehodi tudi VI+ in le nekaj mest bi zaslužilo oceno V, IV-V. Ker prevladuje led (konec zajed ima ponekod naklonino tudi prek 90 stopinj), je kar 4/5 smeri plezal v derezah. »So bila mesta V. stopnje pač malo težja, sem pa zato lahko precej hitreje napredoval,« je komentiral to. Tehnično najtežji raztežaj pa je poč v previsnih plateh sredi smeri. Zanj je porabil kar štiri ure; tudi zato, ker se je res pazljivo varoval.
Smer vodi pod monolitnim stebrom, za katerim vodi Crozova smer, levo pa je slovita smer Bonattija in Vaucherja. Stena je osupljivo strma in resnično je potrebna absolutna koncentracija. In vrh vsega sva šele doma, ob pregledovanju revij in zadnjih objav ugotovila, da je bila shema, ki jo je dobil na vodniškem uradu v Chamonixu, nepopolna. Manjkala je kar vsa gornja četrtina smeri! »Zato se mi je na koncu zdelo, da se vse že kar preveč vleče«. Manj naporno je bilo na K2, pozimi med njegovo »Trilogijo v ledu« pa nikjer tako zahtevno. V Matterhornu je bilo - pa še to le zaradi slabih razmer - tako težko vsega kakih 50 m.
• Pri potovanju v Chamonix je Tomu Česnu pomagala DO Alpetur s posojilom golfa njihove rent-a-car službe.
Po vrnitvi v dolino se je zelo hitro vse razvedelo (kam se odpravlja, so sklepali že po tem, kaj je spraševal in kopiral na vodniškem uradu). Pa sta ga vendarle presenetila novinarja Verticala ter revije Alpi Rando, ki sta prišla med prvimi. Vedela sta za njegove uspehe: Britansko v Jorassih pa
Trilogijo v ledu ter K2 itd. S prijateljem, gorskim vodnikom, pri katerem Česen v Chamonixu stanuje, so se potem dolgo pogovarjali o alpinizmu in njegovih perspektivah.
Že v četrtek pa je Tomo še enkrat zastavil. Z bivakom že na vrhu Velikega Druja je (v sedmih urah) preplezal Severni ozebnik: VI-, VI, 75 st., oz. ED, 800 m. To je tretja jugoslovanska ponovitev smeri, ki je nekdaj veljala za najtežjo ledno smer v Alpah (z več bivaki preplezala Cecchinel in Jeager ob Novem letu, oz. na prelomu 1973/74). Sedaj ima sicer vsako leto po nekaj ponovitev, tudi samohodci so jo že preplezali, celo pozimi, še vedno pa je to zelo cenjena tura, »vendarle v primerjavi z No siesta je Drujev ozebnik sprehod.«
• Smer »No siesta« sta v dneh od 21. do 23. julija lani prva preplezala Stanislav Glejdura in Jan Porvaznik ter ocenila VII-, A1-2, do 90 st., 1200 m. V ČSSR so njun vzpon izbrali za vzpon leta v »alpski« kategoriji. Jan Krn je v obrazložitvi zapisal: Izstopa nova, progresivna smer v S steni Grandes Jorasses. Njuna avtorja sta dokazala, da je celo v središču alpskega dogajanja še vedno mogoče napraviti prvenstveni vzpon klasičnega tipa.
Razvoj alpinizma na najvišji ravni?
Po uspehih, kakršne je dosegel v zadnjih (treh) letih, Tomo Česen meni: »Razvoj se prav gotovo ne bo ustavil, čeprav si že napredka zadnjih let nekateri ne znajo več predstavljati. Za resnično vrhunske dosežke v ledu je poleg znanja in sposobnosti potrebno imeti tudi srečo z vremenom. Če tega ni, je včasih steno nemogoče preplezati. V skali kmalu spoznaš, kdaj si na meji padca, pri ledu pa je vmes »orodje«. Menim pa, da je mogoče dosegati vrhunske rezultate na vseh glavnih področjih alpinističnega udejstvovanja, da ni potrebna specializacija, kot trdijo drugi. Seveda bi se moral povsem posvetiti le alpinizmu in natančno načrtovati. Mesec dni po himalajski odpravi seveda še ne moreš biti pripravljen za zelo težke smeri v skali, v četrt leta pa bi lahko uspelo tudi to. Je pa potrebno trdo trenirati, vsak dan. Še najboljši je situacijski trening: plezanje, plezanje in še enkrat plezanje. In to v plezališču, čim več novega. Tisti, ki smo »zrasli« v stenah, mislim, da imamo prednost, težje bo tistim, ki se bodo hoteli iz plezalca razviti tudi v vrhunskega alpinista. Moč še razviješ doma ali na kakem zidu, tehniko in taktiko pa le s plezanjem primernih smeri.«
Kaj bi bilo lahko v Jorassih še težje? »Če malo pretiravam - ne bi me hudo presenetilo, če bi se kdo dejansko odločil smučati po zgornjem delu Mrtvaškega prta. Toda smer, ki jo je levo od Walkerja preplezal Patrick Gabbarou s tovarišem (VIII oz. 6c/7a, A2, 90 st., preplezala sta jo lani v petih dneh), je najbrž najtežja v tej steni. Letos je bila do polovice zasnežena in ni bilo misliti na vzpon. Ampak - recimo, solo pozimi, to bi bilo fantastično.«

FRANCI SAVENC

Na hrvaškem ledeniškem tečaju
Udeleženci letošnjega ledeniškega tečaja v organizaciji KA PZ Hrvaške, ki ga je vodil Branko Ognančevič, so prvi dan vadili na ledeniku. V nadaljevanju se je večina povzpela na Argentier, po ledeniku Mileau in Y ozebniku. Vzpona na Tour Noir in Mt. Blanc pa so morali zaradi močnega vetra prekiniti. Vodja tečaja je s tečajnikom Draganom Rogičem (oba AO Velebit) preplezal ozebnik Cordier v Aig. Verte. Rogič je po zaključku sam preplezal še Frendojevo smer v S steni Midija in takoj, v nadaljevanju, še Brenvo. Davor Butkovič pa je sam preplezal smer Dellemann - Charlet - Simond (IV, 50 st., 1000 m) v S steni Aig. du Plan.

Večinoma prosto
Aleksandar Aničin (AO Ljubljana-Matica) je tudi letos precej plezal v Julijskih Alpah. Avgusta je (z Marjanom Zverom) prosto ponovil Ljubljansko in Šlosarsko v Steni. 5. t.m. je (s Stanetom Belakom) na enak način preplezal Juvan - Šteblaj v Široki peči, tri dni kasneje pa je sam (in enkrat se je prijel za klin) preplezal še Cizljevo v Špiku.

Cassin po 50 letih spet v Pizz Badile
Riccardo Cassin, kdo ne bi poznal tega legendarnega italijanskega alpinista in tovarnarja alpinistične opreme iz Lecca, je še enkrat dokazal, da je (lahko) alpinizem šport za vsa obdobja. Čeprav je že skoraj 80 let star, je poleti v pičlih desetih urah preplezal SV steno Pizz Badile. Kar 50 let po vsestransko odmevnem prvenstvenem vzponu, ki ga je v dneh od 14. do 16. julija 1937 opravil z Vittoriom Rattijem, Ginom Espositom, Mariom Moltenijem in Giuseppom Vaisecchijem. Bilo je tako naporno, da sta Molteni in Valsecchi umrla zaradi izčrpanosti

Slabetove ocene smeri kot predlogi za usklajevanje
Pomembna je primerjava težavnosti različnih ocen - Francoska lestvica

Tadej Slabe je kljub poškodbi kazalca prejšnji teden v Močilniku ponovil smer Tilija, ki jo je prvi splezal Rok Kovač in za njim menda še Igor Jamnikar. Oba sta prisodila oceno IX-, Slabe pa je popravil na VIII (po francoski lestvici 7a). Pravi, da je to idealna osmica (po UIAA), ki bi lahko služila za primerjavo s smermi takšne težavnosti.

MAVRIČNE STENE - Slovite previsne plošče.

Prejšnji teden je bilo v AN omenjenih tudi šest Tadejevih smeri v Črnotičah, ki jih je dobro naštudiral in seveda splezal ter temeljito premislil njihove ocene. Zato tudi le-te predlaga kot merilo za ocenjevanje, oziroma usklajevanje ocen ostalih smeri. Francoske lestvice ni izbral naključno, saj je po njegovem še najbolj natančna pa še na velikih tekmovanjih in pri ocenjevanju ekstremnih smeri (vsaj v Franciji, ki pa je središče prostega plezanja) jo uporabljajo. Tako je smer A ocenil s 7c+, kar nekako ustreza IX/IX+ po UIAA; B je 8a- (IX+); smer C, zadnjo, ki je splezal in je tudi najtežja, je ocenil z 8a (IX+/X-); D je 7a; E je 7ab (VII+) in smer F 7b ali VIII+/IX-. Treba je pripomniti, da »preračunavanje« v UIAA lestvico ni najbolj natančno, kljub že izdelani lestvici (glej AN 6. 7. 1987), saj se dogaja, da se določene smeri kljub isti oceni (po UIAA) med seboj še vedno precej razlikujejo.
Seveda Tadej ne misli vsiljevati francoske lestvice, niti ne predpisovati najbolj pravilnih ocen: to so le predlogi in kdor bo te smeri preplezal, naj njegove predloge potrdi ali pa naj jih spodbije in postavi svoje. Vseeno velja opozoriti, da so smeri v tej stenici zelo kratke - komaj 10 metrov je visoka ta skala - kar je prvi plezalec pri ocenjevanju težavnosti tudi upošteval. To je resnično gimnastično plezanje; prostora, oziroma časa za počitek v vseh dolžinah smeri praktično ni, redke so tudi priložnosti, da plezalec lahko seže po magneziji.

MATEJ ŠURC

V Splitu in Omišu
Pri »ogrevanju« v splitskem Marjanu, kjer je Boris Čujič med drugim ponovil smeri James Bond (VII-, RP), Čarlijev klub (VIII-, RK) in Bolero (VII+, RP), Slavica Stojanovič pa smeri do VII-, sta z Ivico Piljičem v Visoki Poli preplezala Linea Nr.1, oba fanta pa sta sama opravila še 1.P Čuvite (150 m, VII-).

Izvrstno plezanje Sreča Rehbergerja v stenah ZDA
V Eldoradu Canyonu in Smith Rocku je preplezal štiri smeri desete stopnje - Nuša Romih z najboljšim dosežkom v našem ženskem plezanju

KRANJ - Srečo Rehberger (AO Kranj, sodelavec K2 Šport iz Gorice), Nuša Romih (AO Tržič) in Matjaž Fistravec (AO Kozjak) so se sredi avgusta odpravili v ZDA z namenom poskusiti se v najzahtevnejših kopnih smereh in posneti o tem tudi film. Če smo ob vrnitvi z njihove lanskoletne turneje zapisali, da so bili zelo uspešni, potem je treba tokrat napisati, da so letošnji dosežki še mnogo boljši.
V Združenih državah so si za plezanje izbrali dve področji, ki sta sedaj vodilna v športnem plezanju v tem delu sveta: Eldorado Canyon in Smith Rock. Posebno zadnji se prav zdaj pojavlja na prvih straneh največjih alpinističnih revij na svetu. Kako tudi ne, v teh stenah so druga ob drugi najtežavnejše smeri, med njimi je tudi smer, ki se poteguje za prvenstvo najtežje na svetu (To Bolt or Not To Be, 5.14a).
Eldorado Canyon je bil prva postaja. Rainbow Wall (Mavrična stena) je smer z oceno 5.13a in je ob Genesis, s katero je Rehberger opravil že lani, najtežja testna smer v Eldoradu. Srečo je tako zdaj tretji plezalec iz Evrope (pred njim sta jo splezala le francoski plezalec Patrick Edlinger in Belgijec Arnould T`Kint, ki je uspešno preplezal to zelo znano smer. V njej so trije res zelo težki detajli, ki si sledijo drug za drugim. Čeprav ni najtežja med tistimi, ki jih je Srečo letos splezal, pa se je prav z njo ukvarjal najdlje. Druga smer, ki jo je splezal v Eldoradu Canyonu, nosi ime The Webb z oceno 5.13b. Je krajša, vendar zelo previsna s ključnim mestom prav na koncu, zahteva pa dinamično plezanje. To je bila šele 4. ponovitev oziroma 5. vzpon, kajti doslej so jo plezali le Američani, kar je do neke mere tudi razumljivo, saj je smer novejšega časa.
Potem pa je prišlo na vrsto področje Smith Rock v Oregonu. Plezanje v teh skoraj brez izjeme navpičnih in previsnih stenah je podobno evropskemu, torej plezanje po majhnih oprimkih in luknjicah, kamenina namreč ni granit, tako da poči skoraj ni. Toda razlika vendarle je. Smeri so tu dolge tudi celih 40 metrov, včasih še kakšen meter več, tako da bi v eno takšno lahko stlačili tudi tri evropske. Rehberger je najprej uspešno preplezal zelo znano smer Darkness at Noon. Visoka je čistih 40 metrov in ob uspešnem poskusu je bil Rehberger v njej skoraj pol ure. Od začetka do konca je 9 svedrovcev in če k temu pripišemo še oceno 5.13a, potem najbrž ni treba dodati kaj več.
Za konec pa najpomembnejši Rehbergerjev dosežek. Potem ko je lansko leto Francoz Jean Baptiste Tribout splezal To Bolt or Not To Be, je naredil še povezavo med Sončno zajedo (5.11d/5.12a), zgornjih 25 metrov pa je izplezal po To Bolt. Nastala je smer z imenom French Connection in ocena je 5.13b. Za Triboutom sta to smer zlezla le Američana Watts in Jim Karan, tretjo ponovitev pa ima zdaj Srečo Rehberger. Smer zahteva zelo natančno gibanje, delo nog in v tem pogledu je bila to najzahtevnejša smer, kar jo je kdaj poskusil. Prav takšen tip pa je tudi To Bolt, ki je še vedno brez ponovitve, uspelo ni niti Štefanu Glowaczu.
Morda še beseda ali dve o ocenah. Prevajanje iz ene lestvice v drugo gotovo ni enostavno in včasih je primerjava odvisna tudi od tega, ali daje primerjavo predstavnik npr. francoske ali pa UIAA lestvice. Skratka, 5.13a naj bi bilo IX+/X-, 5.13b pa X- oziroma po francoski 8a, v nekih revijah je tudi 8 a+.
Naši plezalci so v Clevelandu naleteli na prisrčen sprejem naših rojakov in predstavnikov jugoslovanskega konzulata.

NUŠA ROMIH - Najboljši dosežek našega ženskega prostega plezanja.

Ustavimo se zdaj še pri Nuši Romih. V Eldoradu Canyonu je med drugim splezala dve smeri 5.10+ (VII+), v Smith Rocku pa je smer Gumby (5.10a) splezala na pogled. S smerjo Licence to Bolt (5.11b, VIII-/ VIII po UIAA) pa ji je uspel najboljši dosežek jugoslovanskega ženskega prostega plezanja. Res je, da je v Paklenici smer Santana doživela dve ženski ponovitvi. Toda če bi to smer primerjali s smermi drugod po svetu, ki imajo oceno VIII- (Santana je ocenjena prav toliko), potem bi Santana to oceno izgubila še tisti trenutek.
Na vprašanje, kaj bi bilo potrebno za še težje smeri, je Nuša odgovorila čisto kratko: »Resnejši trening in več plezanja« V Smith Rocku je poskusila tudi v Sončni zajedi (5.11d/5.12a, po UIAA VIII+/IX-), vendar le z varovanjem od zgoraj.
Matjaž Fistravec je poleg dveh smeri 5.10+ v Eldoradu splezal v tem področju še prvi raztežaj znane Psycho Roof (5.12), ki ima oceno 5.11-. V Smith Rocku pa je dosegel dva vzpona z oceno 5.11b. Vendar je bila njegova prva naloga posneti dober film. Snemali so v vseh smereh, težišče pa je vendarle na smeri Darkness at Noon kot najlepši.
Kakorkoli že, letošnji dosežki Rehbergerja kažejo, da je raven našega športnega prostega plezanja zelo visoka. Srečo obljublja, da bo odšel v Smith Rock tudi drugo leto. Prav je tako, saj to področje v Oregonu postaja eno izmed najpomembnejših središč športnega plezanja v svetu in zelo napak bi bilo, da bi takšni centri ostali brez vidnih uspehov naših plezalcev. Najtežjih izzivov v Smith Rocku je še dovolj. Monkey Face (5.13d) ima šele tri vzpone z rdečo piko (Tribout, Glowacz in Mariacher, medtem ko je Watts ob prvem vzponu plezal z rdečim krogom) in ne nazadnje, To Bolt je še brez ponovitve in to, da ni uspel tudi Glowacz, ji daje še večjo vrednost in večji čar.

TOMO ČESEN

Kukuczka in Messner
Ko se je Reinhold Messner pred letom povzpel še na zadnji osemtisočak, so o tem na veliko poročale vse agencije, v časopisih in RTV so bile ne le novice, temveč reportaže. Pred dnevi je enak uspeh dosegel tudi 30-letni Poljak Jerzi Kukuczka. Z Wando Rutkiewicz, ki ji je bil to četrti osemtisočak (v tem ima primat med alpinistkami) in še štirimi rojaki se je povzpel na Šišo Pangmo (Gosaitan, 8013 m) v Tibetu.

F.S.

Dve novi v Škednjovcu
Bojan Pavlovič in Roman Selan, člana Akademskega AO, sta opravila dva prvenstvena vzpona v ostenju Škednjovca. Najprej (2. t. m.) sta speljala v S steni Poljub tete Klare, ki začne 20 m levo od Desne poči. Smer je mogoče plezati v več variantah, ocenila pa sta jo s V/III, 120 m. Dan kasneje sta v J steni preplezala še Gregorjevo smer: V, A0/IV, 200 m.

Dolina Rezije in njene gore
V ponedeljkovem Delu 28. septembra 1987 smo na 14 strani brali kratek zapis »Dolina Rezije in njene gore« s podnaslovom »... med Žrdom in Musci«. Pravilneje naj bi se podnaslov glasil »... med Žrdjo in Muzci«.
Res je, da domačini v tistih krajih pravijo prvi omenjeni gori Sart (»Tanasarto« ali »Tam na Sart«), tudi Tržačani (SPD Trst, Vodnik po vertikali) tako, in bržkone tudi Goričani (SPD Gorica) in da je Žrd eden od precej običajnih samovoljnih zapisov Henrika Tume (Imenoslovje Julijskih Alp), vendar se je ime Žrd prijelo slovenskih vodnikov in zemljevidov in ga moramo sprejeti. Potem pa seveda pravilno sklanjati. Samostalnik »žrd« se ravna po zgledu »kost« (torej: žrd, žrdi, žrdi, žrd, pri žrdi, z žrdjo; glej tudi Slovenski pravopis), in nobenega razloga ni, da se ne bi tako sklanjalo tudi ime Žrd.
V slovenskem zapisu drugega imena se je uveljavil z, ki izhaja iz edninske oblike »Muzec«, čeravno se ta v resnici menda sploh ne rabi. (Tako je namreč mogoče zaznati iz omenjenih virov, pa tudi s Tumovega in Medvedovega zemljevida Beneške Slovenije).

STANKO KLINAR
 

Oznake: ALP, AN, PLE, PrV, USP
eXTReMe Tracker