Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 17.05.1993

  17.05.1993


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, Priredila: I. K.

 

ponedeljek, 17. maj 1993, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 2596

Delo, Šport: ... Nova smer v Rote Wand - Težak peti raztežaj

Boris Lorenčič in Boris Strmšek (AO Kozjak) sta v Avstriji preplezala lepo tehnično smer
Boris Lorenčič in Boris Strmšek (AO Kozjak) sta 20. marca ter 1. in 2. maja letos v Rote Wandu na avstrijskem Štajerskem preplezala novo smer Chili. Poteka po desnem delu izrazite rdeče stene med smerema Tintenstrich in Tymianweg.
Visoka je 150 m oziroma osem raztežajev, od katerih gresta prva dva po Tymianweg, in ocenjena VI, A2; ponekod je krušljiva. Tehnični so tretji, četrti in peti raztežaj nove smeri z ocenami V+ A2, V A0-1 in VI A2+. Najtežji je peti, ki gre čez previsne plošče, v katerih se je treba precej potruditi z iskanjem primernih špranj za kline. V smeri sta pustila devet svedrovcev, od tega pet na varovališčih, in enajst klinov. Ponavljalcem priporočata še okoli trideset različnih klinov (profilce in debele kline), komplet zatičev in frendov. Po smeri se je mogoče spustiti z dvojno vrvjo. Prva plezalca sta plezala sedemnajst ur, za ponovitve pa jih predvidevata deset do dvanajst. Ponavljalce prosita, naj v smer ne nameščajo novih svedrovcev.
21. 3. sta ponovila Tymianweg (VI-/IV-V, 300 m), potem pa še Rambota (VI, 100 m). 27. 4. sta prva ponovila smer Tintenstrich, ki je bila splezana šele en mesec prej. Spodaj gre po neki starejši smeri, potem pa dva raztežaja po rahlo previsni poči in na koncu po od spodaj vidni zajedi do roba stene. Smer so Avstrijci očistili in opremili, kar pri nas ni navada.
Aprila sta Boris Lorenčič in Andrej Senica ponovila Aprilpfeiler (VI+/VI-, 160 m) v Brunntalu, 4. maja pa isto smer še Strmšek in Zdravko Jerkovič. 2. maja sta Vlado Fras (AO Tam) in Andrej Senica zlezla še Direkte Süwestwand v Röthelsteinu (VI-, A2).
Lorenčič in Strmšek sta 10. aprila ponovila Poročno potovanje v Ospu (V+, A1, 80 m) z zadnjim raztežajem po Solzi, ker nista mogla uganiti, kje gre original. 13. in 14. marca pa sta Boris Strmšek in Andrej Grmovšek presmučala Jugovo grapo v Dovškem križu (IV-, S4+,500 m) in Grapo v Kotlih v Martuljku z naklonom 70/40-50°, 500 m).
Pa še novica o Desnem Ivovcu: v začetku marca sta ga do vrha, skupaj s previsno svečo na koncu preplezala Peter Ferk in Andrej Jeler, morda iste dni, kot Boštjan Ložar in Borut Naglič (AN 20. 4. 1993); njuna ocena je 90/70°, 400 m.

ALEŠ BJELČEVIČ

Vodnik po Ospu in Črnem kalu
Vodnik Aleša Lipnika in Miloša Kolška Po primorskih stenah je naš doslej najobširnejši

Vodnik Aleša Lipnika in Miloša Kolska Po primorskih stenah je naš tretji vodnik po Ospu in drugi po Črnem kalu. Prvega je leta 1984 v samozaložbi izdal Bor Štrancar, ko je bil Osp še predvsem »visoka šola tehničnega plezanja« in so bile v Mišji peči šele tri Štrancarjeve smeri, drugega, ki je poleg Ospa in Mišje peči prikazoval še Crni kal, pa so posamezniki na listih formata A 4 pred dvema letoma ali tremi lahko dobili pri Stanetu Židanu.
Lipnik-Kolškov vodnik nadaljuje Štrancarjevo tradicijo, kje je največ prostora odmerjeno smerem v veliki steni, s shemo je predstavljena tudi stena nad vasjo, kjer so nastale prve športno plezalske smeri. V veliki steni so popisane vse smeri, razen najnovejše Ummagumme, nekoliko manj aktualen pa je izbor smeri v Mišji peči (pogrešamo skico stene). Skice so dovolj zanesljive, vendar tu in tam manjka ocena kakšnega raztežaja. S seznamom smeri sta poleg Mišje peči predstavljena Črni kal in Risnik, Napoleonova cesta in Costiera ali Obalna cesta pa premoreta tudi pregledno skico. Omenjeni sta še plezališči pri Kubedu in Mlinih, lokacija plezališč pa je prikazana na več kartah. Koristne so informacije o uporabljanju pitne vode, taborjenju ipd., ki od plezalcev zahteva prepotrebno obzirnost do domačinov.
Vodnik se od drugih razlikuje po tem, da ne ponuja le plezalaskih informacij. Poleg zgodovine plezanja v Ospu sta se avtorja potrudila tudi s predstavitvijo geologije področja, kratke zgodovine spomenikov, nekaterih rastlinskih in ptičjih vrst. Na vidno mesto pa sta postavila trditev, da je zaradi gnezdenja ptic od srede marca do srede junija med Tržaško in Staro prepovedano plezati. Druga posebnost vodnika je uvedba primerjalne ocene smeri, označene z Rl (rang 1) do RI0, ki je varianta stare lestvice (danes predvsem francoske), in se nanaša na zahtevnost smeri glede na »opremljenost, možnosti in kvalitete varovanja, napornosti in trajanja težav«. Pretežno opremljene smeri so označene z zvezdico, najlepše pa z enim do tremi križci. Varnostnih opozoril je torej dovolj.
Vodnik je namenjen predvsem plezalcem, ki jih zanima velika stena (svoj čas se jih je imenovalo kombinatorci), dovolj podatkov pa je tudi za one druge. Knjiga je naprodaj na PZS in pri avtorjih Milošu Kolšku, Pod hribom 14, Ljubljana, 061 551-239 ter Alešu Lipniku, Skale 130, 63-320 Velenje, 063 855-109. Stane 750 tolarjev, že za zelo majhne skupine pa je popust po sto in več tolarjev.

ALEŠ BJELČEVIČ

Odprava K 2 iz Islamabada
LJUBLJANA - Vodja slovenske odprave na K2 Tomaž Jamnik je iz Islamabada sporočil, da so nakupili še zadnjo hrano in v soboto, 15. maja, po izročitvi dovoljenja zapustili glavno mesto. Zdravje in počutje vseh je dobro. Stroški oskrbe in hrane so bistveno višji kot pred leti. »Tudi cene niso več, kar so bile,« je komentiral vodja odprave.
Naslov odprave je: Slovenian »K2« Expedition, P. O. Box 1789, Islamabad, Pakistan.

Tržičani v Arcu
Pred prvim majem je šest članov AO Tržič plezalo v stenah pri srcu. 25. Aprila sta v sončnih ploščah (Placche zebrate) Slavc Rožič in Blaž Belhar ponovila smeri Mon cheri in Via Luna 85 (VII/VI, 350 m). Janko Meglič in Milan Godnov sta ponovila Luno 85 in Gaori-Camilla (VII/VI, 280 m), Janez Primožič in Primož Soklič pa Via Teresa (V+, 350 m) ter Via Claudia z varianto super Claudia (V, 350 m).
26. aprila sta Meglič in Rožič preplezala White Crack (VI, A1, 220 m) in Barbaro (V+, A2, 280 m) v Monte Colodri. Slednjo so plezali tudi Soklić in Primožič ter Belhar in Godnov. 27. aprila sta Meglič in Rožič ponovila Renato Rossi (VI + , 300 m) in Katia Monte (VII, 220 m), Soklič in Primožič ter Godnov in Belhar pa Via Somadossi (V-VI, Al, 220 m). 28. 4. sta Godnov in Belkhar preplezala še Katio Monte (V-VI, A2) in White Crack.

(AB)

Novi dnevnik SPP
Pri Planinski založbi PZS bo kmalu izšel novi, kar precej spremenjen Dnevnik Slovenske planinske poti. Sprememba je v številu točk SPP, vnesena bo seveda možnost alternativnih točk (n. pr. Kredarica, Planika ali Dolič) in tudi vse druge novosti. Sicer pa bo imel Dnevnik enak format, tudi obseg bo praktično enak.
Za tiste, ki dnevnike že imajo (stare izdaje oziroma različne natise let-teh), pa velja, da jih lahko še naprej uporabljajo in z njimi zaključijo načrte.
In še obvestilo za vse tiste, ki sprašujejo, kako je z novimi vodniki za Slovensko planinsko transverzalo oziroma Slovensko planinsko pot in Razširjeno slovensko pot: za prvega je rokopis že pripravljen, kmalu pa bo tudi za drugega.

F. S.

ALPINISTIČNE NOVICE

Plezalni vodnik po Beli peči
Milan Meglic, član tržiškega alpinističnega odseka, je izdal vodnik (33 strani) z naslovom Bela peč, 1583 m, Plezalne smeri. »Bela pač je lepa razgledna točka nad Lomsko dolino. Nasproti ji stojita Storžič in Kokovnica, na vzhodu se odpira pogled na planino Javornik in Ženiklovec in najprej na Savinjske Alpe, na zahodu pa seže pogled skozi tržiško »luknjo« na Julijce. Vrh se konča s 120 m visoko navpično steno, kar da razgledu še poseben čar« pravi vodnik o vrhu. Ta leži le nekaj korakov od poti Tič-Konjščica-Javornik, pod steno pa je vzidana spominska plošča Jožetu Rozmanu, ki se je leta 1991 z Marijo Frantar ponesrečil na Kangčendzengi. Njemu je vodnik tudi posvečen, Janez Slapar pa mu je v uvodu posvetil tri pesmi.
Za plezalce zanimiva prisojna stena (Južna in jugovzhodna) je visoka od 40 do 120 m, skala v njej pa v glavnem čvrsta, tu in tam pa je le potrebna večja previdnost, pravi Milan Meglič. Steni sta dve, v Beli peči in Mali Beli peči. V Seznamu smeri je naštetih štiriindvajset smeri, ki so najprej označene v pregledni skici obeh sten, potem pa je vsaka posebej še opisana z besedami in skico. V Beli peči so smeri največkrat dolge okoli štiri raztežaje, enako v Mali, kjer pa poleg teh najdemo tudi tri krajše z dvema raztežajama. Po skicah sodeč so smeri dobro opremljene, na stojišča v Božični (VI-, A2, 120 m), Hrušovi (VI, A2, 120 m) in Planšarski (VI, A2, 120 m) pa so na stojiščih že namestili svedrovce.
Žal pa je treba povedati, da gre za interno izdajo vodnika, ki se ga v knjigarnah ne dobi. Udeleženci spominskega Rozmanovega srečanja pod Belo pečjo so ga dobili zastonj, nekaj izvodov pa je še na AO Tržič, za kar naj se zainteresirani oglasijo Janezu Primožiču, Dolina 11, 64290 Tržič, tel. 064 — 50-311. Cena je simboličen, sme se ga pa tudi fotokopirati.

ALEŠ BJELČEVIČ

Omejitve v plezališču pri Preddvoru
Člani AO Kranj prosijo vse obiskovalce plezališča pri Preddvoru, naj bodo obzirni do domačinov in naj svoje avtomobile puščajo na parkirišču pri strelišču. Tam je še dovolj prostora za parkiranje. Vsi plezalci naj svoje smeti odnesejo s seboj. Plezalsko zanimivejša pa je novica, da so v steni nasproti plezalnega vrtca navrtali nekaj novih smeri.

(AB)

Iz AO Impol
V Ospu so Frešer, Unuk, Tič in Cvetko ponovili Tržaško. Brata Pišek ter Rudi Lončarič in Mira Zorič so preplezali Italijansko, Lončarič pa še Hard rain. Frešer, Cvetko in Zoričeva so v Rotewandu pri Gradcu ponovili Schöne Manner (V+, 200 m), Franček Knez in Matjaž Pečovnik ter Matičič, Frešer in Tič Erdgeisterweg (VI-, 300 m), Knez pa je soliral Kongoplate (VII, 200 m). Pečovnik in Knez sta v Mrzli gori med drugim preplezala Direktno (V, 200 m), smer desno od Direktne in prva ponovila Zadoščenje (VII, 200 m). (AB)

Smuka v Storžiču in Brani
Urban Golob in Iztok Tomazin sta 18. 4. v pripravah na smučarsko odpravo na Šišo Pangmo, ki bo jeseni letos, smučala po Petem žrelu v Storžiču (III+, 400 m). Ker je bilo snega premalo, nista smučala z vrha, ampak z grebena. Razmere so bile še solidne.
2. 4. pa je Urban Golob smučal z vrha Brane na Kamniško sedlo, nekoliko desno od vpadnice vrha, če gledamo s Kamniškega sedla. Ker je bilo snega malo, je ponekod peljal drugje, kot gre siceršnji smuk. Razmere so bile tudi tu solidne.
V Retovju pa je splezal Jazz (7b+) in v Bodeščah Andrejo z direktnim izstopom, ki jo nekateri ocenjujejo VIII+/IX-. V Vipavski Beli je ponovil Džuli Šviga (VIII+/IX-), v novem plezališču pri Bohinjski Bistrici pa na pogled Karate (VIII+). Novo plezališče je pri vasi Bitnje, v njem pa je po besedah Urbana Goloba približno petnajst smeri od 4 do 8a+, ki jih večinoma opremlja Srečo Rehberger.

(AB)

Letos že dvesto smeri
Matej Mejovšek (Zavarovalnica Maribor - Avrora) je v prvih štirih mesecih tega leta opravil že blizu dvesto vzponov v smereh s težavami od 7a+ do 8b, od tega kar tretjino njih na pogled. Najtežja smer, ki je nova v plezalnem centru Liboje, predstavlja povezavo prečnic Muskulus in Dipsomanijac. Poimenoval jo je Fastoso in ocenil z 8b. Prečnica je dolga dvajset metrov, vseskozi previsna in predstavlja lep vzdržljivostni problem s težkim »boulderjem« na koncu. Kot drugi je preplezal smer Corto (7c+) v Mišji peči, ponovil Truplojedko (8a+), pa smeri Sonček v očeh (8a) in Strta srca (8a+). Zelko hitro mu je uspela tudi druga ponovitev smeri Highlander (8a+). V Libojah mu je poleg vseh smeri ocenjenih do 8a+ uspel tudi vzpon v smeri Impulz (8a). Med smermi preplezanimi na poglede pa velja omeniti smeri Mid Killer (7c+/8a) v Arcu in Manjana (7c) v Mišji peči. (N. R.)

V Brunntalu
Andrej Grmovšek in Tomaž Skerlovnik (AO Kozjak-Maribor) sta v soboto, 10. aprila, ponovila smer Die alte Leier v Brunntalu. Visoka je 220 m oziroma šest raztežajev. Njihove ocene so VI+, VI, XI-, VI, IX-, VII-, vendar jima tretjega in petega raztežaja ni uspelo ponoviti povsem prosto. Tretji, ključni, se začne s previsno ploščo z majhnimi prijemi (IX-), ki sta jo zmogla z rdečo piko, po metru in pol lažjega terena pa sledi prečka z oceno VIII-, kjer pa se je Skerlovnik prijel za klin; petinštirideset metrski raztezaj se zaključi z zajedo (VI in VII+). Grmovšek ga je kot drugi v navezi preplezal prosto. V petem raztežaju sta plezala do VII, A1. Pri plezanju nista imela najboljših razmer: na začetku in koncu precejšen mraz, vmes pa vročina.
Smer je stara tri leta in ima okoli deset ponovitev, od teh je prostih bolj malo. Razen v šestem raztežaju so najnujnejši klini že zabiti, obvezna mesta pa so okoli VI.

(AB)

Gamsov rob še drugič
Severna stena Malega Koritniškega Mangarta je bila do letos le domena alpinistov. Potem pa sta Dejan Ogrinec in Andrej Zorčič (24. aprila, kaže, da šele kot prva sploh) presmučala značilno grapo, ki grezi vzporedno z Gamsovim robom, nekako od glave (na 2100 m) pod zadnjo tretjino grebena. Smuk je tri dni za njima ponovil še Marko Paternu. Snega je bilo (za čuda) dosti, ocenjuje pa »turo« tudi on V-, 500. Je pa grapa vseskozi ozka, na obeh straneh obdana s strmimi stenami, katerih kamnina ni najboljša (kamenje pada), zato je bilo vse skupaj kar nekoliko grozljivo, ob tem, da je to prav veličastna tura.

(F. S.)

S krive bradlje in tresoče gredi na vrtoglave strmine
Športna plezalka Metka Lukančič je nedavno osvojila 15. mesto na SP v Innsbrucku in preplezala zahtevno smer Guernico - Bodo fantje, tako kot vselej doslej znižali oceno smeri?

Z MAČJO SPRETNOSTJO PROTI VRHU - Metka Lukančič najboljša slovenska športna plezalka

LJUBLJANA - Malo je triindvajsetletnic, ki lahko le z rokami dvignejo svoje telo na drogu. Zanesljivo pa je Metka Lukančič edina daleč naokrog, ki zmore to nalogo opraviti tudi, ko si okrog pasu priveze še več kot 30 kilogramov uteži. Drobna dolgolaska, visoka 157 cm in težka 47 kg, je trenutno naša najuspešnejša športna plezalka, kar potrjuje tudi nedavno doseženo 15. mesto na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku in uspešno opravljen vzpon v smeri Guernica (8a).
Lanskoletna državna prvakinja in zmagovalka serije tekmovanj za Pokal Slovenije, se s plezanjem ukvarja od leta 1986. V ta, za tiste čase dokaj nenavadni šport jo je pritegnila družba prijateljev in kot nekdanja gimnastičarka ni imela težav s prvimi poskusi v vertikali. Plezati je začela iz čiste radovednosti, zdaj pa je to postal njen način življenja.
Petnajsto mesto na 2. svetovnem prvenstvu v športnem plezanju v Innsbrucku je najboljši dosežek slovenskih plezalk doslej. Kako bi komentirala svoj nastop in dogajanja ob tej prireditvi?
»Odločilnega pomena za uspeh so bile skupne priprave reprezentance v italijanskih plezališčih Arco in Erto, ki so zelo ugodno vplivale na moje psihično počutje. Verjetno je pomagalo tudi ustrezno ogrevanje pred nasto-pom. Na vseh tekmah za svetovni pokal sem vedno imela zelo nizko štartno številko, posledica tega pa je bila neogretost. Na žalost se je isto ponovilo tudi pred polfinalnim nastopom v Innsbrucku, ko sem kar nekaj časa čakala na nastop tik za steno. Ogrevanje je pač najvažnejše in tudi ostali plezalci se v izolacijski oceni ves čas podijo po oprimkih. So pa tudi izjeme, kot Nanette Raybaud, ki se z zaprtimi očmi leže koncentrira in se pred startom nekajkrat udari po obrazu. Najbolj smešni pa so nekateri fantje, ki vsak v svojem kotu igrajo raču-nalniške igrice in se ne zmenijo za svet okrog sebe. Moj polfinalni nastop in s tem končni rezultat bi bil lahko še boljši, če bi mi uspel prvi met na oprimek pod streho, a kljub temu sem z rezultatom zelo zadovoljna.«
Za seboj imaš še en odmeven dosežek. Smer Guernica (8a) je nov mejnik našega ženskega športnega plezanja in tudi v svetu so redke ženske s preplezano stopnjo 8a.
»Guernico sem poskušala preplezati že lani, a sem morata študij zaradi mraza prekiniti. Letos pa mi je uspela v nekaj poskusih po vrnitvi iz Erta.
V Italiji sem shujšala za dva kilograma in to mi je močno olajšalo plezanje v 45° previsu. Smer vsebuje dva detajla, ki zahtevata dinamičen skok na oddaljeni oprimek, ker pa sem manjša od vseh fantov, ki so doslej plezali to smer, mije eden od gibov predstavljal še večji problem. Bojim se, da bodo zdaj fantje znižali oceno, kar se po pravilu zgodi s smermi, ki jih preplezamo dekleta.«
Kako bi primerjala plezanje v naravnih stenah in nastope na tekmovanjih, ki potekajo na poliestrskih ploščah z umetnimi oprimki?
»Tekme in plezanje v naravnih stenah sta karseda povezani disciplini. Sama se prilagajam urniku tekmovanj tako, da tik pred tekmami veliko plezam na pogled, izven tekmovalne sezone pa študiram težje smeri. V času tekem je namreč škoda zapravljati energijo za študij ekstremnih detajlov, še posebej, če ti potem vzpon v taki smeri spodleti. To je zame huda psihična obremenitev.«
In kakšen je delovni dan absolventke Fakultete za šport, zapisane športnemu plezanju?
»Zaradi slabega trboveljskega zraka, ki pozimi onemogoča gibanje zunaj, redno obiskujem fitness in telovadnico v Partizanu. Še vedno rada potelovadim v spomin na stare gimnastične čase. Gimnastiko sem trenirala dve leti, pa na parketu, krivi bradlji in gredi, ki se je tresla, nisem imela perspektive. Športno plezanje treniram vsak dan, največ na mali umetni steni, ki smo jo zgradili doma na garaži, prekrili s streho in pod njo položili žimnice, najraje pa v skali v naših plezalnih centrih. Po kosilu rada delam na vrtu, kjer gojim zelenjavo in malo breskvico. Doma imam tudi psa in mačko - za zabavo, da nisem nikoli sama. Del dneva pa je seveda namenjen študiju, ki se lepo povezuje s plezanjem.«
Ravnokar se z reprezentanco odpravljaš v Zurich, na drugo letošnjo tekmo za svetovni pokal. Ali za letos načrtuješ še kak podvig?
»Rada bi preplezala še kakšno smer z oceno 8a, udeležila se bom vseh večjih tekmovanj, poskušam pa najti tudi sponzorja. Plezanje na pogled zahteva obiskovanje vedno novih plezalnih centrov in denar postaja velik problem. Metko Lukančič je po pogovoru pred stavbo Planinske zveze Slovenije s prižganim motorjem že čakal kombi, da njo in celotno reprezentanco odpelje v Švico, novim plezalnim izzivom naproti.«

NUŠA ROMIH

Dobra slovenska bera v Trentu
TRENT - Letošnji trentinski mednarodni filmski festival - 41. po vrsti - je bil v svojem filmskem delu verjetno največji v zadnjih desetih letih. Selektorji so za tekmovalni program prehodno izbrali 78 filmov od 177 prijavljenih iz 26 držav. Že samo ti podatki kažejo, kako številčna je filmska produkcija gorniških filmov po svetu. Letos smo svoje dodali tudi Slovenci, saj smo na festival prijavili 6 filmov različnih produkcij, najštevilnejša je bila TV Slovenija, kar s petimi pa smo tekmovali za nagrade.
Zdi se - pa tudi analiza verjetno ne bi pokazala kakšnih bistvenih odklonov v ugotovitvi - da je velika produkcija prinesla precej dobro kvaliteto, zagotovo pa vsebinsko zelo pestro ponudbo. Posebej spodbudna je povečana produkcija prvih alpinističnih filmov, ki se je prejšnja leta izgubljala v poplavi filmov o ekstremnem smučanju in zmajarstvu. Letos je bilo tudi bolj malo speleoloških filmov in pa filmanih ekspedicij v neznane kraje. Kaže, da se je festival vrnil k svojemu vsebinskemu in tematskemu izvoru.
Bolj kritično oko dolgoletnega spremljevalca tega zelo pomembnega mednarodnega festivala, ki mu gre med specializiranimi festivali zagotovo primat, je seveda opazilo, da se v tematskem sklopu ni veliko spremenilo. Tudi na bolje ne. Številni filmi - in ne gre jim oporekati izvedbene veščine - so še vedno brez izrazite ustvarjalne domišljije, ki bi napolnila vsebino in formo. Z drugimi besedami, kot da smo videli precej filmov, v katerih ni bilo zaslediti prepoznavanega avtorskega rokopisa. To so sicer korektni filmski zapisi dogodkov, uspehov, porazov, pokrajine, celo filozofskih razmišljanj, v njih pa žal ni najti tiste osnovne izpovedne moči, ki bi to filmsko doživetje prestavila na umetniško raven. Ker filmi tudi nimajo kakšnega posebnega sporočila, ostajajo hladni, velikokrat zgolj tehnični prikazi plezalnih situacij. Prav odsotnost avtorske angažiranosti sili avtorje številnih filmov, da z gostoto besed rešujejo »prazno« sliko in ji tako umetno dopisujejo pomen, ki ga sama po sebi nima.
Nesporni favorit letošnjega festivala je bil avstralski film Everest - z morja na vrh. Nič kolikokrat je bilo v zadnjih letih že slišati, da filmi o himalajskih odpravah ne morejo pokazati nič novega, da je vse že »deja vu«. Avstralski film, ki ga je režiral in delno tudi posnel Michael Dillon, ima vse. kar dober film potrebuje. Ima zgodbo, junaka in čustva. In ves čas. ki ga filmski junak Tim Macartney-Snape potrebuje, da prepešači dolgo pot od bengalskega zaliva do vrha Everesta, smo gledalci povezani z njim in včasih celo še bolj z ženo, ki ga na poti spremlja. Z njima doživljamo skrbi, strah, mraz, osamljenost v baznem taborišču, ko zveze s plezalcem na gori ni. Doživljamo srečo ob osvojenem vrhu pa še bolj tisto skupno ob srečni vrnitvi v taborišče.
Samo še en film bi rad posebej omenil. Gre za francoski dokumentarec Kaznjenci žvepla, ki ga je zrežiral Gauthier Flauder. Junaki filma so revni, brezzobi Indonezija, ki ga odlikuje izjemna kamera, nevsiljiva pripoved, predvsem pa poštenost režiserja do svojih junakov.
Letošnja mednarodna žirija, predsedoval ji je slovenski alpinist Danilo Cedilnik, je dobro opravila delo.
Od slovenskih filmov v tekmovalnem programu (8C+, režija Staš Potočnik, Anapuma 92, režija Matjaž Zbontar. Dolina pravljic, režija Marjeta K. Svetel, Peca, režija Igor Likar in Komu zvoni, režija Tone Frelih) sta bila posebej nagrajena 8C+ z nagrado FI CTS - nagrada Mednarodnega združenja športnega filma in televizije in Peca z »zlatim metuljem«, nagrado Turistične zveze Trentina.

TONE FRELIH


23. tabor ljubljanskih planincev
Tabor bo pri Domu na Starem gradu nad Kamnikom 23. t.m. - Začetek ob 11. uri
23. tabor ljubljanskih planincev bo letos pri Domu na Starem gradu nad Kamnikom v nedeljo, 23. t. m. Program se bo začel ob 11. uri, v njem pa so organizatorji, PD Kamnik, ki letos praznuje 100. obletnico delovanja (tako kot planinska organizacija), zbrali Kamniško godbo, pevski zbor Lira, Kamniške kolednike (citrar Plahutnik ter pevca Lap in Matičič), harmonikarja Boža Matičiča, ljudsko pevko Kati Turk ter vrsto udeležencev v narodnih nošah ter planšarjev z Velike planine v značilni opravi. Kamniški Stari grad bo ta dan ponovno oživel, upati pa je, da se bodo planinci tudi kasneje radi sprehodili do te razgledne točke v bližini Ljubljane. Organizatorji priporočajo tistim, ki bi se želeli malo dlje sprehoditi do prireditvenega prostora, da krenejo na pot iz Lukovice, izpred gostilne Bevc mimo Kersnikove domačije na Brdu, skozi Čeple do Velike Lašne, od tam proti Vranji peči in Zgornjim Palovčam ter mimo lovske koče po poti SV mimo Velike Spice do sedla pod Starim gradom. Avtobusi iz Ljubljane v Kamnik vozijo vsake pol ure, zadnji pa se vrača v Ljubljano nekaj pred 22. uro.

Oznake: ALP, AN, PLE, PrV
eXTReMe Tracker