Delo, Šport: ... Odprava na Kilimandžaro uspešna

Po dveh dneh dostopa do koče Kibo (4700 m) smo se v šestih urah povzpeli na najvišji vrh Kilimandžaro Uhuro Peak (5895) Mladen Berginc, Slavko Cankar, Stane Klemenc in Rafko Vodišek. Razmere smo imeli zimske, na vršnem platoju je bilo 40 cm novega snega.
Vsi štirje smo se prek JV stene povzpeli na Mount Kenyo-Nelson (5188 m). Smer je ocenjena s IV. težavnostno stopnjo; višina je 500 m, plezali smo štiri ure, granit je zelo dober. Sestopali smo v isti smeri.
Pri organizaciji in izvedbi odprave so nam svetovali slovenski gospodarski predstavniki v Nairobiju: Aprimex je na afriškem tržišču že od leta 1972. Ukvarja se s kompenzacijskimi posli z vzhodnoafriškimi državami in omogoča našim podjetjem prodor na ta trg. Ljubljanska banka v Nairobiju pomaga našim podjetjem pri finančni izdelavi gospodarskih poslov. Dawa-Krka je kemijska farmacevtska tovarna, v kateri ima Krka svoje delnice. Posluje uspešno in je svoj trg razširila s Kenije še na druge vzhodno afriške države.

STANE KLEMENC

Jubilej Planinskega vestnika
Najstarejša še izhajajoča revija pri nas, planinsko glasilo, ki je številnim planincem pomagalo razumeti gore in ljudi, njihova doživetja, stiske in radosti, pa tudi razloge, ki so jih za vedno zapisali planinstvu, praznuje v letu 1990 res častitljiv jubilej - 90 let, odkar je izšla prva številka. Izdajatelji so vedno želeli, da bi bila revija dostopna vsem, zato so zaračunavali naročnino, ki ni pokrivala stroškov tiskanja. Tako je praktično še danes, vendar pa planinci vedno najdejo rešitev in tako Planinski vestnik še vedno izhaja v nespremenjeni revijalni podobi, na dobrem papirju, s fotografijami in prilogami.

S hujšimi snežnimi plazovi prizanesljiva lanska zima
Samo v osmih državah so plazovi terjali smrtne žrtve - Največ jih je bilo med turnimi smučarji - V ZDA poskušajo z globami
Med letošnjim rednim zasedanjem mednarodne komisije za reševanje v gorah so zborovali tudi njeni specialisti za snežne plazove. Že posamezni stiki pozimi so dali slutiti, da bo bera plazov tokrat precej manjša, pregled poročil posameznih delegacij je obete potrdil. Za nami je zima, kakršne že ni bilo več kot 15 let, ko smo poslednjič lahko našteli tako malo preminulih.
Izmed 15 držav so smrtne žrtve imeli samo v osmih; Angliji, ĆSSR, Bolgariji, Jugoslaviji, Liechtensteinu,  Poljski in ZR Nemčiji je bila žalost prihranjena; obžalovali smo lahko samo plen smrti v celoti.
Po pričakovanju je bilo žrtev največ med smučarji in turnimi smučarji oziroma tistimi, ki jih mika nedotaknjen sneg onkraj meja organiziranih smučišč - dober nauk, da bi z malo več posluha navodilom delavcev žičnic mimogrede ohranili vsaj 19 življenj, sicer izgubljenih povsem po nepotrebnem.

Razumljivo je, da si člani komisije za reševanje iz plazov iz leta v leto prizadevajo najti prijeme, ki bi število žrtev čim izdatneje zmanjšalo.
Osnova je spet in spet preventiva. Največ plazov se sproži med izdatnim sneženjem ali dva do tri dni po koncu sneženja ali močnih vetrov, ki sneg prerazporejajo na področju in nastavljajo smrtne zanke. O vsem tem (tudi pri nas) že leta in leta v časopisih (petkovo Delo), na radiu in televiziji poročajo službe za opazovanje snega in opozarjanje pred plazovi. Upoštevanje navodil bi prav gotovo dodatno zmanjšalo število zasutih. Žal je posluha vse premalo, razen smrti pa tudi ne druge kazni za neposlušne. V ZDA so pričeli poskušati z globami. Tako je rešeni kandidat smrti v plazu plačal globo 250 USD, poleg tega pa še 3100 USD stroškov za reševanje iz plazu. Sodnik za prekrške pa mu je na nameček namenil še nalogo, da v javnem razgovoru na TV, posnetem na kaseto, svari smučarje zoper neprevidno obnašanje.
Poznavalci poznamo še drug pripomoček, ki zmanjša število žrtev med tistimi, ki jih je že zasul plaz, namreč uporabo žepnih sprejemnooddajnih postaj - lavinskih žoln. Te omogočajo, da tovariši zasutega (če so prav tako opremljeni z žolno) že v kratkem času najdejo in rešijo gotove pogube. V preteklih zimi so specialisti spet preizkušali nove tipe žoln, ki pa v območju zelo visokih frekvenc še ne kažejo takih sposobnosti, da bi jih že lahko priporočili planincem, smučarjem in vsem drugim, ki jih poti pozimi vodijo v gore.
Vodniki lavinskih psov so na mednarodni ravni preizkušali, če preletanje helikopterja nad plazom, v katerem je pogrešanec, res povzročajo težave psom, ki iščejo zasute. Ugotovljeno je bilo, da to ne ustreza resnici; helikopter pa moti le tedaj, če išče hkrati, ko mu piš helikopterja nosi v nos snežni drobir in zadah izpušnih plinov.
Poročali so o nesreči, ki se je primerila na Gran Zebru v Italiji, v višini skoro 3.800 m, sredi poletja, 24. 7. 1989. Zdrs naveze je povzročil manjši plaz, ki pa je potolčene alpiniste 200 m niže odplaknil v prepadne strmine, še preden so se mogli umakniti na varno. Primer je poleg drugih, ki jih poznamo iz prejšnjih let, opozorilo vsem obiskovalcem ledeniških gora in zlasti onim, prihajajočim iz krajev, koder poleti tudi v gorah ni snega. Resni gorniki morajo predvidevati tudi plazove in ustrezno varstvo.
Skupina, ki je dolga leta pripravljala slovar v šestih jezikih (vštevši slovenski) je delo zaključila s posnetkom slovarja na disketi, kateremu manjka samo še zadnja korektura. Kaže torej, da bo vsem tistim, ki jih zanima tuja literatura o snegu, plazovih in spremljajočih pojavih, ta prepotrebni pripomoček že kmalu na voljo.

PAVLE ŠEGULA

Mednarodno zborovanje zdravnikov GRS
Dr. Gerhard Flora, zdravnik in univerzitetni profesor iz Innsbrucka je novembra lani organiziral že 11. mednarodno srečanje gorskih reševalcev - zdravnikov. Ti so doslej obdelali že vrsto problemov in vprašanj medicinske in laične prve pomoči v gorah. Letos je bila na vrsti medicinska tehnika v gorah.
Oseminštirdeset zdravnikov je pripravilo 25 referatov, večji del rezultatov zahtevnih raziskav in izkušenj iz akcij v gorah. Zasedanje je odprl dr. iur. C. Bühler, ki je v kratkih besedah nanizal pripomočke, s katerimi si reševalec nekoč in danes pomaga do kraja nesreče, in pripomočke, s katerimi zdravnik poskuša izboljšati kakovost posega.
Slišali smo vprašanje, če ne zahtevamo preveč in ali reševalec z vso medicinsko tehniko na kraju nesreče ni preobremenjen. Več zdravnikov je obravnavalo kot problem razhajanje med željami in stvarnostjo.
Iz referata, ki sta ga pripravila zdravnika naše GRS, dr. T. Ažman in dr. A. Robič so udeleženci lahko razbrali razmere v naši medicinski prvi pomoči v gorah, ki je na evropski ravni; slišali so pa tudi, da tehnika ni vse, da zahteva posebne prijeme in je povrhu tudi draga.
Kar 6 referatov je bilo posvečenih medicinski tehniki pri reševanju iz plazov in ob podhladitvah. Veliko raziskav je bilo opravljenih z namenom, da bi našli varen način za delo markerjev na tečajih pri šolanju lavinskih psov, saj so znani primeri, da so zaradi nepravilne izvedbe jame in namestitve markerja v plazovini, posamezniki celo izgubili življenje. Slišali smo tudi sodnomedicinske vidike ob smrti zaradi podhladitve, pri čemer že dolgo velja prisluhniti slovitemu reku, da moramo biti previdni, kadar razsojamo o smrti. Pravilno je, da nihče ni mrtev, razen če se običajni znaki smrti kažejo pri sicer toplem telesu (Nobody is dead, unless he is warm and dead).
Precej zdravnikov se je ukvarjalo s problematiko prve medicinske pomoči pri poškodovancih s prizadeto hrbtenico, prsnim košem, glavo, s šokiranimi ponesrečenci in problemi ob sočasnih poškodbah več organov in okončin, kako tudi trebuha.
Pozornost so dramili tudi referati o pripomočkih za reševanje iz ledeniških razpok, orisali so dva reševalna helikopterja in kombiniran, iz modulov sestavljen aparai vsebujoč prenosen EKG, defibrilator, merilnik utripa in kislosti krvi temperature ter srčni spodbujevalnik.

Ustvarjalni snovalci AR
33. številka Alpinističnih razgledov označuje desetletnico izhajanja tega glasila — Sodobna računalniška obdelava tekstov
LJUBLJANA - Pod streho Doma Zlatorog se zbirajo pisane druščine ljubiteljev gora, ki se združujejo v najrazličnejše odbore, komisije in podkomisije z različnimi nameni. Daleč na pozitivno vrednotenem poltraku različnih dejavnosti, združenih v planinski organizaciji, se je znašla tudi maloštevilna (10-članska) ekipa, ki ustvarja Alpinistične razglede.
AR so tako po oblikovni kot tudi po vsebinski plati (to dokazuje tudi 33. številka) revija na zavidljivo visoki ravni, ki je lahko v ponos slovenskemu alpinizmu in gorništvu nasploh. Ne gre pri tem za navijaštvo ali za protokolarne vljudnosti ob jubileju. Naj to potrdim z nekaterimi dejstvi. Ob tem pustimo vnemar kadrovske in zlasti denarne težave, ki tarejo sotrudnike glasila (kdo pa v teh svinčenih časih nima takšnih težav!). AR vsebujejo (ob barvni naslovnici, številnih skicah, opisih smeri, fotografijah in šalah) tudi prispevke v obliki skorajda vseh najpomembnejših novinarskih zvrsti; od obveznega uvodnika, (zgodovinske) reportaže, intervjujev, okroglih miz, komentarjev, glos (pregledov, izpovedi), do polemičnih in strokovnih člankov. V zadnjih številkah je kljub občasnim tematskim usmeritvam najti široko paleto najrazličnejših zapisov o praktično vseh zvrsteh alpinizma in gorništva nasploh.
AR so bili ustanovljeni z namenom, da postanejo informator, učbenik in kronika našega alpinizma. Takole približno v uvodniku jubilejne številke zapiše Miro Štebe, temu pa lahko dodamo, da revija to poslanstvo tudi v današjih časih zelo vestno izpolnjuje. Največ zaslug za to ima neutrudno moštvo Sreča Trunklja in njegovega pomočnika Mirka Lindiča ob izdatni pomoči starih mačkov Bineta Mlača in Franceta Malešiča, ki še edina od ustanoviteljev Razgledov s tvornim sodelovanjem ostajata zvesta glasilu tudi danes. Od skromnih začetkov, kjer so se zbirale interne informacije alpinistične komisije, razmnožene s ciklostilom, so AR tudi po oblikovni plati prerasle v sodobno revijo, tiskano s pomočjo laserskega tiskalnika, za kar gre največja zasluga neutrudnemu računalniškemu navdušencu Mojmiru Štanglju. Ob čestitkah oblikovalcem glasila za njegov jubilej nam zato ostane le želja; naj AR ostanejo, takšni kot so!
Še nekaj o vsebini triintridesete številke: Ob desetletnici je dopuščeno nekaj več ukvarjanja s samim seboj. Tu mislim na Štebetov pogovor z Mlačem in Malešičem, ko skupaj med drugim ugotavljajo, da so AR pred nekaj leti zapadli v takšno krizo, da se jih je oprijel precej neprijeten vzdevek »največji slovenski alpinistični občasnik«.
H klepetu na temo prihodnjih usmeritev naše planinske organizacije so bili povabljeni tudi trije kandidati za predsednika PZS: Brvar, Oblak in Strojin. O tem pa ne kaže izgubljati preveč besed, kajti predsedniške volitve so se na novembrski skupščini PZS ujele v birokratske mreže, povrh vsega pa je zdaj favorit za novega predsednika PZS Andreja Brvarja padla še senca sumničenj okrog (ne)pravilnosti dodelitve letošnjih Bloudkovih priznanj.
Med polemičnimi članki velja omeniti Golnarjevo (dokaj prepričljivo argumentirano) razmišljanje o privatizaciji in še nekaterih stranpoteh našega gorskega vodništva. Vodstvu podkomisije za GV je vržena rokavica in ti so zdaj prisiljeni odgovoriti izzivu. Upati je le, da bo polemika ostala v mejah etičnih pravil in da bo ob tem razjasnjena marsikatera nepravilnost, ki bo prispevala h kakovostnejšemu vzgojno-izobraževalnemu delu v naši planinski organizaciji. Kar zadeva strokovne članke, naj opozorim na predstavitev plezalnikov in derez.
Med najbolj dobrodošle kotičke v AR nedvomno sodi tudi rubrika Predstavljamo, ki tokrat vabi v zanimivo plezališče Armeško pri Brestanici.
Naj za konec omenimo še rubriko Pionirji alpinizma, ki je (po zaslugi Bineta Mlača) vseskozi spremljala AR. Tokrat avtor predstavlja Georga Winklerja. To je napeta, privlačna zgodba o neustavljivem hrepenenju po gorah, navpičnici, nevarnosti. Je hkrati verodostojen dokument nekega obdobja, ob razmišljanjih mladega alpinista pa marsikak bralec utegne najti tudi samega sebe.

MATEJ ŠURC

Po alpinistovem izginotju ...
Decembrski Planinski vestnik uvodoma predstavlja Vlasta Kopača, drugega častnega predsednika PZS
LJUBLJANA — V uvodni zgodbi o alpinistovem izginotju, izpod peresa urednika Marjana Raztresena, ne gre za gorniško nesrečo, ko alpinista pogoltnejo neznani prepadi, brezna. Gornika niso od svobode odtrgale naravne sile; pač pa zablode naše povojne politike. Arhitekt Vlasto Kopač, eden naših najtvornejših planinskih in plezalskih navdušencev med vojnama, je namreč postal žrtev dachauskih procesov, ki sodijo med najgnusnejše napade na človekovo dostojanstvo v naši novejši zgodovini.
V usodi »zapornika po pomoti« se zrcalijo tudi značaji nekaterih planinskih mož, zlasti tistih, ki so mu pomagali. Čuden in za tiste, ki nismo na lastni koži občutili teh svinčenih časov povojnih stalinističnih čistk, tudi nerazumljiv je molk uradne PZS. Zakaj so se nanj (s podelitvijo naziva častni predsednik PZS) spomnili šele na letošnji skupščini? So bili res tako prestrašeni, ali pa so v njej prevladovali oportunisti, ki so svoje bolestne povzpetniške ambicije hoteli uresničiti v planinski organizaciji in so jim bili zato ponosni ljudje, kakršen je tudi Vlasto Kopač, zaradi pokončne drže - v napoto?
Osrednja prispevka zadnjega letošnjega Vestnika se nanašata na problematiko dveh planinskih objektov: na (Aleševo) šolo za gorske vodnike v nepalskem Manangu in na polemike okrog graditve planinske koče (ali gostilne) na Vremščici.
Će vzamemo najprej pod lupo prispevek Bojana Pollaka, preberemo, da je v njem precej konkretnih predlogov, kako rešiti enega najbolj žgočih gospodarskih težav našega himalaizma.
Po statističnem poročilu o poteku letošnjega tečaja, kjer je sedmerica Jugoslovanov uspešno izpeljala tečaj za gorske vodnike Nepalske planinske zveze, Pollak (vodja tečaja) najprej poudari, da s takšno improvizacijo kot doslej, ne bo šlo več. Zagotoviti je treba stalen vir financiranja za inštruktorje, kajti le tako bo zagotovljena trajna strokovna kakovost. Poleg tega je treba zaustaviti žalostno propadanje same zgradbe. Pollak vidi rešitev problema v samofinanciranju šole. »Dva meseca naj bo na voljo Nepalcem za tečaje, v ostalih mesecih naj deluje kot hotel - šola za tujce (kjer bi kot vodniki lahko služili denar tudi naši alpinisti),« zapiše Pollak. Treba je le zagotoviti zagonska sredstva; v obliki posojil, delnic ali kako drugače, vendar tako, da bodo imeli poleg prejemnikov nekaj koristi tudi donatorji. Pobuda je zanimiva, realna in treba jo je izkoristiti. Pri tem pa mora tvorno, ne le simbolično, poudarja pisec, sodelovati tudi KOTG, PZS, PZJ in še kdo.
Medtem, ko se nekdanji ponos, šola v Manangu, zaradi pomanjkanja sredstev spreminja v sramoto, pa primorski planinci, kot je zapisano v članku z naslovom Postojanka na osamljeni gori. po vsej sili hočejo zazidati Vremščico z nekakšno planinsko postojanko. Iz prispevka je mogoče razbrati, da planince k tej popolnoma nesmiselni (in po vsej verjetnosti tudi nerentabilni) zidavi silijo lokalni veljaki, ugovori PZS pa so še precej previdni in medli. Odločna nasprotovanja npr: Alenke Bizjak, Bojana Pavletiča, Alda Rupla, ki v svojih prispevkih argumentirano nasprotujejo zidavi gostilne na Vremščici, so za zdaj očitno le glas vpijočega v puščavi. Vsaj tako kot kaže, mislijo »gradbinci«, sicer ne bi, zdravi pameti navkljub, kazali takšne samozavesti. To je sklepati po izjavi predsednika PD Sežana Jožeta Sonca, ki pravi, da so za to gradnjo »živo zainteresirani slovenski planinci od Maribora do Kopra.« Še bolj nesmiseln je sklep delegatov MDO primorsko-notranjskih PD. Zapisali so, da je zgraditev planinske koče na Vremščici potrebna in koristna zaradi varovanja naravne dediščine ob parku Škocjanskih jam. To je podobno, kot, če bi s pralnim praškom hoteli umiti onesnaženo reko.
Sicer pa decembrski PV ponuja v branje celo vrsto drugih zanimivosti; na primer intervju s pokojnim poljskim alpinistom Jerzyjem Kukuczko, zapis ob 100-letnici Kilimandžara. ne pozabimo pa tudi na (malce drugačno) novoletno voščilo Helene Giacomelli z naslovom: Srečno, brez nezgod na pot.

MATEJ ŠURC