Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 05.02.1990

  05.02.1990


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, priredila: IK.

 

ponedeljek, 5. februar 1990, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1569

Delo, Šport: ... Jesenska sezona v Himalaji uspešna za polovico odprav

Francoska odprava v južni steni Makaluja in jugoslovanska odprava na Šiša Pangmo najuspešnejši — V Karakorumu spet slaba sezona
KRANJ - Po podatkih Elizabeth Hawley je lani obiskalo Himalajo 62 alpinističnih odprav in 30 odpravam je uspelo doseči svoje cilje. Najbolj oblegan je bil ponovno največji vrh na svetu. Everest je poskušalo doseči kar 15 odprav, sedem med njimi z nepalske strani, druge pa s kitajske strani.
Kako različne so lahko razmere v Himalaji nam lahko pove podatek, da s severne strani na Everest ni splezal prav nihče, medtem ko je z južne to uspelo štirim odpravam. Najvidnejša dosežka iz jesenske sezone sta prav gotovo v vzpon francoske odprave v južni steni Makaluja ter vzponi jugoslovanske odprave na Šiša Pangmo. O slednji je bilo že veliko napisanega, nekaj tudi o francoski. Francoze je v Makaluju vodil Gerard Vionnet, čeprav je jasno, da je bil najmočnejši mož znani Piere Beghin. V ekipi sta bila še Alain Ghersen (spomnimo se njegovih odličnih dosežkov v športnem plezanju), Michel Cadot (zdravnik) in Michel Fauquet. Vendar je slednji prišel pod Makalu za ostalimi (pred tem je iz severne strani poskušal na Everest), takrat, ko je bilo že vsega konec. Ekipa je začela desno od jugoslovanske smeri iz leta 1975, fiksirala vrvi do višine 7200 metrov (vmes so postavili dva tabora, enega 5800 m drugega pa 6600 metrov visoko) potem pa so se morali obrniti zaradi slabega vremena. Drugi poskus so začeli Beghin, Ghersen in Cadot. Bivakirali so na 7200 metrih, naslednji dan pa sta se Ghersen in Cadot odločila, da sestopita nazaj. Beghin je nadaljeval sam in po nadaljnjih dveh bivakih je 6. oktobra dosegel vrh 8463 metrov visokega Makaluja. Sestop je bil še poglavje za sebe. Na normalni (francoski smeri) ga je odnesel plaz in ga »odložil« pri taboru 3 katalonske odprave na višini 7500 m. Pri tem je Beghin izgubil en cepin. Naslednji dan ga je odnesel drugi plaz in vse skupaj se je ustavilo nekje nad Makalu La (7400 m), tokrat je Beghin izgubil še drugi cepin, poleg tega pa še radio, očala in pokrivalo. No, vse skupaj se je vendarle srečno končalo. Kljub temu, da gre za zelo dober vzpon, pa sedaj nekateri neupravičeno govorijo o njegovem solo vzponu v Makaluju. Če te nekdo spremlja do 7200 metrov, potem pa sam splezaš še preostalih 1300, potem je seveda nemogoče govoriti o solo vzponu.
Še dober cilj je bil zastavljen na Makaluju, in sicer zahodna stena, kamor se je namenila mednarodna odprava. Vendar imeli so le dober namen, saj z uspešnim vzponom ni bilo nič.
Će se iz Himalaje preselimo še v Karakorum, potem je treba ugotoviti, da je bila lanska sezona še ena od tistih neuspešnih. Na K2 spet ni splezal nihče, Kurtyka je bil ponovno pod zahodno steno, tam čakal dva meseca, vendar več kot en resen poskus mu ni uspelo spraviti skupaj. V dveh mesecih je menda celotno steno videl samo trikrat. Na Nanga Parbatu so prišli na vrh Pakistana, in sicer po Kinshoferjevi smeri v Diamirski steni. Četverica je vrh dosegla sredi julija, poleg njih pa je lansko sezono edini še dosegel vrh tudi vodja nemške odprave. Ostale ekipe (med njimi tudi četverica naših) niso uspele.
V Karakorumu je bil lansko sezono opravljen tudi zelo dober solo vzpon, in sicer na sorazmerno nizek in tudi dokaj neznan vrh. Jim Beyer iz ZDA je tako splezal na 5866 m visoki Thunmo. Bazni tabor si je postavil na ledeniku Dungo, potem je tri dni porabil, da je opremil z vrvmi tri težke tehnične raztežaje. Potem pa je porabil še devet dni plezanja v alpskem stilu, da je svoj vzpon zaključil. Stena je visoka 1600 metrov, prvih 600 metrov je skalnih, ostalo pa je kombinirano plezanje. Ocena je VII, 5. 10 d, A4+. Za
sestop je potreboval dva dni in dosegel ledenik prav pred velikim poslabšanjem vremena. Poleg tega vzpona je bilo še veliko odprav, ki so imele za cilj predvsem nižje vrhove, vendar je ta solo vzpon Jima Beyerja daleč najboljši med temi.
Za konec pa še nekaj o združeni indijsko-mednarodni odpravi, kjer so bili poleg indijskih članov še plezalci iz ZDA, Velike Britanije (med njimi tudi Scott), Avstrije (Robert Schauer) in Kanade. Avstrijec in en Kanadčan sta odpravo zapustila še pred bazo, drugi pa so si najprej izbrali Rimo 2 (7373 m). Plezali so v različnih smereh in ga tudi dosegli. Potem pa so se Scott in še dva Indijca nameravali preko sedla med Rimom 2 in 3 povzpeti do južne stene Rimo 4 in jo tudi splezati. Ko se je nekaj plezalcev vrnilo iz uspešnega začetnega vzpona na Rimo 2 pa je vodja celotne ekipe (ki je bil seveda Indijec) nenadoma zaključil odpravo in prepovedal vsakršne nadaljne vzpone. Sledilo je veliko prerekanja in odnosi med obema stranema so se precej zaostrili. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi odpravi Petra Hilaryja pred časom. Kot kaže, se je združenim odpravam na področju Rima v prihodnje bolje odpovedati.

TOMO ČESEN

Mednarodno srečanje v Vale di Cogne
KRANJ - Pred tremi leti se je v Val Varaiti zahodno od Torina začelo prvo mednarodno srečanje v ledenih slapovih. Italijanski CAI od takrat naprej vsako leto na takšna srečanja povabi najbolj znane alpiniste iz različnih držav. Letošnje srečanje je bilo v dolini Cogne nad Aosto, kjer so se zbrali alpinisti Francije, Velike Britanije, Španije, Jugoslavije, Kanade, Švice, ZRN, ZDA, Avstrije in Italijo. Od naših sta se na povabilo srečanja udeležila Tomo Česen (AO Kranj, s posojilom avtomobila pa mu je pomagal Alpetour Rent a car) in Peter Podgornik (AO Nova Gorica). Prav tako pa so organizatorji povabili tudi še Ines Božič, ki pa je ta čas nekje v Nepalu in se srečanja ni mogla udeležiti. Letos je bilo tridnevno srečanje (26.-28. januar) posebno dobro zasedeno. V slapovih Vale di Cogne so med drugim plezali Američan (sicer živi v Chamonixu) Mark Twight, od Francozov so bili to Francois Damilano, Thiery Renault in Michel Faquet, od Špancev je bil Joan Quitana, potem Daniel Anker iz Švice, od Angležev slavna Chris Bonington in Doug Scott ter Brian Hall in Alan Hinkes, od domačinov pa Gian Carlo Grassi, Mauro Corona in Sergio Rossi. Razmere za plezanje sicer niso bile najboljše, kljub temu pa se je plezalo vse tri dni. V nedeljo je bilo na sporedu še demonstracijsko plezanje, ki ga je spremljala tudi televizija.

T. Č.

Sojenje je nadvse pomembno
Velik del naših tekmovalcev v športnem plezanju je za ekipna tekmovanja - Vsi tudi za mladinska prvenstva ali vsaj pokalno tekmovanje

LJUBLJANA — Čeprav je tako na tekmah kot v vmesnem obdobju slišati vrsto pripomb v stilu »To bi bilo nujno potrebno popraviti« in podobnih, se naši plezalci niso izkazali z redoljubnostjo pri anketiranju, ki naj bi razjasnilo vsaj nekaj dilem. Res, da je prišlo do organizacijskih problemov na zaključnem tekmovanju v Ajdovščini in da ankete menda vsem niso bile niti razdeljene, toda — da sta jih od vseh izpolnjene oddala le dva, je pa le malo preveč!? Sicer pa tudi poznejše (direktno na domače naslove) razpošiljanje lahko ocenimon kvečjemu kot zadovoljivo.
Toda rezultati so in JUSPEK. naša (pod)komisija za športno plezanje in posamezni organizatorji bi jih (v okviru možnosti) lahko upoštevali. Izkristaliziralo se je namreč geslo: Naj se slišali tudi glas tekmovalcev.
Precejšen del tekmovalcev je za ekipna tekmovanja. Morda bi vzpodbudilo vodstva AO/S za večje angažiranje tekmovalcev!? Takorekoč vsi so za uvedbo mladinskih prvenstev ali vsaj za »mladinski pokal«. Za hitrostne preizkušnje pa jih je manj kot polovica! boje se poškodb, zdi se jim da tak način preskušnje ne gre vzporedno z njihov pripravo itd. Za dodatno prvenstvo Slovenije pa, kakor kaže, še ni potreb, le 30% to idejo podpira. Le malo več jih je za zimsko prvenstvo; imamo tekmovanja na umetnih stenah, v dvoranah ... lahko pa bi kdo od teh tekem proglasili za »Zimsko prvenstvo«. Velika večina anketiranih pa je odločno proti točkovanju za pokal ne glede na število udeležencev. Plezalk na nobeni od tekem ni bilo 15. v finalu jih je bilo (»Nerazumljivo, zakaj ta razlike!?«) po 5 do 7 in točko bi teoretično dobila vsaka, da bi le prišla na start. To, da se za pokal točkuje le omenjeno število tekem (lani 5), pa se zdi večini povsem razumljivo in prav.
Organizacija pokala je kompleksno ocenjena kot dobra (povprečno 2, od 3 možnih točk), koledar akcij le za spoznanje slabše.
Zanimive pa so ocene posameznih tekmovanj. »Navdušen sem nad tekmo v Bohinju in Kranju, ki ju imam za model, kakšne naj bi bile v prihodnje.« Daleč najbolje je bila ocenjena edina izven pokala - YU Rock Masters v Kranju. Nekaj »odbitnih točk« so ji prisodili le za tehnično pripravo smeri, sicer so ji vsi dali najvišjo oceno. Na drugem mestu je idrijska tekma. Tudi če upoštevamo, da niso mogli izpeljati finala, so se več kot potrudili, delali so v najtežjih razmerah... Nekaj več pripomb je bilo le na sojenje (le dobro, vse ostalo prav dobro). Tekmovanje v Bohinju je vsestransko uspelo. Toda ob povprečni oceni 2,3 (za Kranj 2,9 in Idrijo 2,5) je za delo sodnijske žirije samo 1,6!? Nato bi prišla na vrsto tekma v Ajdovščini, kjer pa je bila najslabše ocenjeno spet sojenje, s pripravo in izvedbo tekme pa tudi niso bili vsi najbolj zadovoljni. Lokve s povprečno oceno 1,9 že precej zaostajajo in - spet je najslabše ocenjeno delo sodnikov. Bol pa je »pristal« na zadnjem mestu, predvsem zaradi priprave ter izvedbe (in skrbi za tekmovalce).
Za bolj poglobljeno analizo imamo žal premalo podatkov. (Bilo bi več kot primerno, če bi se za tovrstno spremljanje, morda tudi vsake tekme posebej, odločila katera od komisij; saj smo vsi za napredek, tega pa brez objektivnih pokazateljev ni mogoče niti meriti.) Velja pa zapisati vsaj nekaj misli.
Zadovoljni smo bili s številom tekme in pogumom organizatorjev. Razočarani pa smo nad sodniki (!), ki so svoje delo opravljali premalo pripravljeni. »Sodnik mora 100% obvladati tehniko varovanja. Znanje pridobljeno na tečaju sodnikov je glede tega odločno premajhno ... Pod vprašanj bi postavili regularnost tekme, če moram ob vsakem vpenjanju dobesedno izpuliti vrv iz rok sodnika, ki varuje.«
»Če za točen datum tekme izvem šele tri tedne pred nastopom, ne vem kako naj načrtujem priprave! Celo obveznosti na delovnem mestu včasih ne moremo vskladiti!«
Tekmovanja bi bilo potrebno skrajšati, napraviti jih bolj dinamična. Morda predtekmovanja za tiste, ki so v preteklem letu niso tekmovali ali so na pokalnih tekmah zbrali (pre)malo točk.
Na kaj so plezalci najbolj pozorni? Da so pravočasno o vsem obveščeni (vsa pravila), nadvse pomembno je sojenje, izolacijska cona mora omogočati normalno ogrevanje, poskrbljeno mora biti za primerno prehrano, za spanje pred tekmo šotori niso najbolj primerna rešitev ... pa tudi nagrade niso brez pomena!

FRANCI SAVENC

Ornitološki rezervat Lučka Bela
S kvalitetnim in kvantitetnim razvojem prostega plezanja v Sloveniji se je povečala tudi potreba po urejenih plezališčih v nižjih stenah. Najprimernejši so nizki do 100 m visoki skalni odlomi s kompaktno kamenino in velikim naklonom. Na srečo plezalcev je takšnih objektov v Sloveniji dovolj.
Zaradi strmine, senčnostL težke dostopnosti so v takšnih stenicah praviloma ekstremne ekološke razmere, ki se jim lahko lahko prilagodijo le redke živali in rastline.
Izjemnost in redkost sta ena izmed kriterijev, ki uvrščajo neko naravno danost med naravno dediščino nekega prostora, varovanje te dediščine pa je med drugimi tudi merilo za narodovo kulturno moč.
Potok Bela je zarezal med apnenčaste sklade Dleskovške planote in kope Velike planine, strmo sotesko — Lučko Belo. Z opustitvijo gozdne ceste za dostop na Korošico se je število obiskovalcev zelo zmanjšalo in soteska dobiva sloves enega najbolj divjih predelov slovenskih Alp.
Ni naključje, da se je v ta predel zatekel v evropskem prostoru izjemno redek ptič - sokol selec (Falco peregrinus). V prepadni steni Sakalojce se je namestil edini znani par v Sloveniji in eden redkih v Evropi. To je za Slovenijo laskavo priznanje, saj nam kaže, da naš alpski prostor le še ni tako hudo degradiran, kot se nam včasih zdi.
Zaradi kvalitet, ki jih Lučka Bela ima, je bila začasno razglašena za ornitološki rezervat, v pripravi pa so dokumenti za trajno varovanje. Vsako varovanje je povezano z določenimi režimi, omejitvami, ki v tem primeru delujejo v smislu ohranjanja naravnega stanja v soteski.
Sakalojca, gladka pečina v SV strminah soteske, je postala v zadnjem času pomemben plezalni objekt. Ker se s plezanjem neposredno vmešamo v gnezditveni prostor sokola selca, za katerega je znano, da je zelo občutljiv na prisotnost človeka, s tem ogrozimo njegovo bivališče in z veliko verjetnostjo lahko računamo, da se bo odselil.
Ker je takšnih in podobnih sten na predverju Kamniško-Savinjskih Alp dovolj, alpinistom in plezalcem najbrž ne bo problem pustiti sokola selca pri miru in si poiskati drugo plezališče.

MATEVŽ LENARČIČ

ALPINISTIČNE NOVICE

Razpis za jubilejni tečaj v Manangu
KOTG pri PZS razpisuje mesto vodje, dveh inštruktorjev in zdravnika za jubilejno 10. alpinistično šolo za nepalske gorske vodnike v Manangu. Za vse je pogoj, da znajo angleški jezik, za vodjo pa razen tega še, da je gorski vodnik in da je v Manangu že bil. Odhod je predviden v začetku letošnjega avgusta, povratek pa dva meseca kasneje. Poleg tečaja bo letos v Manangu potrebno popraviti še streho na stavbi šole. Prijave je potrebno poslati na PZS, komisija za odprave v tuja gorstva, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana. Rok prijav je 28. februar.

Tudi letos slabo za slapove
Tako kot že nekaj zadnjih zimskih sezon je tudi letošnja slaba z razmerami za plezanje po zaledenelih slapovih. Zadnja odjuga jih je praktično vse popolnoma uničila. Pred tem pa je bilo vendarle opravljeno nekaj vzponov. Tri naveze novogoriških alpinistov (Velikonja-M. Bizjak, Bratuž--Batagelj, S. Bizjak-P. Podgornik) so ponovile Zapotoški slap v Trenti (90/70-85,180 m). 20. januarja sta M. Bizjak in Velikonja splezala nov slap pod SZ steno Kancljev. Dolžina 180 m, čas 2 uri in pol. Ocena je IV - mestoma od 80 do 90 stopinj, ostalo pa od 50 do 60 stopinj. Istega dne sta Peter Podgornik in Simon Bizjak (vsi so AO Nova Gorica) kot prva splezala levi krak Zapotoškega slapu in nadaljevala potem do konca. Kvaliteta ledu je bila zelo slaba (porozen led, polno majhnih svečk). Ocenila sta ga VI, 90-95/80, 90 cm (celega slapu je 180 m), plezala pa sta 3 ure.
Naslednji dan je Podgornik skupaj s Slavico Stojakovič (AO Velebit Zagreb) plezal še Končarjev slap v Trenti. Plezala sta samo spodnjih 100 metrov, ker je bil led v zgornjem delu zaradi odjuge prekinjen.

Dva vzpona nad Kamniško Bistrico
Marko Prezelj, Tomaž Juvan in Andrej Zapret (vsi AO Kamnik) so 21. januarja v steni Kogla ponovili kombinacijo Marija pomočnica — Tržiška (VI, A2). Plezali so 6. ur. Verjetno je to prva ponovitev v zimskih razmerah.
Dva dni kasneje pa je Prezelj plezal z Matjažem Wiegelejem in sicer v steni Štruce. Ponovila sta Knezovo smer Sanjsko potovanje (VII, A2/V), ki poteka med Direktno in Tremi svedrovci. Verjetno gre šele za prvo ponovitev. V spodnjem delu smeri sta plezala varianto čez plošče (15-20 m, VI+). Smer je trenutno praktično opremljena ter po njunem mnenju (po izpostavljenosti in kvaliteti skale) spada med najlepše v Kamniških Alpah.

Predavanje Toma Česna tudi v Kranju
Alpinistično predavanje Toma Česna o njegovem vzponu prek severne stene Jannuja (7710 m), ki je povsod naletelo na izredno zanimanje, bo prihodnji četrtek, 15. februarja tudi v njegovem domačem kraju v Kranju. »Jannu - na moj način«, ki ga sestavljajo diapozitivi in 18 minut dolg film, bo na sporedu v Kinu Center ob 18.30.

Registracija alpinistov do 15. februarja
Komisija za alpinizem pri PZS sporoča vsem alpinističnim odsekom (material so že poslali), daje 15. februar zadnji rok za registracijo alpinistov. Odseki morajo na poseben obrazec vpisati svoje člane, ki izpolnjujejo pogoje za registracijo v letošnjem letu. Leti pa so plačana članarina, vplačan prispevek v sklad PZS za pomoč pri reševanju v tujih gorah (ta znaša 100.000 din) ter najmanj 10 vzponov v preteklem letu. Seznamu je potrebno priložiti planinske izkaznice, prispevek za reševanje v tujih gorah pa nakazati na tekoči račun PZS št. 50101-678-47046.
 

Oznake: ALP, AN, HIM, PLE
eXTReMe Tracker