Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Velike odprave so zgodovina

  ... 1990


 Vir: arhiv planID, priredila: I. K.

 

nedelja, 23. december 1990, ob 08:29, Boris Štupar, ogledov: 1286

Delo, Šport - Niko Slana: ... Tomo Česen je manj kot v letu dni samostojno opravil z dvema velikima himalajskima stenama - Jannuja in južno steno Lotseja.

Pa ne samo s steno, tudi z vrhoma. Bo njegova umetnina ostala zgodovinski mejnik letnicama 1989 in 1990? Česen si zasluži pozornost. Ob prihodu na Brnik sicer ni bilo množice, ki bi poosebljala več kot 100 000-glavo planinsko druščino, a zagotovo je bilo med navdušenci tudi nekaj takih, ki z organiziranim planinstvom in alpinizmom nimajo veliko skupnega. Prišli so preprosto zato, ker so začutiti izjemnost dejanja.
Slovensko smer je Česen posvetil Alešu Kunaverju, ki je veliko pred časom sanjal o tej steni, zmaga pa je zanesljivo prijeten obliž na poraz odprave 1981. leta, ko je v nemogočih vremenskih razmerah s steno načelno opravila, a se je znašla pred zaprtimi vrati do vrha. In prav v tem porazu, če lahko tako sploh imenujemo preplezano steno brez vrha, je bil ključ do Česnove zmage.

Na tiskovni konferenci so različni govorniki nekajkrat poudarili slovenstvo velikega dejanja v Himalaji. Kako gledate na to sentimentalno zvezo?
»Sem svetovljan, Evropejec. Seveda je lepo, da smo Slovenci zaključili v Lotseju, ampak tega ne bi pretirano poudarjal. Kljub vsemu je prijetno čutiti, kako veliki vzponi dvigujejo ceno vsem našim rezultatom. Začeli so se spominjati, kaj vse smo Slovenci in Jugoslovani že naredili v Himalaji. Pa ne, da tega prej ne bi vedeli, samo pokazati niso hoteli. Puščali so nas ob strani. Predvsem pa je zanimivo in vredno občudovanja, da je iz tako majhnega zaledja zraslo veliko alpinistov, ki v svetovnem merilu dosegajo visoke rezultate.«

Smer prek več ko 3000 m visoke stene, v 45 urah, je dejanje, ki ne potrebuje dodatnih podkrepilnih argumentov. A vendarle me zanima, kaj je pomembno prispevalo k veselju ob zmagoslavju?
»Veliko je vzrokov za zadovoljstvo. Eden med njimi je napovedana odprava iz Sovjetske zveze. Steno in vrh bo naskočilo 20 do 30 alpinistov, s kisikom in vso mogočo opremo. Ne bi bilo dostojno, da bi tako veličastno steno premagali na takšen način. Morda bi to bilo opravičljivo pred 20 leti. Sicer pa ne vem, ali se bodo sovjetski alpinisti sedaj vseeno lotili predvidenega cilja. Stena in vrh bosta še dolgo lep izziv.«

Klasičnim odpravam ste s svojim dejanjem postavili izredno velike zahteve?
»Usmeritev KOTG je bila že sedaj v redu. Podpirajo mala moštva v alpskem slogu. Pomembno je predvsem dejanje. S kisikom na 8000 m ne pomeniš nič več. Že zadnja velika odprava na Šiša Panigmo je nakazala nova pota. Fantje so lezli v majhnih skupinah in različnih smereh. Običajne odprave so zgodovina.«

Naša na Lotse (1981), kot danes priznavajo njeni člani, ni bila kos tej steni. Kako si to razlagate?
»Takrat jim je manjkalo sreče. Plezali so v slabem vremenu, na ključnem mestu so se odločili za napačno nadaljevanje. Predvsem pa so bili vsi že tolikokrat v steni, da so bili fizično in psihično že povsem uničeni.«

Kaj sedaj? Rešili ste problem 2000, kot je Reinhold Messner označil steno. Na tiskovni konferenci ste se v šali izognili vprašanju s počitnicami, ki si jih boste privoščili, potem boste pa čakali tako dolgo, da si boste naslednji cilj zaželeli 200-odstotno. Samo tako se je, kot pravite, mogoče fizično in psihično pripraviti za velike dosežke. A vendarle, kako naprej?
»Lotse je mimo. Ne bo dolgo, ko bodo nenadoma začeli govoriti o kakšni drugi steni, ustvarili bodo primerno vzdušje in problema se bo treba lotiti.«

Osemtisočaki vas ne zanimajo?
»Z vrhovi ne bi zapravljal časa. Vem, da je še veliko ciljev, za katere se bo vredno potruditi, še preden me prehiti starost. A s cilji je tako: če čutim, da se mi za neko dejanje ni treba izjemno potruditi, me ne pritegne.«

TOMO ČESEN. (Foto: Igor Modic)

Čigave čestitke ste bili najbolj veseli?
»Christopha Profita. Čestitko mi je poslal kar v Nepal. Bil sem presenečen, saj me na zadnjem filmskem festivalu v Trentu ni hotel niti poznati. V nekem članku v Vertikalu se namreč nisem navduševal nad njegovimi helikopterskimi podvigi. Sicer pa je vzpon kar odmeval. Tudi televizija v ZRN je posvetila Lotseju in vzponu obširno oddajo.«

In novinarji?
»Opravil sem že precej pogovorov. Najbolj smešen je bil neki Korejec. Zanimalo ga je nešteto podrobnosti, ki niso bile povezane z vzponom: kakšno vrv sem uporabljal, koliko sem jo odrezal pri prvem spustu, drugem, kako dolga je bila na začetku, koliko mi jo je ostalo ob vznožju stene ... Toliko, da ni vprašal, kam sem vrgel ostanek.«

Reinhold Messner vam je namenil nagrado 10.000 dolarjev?
»Šel bom ponjo v Chamonix. Na proslavo 40-letnice osvojitve prvega osemtisočaka. Namenjena je najboljšemu dosežku v enem letu. Najbrž tudi zato, da bi lahko bil povsod poleg. Že lani jo je namenil vzponu na Jannu. Lotse se je zgodil letos ... ne vem kaj namerava, morda bo povezal oba dogodka?«

Poleg zdravnika je bil z vami še snemalec. Kaj pričakujete od posnetkov?
»Snemalec ni nameraval opisati dogodka. V prvi vrsti je skušal prikazati psihološke in osebnostne razsežnosti plezalca. Izid vzpona za film ni bil pomemben. Veliko smo se pogovarjali o scenariju, sicer pa sem prepričan, da se je Tomaž Ravnikar potrudil. Predvsem pa solističnega plezanja v steni izrednih razsežnosti ni mogoče ujeti na filmski trak. Tako je bilo in bo.«

Kaj pa predstavitev dosežka v knjižni obliki?
»Pogovarjam se z znanim angleškim alpinistom in publicistom Chrisom Bonningtonom. Z njegovim posredovanjem nameravam navezati stike z neko britansko založbo. Manj določeni so načrti za Francijo in Italijo.«

In za domače ljubitelje planinske literature?
»Če bi kakšen založnik pokazal zanimanje, bi se morda pogovarjal. Sicer pa nimam časa, da bi si za slab honorar naložil ogromno dela.«

V svojem poročilu ste zapisali, da ste se na vrhu odločili za takojšen sestop. Kaj je to pomenilo v resnici?
»Z vrha sem se oglasil po radiu, potem pa sem se obrnil. Izgubljene minutke ne prikličeš nazaj. Bolje, da čas ostaja. Poleg tega pa na vrhu ni kaj početi, v zavesti ostaja, da je opravljenega manj ko polovica dela.«

Za spust ste porabili 17 ur. Omenjate plazove in padajoče kamenje, slab bivak na 7300 m, nevihto in nočni sestop.
»Tudi v spodnjem delu stene je takšen nagib, da so nenehno drseli plazovi. Potrebno je bilo veliko potrpežljivosti pri prečkanju nevarnih mest, saj je bilo snega ravno dovolj, da bi te spodnesel.«

Se še vedno ukvarjate z višinskimi deli?
»Nič več. Eksistenčni problem sem rešil s sodelovanjem z ZTKO Kranj. Sodelujem v njihovi turistični ponudbi v okviru Šport hotela na Pokljuki. No, po Jannuju so se pojavili menažerji, pa ni bilo haska. Da bi odprl trgovino pa nimam kapitala. Vprašanje, ali bi bilo v naših razmerah smiselno tvegati.«

Menite, da bo športne plezalce vaš uspeh potegnil v resnejše hribe?
»Dvomim. Tiste, ki so danes zastrupljeni s prostim plezanjem, morda kdaj pozneje. Sicer pa že nekaj časa razmišljam, da bi del kakšne resne stene, morda v Sfingi ali Travniku, opremili za prosto plezanje. Tako, 5 do 10 raztežajev. Morda jih bo potegnilo? Toda, če izhajajo iz športnega plezanja, več ne potrebujejo.«

NIKO SLANA
 

Oznake: HIM
eXTReMe Tracker