Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 22.01.1990

  22.01.1990


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, priredila: IK.

 

ponedeljek, 22. januar 1990, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1534

Delo, Šport: ... Izreden solo vzpon Slavka Svetičiča v steni Eigerja

V 26 urah je sam ponovil slovito Harlinovo smer - Prva solo ponovitev sploh - Marija Frantar prva Jugoslovanka v mogočnem Eigerju
KRANJ — Slavko Svetičič (član AO Idrija) je bil v sloviti severni steni Eigerja zaradi Harlinove smeri že četrtič. Tokrat mu je vzpon v tej sloviti smeri uspel. 1800 metrov stene, ocena VI+,A2,807 VI, V,60°, 26 ur — izreden vzpon in ob tem, da je to prva jugoslovanska ponovitev (tudi zimska), je mnogo pomembnejše, da je prva solo ponovitev sploh.
Harlinova smer v Eigerju, ali tudi zimska diretisima, ima zanimivo zgodovino. Nastala je leta 1966, potem ko se je več plezalcev združilo v eno ekipo in s skupnimi močmi speljalo začetni načrt do konca.
V steni so plezali na ekspedicijski način. En del ekipe je plezal naprej in pritrjeval vrvi na najtežjih mestih, ostali pa so tovorih opremo.
V steni je tako plezalo kar 12 plezalcev iz Evrope in ZDA. Celotna kalvarija je trajala od 23. februarja do 25. marca in med plezanjem se je smrtno ponesrečil slavni John Harlin. Po končanem vzponu so ostali plezalci sklenili, da imenujejo prvenstven vzpon po njem. Že od vsega začetka »odprave« je bilo jasno, da bodo na vrh priplezale le nekatere naveze. Tako so 25. marca 1966 postavili piko na i Škot Dougal Haston in Nemci Lehne, Strobel, Votteler in Hupfarer.
Tudi prva ponovitev je trajala zelo dolgo, še mnogo dlje kot prvenstveni vzpon. Sedem japonskih alpinistov je v Eigerju plezalo kar 42 dni. Končno jim je uspelo ponoviti smer 18. marca 1970.

NOV PODVIG - Svetičičev vzpon v Harlinovi smeri Eigerjeve stene. (Foto: Tomo Česen)

Slavko Svetičič je prišel pod Eiger v soboto, 13. t. m. Zaradi Harlinove smeri je bil pod Eigerjem tokrat že četrtič. Zadnjič, pred nekaj meseci, ga je iz stene napodil snežni vihar in moral se je umakniti skozi okno (na postaji Eigerwand) v steni. Tokrat je začel opolnoči med 13. in 14. januarjem in do pod postaje Eigerwand potreboval 4 ure. Do tu so bile kar dobre razmere. Od tam naprej je na vrsti prvi skalni del (VI+,A2), ki predstavlja tudi najtežji del v prvi polovici stene. Naslednji skok je pod Likalnikom (značilni del stene v Klasični smeri), vendar je bil ves zaledenel in kot je rekel Svetičič, pravi užitek plezanja. Drugi težji del stene pa je pod Pajkom in je visok okoli 200 metrov. Prva polovica tega dela je dobra skala, potem pa nekoliko slabša in treba je plezati tehnično. Nad Pajkom je bilo veliko trdega ledu, naklonina pa med 70 in 80 stopinjami. 15. januarja ob dveh ponoči, po 26 urah plezanja je Svetičič uspešno zaključil ta zelo zahtevni vzpon. Prvič je bila Harlinova smer v Eigerju splezana v solo vzponu. Kar pa se ocene tiče, je največkrat omenjena splošna ocena ED+, ki pa pri tej smeri najbrž ne pove dovolj.
Praktično v istih dneh pa je imela stena Eigerja še en jugoslovanski obisk. Klasično smer sta namreč 13. in 14. januarja plezala Marija Frantar (AO Rašica) in Dare Juhant (AO Litija). Tudi ta vzpon si zasluži posebno pozornost, posebno seveda zaradi Marije Frantar. Po vseh njenih dosedanjih uspehih (spomnimo se lanske zimske sezone, letos pa ima tudi že prvo žensko zimsko ponovitev Helbe v Triglavu) je to prva naša alpinistka, ki ima v žepu uspešen vzpon v severni steni Eigerja, in to vrhu vsega še pozimi. In če pogledamo vso stvar še iz druge strani, potem je to drugi vzpon naših alpinistk (vendar prvi pozimi) v kateri izmed sten t. i. Treh problemov. Kot vemo, se je naš ženski alpinizem v zvezi z zadnjimi tremi problemi Alp pojavil že leta 1963, ko Nadji Fajdigi skupaj z Antejem Mahkoto zaradi poslabšanja vremena ni uspelo ponoviti Schmidtovo smer v Matterhornu do konca in sta morala izstopiti na Rami. Lanskega avgusta je bil potem uspešno splezan Walker v Jorassih (vzpon je opravila Marija Štremfelj) in sedaj še Eiger. Frantarjeva in Juhant sta Klasično smer ponovila v 20 urah efektivnega plezanja, bivakirala pa sta na koncu Rampe. Na lediščih in v Pajku sta imela precej črnega in vodnega ledu, v spodnjem delu stene pa je bil predirajoč in prhek sneg. Bila je to druga jugoslovanska zimska ponovitev omenjene smeri.

TOMO ČESEN

V Triglavski steni dvakrat ponovljena Jubilejna smer
Janez Jeglič in Miha Praprotnik sta jo splezala prosto - V spodnjem delu triglavske stene dobre razmere, zgoraj pa je povsem drugače

KRANJ - Jubilejna smer v Triglavu je bila splezana leta 1985 in takrat so prvi plezalci (Knez, Karo, Frešer) menili, da je prav gotovo ena izmed najtežjih v tej steni. Takrat so smer ocenili VIII + . Smer pa speljali desno od Helbe in jo po 16 raztežajih končali na Gorenjskem turncu.
Na prvo ponovitev je morala čakati vse do letošnjega januarja. Prva sta jo tako ponovila 10. in 11. t. m. Marko Prezelj in Matjaž Wiegele (oba AO Kamnik), ki sta zanjo potrebovala 18 ur efektivnega plezanja. Najtežja mesta sta splezala tehnično, sestopila pa sta ob vrvi po Skalaški in Helbi.
Še mnogo bolje sta opravila Janez Jeglič (AO Domžale) in Miha Praprotnik (AO Matica), ki sta isto smer začela plezati 15. t. m. Prav vso smer sta splezala prosto. Po Jubilejni sta nadaljevala še po Čopovem stebru (tudi prosto) in iz stene splezala 17. januarja po 22 urah in pol efektivnega plezanja. Ocene prvih plezalcev v Jubilejni smeri sicer nista posebej komentirala, sta pa mnenja, da najtežja mesta dosegajo težave malo manj od VIII. Jeglič je tako s to smerjo dodal še en dober vzpon svoji lanski
zimski beri. Nasploh je bilo lansko leto o Jegliču bolj malo slišati, čeprav je opravil celo vrsto več kot odličnih vzponov. Zanje smo izvedeli pravzaprav šele pred koncem in čeprav so že nekoliko odmaknjeni, zaslužijo, da si jih pobliže ogledamo. Lansko zimo je tako soliral Centralni steber v Rzeniku, Trikot (prosto) v Dolgem hrbtu, Smer Jakoba Aljaža (VI+, A2, 1. ZP in 1. SP, l.P) v Triglavu, v Dedcu pa je v enem dnevu splezal Centralno, Pintarjevo, Šarino poč, Levo in Desno. Za povrh je splezal v navezi še Jernejev steber v Dolgem hrbtu ter prvenstveno Točo v Široki peči (VI+, A3, 450 m). Za konec zime je v Koglu soliral še Rumeno zajedo in Zajc-Šolar (obe smeri prosto). Poleti je veliko časa namenil plezališčem. V Dolžanovi je ponovil med drugim Soleo in Disco, v Beli nad Vipavo Džuli Šviga in Možganski mrk (IX-), na Črnem kalu Mandarino in v Ospu Tržaško zajedo (VIII+/IX-). Vmes pa je opravil nekaj odličnih solo vzponov še v visokih stenah. Tako je v Triglavu soliral (prosto, VII+) Helbo s Čopovim stebrom, sestopil pa je po Skalaški in Peternelovi (prvi sestop v Peternelovi) prav tako prosto (VII-). Le nekaj dni za tem vzponom pa je soliral še Šlosarsko in Kunaver-Drašler (prosto VII+) v Sfingi. Če k temu dodamo še prosto ponovitev Pasje in Perčičevega stebra v Vežici (obe VIII-), vidimo, da je imel Jeglič odlično sezono.
V nadaljevanju pa preglejmo še ostale letošnje zimske ponovitve. Skoraj vse so vezane na triglavsko severno steno. Miha Vreča in Miha Kajzelj sta tretja, ki sta opravila zimski vzpon v Spominski smeri Boruta Berganta (VII-, A2). Plezala sta jo 13. t. m. in potrebovala 7 ur. Čopov steber sta splezala Damjan Vidmar in Uroš Rupar (oba plezalni klub Škof ja Loka). Efektivnega plezanja je bilo za 17 ur (13. in 14. t. m.), več kot 80% smeri pa sta plezala v derezah. Dobili smo tudi popoln seznam tistih, ki so ponovili Helbo. Prva sta jo plezala že 30. decembra lanskega leta Uroš Rupar (plezalni klub in Marko Čar (AS Žiri), potem sta bili Frantarjeva in Jamnikova (o tem smo že pisali), sledili pa so Aleš Pirc-Primož Štular, Miro Masnoglav-Matjaž Ocepek (AO Rašica) in Janez Levec-Bojan Pograjc (oba AO Železničar). Plezali so 13. t. m. In za konec še vzpon iz Jerebice, kjer sta Miha Vreča in Miha Kajzelj plezala Smer ledig fantov (VI, A1, 300 m).

TOMO ČESEN

Izšla 34. številka AR
Zima 89/90 je tema prve letošnje številke Alpinističnih razgledov, glasila slovenskih alpinistov. To je kot kaže, tudi zadnja številka v takšni uredniški sestavi. Glavni in odgovorni urednik se umika, v 34. številki pa je že razpis za novo vodstvo AR.
Revijo lahko pridete iskat danes, v ponedeljek. 22. 1., ob 17. uri na podstrešje PZS. Prav tako naj se oglasijo tisti, ki so poravnali naročnino, pa morebiti še niso dobili prejšnjih AR.

V Mönchu
JV greben Möncha (visok je 600 metrov, naklonina pa je 40 stopinj) sta ponovili dve članici AO Rašica. Breda Činč in Špela Jenko.

Leva zajeda v Stenarju
Plezala sta jo Marko Belingar in Gorazd Zrimšek (oba AO Matica). Imela sta slabe razmere, saj je bila zajeda skoraj vsa v ledu in snegu (poletna ocena V-/IV. 600 m). V zgornjem, strmejšem delu (90°, 60°-80°) sta imela precej tanek led, veliko pa je bilo tudi ledenih gob in balkonov. Vso smer sta 13. t. m. preplezala v 15 urah.

Doklej problemi v Manangu?
Ob desetletnici alpinistične šole v Nepalu se lahko zgodi, da jo bodo prevzeli drugi - Nujno popravilo strehe - Bilten o delu šole
Te dni je bilo v Ljubljani srečanje naših inštruktorjev, ki so že delali v šoli za nepalske gorske vodnike v Manangu. To je bilo v desetih letih delovanja šole prvo srečanje take vrste. Glavna tema je bila perspektiva šole in naša vloga v njej.
V tem času so naši inštruktorji pripravili 9 tečajev, na katerih so 280 Nepalcev usposobili za varno vodenje trekingov in sodelovanje na odpravah. Poleg 28 naših inštruktorjev in 5 zdravnikov je sodelovalo še 7 tujih in 10 ne-palskih gorskih vodnikov. Opravili so 15 pristopov na šesttisočake, trije med njimi so bili še neosvojeni, in pri tem splezali 6 prvenstvenih smeri, vse seveda skupaj s tečajniki.
Šola je bila zgrajena leta 1980 v okviru tehnične pomoči Jugoslavije Nepalu, sredstva zanjo pa je prispeval Fond solidarnosti. Dokler je bilo delovanje šole financirano z državne ravni, ni bilo težav. Potem pa so se začele improvizacije v obliki vsakoletnega prosjačenja za 10.000 dolarjev, kar omogoča štirim našim inštruktorjem delo v šoli. Kadar jih nismo zbrali, smo poslali manj inštruktorjev, tečaji so bili organizirani brez zdravnika ... Večina denarja gre za letalske vozovnice, tako da inštruktorji ne dobijo povrnjenega niti med
tečajem izgubljenega zaslužka. Večino denarja je prispeval Zavod za mednarodno ekonomsko, tehnično in kulturno sodelovanje iz Ljubljane, ki mu gre zahvala, saj bi brez njegove pomoči morali odpovedati že nekaj tečajev.
Šolo skušamo finančno osamosvojiti s tem, da bi v njej pripravili tečaje za naše in tuje planince, ki bi poleg osnov gibanja v visokogorju opravili še vzpon na šesttisočak. Žal pa naših velikih agencij (Kompas) tako sodelovanje ne zanima. Mogoče pa bi zanimalo kakšno manjšo, privatno agencijo, katerim se tako vse splača.
Nepalska planinska organizacija, ki sedaj upravlja šolo, pričakuje tudi našo pomoč pri vzdrževanju stavbe. Letos je nujno zamenjati streho, ki že grozi, da bo pod sabo pokopala šolo. Zato moramo zbrati še dodatnih 10.000 dolarjev. Problemov torej res ne manjka. Rešitev vidimo v okviru tehnične pomoči, ki jo namenjamo neuvrščenim državam. Žal pa to ZIS ne zanima.
Organizirali smo vrh neuvrščenih v vsem njegovem blišču, ko pa je treba dati konkretno pomoč, pokažemo vso našo bedo. Cena, ki bi ohranila ugled naše države v svetu, v tem primeru sploh ni velika. Poleg velikih uspehov naših alpinistov se v Nepalu postavljamo še s šolo za njihove gorske vodnike. Koliko časa še?
Druga možnost je sponzorstvo kakega našega podjetja. Na tečaju učimo tudi osnov smučanja in ta del je za tečajnike zelo privlačen, saj jim je povsem nov. To pa bi lahko izkoristil Elan.
Gotovo drži tudi ugotovitev na tem srečanju, da se šola premalo pojavlja v sredstvih obveščanja. To pomanjkljivost bomo skušali odpraviti. Letos bo delo šole posnel snemalec in tako omogočil njeno predstavitev na televiziji. Ob desetletnici šole pa pripravljamo bilten, ki bo izšel tudi v angleščini in tako predstavil šolo tudi v svetu. Zanjo se že zanimajo in takoj, ko mi ne bomo sposobni za sodelovanje, bodo vskočili drugi, planinsko in marketinško bolj osveščeni narodi. S tem pa bomo izgubili možnost predstavljanja naše države
v daljnem svetu. Ta priložnost pa nas tako malo stane, da je ne kaže izpustiti iz rok. Še posebej ne sedaj, ko se pa drugih področjih trudimo, da bi se govorilo o Jugoslaviji. Žareči obrazi tečajnikov, pa tudi pripravljenost Nepalcev za sodelovanje sta še dva razloga za to.

PETER MARKIČ

Razglasitev najuspešnejših alpinistov
Letos je že tretje leto, odkar služba INDOK izvaja anketo, v kateri izbira najuspešnejše alpiniste, plezalce ter ekipe in najboljše vzpone v posameznem letu. Letos pa bo tudi prvič uradna podelitev priznanj.
Sprejem in razglasitev najuspešnejših v letu 1989 bo 7. februarja v dvorani ČGP Delo, organizirata pa ga Planinska zveza Slovenije in Planinsko društvo Delo. Poleg najuspešnejših in povabljenih alpinistov bodo na razglasitvi tudi glavni sponzorji slovenskega vrhunskega alpinizma.

T.Č.


Odslej tudi SZ članica IKAR Pomembna tudi naša pomoč
Gorska reševalna službe Sovjetske zveze je bila na lastno prošnjo sprejeta v mednarodno združenje gorskih reševalcev

Gorskim reševalcem ZSSR smo pred kakimi petnajstimi leti utirali pot za sprejem v mednarodno komisijo za reševanje v gorah (IKAR) že Jugoslovani, vendar tega v času cvetočega realsocializma vladajoči krogi SZ, kljub pripravljenosti članic IKAR, niso odobrili.
Tako je bila GRS ZSSR na lastno prošnjo sprejeta v mednarodno združenje gorskih reševalcev šele letos, na rednem zasedanju IKAR v Garmisch — Partenkirchnu.
Gorništvo je v SZ vezano na gorstva Kavkaza, Pamira, Tienšana in še kam. Gore so večidel prvobitne, brez omembe vrednega števila poti. Četudi jih obiskuje veliko število gornikov, ti nimajo udobja, kakršnega poznamo pri nas, imajo pa skoro nedotaknjene gore, ki jim brez znanja ni mogoče priti do živega.
Seveda pri tem nastajajo tudi nesreče, ponesrečence pa je treba spraviti na varno. Zato so vsezvezni športni sindikati, kamor je vezano planinstvo v SZ, že leta 1938 ustanovili gorsko reševalno službo. Izbrani inštruktorji alpinizma, ki so tedaj opravili desetmesečno šolanje in znanje potrdili z uspešno opravljenim izpitom, so postali jedro GRS, ki odtlej skrbi za preventivo, šola nove reševalce, rešuje ob nesrečah v gorah in naravnih nesrečah v gorskem svetu ter si prizadeva za varstvo okolja.
Sedaj je v SZ 17 reševalnih postaj. Te so nastanjene v alpinističnih taborih Kavkaza pa tudi drugih gorstev.
Vodijo jih vodje, katerim je dodeljeno 8 do 10 reševalcev, ki jih pridobivajo iz vrst najboljših alpinističnih inštruktorjev. Kandidate sprejemajo v tečaj z izpitom, na katerem morajo pokazati svojo usposobljenost za delo v GRS; sledi petnajstdnevni tečaj s teoretičnim in praktičnim poukom. Ta zajema vse tisto, kar morajo znati reševalci kjerkoli na svetu, od prve pomoči do tehnike reševanja, poznavanja gorstev, obvladovanja dela s sredstvi za zvezo, hojo in gibanje v gorah, vremenoslovje in skrbi za varstvo narave Seznanijo se tudi z načrtovanjem in taktiko reševalne akcije. Po zaključku tečaja opravljajo izpit. Uspešni dobe značko reševalca.
V petdesetih letih obstoja so reševalci v gorah SZ opravili prenekatero akcijo, med njimi je 97 takih, ki so za posebej zahtevne akcije prejeli zaslužni znak.

PAVLE ŠEGULA
 

Oznake: ALP, AN, HIM
eXTReMe Tracker