Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 29.01.1990

  29.01.1990


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


 Vir: arhiv planID, priredila: IK.

 

ponedeljek, 29. januar 1990, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1191

Delo, Šport: ... Povezava Helba — Peternel

Janez Jeglič (AO Domžale) je v torek 23. januarja ponovil del kombinacije, ki jo je prvič opravil lani poleti. Ob 10. uri je začel po Helbi v S steni Triglava, nato pa sestopil po Peternelovi. Pomembno pri tem je, da je plezal ves čas prosto, tudi navzdol po Peternelovi. Ob 13.15. je bil že nazaj pod steno. Razmere so bile že nekoliko slabše (nekaj novega snega po poličkah), kot teden dni pred tem, ko je plezal Jubilejno.
Pridno pa je obiskoval tudi plezališča in med drugim v Mišji peči preplezali Preobrazbo (IX). Tudi njegov tovariš iz naveze, Miha Praprotnik (AO Matica), Le-ta je ponovil Tržaško zajedo in Poročno noč, po raztežajih pa (seveda prosto) tudi Gobo.

Slapovi tudi na Kočevskem
Andrej Pišlar (AO Kranj), Petra Vencelj (AO Železničar), John Moulding (Velika Britanija), Jen Gallagher (Nova Zelandija) in slavna novozelandska alpinistka Lydia Bradey so tik pred začetkom letošnjega leta na Kočevskem splezali raztežaj (40 m) visok ledeni slap v Ledeni jami. 10 km južno od Kočevja. Naklonina se giblje med 85 in 90 stopinjami.

Registracija gorskih vodnikov
Podkomisija za gorske vodnike pri Planinski zvezi Slovenije sporoča, da je rok za registracijo za aktivne gorske vodnike 31. marec 1990. Gorski vodniki morajo pri oddaji izkaznice izpolniti evidenčni obrazec, ki ga dobijo na PZS.

Vzponi članov AO Idrija
V steni Srebrnjaka sta Aleš Hladnik in Jože Makuc splezala Centralno smer (IV, 450 m). Plezala sta jo že 27. decembra lani in za vzpon potrebovala 8 ur. Makuc je zatem 14. t. m. plezal skupaj s Silvom Maurijem. V 5 urah sta ponovila 180 metrov visok Zapotoški slap v Zadnji Trenti. Naklonina tega slapu je 90/70-85.
17. in 18. t. m. sta Makuc in Hladnik v 15 urah splezala Skalaško z Ladjo (V+/V+) v severni steni Triglava. Po vsej verjetnosti je to druga zimska ponovitev te kombinacije.

Iz športnega plezanja
V Ospu je bilo opravljenih kar nekaj dobrih vzponov. Miha Praprotnik (AO Matica) je po raztežajih prosto ponovil Gobo (IX) in je sedaj peti plezalec, ki mu je to uspelo. Pred njim so bili uspešni Slabe, Rehberger, Ravhekar in Guček (zadnji trije so vzpon opravili v enem delu). V Tržaški smeri (VIII+/IX-) je Praprotnik plezal skupaj z Janezom Jegličem (AO Domžale). Smer sta prosto preplezala oba. Jeglič je poleg te prosto ponovil tudi še Preobrazbo (IX+) v Mišji peči.
Na drugem koncu, v tolminskem plezališču, je Franc Langerholc (plezalni klub Škofja Loka) ponovil Opus day (VIII+/IX-).
Iz Costiere pri Trstu je novica, daje Petra Vencelj (AO Železničar) na pogled ponovila smer Piperita patti z oceno 6c+ (VII+/VIII - po UIAA).

Francoska varianta v J steni Makaluja
Francoska odprava v kateri so bili le trije, ob vodji Pierru Beghinu, še Michel Cadot in Alain Chersen, se je lani jeseni lotila južne stene Makaluja (8463 m), točneje jugoslovanske smeri, ki jo doslej ni še nihče ponovil. Začeli so po svoje, na desni in Francosko varianto opremili z vsem potrebnim nekako do višine 7300 m.
2. oktobra je začel »zadnji naskok«. Vsi trije so se povzpeli do višine 7200 m, nadaljeval pa je Beghin sam. Dvakrat je (neudobno) bivakiral v steni, na višini okoli 8000 m pravi, da je moral preplezati dva raztežaja z oceno V+ in 6. oktobra je bil na vrhu. Sestopil je po Normalni smeri. Vsekakor odličen vzpon, najboljši v jesenski himalajski sezoni, čeprav ni bil opravljen povsem na alpski način in solo. Stena je visoka prek 2000 m in začetkom 70-let, ob prvi poskusih vzpona v njej je predstavljala izjemen izziv, Jugoslovanska smer v njej (1975) pa enega največjih mejnikov našega alpinizma. .

Danilo Tič v ZDA
Danilo Tič, član AO Impol iz Slovenske Bistrice, ki se je v 15 letih, odkar se ukvarja z alpinizmom, udeležil že številnih odprav (lani je bil z Zagrebško, ki se je poskušal iz Tibeta povzpeti na Everest), bo to zimo z ameriškimi tovariškimi poskušal uresničiti nekaj zanimivih načrtov v (ameriški) zvezni državi Wyoming. Gredo na področje Zyeane, ki je alpinistično še zelo slabo obdelano.

Priznanje Pitu Schubertu
Na generalni skupščini Poljske alpinistične zveze (Polski Zwiazek Alpinizmu) so Pitu Schubertu (München), dolgoletnemu sodelavcu Varnostne komisije UIAA, podelili posebno priznanje. Schubert (s specialnimi varnostnimi klini je opremil tudi nekaj smeri v Anica kuku), je »vse svoje znanje in sposobnosti posvetil problematiki (ne)varnosti v gorah. Upravičeno ga štejemo za največjo mednarodno avtoriteto o vseh vprašanjih moderne varnostne teorije«, so zapisali v obrazložitvi.

Pet Wandinih osemtisočakov
Wanda Rutkiewicz, Poljakinja, ki pa sedaj živi na zahodu, je prav gotovo najuspešnejša himalajka doslej. Bila je prva Evropejka na Everestu (16. 10. 78), potem pa se je - vse že brez dodatnega kisika — povzpela še na Nanga Parbat (15. 7. 1985), K2 (23. 6. 1986 — prvi ženski pristop), in Šiša Pangmo (18. 9. 1987). Kot zadnjega je lani 12. julija temu spisku priključila še Gašerbrum 2.

Ne le ekspedicijska komisija UIAA
O tem, da Ekspedicijska komisija UIAA pripravlja podeljevanje priznanj za izjemna dejanja (prvo naj bi bilo verjetno že letos ob Festivalu v Trentu), smo že poročali. Zadnje čase pa je vse več slišati še o posebni nagradi (»Snežnega leva«) za najpomembnejše alpinistično dejanje, ki da jo pripravlja Reinhold Messner. Govore in pišejo celo o vsoti 10.000 dolarjev. (Preverjanje ni mogoče, ker je sedaj na Antarktiki!) Med tistimi, ki naj bi jo prvi prejel, omenjajo našega Toma Česna.

Popravek lestvice iz AR
V želji, da bi bili Alpinistični razgledi kar najbolj aktualni, smo zadnji trenutek vključili tudi lestvico vseh rezultatov lanskoletnega jugoslovanskega pokala. Žal pa je »tiskarski škrat« pomešal nekaj številk. Pravilni vrstni red med 16. in 20. mestom je: 16. Marko Čufar in Dorian Šuc, oba po 19 točk, 18. Franci Jensterle in Bojan Leskošek (18) in 20. Samo Gostič.

Prednost Toma Česna
Vesti o različnih anketah in izborih alpinistov krožijo po svetu precej počasneje, kot to velja za druge športe. Zato je pregled, ki ga je objavil bolgarski tednik Eho, toliko zanimivejši.
Uredništva glavnih evropskih alpinističnih revij so med drugim povprašali: Kaj je bilo po vaše najpomembnejši dogodek lanskega leta v alpinizmu (plezalstvu)? Glavni urednik Alpa Enrico Camanni je bil kategoričen: vzpon Toma Česna prek S stene Jannuja. Enako misli tudi Jožef Nyka, urednik Taternika. Uredništvo revije Alpi Rando pa je izgledal razcepljeno!? Odgovorni P. Turner je postavil na prvo mesto »njihovega« Pierra Beghina (in njegov vzpon prek J stene Makaluja), namestnica glavnega urednika Ch. Grojan pa istega, toda - le Tomu ob bok.
Od dogodkov omenjajo smrt J. Kukuczke v J steni Lotseja. Plezalstvo pa izgleda (še) premalo »diferencira«; izluščiti je mogoče le virtuoznost Hillove in uspešno izvedbo svetovnega pokala.

FRANCI SAVENC


Korošci proslavili 90-letnico
Ziljsko podružnico SPD so ustanovili 18. januarja 1900 - Vseskozi pomembna narodno-obrambna vloga - V SPD Celovec zdaj več sto članov

Te dni (18. 1.) je minilo devetdeset let, odkar so v Borljah v zahodnem delu Ziljske doline ustanovili Ziljsko podružnico Slovenskega planinskega društva. Ob jubileju, ki praktično označuje 90-letnico Slovenskega planinskega društva v Celovcu, je v celovškem Slovenskem ustniku izšel članek Luka Urbajsa. Zaradi zanimivosti in tehtnosti ga ponatiskujemo.
»Z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva v Ljubljani, 1893, se je zanimanje za planinstvo pričelo hitro širiti po vsem slovenskem ozemlju. Nastale so številne podružnice, med njimi na Koroškem Ziljska podružnica.
V istem času je na slovenskem ozemlju delovala cela vrsta nemških planinskih organizacij: pet sekcij Nemško-avstrijskega društva - kranjska, mariborska, celjska, beljaška in tržaška, ki so si lastile naše gore. Markirale so nemške poti, gradile nemške koče in tako slovenskim goram ustvarjale nemški videz. Zaradi te, Slovencem škodljive dejavnosti, je imelo takratno planinstvo pomembno narodno-obrambno nalogo. Delo Slovenskega planinskega društva in njegovih podružnic je bilo sestavni del boja za ohranitev slovenstva. To delo sta častno opravila tudi Ziljska in pozneje leta 1907 ustanovljena Koroška podružnica.
Ustanovnega občnega zbora Ziljske podružnice pred 90 leti se je udeležilo 16 planincev. Za predsednika so izvolili deželnega oziroma državnega poslanca Franca Grafenauerja iz Most pri Brdu. za namestnika Ivana Milloniga pd. Korena iz Zahomca, za tajnika pa Alojzija Knafeljca, navdušenega planinca, člana tako imenovanega Slovenskega omizja v Beljaku. Ostali odborniki in člani so bili po večini iz Kanalske in Ziljske doline. Za sedež podružnice so si izbrali Bistrico na Zilji.
Sčasoma se je delovanje Ziljske podružnice razširilo po vsej južni Koroški, zato je Knafeljc predlagal, da sedež podružnice premestijo v Celovec in jo preimenujejo v Koroško podružnico, kar se je leta 1907 tudi zgodilo. Leta 1906 je Ziljska podružnica izgubila skoraj vse člane beljaškega Slovenskega omizja, ki so jih na predlog narodnih nasprotnikov premestili v Trst. To je bil vsekakor hud udarec za organizacijo, še posebno zaradi te-ga, ker je izgubila izredno delovnega Knafeljca. Tega pa je k sreči kot tajnik in blagajnik nove Koroške podružnice nasledil prav tako delaven in navdušen planinec dr. J. Oblak, odvetniški koncipient v Celovcu. Oblak je predvsem poudarjal pomembnost slovenskih napisov, češ da se tako manifestira živelj na slovenskih tleh, na Koroškem pa se s tem še posebej povzdigne in utrdi narodnostna ideja in varuje narodnostni značaj planin.
S pričetkom prve svetovne vojne je Koroška podružnica SPD nehala obstojati. V plebiscitni dobi so potem krajši čas delovale še tri podružnice: podružnica za Mežiško dolino (Pliberk), Belska podružnica (Velikovec) in Rožanska podružnica (Borovlje).
Šele po vojni, leta 1953. so naši planinci obnovili slovensko planinsko organizacijo na Koroškem - SPD Celovec, v kateri je sedaj včlanjenih več sto planincev in se ponaša z lastno planinsko postojanko, kočo nad Arihovo pečjo na Bleščeči.
Vendar je bila tudi dejavnost naših prednikov planincev obeh podružnic kljub maloštevilnosti (blizu 70 članov) izredna. Tako so na Zahomški planoti že leta 1901 odprli planinsko postojanko - Korenovo kočo in imeli v načrtu gradnjo naslednje planinske koče v Zajzeri v Zahodnih Julijskih Alpah, za katero so imeli že kupljeno zemljišče. Veliko pozornosti so namenjali gradnji in markiranju planinskih poti, ki so jih opremljali z dvojezičnimi kažipoti. S svojimi fotografijami so sodelovali tudi na foto razstavah v Ljubljani in prirejali izlete.
Otvoritve Kadilnikove koče na Golici leta 1905 se je tako udeležilo več kot 100 Korošcev. Skratka, kljub materialnim stiskam in maloštevilnosti so planinci obeh podružnic častno izpolnili svojo nalogo, tako da smo danes, ob 90-letnici rojstva naše planinske organizacije na njihovo delo res lahko ponosni.«

Ko se ti ne ljubi delati, imaš naenkrat veliko idej
Osrednji prispevek 34. številke Alpinističnih razgledov je intervju z znanim alpinistom, Himalajcem in publicistom Tonetom Škarjo

LJUBLJANA — Pogovor s Tonetom Škarjo, ki ga je pripravil Miro Štebe, je, kljub večkratnemu ponavljanju enakih dejstev, podrobna in precej natančna sinteza naših zadnjih dogajanj v Himalaji. Hkrati so omenjene odprave tudi ovrednotene z ocenami enega naših največjih (in najbrž tudi svetovnih) poznavalcev »strehe sveta«.
Pogovor med drugim nanese tudi na probleme, ki zadevajo konkurenco pri zbiranju sredstev za odpravo. Škarja o tem takole pravi: »Osebno me ne moti. če se pojavljajo tudi drugi prosilci, važno pri tem pa je, da povedo po resnici, koliko je vreden njihov cilj in za kakšno odpravo gre. Pomembno je, da pri tem ne lažejo. Sicer pa se mi zdi prav, da tudi drugi in druga planinska društva pripravljajo odprave. Iz teh lahko pozneje dobimo kadre za zahtevnejše podvige.«
Zanimivo je tudi vprašanje o organiziranosti našega alpinizma, ob katerem Škarja razmišlja, da ni ostre meje med planinstvom in alpinizmom, zato bi bilo nesmiselno, če bi alpinisti imeli svojo organizacijo zunaj PZS. »Menim, da bi morali planinsko organizacijo predvsem osvoboditi množičnosti. Organizacija naj bi bila namenjena le tistim, ki jih gore zares zanimajo, ne pa za prirejanje veselic po hribih. Glede alpinistov pa to, da se morajo zavedati, da bodo imeli takšno organizacijo, kakršno si bodo ustvarili sami«
V intervjuju je polno miselnih prebliskov, med katerimi je tudi tale: »Ko se ti ne ljubi več delati, imaš naenkrat veliko idej.«
Intervjuji v AR, ki bralcu ponujajo pristen stik s sogovornikom, so nasploh ena od največjih oblik alpinističnega glasila, ki nemara prav v tej prvini prekaša (sicer še vedno odlični) Planinski vestnik. Prav tako Razgledi nadaljujejo tradicijo objavljanja strokovnih prispevkov, ki so povezani z alpinizmom ali s planinstvom. V tej številki je obširneje predstavljena plastična obutev ter prednosti in pomanjkljivosti posameznih modelov. V rubriki GRS pa več zvemo o vrvni reševalni tehniki v navpičnici.
Seveda ne gre brez rubrike »pionirji alpinizma,« v kateri Bine Mlač tokrat predstavlja Anderla Heckmaira - zmagovalca Eigerja - in čas v katerem je živel. To so bila leta grozečih senc nacizma in hkrati obdobje ihtavega tekmovanja navez za osvojitev tako imenovanih »treh zadnjih problemov Alp«. Ko je nekdo Heckmaira vprašal, če se je takrat tudi sam udeležil kakšnega pretepa pod steno, je ta kratko odgovoril: »Da, dveh!«
Naposled se je na straneh našega alpinističnega glasila znašel zares duhovit prispevek. V mislih imam seveda članek »AUS — Absolutna umetna stena«, Aleša Lipnika. Avtor se imenitno (čeprav na trenutke skorajda preveč obešenjaško) ponorčuje iz tistih, ki so v svojem hlastanju za umetnimi oprimki, za umetnimi gorami in plezalnimi užitki v svojih sobah, že začeti malce pretiravati: »Stena deluje po principu tekočih stopnic, tako da alpinist pleza praktično na mestu, stena pa se počasi pomika navzdol ...«

M. Š.

Zimske gorske aktivnosti
Mladinska komisija PZS pripravlja za čas od 4. do 11. februarja na Planini na Kraju (Komna) »Teden zimskih gorskih aktivnosti«. Udeleženci bodo pod vodstvom vodnikov hodili na turne smuke (odvisno od snega), se vzpenjali na vrhove in se seznanjali z osnovami gibanja v visokogorju, z uporabo cepina, derez... Udeleženci bodo nastanjeni v planinskem domu PD Instalacija, kjer jim je zagotovljena popolna oskrba (za skupno ceno 70(5 din). Na voljo je le še nekaj prostih mest in interesenti je najbolje, da se v sredo 31. januarja med 19. in 20. uro oglasijo v prostorih PZS na Dvoržakovi 9 v Ljubljani (za tiste, ki nimajo popolne opreme: nekaj se je je mogoče še sposoditi). Skupen odhod je predviden od Koče pri Savici.

Šumik znova za planince
Gozdarski dom nad Šumikom, kije bil nekoč postojanka PD Ruše in celo obvezna točka Slovenske planinske transverzale, že dobri dve desetletji upravljajo gozdarji in obiskovalci tega dela Pohorja se od Ruške koče do Koče na Pesku nimajo kje prav oddahniti. Toda v kratkem bo Gozdarski dom povsem obnovljen in planinci se bodo v njem — predvidoma že junija - spet lahko ustavljali in pokrepčali (prenočišč zaenkrat ne načrtujejo).

Plezanje po robu življenja
Januarski Planinski vestnik največ pozornosti namenja lanski uspešni odpravi na Šiša Pangmo - Pozimi kaj več odprtih planinskih koč?

LJUBLJANA — Tone Škarja, vodja odprave na Šiša Pangmo, in oba člana naveze, ki je po prvenstveni smeri osvojila vrh osemtisočaka, Andrej Štremfelj in Pavle Kozjek, vsak na svoj način opišejo lastno doživljanje odprave. Tone se je odločil za dnevniški zapis, dokument, ki nudi hkrati, doživete, razgibane miselne prebliske, tako da je branje (tudi tega) potopisa pravi užitek.
Andrej se v svojem prispevku osredotoči na ključne trenutke plezanja po stebru v jugozahodnem delu stene. Opiše tudi občutke na vrhu: »Brez kančka veselja nad vrhom in preplezano steno ... Kje je zadovoljstvo, kje je radost zmagovalca, kje solze sreče, trepljanje prijatelja in objemanje?« Na ta vprašanja preprosto odgovarja z »ne vem«.
Pavle je na odpravi utrpel najhujše posledice; poškodovane, pomrznjene prste na nogah in tudi na desni roki. O tem takole razmišlja: »Namesto da bi dogodke zadnjih dni razumel kot ,dobil si jih po prstih, zdaj pa nehaj', me zdaj stene privlačijo še bolj in misli so polne novih idej. Tudi zato lahko pod vse dobro in slabo te odprave zapišem, da mi ni žal.«
Opozoriti velja na razmišljanja Jožeta Dobnika, vršilca dolžnosti predsednika slovenske krovne planinske organizacije. Med drugim opozori, da se volitve predsednika niso zapletle zaradi veljavnih statutarnih določil, kot smo opazovalci večinoma pisali, pač pa zaradi premajhnega števila glasov, za kar pa so - ugotavlja Dobnik - glavni krivci prav tista društva, ki na skupščino niso poslala delegatov.
Nadalje piše, da so zato sprejeli statutarni sklep, po katerem lahko skupščina odloča z večino navzočih delegatov in ne več z večino vseh delegatov, kot je bilo to doslej v navadi. Odločitev Dobnik takole komentira: »Odločajo naj tista planinska društva, ki so za skupno delo naše planinske organizacije zainteresirana in pošiljajo svoje delegate na skupščino.« Ob tem se zastavlja vprašanje, kje so bili delegati iz 73 planinskih društev. Novi začasni predsednik PZS napoveduje, da bodo o vzrokih te splošne pasivnosti velikega števila članov planinskih društev razpravljali na prvi seji Glavnega odbora PZS.
Precejšnje zanimanje bralcev PV bosta najbrž pritegnila dva članka izpod peresa Boruta Mencingerja in Tomaža Vrhovca. Borut v prijetnem jesenskem planinskem potepanju po Karavankah dospe do - zaprte - koče na Stolu, ob njej pa naleti na precejšnje število planincev. Zato se domisli, da bi bilo nemara pametno planinske koče pustiti dalj časa odprte; vsaj čez oktober. Ugotavlja namreč, da je bilo v zadnjih osmih letih kar šest lepih, sončnih oktobrov in dodaja: »Pomlad se torej prestavlja v poletje, poletje pa se podaljšuje v jesen. Le tradicija oskrbovanja koč se ne premakne ...«
Tudi Tomaž je podobnega mnenja, ko pravi, da gore postajajo vedno bolj obiskane tudi jeseni, pozimi in pomladi, vendar pa so planinske koče takrat v glavnem na žalost že pod ključem. Še zlasti pozimi, ali ob praznikih (1. maj, 29. november, Novo leto) se zaplete, ko zimske sobe ob najpomembnejših turnosmučarskih terenih postanejo pretesne. Nato našteje celo vrsto tehtnih vzrokov in posledic, ki so posledica preobremenjenosti ter omeni nekaj rešitev, ki bi utegnile uskladiti želje planincev z interesi upravljalcev koč. Med drugim razmišlja o odpiranju in delnem oskrbovanju najbolj obiskanih planinskih postojank za praznike in za vremensko ugodne konce tedna jeseni, pozimi in pomladi. Ob tem navede celo vrsto vzrokov v prid temu predlogu. O tej Vrhovčevi pobudi bi kazalo na planinskih društvih, ki upravljajo takšne postojanke, čimprej resno razmisliti.
V tej številki PV lahko preberemo tudi članek o najnovejšem Messnerjevem podvigu, pešpoti čez Antarktiko in zapis o možnosti obstoja snežnega človeka. Tu sta še prijetna planinska potopisa dveh zvestih sodelavk Vestnika: Ivanke Korošec in Erne Meško. Med vsemi temi zanimivimi stvarmi pa mi nekako ne gre v branje suhoparni zapis o jesenskem vremenu na Kredarici.

MATEJ ŠURC


»Gore moramo zaščititi!«

Tako dinamičnega utripa v slovenskem planinstvu že dolgo ni bilo - bržčas od časov, ko je bilo planinstvo močno narodnostno obarvano. Zavedanje novega - kot nekoč slovenstva - je vse bolj prisotno in najbrž nikomur ni vseeno, kako bo po uspešnih velikih odpravah, gradbenih zamahih, nastopu punčka v alpinizmu (športno plezanje) ter ob uveljavitvah Česna, Svetičiča, dvojice v Šiša Pangmi, Grošlju in na drugi strani še vedno množične obljudenosti gora, speljana planinska pot po prelomnih dogodkih v slovenski družbi.
Samo tri leta nas ločijo od 100. obletnice organiziranega planinstva, nedavno pa so 90-letnico proslavili kranjski planinci. Vsekakor primeren trenutek za razgovor s Francijem Ekarjem, predsednikom kranjskega planinskega društva, še posebno, ker je na predlog gorenjskih planinskih društev tudi eden izmed kandidatov za predsednika Planinske zveze Slovenije.

Kakšne so vaše možnosti za predsedniško mesto v PZS?
»Res. Gorenjci so me sicer predlagali, vendar pa menim, da nimam nobenih možnosti. Saj veste, alpinisti so občutljivi ... Sicer pa bi morali spremeniti način glasovanja za predsednika - eno društvo naj ima en glas. Ni mi všeč vzdušje v skupščini, preveč je besedovanja, ljudje govorijo, kar jim pade na pamet, bolj malo pa je pravih sporočil iz njihovega okolja.«

Ob 90-letnici ste gotovo potegnili črto in se vprašali, ali je bila dejavnost PD Kranj uspešna — vsaj v zadnjem razdobju?
»Imamo močno alpinistično dejavnost, vzgajamo planinski naraščaj, pohodništvo je v zamahu, skrbimo za več ko 200 km planinski poti. izredno dobro so obiskane tudi vse tri naše planinske postojanke - koča na Kališču. Ledinah in na Krvavcu. Seveda pa ni zanemarljivo, da poslujemo brez rdečih številk.«

To bi moralo biti poslej tudi vodilo za našo osrednjo organizacijo.
»Seveda, gospodarsko plat planinske dejavnosti bomo morali poslej mnogo bolj upoštevati. Za vse bo življenjskega pomena. Ob tem pa seveda ne bomo smeli zanemariti aktualnih problemov planinstva. Marsikaj je na kar bomo morali biti pozorni.

Pozorni na ...
» ... na to, kar se dogaja v gorah. Planinstvo je višja oblika standarda. Glede na to, da je resničnost povezana z denarjem, bomo morali bolj razmišljati, kdo in kako naj izkorišča gorski svet: v planinske postojanke je bilo vloženega veliko denarja, vzdrževanje je drago, planinci skrbimo za pota, čistimo nesnago - seveda pa bi morali zato tudi uporabniki več prispevati. Morda bi morali razmišljati o prispevku vsakega obiskovalca, ki vstopi v planinsko kočo, saj ni zrasla sama oc! sebe in treba jo je vzdrževati. Časi so se spremenili, čas političnih veljakov je minil. Ne bi se smeli sramovati tudi prostovoljnih prispevkov. Pomeniti bi se morali, do kakšne stopnje bi planinstvo institucionalizirali kot potrebo države in tudi zahtevali sistemski denar od skupnosti. Navdušujem se za referendum, ki naj bi pokazal, koliko je planinstvo resnično zasidrano v zavesti naših ljudi.«

Pravite, nič več politike v planinsko organizacijo?
»Planinska zveza bi morala bili nadstrankarska organizacija, saj se njenih storitev poslužujejo vsi ljudje ne glede na prepričanje. Tudi hribi bi morali ostati taki kot so, brez odvečnih obeležij religije ali politike. No, če pogledamo v preteklost, pa so politiki za planinsko stvar naredili marsikaj dobrega.«

Velikokrat omenjate ekologijo?
»Dogajanja v gorskem svetu so stihijska. Pokljuka, Mežakla, Pohorje, ... so grozljivo prepredena z gozdnimi potmi, žičničarji rinejo vedno višje na nova pobočja; izjemna gorska območja urbaniziramo, nato pa jih šele zaščitimo; problem je ovčereja brez pastirjev, neosvinčeno gorivo, pa tudi sicer se obilo nesnage z visokih dimnikov odlaga na planinah. Verjetno moramo opozoriti družbo, da je čas za resno zaščito gora.«

Sodi v ekologijo tudi planinski bonton?
»Vse je stvar odnosa do narave. Koliko ljudi pozna in se ravna po planinskem kodeksu? Planinske koče postajajo zabavišča. Bolj bi morali gledali, kdo so oskrbniki. Mnogi znajo narediti red in tudi svetovati, seveda pa vsi niso taki.«

Zakaj se ne more uveljaviti poklicna vodniška dejavnost?
»Sami naredimo premalo, turistične organizacije pa prav tako. Zanimanje tujcev za naše gore ni majhno, želijo si divjine, daleč od prenapolnjenih koč. Tako uslugo pa jim lahko ponudijo samo poznavalci. Mikavnih poti nam ne manjka in zagotovo bi bil tu dober denar.«

90-LETNI JUBILEJ - Franci Ekar, predsednik PD Kranj.

Kakšna ovira je državna meja?
»Ža Avstrijce in Italijane ni težav, za druge pa je problem rešljiv z vodnikom. Tudi sicer si prizadevamo, da bi zbrisali sledove minule birokracije. Seveda planinsko dejavnost ne zavira samo birokracija, ampak tudi naša lastna miselnost, ki je premalo prodorna. Birokracija še nekaj časa ne bo zmanjšala davkov za planinsko opremo, bržčas pa bo minilo še veliko časa, preden se bomo lotili izdelave planinskih rekvizitov.«

Kako gledate na odprave?
»Denarja bo vedno manj in Planinska zveza bo morala jasno povedati, katere odprave imajo nacionalni pomen in katere so bolj ali manj namenjene planinskemu safariju podjetnih planincev. Podjetja ne bodo več mogla dajati denarja kar tako, zato bodo vrhunski alpinisti tržnost krepko občutili. Ampak, saj se tudi zunaj obnašajo tržno, vzemimo na primer Messnerja. Okoli sebe ima ekipo ljudi, ki prodaja njegove izdelke. Knjigo pred turo, med njo in po prihodu s ture, njegovo ime je na najrazličnejših izdelkih ...«

Pravite, da športno plezanje nima prave povezanosti s planinsko organiziranostjo?
»Če je športno plezanje dopolnilo k resnim turam, potem je to nekaj drugega, sicer pa je to šport, ki s planinstvom nima zveze, imajo svojo areno, zadevo naj naredijo atraktivno, uvedejo naj stave in verjetno bodo kar dobro ziveli.»

Kaj pa menite o Svetičiču in Česnu?
»Dosežki nad dosežki. To kar počneta, je že težko razumljivo in občudujem njune psihične in telesne odlike. Toda nerad razmišljam, kakšne so lahko posledice, če ... Tu težko najdem pametno povezavo med planinskim društvom in ekstremistom.«

Kakšno akcijo pa bi vi predlagali ob 100-letnici PZS?
»Morda ne bi bilo slabo, ko bi končno dobili planinski muzej v Ljubljani, še bolj aktualna pa je obnova nekdanje Schlaimerjeve vile v Vratih. Ne bi je smeli pustiti propasti. Lepše mesto za vzgojo mladih alpinistov bi težko našli. Sicer pa je nekoč temu namenu že služila.«

NIKO SLANA
 

Oznake: ALP, AN, HIM, PLE, PV, VTG
eXTReMe Tracker