Delo, Šport: ... Izreden uspeh alpinistov na Ama Dablamu (6828 m)
Vanja Furlan in Tomaž Humar sta preplezala zahtevno SZ steno Ama Dablama (6828 m) - V steni sta preživela pet dni, dva dni pa sta sestopala z vrha v bazni tabor
V senci smučarske odprave na Everest je konec marca v Himalajo odpotovala tričlanska alpinistična odprava, katere cilj je bila prvenstvena smer v osrednjem delu severozahodne stene Ama Dablama (6828 m). Drzen načrt so fantje tudi uresničili, saj sta vodja odprave Vanja Furlan (30 let) in Tomaž Humar (27 let) v petih dneh v alpskem slogu preplezala steno, tretji član Zvonko Požgaj (27 let) pa jima je iz baze po radijski zvezi pomagal pri orientaciji. Smer, ki sodi med najboljše slovenske himalajske dosežke vseh časov, so posvetili velikemu alpinistu in himalajcu Stanetu Belaku - Šraufu.
MOGOČNA STENA - Vanja Furlan in Tomaž Humar sta med 36 aprilom in 4. majem preplezala do tedaj še nedotaknjen osrednji de SZ stene Ama Dablama (6828 m)
Odprava je odpotovala v Nepal 29. marca. V Katmanduju so nekaj dni porabili za urejanje formalnosti in pripravo opreme, nato pa so odleteli v Luklo. Z jaki so prinesli opremo do baze, ki so jo postavili 11. aprila. Med 13. in 15. aprilom so se aklimatizirali na Imjatseju (6180 m), nato pa so se posvetili svojemu glavnem cilju.
Vanja Furlan in Tomaž Humar sta prvič vstopila v steno 21. aprila. Spodnji del stene je bil zelo nevaren, saj sta plezala mimo seraka, ki se je neprestano podiral. Dvakrat sta se podorom izognila za vsega nekaj metrov. 21. 4. popoldne sta postavila šotor na vrhu seraka (5630 m), tik pod najtežjim delom stene. V njem sta preživela naslednja dva dni, saj zaradi sneženja in plazov ni bilo mogoče plezati. 24. aprila sta sicer začela plezati, vendar pa sta se morala po štirih raztežajih zaradi plazov obrniti. Naslednji dan sta sestopila v bazo in s hriba odnesla vso opremo in hrano. Če bi karkoli pustila na seraku, drugega poskusa ne bi mogli šteti za vzpon v alpskem stilu in športna vrednost vzpona bi bila manjša.
V bazi sta počivala štiri dni. S petindvajset kilogramov težkimi nahrbtniki sta 30. 4. še drugič vstopila. S seboj sta imela šotor, bivak vrečo, spalni vreči, tehnično plezalno opremo in za deset dni hrane. Vanja Furlan: »Če bi se vreme med vzponom poslabšalo, bi kar v steni čakala izboljšanja«. Vendar pa sta imela z vremenom srečo, saj je bilo naslednji teden ves čas lepo. Tudi temperature niso padle več kot 25 stopinj pod ničlo, kar je za Himalajo kar ugodno.
Prvi dan sta po ledu in snegu z naklonino med 60 in 85 stopinjami priplezala na serak na višini 5630 m. Drugi dan sta začela plezati že ponoči, saj ju je čakal najtežji del stene, 300 metrov visoka pregrada. Prehod čeznjo sta našla v območju nekakšne rampe. Naklonina ledu je lila v spodnjem delu rampe okrog 0 stopinj, v srednjem delu ne pade pod 80 stopinj, v zgornjem delu pa se zapre s 50 metrov visokim skalim previsom. Večji del popoldneva in večera sta plezala prvi skalni raztežaj (V+, A2+), nato pa sta bila po 7 urah plezanja prisiljena bivakirati. 2. maja sta preplezala še drugi tehnični raztežaj in ob pol štirih popoldne dosegla lažji svet nad prepade Vanja Furlan: »Takega plezalnega problema se ne smeš ustrašiti, ampak moraš biti dovolj trmast, da prideš čez.« Do noči sta nenavezana plezala po snežiščih do višine 6200 metrov, kjer sta tretjič bivakirala.
Četrti dan sta naletela na težak skalni raztežaj (A2+), vse drugo pa sta preplezala nenavezana. Šotor sta postavila na udobnem mestu 400 višinskih metrov nad zadnjim bivakom. Peti dan sta po snegu in ledu. s povprečno naklonino 65 stopinj preplezala še zadnjih 220 višinskih metrov. Po 6 urah plezanja sta 4. maja ob 16.45 stopila na vrh Ama Dablama.
Na vrhu sta ostala eno uro, nato pa začela sestopati po JZ grebenu, po katerem vodi normalni pristop na Ama Dablam. Na višini 6500 metrov sta postavila šotor in preživela še zadnjo noč na gori. Naslednji dan sta sestopila do baze. Po nekajdnevnem počitku so ravno na dan, ko je silovita nevihta terjala življenje osmih alpinistov na Everestu, podrli bazni tabor.
Zanimivo je, da so v istem času skušale tri odprave priplezati na Ama Dablam po smeri normalnega pristopa, vendar to nobeni ni uspelo.
Spominsko smer Staneta Belaka - Šraufa sta Furlan in Humar ocenila s kompleksno oceno VI, kar pomeni večdnevno plezanje v tehnično zahtevni in objektivno nevarni steni z veliko višinsko razliko, majhno možnostjo umika iz stene in zahtevnim sestopom. Najtežji raztežaji v ledu so bili navpični, sicer pa se je naklonina ledu gibala okrog 70 stopinj. Najtežje skalne raztežaje v 1650 metrov visoki smeri sta ocenila V, A2+.
Vzpon Vanje Furlana in Tomaža Humarja, pri katerem je pomembno vlogo s pomočjo iz baznega tabora odigral tudi Zvonko Požgaj, prav gotovo sodi med najboljše slovenske himalajske vzpone, opravljene v alpskem stilu. Po oceni znane himalajske kronistke gospe Hawleyeve je to najboljši vzpon letošnje predmonsumske sezone v Himalaji. Uspeh pa je prišel ravno ob pravem času, saj se je že zdelo, da slovenskemu alpinizmu počasi 'zmanjkuje sape'.
Odpravo je organizirala KOTG v sodelovanju z AO Kamnik in AO Železničar. Omogočili so jo Abanka, Alpin Kogelnik, Annapurna, Banka Domžale, Berghaus, Calcit Kamnik, Delo Revije, Dolenjski list, Ekoprojekt, Intereu-ropa, Jata meso, KOTG, Krka, Mercator, Mestna občina Novo mesto, MM sport, Mobitel, Napredek Domžale, Servis Debevc Mengeš, SKB Kamnik, Telekom Slovenije PE Novo mesto, VGP Novo Mesto, TMK Žalec, Treking šport in Zavarovalnica Tilia.
MIHA PETERNEL
ALPINISTIČNE NOVICE
Športno plezanje v Mišji Peči
Mišja Peč nad Ospom je za naše najboljše plezalce prav gotovo najbolj zanimivo slovensko plezališče. Očitno je, da je v »Miški« še vedno dovolj prostora za nove smeri. Igorju Kalanu (AO Kranj, Technosport) je prvemu uspelo preplezati nadaljevanje smeri Hugo, ki gaje opremil Erik Švab. Tako je nastala smer, ki poteka čez celo steno in se imenuje Hugo in Popaj. Samo Hugo je ocenjen 7c, samo Popaj 8a, kombinacija obeh pa 8a+. Ključ smeri predstavlja začetek Popaja, kjer je potrebno narediti 10 težkih gibov. Kalan je opravil tudi peti vzpon v smeri Chiquita (8b+), na fleš pa je preplezal Hugolino (7b+). Povedal je še, da sta se v priljubljeni smeri Mozaik odlomila dva kapnika, tako da sedaj smer zasluži oceno 7c+ (prej 7c).
Primožu Gilcu (AO Lj.-Matica) je uspelo preplezati svojo prvo čisto desetko - Mrtvaški ples (8b oz. X). David Stepanjan je ponovil Marioneto (8b/b+).
Kalan je svojo formo preizkušal tudi v daljših smereh v Paklenici. Z Miho Kajzeljem sta prosto ponovila Rajno (7a, 290 m), v smeri Welcome pa sta si morala zaradi poraščenosti v najtežjem raztežaju pomagati s klini. Kalan je z Andrejem Kecmanom prosto ponovil še Klin (6c+), z Jano Berčič pa Brid za mali čekič (6c).
(M. P.)
Slabe razmere na Aljaski
Iz baznega tabora pod Denalijem, najvišjim vrhom Severne Amerike, se je oglasil Iztok Tomazin. Povedal je, da so razmere slabe, saj je snega malo, večina pobočij pa je pokrita z ledom. Vseeno pa z Markom Čarom zaenkrat ostajata pri prvotnem načrtu, to je spustu z Denalija po 1800 metrov visoki Messnerjevi smeri s snežno desko (Čar) oziroma smučmi (Tomazin).
(M. P.)
Martina Čufar tudi drugič, Golob in Grom pri moških
Na tekmi državnega prvenstva v športnem plezanju ponovno zmagala Čufarjeva, pri moških Golob in Grom
SLOVENSKA BISTRICA - Minulo soboto je bila na umetni steni v Slovenski Bistrici druga tekma za državno prvenstvo v športnem plezanju. Večjih presenečenj tudi tokrat ni bilo in favoriti so ponovno stali na
stopnicah za zmagovalce.
V kvalifikacijah sta pri moških vrh smeri dosegla Aljoša Grom in Jure Golob, malenkost za njima pa je zaostal Marko Lukič. V ženski konkurenci je tokrat zaradi poškodbe manjkala Lukančičeva, tako da je bila sestava finalistk nekoliko drugačna kot običajna. Večerni finale je še enkrat pokazal, da pri ženskah Mojstrančanka Martina Čufar nima konkurence. Tako kot v kvalifikacijah je tudi zvečer dosegla vrh zahtevne finalne smeri. Tudi vrstni red za njo se po kvalifikacijah ni spremenil; srebro je šlo Katarini Štremfelj, bron pa Maji Šuštar. Ob odsotnosti Lukančičeve pa so vse druge tekmovalke po kvaliteti sedaj daleč zadaj. V moški konkurenci je bila slika precej drugačna, sobotni finale v Slovenski Bistrici je bil zelo napet. Tekmovalci so drug za drugim prihajali v smeri čedalje višje in Franci Jensterle je z dotikom predzadnjega oprimka napovedal, da bo zmagovalec tekme moral splezati čisto pod vrh. Smer je bila precej dolga in plezalci so morali pametno razporediti svoje moči. Aljoša Grom je kot predzadnji na startni listi opravil zelo dobro in zanesljivo splezal do vrha. Na vrsti je bil samo še Ljubljančan Jure Golob, ki je bil na minulih tekmah velikokrat čisto pod vrhom, na najvišji stopnički pa vendarle še ni stal. Kakšnih pet metrov pod vrhom je sicer imel težave in stežka dosegel dober oprimek, potem pa se je še lahko toliko zbral, da je kot drugi za Gromom dosegel vrh. Oba sta s tako zmago v Slovenski Bistrici razdelila.
Pred poletjem bo na sporedu še tretja članska tekma za državno prvenstvo, ki bo 15. t. m. v Pivki.
Rezultati iz Slovenske Bistrice: člani: 1. Martina Čufar (AO Mojstrana), 2. Katarina Štremfelj (PK Škofja Loka), 3. Maja Šuštar (AO Lj-Matica); člani: 1. Jure Glob (AO Rašica) in Aljoša Grom (AO Vrhnika), 3. Franci Jensterle (AO Žiri), 4. Matej Mejovšek (Šaleški AO), 5. Marko Lukič (AO Kozjak).
TOMO ČESEN
Stane Belak - Šrauf
(Ob grobu Staneta Belaka-Šraufa 29. maja 1996 na Blejski Dobravi)
Spoštovani sorodniki in prijatelji!
V gorniških krogih je med prijatelji vsaka smrt, ki se zgodi v gorah, najhujša vrsta nasilja, s katerim se človek na vekomaj ne bo mogel sprijazniti, pa naj pride vest o taki smrti med nas v mladih ali starih letih. Zato je prva vest o nenadnem izginotju Šraufa in njegove prijateljice in soplezalke Brataničeve, ki sta izginila nekje na poti okrog Mojstrovke ali pod njo, udarila med nas kot udarec s pestjo v obraz in je nikakor nismo mogli verjeti. Prve vesti o tem so se razširile med nami dan po božiču - 25. decembra, ko je bilo v gorah skrajno slabo vreme z močnim sneženjem in nevihtami, ki so bile za tisti letni čas skrajno nenavadne: z bliskanjem in grmenjem, ko je v višinah okrog Vršiča še padal dež, višje pa je močno snežilo, saj je prav isti čas 24. decembra v bližini Konjskega sedla pod Kredarico plaz do smrti pokopal dvoje mladih gornikov, tretji pa se je po najsrečnejšem naključju rešil. Preživeli je reševalcem lahko pripovedoval, kako je plaz iznenada prihrumel nadnje, ne da bi pomislili na kakršnokoli možnost zanj ...
Zdaj, po petih mesecih ugibanj, kje naj ju iščemo, po najmnožičnejših iskanjih, ob udeležbi čez 200 reševalcev iz vse Slovenije, ko je bilo že jasno, da bo 'najpametneje počakati, da bosta s pomladjo ob kopnenju snega vsekakor prišla na dan - smo vse to počeli iz solidarnosti do svojcev. Po čudežnih, nenavadnih sanjah Šraufovega prijatelja Borisa Bertonclja, se je začelo iskanje na zoženem prostoru, določenem s sanjami, so najprej odkrili Brataničevo, po njeni najdbi pa je bilo področje iskanja že toliko zoženo, da je bilo odvisno samo še od vremena, kdaj ga bomo odkrili. Samo dva dneva za njo je rateški reševalec Jure Jeršin s svojim psom odkril še Šraufa.
Moje prvo srečanje s Šraufom je bilo leta 1962, leto po našem Trisulu, ko sem vodil republiški plezalni tečaj v Vratih in sem ga moral zavrniti, ker je prišel kot začetnik nanj nezadovoljivo opremljen, pa se je na tečaj vrnil že naslednji dan, ne da bi mi mojo strogost kaj zameril.
Vse do Šraufove najdbe sem verjel, da ju je tisto nevihtno noč ugonobila strela - zdaj pa nam je vsem jasno, da ju je iznenadil plaz mokrega, talnega snega, ki je treščil nanju iz velike višine v trenutku, ko je Šrauf že izvlekel iz nahrbtnika vrv, ne da bi jo utegnil razviti, da bi se navezala nanjo.
Kdo med nami, ki smo že vse življenje zapisani goram, ni nikoli zagrešil nobene napake? Ob vsaki taki preizkušnji smo se šele pozneje zavedli, da smo imeli samo sleherni kotiček naših nahrbtnikov napolnjen z zvrhano mero sreče, pa če smo verovali vanjo, ali pa ne!
Zakon vsakega boja za napredek in dosežek nečesa višjega, je nujno povezan s tveganjem in za zadnji njun vzpon sta prav gotovo verjela, da ga morala opraviti, saj sta za letos načrtovala več vzponov v Himalaji. V vzponih tistega magičnega sveta sta videla poti do cilja, ki jih brez odpovedovanja, udobju in naporom nadčloveških razsežnosti ni mogoče dosegati... Plačala sta račun za vse nas Himalajce, nekdanje in prihodnje, ki smo tam dosegli svoje cilje in se tudi živi in zdravi, po opravljenih nalogah vrnili domov. Letos je imel Davo Karničar ob devetih drugih smrtih okrog Everesta to srečo, da je ostal pri življenju in kljub neskončnemu tveganju bo izgubil le nekaj prstov na rokah. Po vsaki preizkušnji nam usoda ponuja v razmišljanje le dilemo: ali je bila izguba enega samega prsta vredna tega?
Moč vsakega življenja je v večnem upanju, da nam bo usoda na poti življenja še vnaprej naklonjena. Tega se moramo danes zavedati sleherni trenutek, kadarkoli se odločamo za odhod na sleherno cesto našega svet, te do okrutnosti nore civilizacije - ko nas ubijajo moderni norci, sužnji hitrosti in nestrpnosti ... Premagati strah pred neznanim - je še edini pogoj za obstanek. Kdo od nas se ne boji sile nevidnih rok, ki usmerjajo obnašanje noro. z nasiljem prepojeno življenje. Nikoli ne bomo dobili odgovora na vprašanje: Zakaj usoda najpogosteje ubija prav svoje izbrance?
S Šraufom sva vse od tistega tečaja v Vratih vse življenje ostala iskrena prijatelja. V mojih gorskih dnevnikih je petnajst njegovih himalajskih razglednic s pozdravi s skoraj vseh odprav vse do Everesta, na katerem je stal kot prvi Slovenec.
Vam, ki ste ga poznali in veste o njem morda več, kot je bilo meni dano, čeprav sem v živo spremljal njegove podvige, ki so dosegli dejanja največjih dosežkov slovenskega in svetovnega alpinizma, ni potrebno razlagati izjemnosti njegove osebnosti. Med nas gorske vodnike in alpiniste veterane je prihajal z vedno svežimi diapozitivi in nam odkrival dele sveta, o katerih je naša generacija pionirjev slovenskega alpinizma vse od Trisula sem, lahko le sanjal ...
Šrauf je bil v vsem svojem gorniškem življenju pravzaprav zelo srečen človek, vse do svoje zadnje nesreče, ki mu je prinesla smrt in ob njem na najbolj krut in zahrbten način ugonobila tudi prijateljico Jasno, ki je prav gotovo neskončno zaupala v vse njegove odločitve, tudi v zadnjo, za katero sta se odločila v najbolj tveganih vremenskih razmerah. Vse do njune skupne smrti se je Šrauf vedno izmazal z nadčloveško trmo, vztrajnostjo in treniranostjo, kije neštetokrat mejila na legendo. Bil je legendarni mož - ki se vedno vrne, kot ga je v času svojega življenja večkrat ocenil njegov veliki prijatelj Joža Čop.
Zdaj se na tem pokopališču končuje njegova pot. Vse do odkritja njegove zadnje napake, ki sem jo pomagal pod Mojstrovko pri iskanju obeh žrtev plazu odkrivati tudi sam, sem verjel, da je ob svojih himalajskih izkušnjah ni mogel ali smel zagrešiti, da je bila zanju morda usodna tista božična nevihta s strelami, bliski in nenadno ohladitvijo, je nam zdaj vsem jasno, da ju je iznenadil plaz, kije treščil nadnju iz velike višine, še predno sta se utegnila navezati ...
Na čelu vesolja sta življenje in smrt zapisana z enako velikimi črkami - kakor pravi naš pisatelj Tone Svetina v svoji »Ukani«. Tokrat se usoda ni pustila ukaniti. Le čas bo povedal vsakemu od nas, kdo bo pozabljen v tej množici in kdo izbran. Prva resnica je rojstvo in zadnja bo smrt, vse drugo vmes pa je pomešano z utvarami! Močan ostane le tisti, ki se potrjuje z izkušnjami. Tudi bolečina in trpljenje ob takih žalovanjih nas povezujejo bolj kot puhla sreča. Bodimo usmiljeni z žalujočimi svojci, kajti ne vemo, kako globoke so korenine njihove bolečine. Predvsem njim so namenjeni ob tem grobu naši izrazi globokega sožalja. V trenutkih z našo spoštljivo prisotnostjo morda le zbližujemo stvari ki bi sicer ostale daleč vsaksebi. Šraufova in Jasnina smrt pa sta nam v opomin, da nihče od nas ne ve, kdo bo na vrsti že jutri kot prvi in kdo naslednji - in da je vse mrtvo vredno spominov in vse živo še večje ljubezni.
MARJAN KERŠIČ-BELAČ
Stene na Grenlandiji
V južnem delu Grenlandije je veliko navpičnih granitnih sten. Ene med njimi se namerava poleti lotiti hrvaška odprava, ki jo bo vod Vlado Pavšič, v njej pa bosta sodelovala tudi Boris Čujič in Darko Dular. Četrti član bi moral biti slovenski alpinist Andrej Grmovšek, vendar pa je moral udeležbo odpove dati zaradi poškodbe. Zato iščejo še enega člana odprave. Podrobnejši informacije so na voljo pri Borisu Čunču.
Čujič in Dular sta med pripravami na odpravo v Paklenici opravila prvo ponovitev smeri Črni gavran (VI+, A2) v malo obiskani severi i steni Aniča Kuka. Povedala sta, da je smer lepa, če bi skalo očistili, pa bi bila možna tudi prosta ponovitev.
(M. P.)