Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 15.07.1996

  15.07.1996


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I.K.

ponedeljek, 15. julij 1996, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 2110

Delo, Šport: ... Vzpon na Čopov steber tudi na filmu

VRATA, 14. julija - Na nadmorski višini 1800 m, natančneje na prečki, ki pelje iz Gorenjskega stolpa v Čopov steber Severne triglavske stene, so danes zgodaj zjutraj padli prvi kadri novega televizijskega igranega filma Steber. Glavna junaka, ki ju igrata Mirjam Korbar in Borut Veselko, v resnih alpinističnih sekvencah pa alpinista Marija Štremfelj in Pavle Kozjek, sta Pavla Jesih in Joža Čop, znamenita predvojna plezalca, ki sta v dramatičnem junijskem vzponu leta 1945 premagala smer, ki jo danes poznamo kot Čopov steber. Medtem ko je imela Jesihova v plezalski bibliografiji že zapisane vzpone take težavnostne stopnje, je bil vzpon za Čopa vrh njegovih dotedanjih alpinističnih dosežkov. Kot znano, je Pavla Jesih po treh dneh plezanja omagala. Čop pa je na robu moči izplezal in se vrnil z reševalci. Film, ki nastaja v koprodukciji Televizije Slovenija in Studia Alp, po svojem in scenariju Uroša Severja.

Janez Brojan 90 let
V Mojstrani bo jutri slavil 90. rojstni dan gorski vodnik, reševalec, alpinist in nasploh vsestranski gornik Janez Brojan.

Mojstrančana Brojana so gore - kdo ve zakaj - privlačevale od najzgodnejše mladosti: kot 13-letni fantič je sam in deloma bos, deloma v coklah odšel na vrh Triglava - pravzaprav mimogrede, ko je ovcam na Macesnovec nesel sol. Predvsem v Triglavsko pogorje je sprva kot nosač nosil tovore za planinske koče, leta 1927 je kot 19-letnik sam preplezal skoraj celotno Slovensko smer v Severni steni Triglava in le zadnji del do izstopa, ki ga ni poznal, priplezal skupaj z Jožo Čopom, ki je šel v steno precej za njim, potem je predvsem v tridesetih letih preplezal ogromno plezalnih smeri, tudi več prvenstvenih, in sodeloval v nekaj odpravah v Centralne Alpe, od katerih se najraje spominja tiste v Dauphinejo.
Leta 1935 je opravil izpit za gorskega reševalca, čeprav je prvič reševal v gorah že osem let prej, ko je pod Begunjskim vrhom našel ponesrečeno planinko. V letih pred drugo svetovno vojno je sebe in družino precej časa preživljal z gorskim vodništvom. Po drugi svetovni vojni je bil pobudnik za oživitev planinskega društva v Mojstrani, ko so potem v kraju ustanovili postajo GRS, je Janez Brojan postal njen prvi načelnik in tudi načelnik Alpinističnega odseka, ki so ga ustanovili skoraj hkrati.
Leta 1968, ko je v Mojstrani tudi po Brojanovi zaslugi že delovala močna skupina mlajših alpinistov, je Janez Brojan, takrat star več kot 60 let, skupaj z Avgustom Delavcem in Stankom Koflerjem preplezal Prusik-Szalayevo smer v Triglavu. Vsi trije plezalci so bili skupaj stari 144 let. Za svojo šestdesetletnico je s planinskim prijateljem Avgustom Delavcem preplezal Slovensko smer v Severni triglavski steni, ob njegovi osemdesetletnici, pred desetimi leti, pa je isto smer preplezala naveza treh rodov: Janez Brojan starejši in mlajši ter Brojanova vnukinja Erika.
Za svoje delo v gorništvu je Janez Brojan, ki mu za jutrišnji jubilej iskreno čestitamo in mu še za naprej želimo trdnega zdravja, dobil vrsto visokih priznanj, med drugim plaketo Civilne zaščite Republike Slovenije, najvišja odličja Planinske zveze Slovenije in Jugoslavije, Bloudkovo plaketo, častni znak GRS in dve državni odlikovanji iz prejšnje države. Je zaslužni član PD Dovje-Mojstrana in častni član GRS.

DUŠAN POLAJNAR

ALPINISTIČNE NOVICE

Jesenska himalajska odprava
V organizaciji Komisije za alpinizem pri PZS bo v zahodni Nepal jeseni odšla alpinistična odprava, ki jo bo vodil Roman Robas, njeni člani pa bodo Marko Čar, Dušan Debelak, Jernej Grudnik, Tomaž Humar, Matic Jošt. Janko Meglič, Peter Mežnar, Aco Pepevnik, Boštjan Slatenšek, Blaž Stres in Tomaž Žerovnik. Zdravnika zaenkrat še iščejo. Ekipa je sestavljena iz boljših alpinistov mlajše generacije, v načrtu pa imajo zahtevne prvenstvene vzpone po še nepreplezanih stenah na Api (7135 m) in Nampo (6795 m) ter osvojitev Bobaya (6808 m), na katerega še ni stopila človeška noga.

(M. P.)

Skalno gorovje
V severnoameriško Skalno gorovje je odpotovala štiričlanska odprava iz Nove Gorice. V njej sodelujejo Zlatko Koren, Peter in Slavica Podgornik ter Tanja Šuligoj. Plezati nameravajo večje kopne stene v Yosemitih, Black Canyonu in Diamondu, obiskali pa bodo tudi plezalna področja Devils Tower, Squamish in North Cascade. Domov se bodo vrnili čez dva meseca.

(M. P.)

V Vežici in Jerebici
Pred obdobjem slabega vremena so alpinisti plezali v nižjih stenah nad Kamniško Bistrico in nad dolino Soče. Igor Kalan je z Janezom Velikanjem (oba AO Kranj) prosto ponovil Perčičev steber (VIII-) in kombinacijo Lahove in Črne mačke (VII). Andrej Kecman je z Alenko Jerala prosto ponovil Akademsko (VII-).
Zlatko Koren in Tanja Šuligoj sta ponovila Sivi ideal (VI-), Bolero (VI+/VI) in Ludro (VI, A0) v južni steni Jerebice. Koren je s Simonom Markočičem preplezal še smer ZSZ v Skednju.

(M. P.)

111 opisanih izletov po naših gorah
Pri založbi Sidarta, ki se je letos preselila v Črnuče (tel. 061/16-12-536), je izšla že tretja, dopolnjena izdaja planinskega vodnika »111 izletov po slovenskih gorah«. Vodnik, ki ga je napisal Andrej Stritar, skice pa so delo Jurija Kolenca, je prvič izšla leta 1993 in je kmalu postala eden izmed najbolj prodajanih tovrstnih del. V najnovejši izdaji so odpravljene še nekatere pomanjkljivosti in še bolj je lična (zamenjali oz. spremenili so tudi nekaj grafične opreme). Vodnik je že mogoče kupiti v knjigarnah, v nekaterih turističnih uradih in seveda tudi v ekonomatu PZS na Dvoržakovi 9.

(F.S.)

Veliko zanimanje za Everest '97
Organizatorji Hrvaške alpinistične himalajske odprave na najvišji vrh sveta, ki bo odšla na pot 14. marca prihodnje leto (trajala bo do 10. junija) in ima za cilj tudi prvenstveni vzpon v severozahodni steni, so zaradi ugodnih pogojev vzbudili veliko zanimanje tudi izven svoje države. Ob Nemcih so prijavljeni že tudi trije alpinisti iz BiH, med najre-snejšimi kandidati pa je tudi kar nekaj naših. Ker bo očitno kandidatov tudi tokrat (kot pri lanski odpravi na Čo Oju) več, kot jih imajo lahko običajne odprave v Tibet, se skuša vodja Darko Berljak z njihovo organizacijo domeniti za posebno obravnavo. Od števila članov bodo tudi odvisni načrti: prvenstvena varianta levo od Severnega sedla, med Velikim in Hornbeinovim ozebnikom... pa tudi klasična Kitajska smer. Ob tem pa morda še smučanje in let s padalom. Ob odpravi pa načrtujejo tudi treking na Rongbuk.

(F.S.)

1997 - spet dvoje koledarjev
V ekonomatu Planinske zveze Slovenije si je že mogoče ogledati in naročiti tradicionalne planinske stenske koledarje za prihodnje leto. Tudi tokrat so pripravili dva: Gremo v gore v velikosti 32 cm x 48 cm (več avtorjev, gorski svet od Štajerske do Primorske, dopolnila fotografijam so izrezi iz planinskih kart) in Okameneli zanos domovine, ki ga odlikujejo posnetki Petra Janežiča. Ima 24 manjših posnetkov in bogat koledarski del, na steni meri v visečem položaju 45 cm x 63 cm. Oba imata seveda tudi 5 cm širok pas za dotisk. Cena prvega je do 15. septembra 560 SIT, drugega pa 680 - obakrat brez prometnega davka. Za večja naročila velja od 10-20 % popusta.

Hrvatske planine
Hrvatski planinarski savez je izdal novi vodnik Hrvatske planine. Tako kot prvega - ki je izšel davnega 1974 pod enakim naslovom -je tudi tega napisal dr. Željko Poljak. Delo, ki ima podnaslov Planinsko-turistični vodnik, ima format 13 cm x 22 cm, je trde vezave s plastificiranimi platnicami, ima kar 540 strani, med tekstom pa 260 črno-belih fotografij, ob tem pa še »album«, s 43 barvnimi fotografijami in štiribarvni planinski atlas (40 strani). To kapitalno delo hrvaške planinske vodniške literature, ki bo dobrodošlo tudi naših ljubiteljem gora, prodajajo po 160 kun; prednaročniška z vključeno poštnino pa je bila vsega 133 HRK.

(F.S.)

Pregled kartografije Karakoruma
Španska planinska organizacija oziroma njihov informacijski center Servei General d'Informacio de Muntanya iz Sabadela je izdal nov, še temeljitejši grafično popolnejši pregled kartografije Karakoruma. Zajeten zvezek formata A4 (120 strani) s tribarvno grebensko karto Karakuroma in označenimi območji na ovitku v petih jezikih predstavlja vse pomembnejše kartograf-ske izdelke, ki so doslej izšli za območje Karakoruma. Sodelavcev so imeli veliko, od pokojnega urednika AAJ Adamsa Carterja, do vrste japonskih strokovnjakov in Poljaka Jerzyja Wale, ki mu je zaradi zaslug na tem področju tudi pripadla čast, da je napisal uvodnik. Osnovna karta, ki je tudi priložena, je v merilu 1:600.000, najbolj podrobne med predstavljenimi pa imajo me-rilo 1:100.000; največ jih je za območje Baltoro.

V MIŠJI PEČI - v najboljšem slovenskem plezališču je možno plezati celo leto (na sliki Primož Grilc v Mrtvaškem plesu, foto Stane Židan).

V deževnem poletju zanimive stene ob morju
Letošnje poletje plezalcem in alpinistom ni najbolj naklonjeno. Po vročinskem valu začetek junija smeri v večjih stenah zaradi deževnega in hladnega vremena samevajo. Zato plezajo predvsem v primorskih stenah nad Ospom in v Paklenici.
Najboljši plezalci najraje plezajo v Mišji peči nad Ospom, ki ponuja veliko število zelo težkih previsnih smeri, v katerih je poudarek predvsem na vzdržljivostnem plezanju.
V tem plezališču je Uroš Perko (AO Kamnik) 2. julija preplezal smer Kaj ti je deklica (8b+ oz. X+). Smer je visoka 32 metrov, kar je za športno smer kar veliko, najtežje mesto pa čaka plezalca tik pod vrhom smeri. To je že druga Perkova 8b+ v tem letu. Uspešen je bil tudi v plezanju na pogled, saj je na ta način preplezal Hugolino (7b+ oz. IX-).
S svojimi vzponi se je izkazal tudi šestnajstletni Stanko Gruden (ŠP Sežana). Čeprav se s plezanjem ukvarja šele leto in polje v Vipavski Beli ponovil Mašo sprave (8a), na Napoleonovi cesti pa Oklahomo (7c+).
Poglejmo še daljše smeri. Janez Cerar in Uroš Perko sta prosto ponovila Rajno (7a, 290 m) v Anica Kuku. V isti steni je Perko s soplezalcem prosto ponovil Klin (6c+ oz. VIII-. 290 m).

(M. P.)

PREJELI SMO

O razvrstitvi poti v »50 zavarovanih plezalnih poteh
Silvo Kristan je v Delu 1. julija 1996 opozoril na neskladje med razvrstitvijo zahtevnosti poti v knjigi Andreja Mašere » 50 zavarovanih plezalnih poti« in uradno razvrstitvijo Planinske zveze Slovenije. Na prvi pogled so nje-gova opozorila smiselna, saj razširjanje obstoječe razvrstitve navidez vnaša zmedo. Kot urednik knjige sem imel z avtorjem o tem razgovor že na začetku najinega sodelovanja. Njegovi argumenti in moje izkušnje (v svojih treh vodnikih sem zahtevnosti poti razvrstil kar v 10 skupin - sedaj se čudim, da to še ni nikogar motilo - so me hitro prepričali v smiselnost take odločitve. Njeno pravilnost pa je potrdil tudi sam gospod Kristan na koncu svojega prispevka, kjer je pravzaprav povzel naše razloge.
Po razvrstitvi PZS so vse zavarovane poti uvrščene v skupino » zelo zahtevne poti«. Vendar pa je skrajno neresno v enotno skupino stlačiti npr. pot skozi Žrelo na Storžič in Hanzovo pot na Prisank. Če bi upoštevali razvrstitev PZS, bi lahko enostavno v uvodu zapisali z debelimi črkami »Vse poti v tej knjigi so zelo zahtevne« in se s tem pri opisih ne bi več ukvarjali. To pa nikakor ne bi bilo v skladu z napori po visoki kvaliteti vodnikov založbe Sidarta, ki se trudi uporabniku ponuditi popolno in jasno informacijo o izletu in ga predvsem opozoriti na nevarnosti. Gospod Kristan ima prav, ko ugotavlja, da je razvrstitev težavnosti PZS »prekratka« v skupini zelo zahtevnih poti in se z njegovim predlogom po razširitvi lahko samo strinjam. Vendar bi bila delitev na dve skupini premalo, nujne bi bile vsaj tri, še bolje pa pet.
Poglejmo si, kako so se podobnega problema lotili v tuji literaturi: P. Boneti, P. Lazzarini: Dolomiti - Il grande libro delle ferrate. Bologna, 1992: lahko, nezahtevno, zmerno zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno. S. Schnuerer: Klettersteige - Dolomiten, Mendelkamm, Gardaseeberge, Brenta. München, 1991: malo zahtevno, zmerno zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno, izjemno zahtevno. P. Werner: Klettersteig Atlas Alpen. München, 1993: nezahtevno, zmerno zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno, izjemno zahtevno. E. Huessler: Dolomiti - oltre 80 vie ferrate. Bolzano, 1983: lahko, srednje, zahtevno, zelo zahtevno. H. Heindl: Julische und Steiner Alpen mit Karawanken und Karnischem Hauptkamm. München, 1989: tri težavnostne stopnje, ki se opredeljujejo opisno.
Če bi torej našo uradno razvrstitev PZS razširili, sploh ne bi bil kaj posebno ustvarjalni, saj so drugje to opravili že zdavnaj. Smiselno bi bilo, da se Planinska zveza Slovenije prožno prilagaja razmeram okoli sebe in upoštevava med drugim tudi tehtne pomisleke glede razvrstitve težavnosti poti poznavalca, ki jih je vse prehodil in jih zelo kvalitetno tudi opisal. Ko sedaj prebiram poglavje »Zasnova vodnika« v knjigi Andreja Mašere, ugotavljam, da bi ga lahko napisali še bolje. V drugem odstavku smo pojasnili naše razloge za tako delitev, vendar bi lahko bili še jasnejši. Se bolj bi morali poudariti, da vse poti po PZS spadajo med »zelo zahtevne,«.da pa smo jih znotraj te skupine razdelili še na pet podskupin. In če bi bili dosledni, bi morali podskupine imenovati: »malo zahtevna zavarovana plezalna pot«, »zmerno zahtevna zavarovana plezalna pot« ipd., kar pa bi bilo seveda nekoliko predolgo.
Omenil bi še pomislek, ki ni neposredno povezan z zavarovanimi potmi. Menim, da je oznaka »lahka« za najenostavnejše poti neprimerna, na kar me je opozorila starejša sorodnica. »Kako si mogel zapisati, da je pot na Stol lahka, jaz pa sem tam gori skoraj dušo spustila zaradi napora!« Pa še prav je imela, saj je pot tja gor nezahtevna, za fizično nepripravljene pa prav nič lahka. Bolj prav bi zato bilo najenostavnejše poti imenovati »nezahtevne«.

Andrej Stritar, Ljubljana

Oznake: ALP, AN, BIB, HIM, VTG
eXTReMe Tracker