Delo - Dejan Ogrinec: Natančnih fotografij najdišča še ne objavljamo, da bi arheologi imeli še nekaj časa za neovirano delo.
Včasih se popotovanje – v prostoru, ali kakor bomo videli, v času – začne brez natančne ideje in načrta. Pa vseeno zanimivostim ni ne konca ne kraja, napetost se celo stopnjuje. Mar ni to najboljši namen popotovanja?
Prvič me je neznano šokiralo nekega jutra, ko sem sredi hrastovih gozdov Morbihana, v francoski Bretanji, opazil rjavo tablo za krajevno posebnost. Sledil sem stezi v breg in skozi jutranje žarke zagledal neobičajne kamne. Da obstaja kaj takega, se mi niti sanjalo ni.
Na tabli ob kamnih je bilo narisanih nekaj v kože oblečenih neandertalcev, ki vlečejo orjaške skale. Gradbeniku mi je bilo takoj jasno, da vsaka granitna plošča tehta pet do deset ton, vrhnja kakih dvajset. In da so znanstveniki z razlago precej zgrešili. Ploščati kamni so z obale Atlantika, stal sem sredi gozdov, vsaj 200 kilometrov stran. Možgani so delali prevrate, pa ni pomagalo.
Pozneje mi je v roke prišla knjiga Megalitske kulture slovenske pisateljice Fani Okič. Prestavila me je v popotniško razpoloženje. A v resnici vam na ogled megalitskih ostankov sploh ni treba poleteti na Otok ali v Bretanjo, vsepovsod so po Evropi. Tudi pri nas.
Stonehenge ni vse
Ogled znamenitega Stonehengea nikakor ni vse, posebnejša, še pretresljivejša je vrsta pokončnih plošč (menhirjev) pri bretanski vasi Kermario, znanih kot Les Alignements de Kermario. Ni znano, kaj so pomenile.
Niz se vleče proti vasi Kerlescan in dejstvo, da gre za enajst vrst do tri metre visokih granitnih plošč, ki so razporejene na razdalji od treh do petih metrov, vse skupaj v dolžini petih kilometrov, presega naše dojemanje. Koliko je (bilo) kamnov, ne vemo, več kot polovica jih manjka. Vesoljska pristajalna steza, znak za bogove, magnetni mehanizem, megalomanska astrološka naprava? Nihče ne ve.
Idej je veliko, približno trdne razlage nobene. Kako so jih postavili, ali še bolj, kako so (kakor ugibajo) okoli leta 3500 pr. n. št. pritovorili kolosalne primerke, kot je recimo 350-tonski menhir v vasi Locmariaquer, visok več kot 20 metrov?
Pozneje so ga razrezali na štiri dele. Tudi na vprašanje, s čim so ga razrezali, še ni odgovora. Celo z današnjo tehnologijo bi tak kamnit kolos po kopnem težko premikali. Tudi z razrezom bi imeli nemalo dela. Kako so to izvedli v kože oblečeni predniki, se nam še sanja ne. A ugank je še nekaj.
Kaj predstavljajo kupi granitnih blokov, tako rekoč manjši grički, kot je recimo tumul Barnenez? Vemo samo, da je bil zgrajen v času od 4000 do 5000 let pr. n. št., 2000 let pred veliko piramido v Egiptu. V sebi skriva 11 podzemnih hodnikov – dolmenov. Strokovnjaki trdijo, da pripadajo poznejši kulturi. Da gre za grobove. Ampak namen izvirne zgradbe nam ni jasen.
Teorija o grobovih je trhla. Nikdar in nikjer niso našli ničesar, kar bi to potrdilo. Niti okostja niti posmrtnih ostankov. V prehodu dolmena Les Pierre Plate, pri vasi Locmariaquer, stoji posebna pokonci postavljena plošča, nekakšen vmesni zid. Na eni strani plošče magnetna (zemeljska) energija požene nihalo v eno smer, na drugi v drugo. Vsaka stran ima drugačne gravure.
Razlaga vodnika, da je na eni strani sedel zdravilec, na drugi bolnik, je bolj ali manj ugibanje. Kakorkoli vzamemo, tako različna zemeljska sevanja na razdalji dobrega metra so skoraj nemogoča. Poleg tega je v tem prostoru tudi majhna količina jedrskega sevanja. Morda pradavno obsevanje raka?
Poseben fenomen je tudi, da ko sediš tam, na koncu hodnika, dva metra pod zemljo, slišiš do deset kilometrov oddaljene zvoke, ki jih zunaj dolmena nikakor ne. Tega skoraj nihče od obiskovalcev niti ne opazi. Treba si je vzeti čas in v temi oditi v dolmen sam. Vsekakor pa to ni edina neznanka krajev okoli Carnaca.
Južna Anglija
»Z družino redno obiskujemo skupine megalitskih ostankov,« mi zaupa par srednjih let s hčerko iz ZDA. Moški mi pokaže nihalo, ves je vzhičen. Skomignem z rameni in grem naprej. Stali smo na robu polja megalitskih kamnov, postavljenih v krog Stanton Drew Stone Circles. Tja sem prišel samo zaradi rjave table. Spet! A z GPS-napravo v rokah me je presunilo čez nekaj dni drugje.
Pri dolmenu Lanyon Quoit v Cornwallu sem po naključju opazil, da mi naprava ne pokaže smeri neba. Preklopim z magnetnega iskanja na satelitsko. Ne pomaga. Jezen, da se je navigacija pokvarila, nekaj metrov stran ugotovim, da spet deluje. Korakam sem in tja in osupel obstanem. Že pri megalitu Men'an Tol, ki je ženskam menda pomagal do plodnosti, me je presenetil kot 270 stopinj, izmerjen skozi os obeh postavljenih kamnov. Ampak da lahko kamen moti satelitski sprejem, je bilo zame že preveč. Okoli se je smukala tudi večja družina. Samo skrivnostno so se mi nasmehnili. Nisem vedel ali pomilovalno ali v skrbeh za moj razum. Potem so povedali, da (tudi) oni vsako poletje obiskujejo dolmene in raziskujejo nenavadne pojave. Nič več jih ne preseneti.
Po njihovih nasvetih sem obiskal planoto Bodmin Moor, spal na višavju Stow's Hill, se spraševal, ali so kamni Cheesewring res delo narave ali človeka, bil pri krogu kamnov The Hurlers in Pipers in še marsikje v Južni Angliji, ampak bolj ko se človek poglablja v vse to, manj ve. Nekateri Angleži to kamnito zapuščino kujejo v zvezde, drugi samo odmahnejo z roko.
Avstrija, Italija
Zaspani zgornjeavstrijski Hallstatt, na obrežju istoimenskega jezera. Večina obiskovalcev drvi samo na ogled znanih rudnikov soli in izjemno najdišče kulture bronastega obdobja. Nekateri obiskujejo romarsko cerkev, postavljeno že pred desetim stoletjem, a že pred tem je bil Hallstatt središče poganov. Zakaj in kako, nihče ne ve.
Potapljači raziskujejo dno globokega jezera, a preiskali so šele majhen del. Vsekakor pa nikjer ne izveste, kje so dolmeni, niti tega, da sploh so, saj so skriti, neoznačeni. Iskanje vas bo privedlo še do množice dolmenov na severu Italije, severno od znane Val Camonice, ampak na srečo se je tudi pri nas (skoraj) zgodil čudež in odkrili so nekaj megalitskih ostankov – planine Kašina, Pretovč, Zaprikraj, Zapleč, Laz in druge.
Najlepši, najudarnejši in zdravilno najmočnejši pa so bili odkriti res po naključju. Janez Bizjak, nekdanji direktor TNP, je med pregledovanjem 30 let starih diapozitivov opazil nenavadno okrogel kup kamenja; večkrat je hodil tam mimo, pa ni opazil nič nenavadnega. Po razodetju z diapozitiva pa ga je našel takoj.
Poznejša poglobljena raziskovanja tega kroga kamenja – geomantične izmere je naredil Jože Munih – so potrdila njegovo neobičajnost. Recimo močno sevanje zemeljskih energij, padec prvega sončnega žarka na zimski solsticij označi natančno sredino kroga in podobno.
Po Munihovih besedah gre za eno najbolj zdravilnih točk pri nas (150 milijonov enot po Bovisu), krog pa boste (ne najlaže) našli ob poti na planino Zaslap. Delovno se imenuje Krog pod Krnom, leži nad traktorsko potjo, za kaj več pa bo treba malo raziskovati.
Zanimivo je, da je preživel močno obstreljevanje med prvo svetovno vojno, ko so na gosto deževale granate in je bilo vse pobočje razdejano. Italijani so ga celo zaščitili z bodečo žico, kakor da bi vedeli ali kaj čutili. Težava pred javnim razkritjem tega kroga (in drugih) je samo ena. Ker ni denarja za temeljitejša raziskovanja, so ta plod osebnega truda, ki zahteva predvsem veliko časa. In če bi preveč ljudi začelo obiskovati kroge, bi hitro uničili arheološko in dokazno gradivo. Zato tisti, ki ga boste našli, imejte to v mislih in ohranite nekaj, kar je stalo in čakalo tisočletja. Domneva se, da je bil Krog postavljen nekje 2500 let pred našim štetjem.
In še eno opozorilo. Zgodovinsko popotovanje po megalitskih ostankih vas bo vkovalo. Pričakujte, da boste videli veliko pretresljivega, spoznali vrsto posebnih krajev in ljudskih običajev. Gre za pot, ki nima ne začetka ne konca ali vsaj jasnih smeri, saj so megaliti razporejeni po vsem svetu.
Dejan Ogrinec
Foto: Dejan Ogrinec