Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zanimivo planinsko predavanje

dLib.si

sreda, 8. marec 1933, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1666

Slovenski narod (1933): Naša odlična alpinistka ga. Mira Debeljakova o tehniki plezanja

Ljubljana, 8. marca.
Tako nabita dvorana Delavska zbornice že dolgo ni bila, kakor snoči, ko je predavala znana naša alpinistka in plezalka Mira Marko Debeljakova. Domača predavanja pač bolj vlečejo, poleg tega si je izbrala Debelakova za nas popolnoma novo temo: o tehniki plezanja. Na predavanju je bilo polno planincev in prijateljev gora, zlasti pa one neugnane mladine, ki ljubi plezanje po strmih pečinah.

Simpatično predavateljico je predstavil občinstva v imenu SPD dr. Tuma, poudarjajoč njene zasluge na polju alpinistike, zlasti plesanja. Naglašal je, da je bila slovenska žena prva, ki je predavala v inozemstvu o lepotah naših gora in planin ter si pridobila za nas neprecenljive zasluge.

Predavateljico je sprejelo občinstvo s velikim navdušenjem. Uvodoma je poudarjala, da se naša alpinistika postopoma razvija in kaže zadnja leta v novih plezalnih vzponih mnogo napredka. Nekateri trde, da smo v alpinistiki dohiteli Nemce, da smo s njimi na isti stopnji. Gotovo je pa, da Slovenci po svoji naravi pretiravamo. Zato je koristno, če to trditev nekoliko omejimo. Rezultat našega alpinskega udejstvovanja je morda sorazmerno isti, kot pri Nemcih, kvalitativno, to se pravi, kako izvršimo naše vzpone, stojimo pa daleč za njimi. Nemci imajo organizirane alpske klube, bogato časopisje in kar je glavno — plezalne alpinske tečaje in prvovrstne učne knjige. Mlad alpinist začetnik gre teoretično podkovan in izvežban v tako zvanih plezalnih vrtovih na svojo prvo plezalno turo.

Pri nas je drugače. Za našega mladega alpinista začetnika ni tečaja, ne šole. Običajno se pridruži na svoji prvi turi izvežbanemu planincu. Zadošča mu, da je ta preplezal severno triglavsko steno in brez pomisleka se bo zaupal njegovemu varstvu. Rezultat je žalosten, ker nad 60% naših mojstrov nima pojma o plezalni tehniki.

Predavateljica se je dotaknila plezanja. Poudarjala je, da pri nas večina planincev pleza samo z naravnim talentom, vrv jim je samo v moralno oporo. Varovanje in tehnika plezanja sta jim španska ras, kakor je bilo to njej. In ko je nekega lepega dne videla, da vrv sama ne obvaruje nesreče, da si ti, ki z njo ravnaš glavni faktor in da pri padca lahko sam — ali preprečiš nesrečo, je hitela z vestnostjo nadomestiti pomanjkljivo znanje. V trdi šoli gora je na podlagi lastnik izkušenj in preizkušenih metod Nemcev dosegla zaželjeni cilj. Tedaj šele je ugotovila, kako smešno pogubno je neznanje tehnike. Skoraj vse plezalne nesreče v naših gorah imajo tu svoj izvor. Resen alpinist plezalec mora docela obvladati vse ono kar je potrebno, da obvaruje svojega tovariša in s tem tudi sebe pogube. Šele tedaj ima etično dopustnico za plesanje po strmih stenah.

Debelakova je poudarjala, da njeno predavanje ni namenjeno mojstrom, temveč vsem, ki žele spoznati resno alpinistično udejstvovanje in onim, ki ji nameravajo slediti. Hoče jim s tem olajšati pot v gore, potrebno je pa tudi, da se na tej poti zmanjša nepotrebno veliko število žrtev. Smrt v gorah ni junaštvo, za izurjenega alpinista nesrečno naključje, za neukega planinca posledica njegovega neznanja.

V poljudnem, dobro uro trajajočem predavanju, je povedla poslušalce v vse posebnosti, skrivnosti in finese plezalne tehnike ter se zlasti dotaknila najvažnejšega poglavja o varovanja in ravnanju z vrvjo. Okrog 30 skioptičnih slik je nazorno pojasnilo in predočilo plezanje po strmih, navpičnih stenah, prosto in umetno varovanje, tehniko plezanja po kaminih, čez vdolbine, previse, okrajke, robke in razne druge terenske oblike, zabijanje klinov, uporabo Prusikove zanke in vozla, prečkanje, nihalno prečkanje, sistem Dülferjevse stranske prečke, varovanje v sestopa, spuščanje ob vrvi, ob strmi steni ali prosto po zraku, sede ob navpični steni, samorešitev s Prusikovo zanko v steni itd.

Ob zaključku je želela mladim plezalcem, da si prisvoje načine varovanja že doma ali v bližnjih skalah, predno gredo v steno. Čas je, da se zdramimo! Dovolj, preveč mladih življenj smo žrtvovali v dobi razvoja in procvita naše mlade alpinistike. Križ na gori naj nam ne bo vedno le resen memento, temveč znamenje, pri katerem po prestani očiščujoči borbi hvaležno odložimo svojo plezalno vrv.
Predavateljico je občinstvo nagradilo s prisrčnim, zasluženim aplavzom.

Slovenski narod, 8. marec 1933

eXTReMe Tracker