Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Predstavljamo vodnik Zimski vzponi

ponedeljek, 26. februar 2007, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 3695

po zaledenelih slapovih, snežnih in kombiniranih smereh: SLO in Zahodne Julijske Alpe - Grega Kresal

Zimski vzponi

Vodnik po zaledenelih slapovih, snežnih in kombiniranih smereh
Slovenija in Zahodne Julijske Alpe


Avtor Gregor Kresal

Skice Gregor Kresal
Urednika Janez Skok, Ines Božič Skok
Zemljevidi GZS, IGF, PZS, Tabacco
Lektoriranje Ines Božič Skok
Oblikovanje Sidarta
Obdelava fotografij Marko Prezelj
Grafična priprava Camera
Tisk Tiskarna Hren
Izdala © Sidarta, Ljubljana 2007, [email protected]

796.52(234.323.6X036) 796.525:551.435.1(497.4X036)
ISBN 978-96L-6027-47-2 - COBISS.SI-ID: 230908160

12,5 cm x 21 cm, mehke plastificirane platnice, 460 strani ... 29 EUR, klubska cena 26,10 EUR
Okoli 750 smeri in slapov. Večina je vrisanih na preko 200 fotografijah in skicah.

Vodnik je namenjen usposobljenim alpinistom in plezalcem, vseeno pa še opozorilo glede ocen in časov: za razliko od kopnih ocen je ocenjevanje tako težavnosti kot trajanja vzpona v zimskih, često hitro spremenljivih razmerah zelo relativna kategorija.
Pričujoči vodnik je izborni vodnik. Med opisanimi in vrisanimi linijami v vodniku obstaja v večini sten še vrsta smeri in variant, ki jih v knjigi zaradi omejenega prostora nismo zajeli. V izogib »odkrivanju tople vode« oziroma »novim« prvenstvenim smerem priporočamo vsem, ki se lotevajo novih smeri, da se o točnem in popolnem stanju vseh že splezanih smeri pozanimajo pri lokalnih poznavalcih ali v ostali dosegljivi literaturi.


Knjigo posvečam
pogumni mali športnici,
hčerki Brini.

Predgovor

Vodnik, ki ga držite v rokah, je nadaljevanje razprodanega vodnika Zimski vzponi -Julijske Alpe, ki sem ga na osnovi smeri, ki so jih že leta 1987 v obliki snopiča zbrali Edo Kozorog, Franci Savenc in Igor Škamperle, izdal v letu 1995. V njem so zajete tudi vse ledne smeri v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki so leta 1995 izšle v samostojni knjižici Sinji trakovi avtorja Simona Slejka. Zaradi izrednega povpraševanja po tovrstni literaturi sem se odločil, da vsa pomembna področja zimskega alpinizma v Sloveniji ponovno zberem v eni knjigi, vanjo pa vključim še Slovencem najbolj atraktivna zamejska področja Zahodnih Julijcev in Karavank ter ostala področja Slovenije. Pri urejanju sem težil k čim bolj nazorni predstavitvi kar največjega števila smeri in skušal najti formulo, ki bi domačo ledno »sceno« nevsiljivo približala najširšemu krogu plezalcev. Prav zato so objavljeni tudi mnogi slapovi in smeri nižje težavnosti, primerni za začetnike ali plezalske rekreativce (po Tinetu Miheliču), ki nimajo ambicij in sposobnosti za težje plezanje. Ker pa je skoraj nemogoče sestaviti do potankosti popoln pregled, so tudi v tem vodniku verjetno še vedno luknje. Za nekaj jih že sam vem, na morebitne ostale pa me boste, vsaj upam tako, opozorili vi, uporabniki vodnika. Mnoge pomembne smeri bi brez tovrstne literature dobesedno potonile v pozabo, saj veliko mlajših plezalcev sploh ne ve, da se je že pred 20 leti pri nas plezalo zelo zahtevne zimske smeri, nekatere med njimi še danes brez ponovitve. Pogrešam pa tudi vsaj okvirno evidenco, ki bi pisanje takega vodnika močno poenostavila.
Zato bi se rad na koncu zahvalil vsem, ki so mi s svojimi nasveti, fotografijami, skicami in namigi pomagali, da je lahko knjiga, ki jo držite v rokah, luč sveta ugledala takšna, kot je:
Sebastjanu Domenihu, Matevžu Gradišku, Klemnu Gričarju, Urbanu Golobu, Ani in Evi Grosek, Vladimirju Habjanu, Primožu Hostniku, Alešu Holcu, Tomažu Humarju, Iztoku Ipavcu, Petru Janežiču, Tomu Jeseničniku, Katki, Maticu Klanjščku, Zlatku Korenu, Roku Kovaču, Mateju Kovačiču, Mitji Kovačiču, Marti Krejan, Andreju Magajnetu - Magiju, Jožetu Makucu, Romanu Marki - Lukežu, Simonu Markočiču, Mateju Megliču, Silviju Morojni, Stanku Mihevu, Antonu Pavlicu - Čifu, Andreju Pečjaku, Darku Podgorniku, Petru Podgorniku, Franciju Savencu, Damijanu Slabetu, Blažu Stresu, Borisu Strmšku, Žigi Šteru, Iztoku Tomazinu.

Prav posebna zahvala za neprecenljivo in nadvse koristno pomoč pa gre: Anderletu-Aljotu, Romanu Benetu, Filipu Bencetu -Ta Črnemu, Janku Oprešniku- Zumbi, Anžetu Marenčetu - Zdovcu in Mihi Marenčetu, Mateju Mejovšku, Dejanu Miškoviču - Miškotu, Bojanu Pollaku, Klemnu Premrlu, Marku Prezlju, Simonu Slejku in sestri Katarini.

Gregor Kresal

O LEDNEM IN KOMBINIRANEM PLEZANJU


Plezanje zaledenelih slapov je bilo dolga leta v glavnem domena alpinistov v Kanadi, na Škotskem in Norveškem, deželah, ki so kot ustvarjene za to zvrst alpinizma. V zadnjih dveh desetletjih neslutenega razvoja lednega plezanja pa |im je večina alpskih držav enakovredno postavila ob bok in jih v nekaterih stvareh celo presegla. Najboljši ledni plezalci že dalj časa dokazujejo, da je možno preplezati tudi najtanjšo ledeno svečo in se dobesedno poigravati z vertikalo, težnostjo ledenih previsov in zmožnostjo lednih orodij. Plezanje v zaledenelih slapovih je dandanes predmet zanimanja skoraj vsakega alpinista. Mnogo manj bi si to upal trditi za plezanje daljših lednih oziroma snežnih m kombiniranih smeri. Le-te v Sloveniji pogosto vsebujejo tudi zahtevne skalne odstavke in zato večinoma zahtevajo obvladanje različnih načinov plezanja. Spomnimo se npr. Yvona Chouinarda, znamenitega inovatorja ledne opreme, ki je že davnega leta 1978 izjavil, da je kombinirano plezanje tisto, kjer plezamo led in skalo istočasno. Skratka, slovenske ledne in dolge kombinirane smeri niso ravno ledne smeri v pravem pomenu besede, kot jih poznamo recimo iz najbolj razvpitih lednih sten v Centralnih Alpah (npr. Les Courtes, Les Droites itd.). V vodniku je predstavljenih tudi veliko za naše gore sicer zelo značilnih, vendar ne tudi najlažjih smeri. Med njimi sem seveda opravil določen izbor, poudarjam pa, da sem se izognil večinoma le najlažjim smerem - grapam in grapicam, ker jih je enostavno preveč, večina med vami pa jih tako ali tako pozna.

. . .



Lestvica za ocenjevanje lednih in snežnih vzponov


Ocenjevanje lednega plezanja je bilo ves čas najbolj natančno in usklajeno v Kanadi in prevzele so ga že praktično vse alpske dežele. Zato njihovo lestvico uporabljamo tudi mi. Sestavljena je iz dveh delov in ne dopušča zamenjave: iz lestvice zahtevnosti/resnosti plezanja z ocenami od I do VII ter lestvice za tehnično težavnost od 1 do 8. Od stopnje 4 naprej se uporabljajo tudi podstopnje (-/+).

Zahtevnost plezanja (stopnja resnosti)
Ocenjuje se dolžina, trajanje, zahtevnost, oddaljenost, razmere in težavnost pri dostopu in povratku oziroma spustu.
To je nekakšna splošna ocena zahtevnosti celotne ture, pri kateri sama višina težavnosti najtežjega raztežaja nima najpomembnejše vloge. Uporabljajo se tudi podstopnje (-/+).

I Kratek slap ob cesti z zavarovanimi stojišči in lahkim spustom.Nezahtevno plezanje v gorah brez objektivne nevarnosti. Raztežaj ali dva ob cesti, malo objektivnih nevarnosti, spust po vrvi ali lahek sestop.
II Objektivna nevarnost npr. padanja serakov ali kamenja na kratkih odsekih smeri.
III Več raztežajev dolga smer, nekajurno plezanje ali dolgotrajen dostop peš ali na smučeh, ki zahteva dobro poznavanje zimskih razmer. Spust po vrvi. Objektivna nevarnost na večjem odseku precej dolge smeri.
IV Več raztežajev dolga smer, slap se nahaja zelo visoko v pobočju ali na zelo oddaljenem področju in zahteva dobro alpinistično znanje in izkušnje. Možna so objektivne nevarnosti plazov, padajočega kamenja. Pri spustu so možne težave, zato so urejeni spusti po vrvi na svedrovcih ali klinih. Objektivne nevarnosti tudi na dostopu in ponavadi dolgem sestopu.
V Dolgotrajno plezanje na večji nadmorski višini, ki zahteva izkušenost in pripravljenost. Izpostavljenost slabim razmeram, slabemu vremenu, plazovom) Dolg in težaven pristop. Objektivne nevarnosti med dostopom ali vzponom. Zelo težaven sestop, problematičen umik. Vzpon in sestop neopremljena.
VI Dolga smer z več raztežaji v alpski steni, ki je v enem dnevu dostopna le najboljšim plezalcem. Lahko predstavlja logistične probleme zimskega plezanja. Nevarnost podora serakov, plazovi, nadmorska višina, oddaljenost. Predstavlja resen cilj za dobre plezalce v najboljši formi.
VII Značilnosti ocene VI, a z razsežnostmi, ki se tako stopnjujejo, da opravičujejo višjo oceno. Večdnevno plezanje v oddaljenih gorah. Najtežji himalajski vzponi, opravljeni v alpskem stilu.

Tehnična težavnost (tehnična stopnja)
Ocenjuje se le najtežji raztezaj, upoštevajoč višino in trajanje težav, trdnost ledu in njegovo oblikovanost (žlebiči, gobe, sveče).

. . .


Rekli in ostali živi...


Menim, da za popolno vrednost plezalnih vodnikov tovrstna literatura ne bi smela zgolj skopo navajati podatkov o smereh, ampak bi morala ponuditi celosten vpogled v razvoj domačega alpinizma, vtem primeru seveda zimskega. Več let sem zbiral kratke vtise plezalcev, ki so s svojimi smermi pomembneje vplivali na današnji nivo lednega plezanja v Sloveniji. Zbrani odlomki so nastali večinoma pod vtisom težjih prvenstvenih smeri, pa tudi po nekaterih zahtevnih prvih ponovitvah.

* Važne so zgodbe, fantje!
Stane Belak- Šrauf

* »Stal sem na strmini snega ob vznožju raza, ki se požene navzgor na mogočni Travnik. Treba je bilo priti v grapo plazu, ki se je bleščala pod menoj vsa zglajena. Le skozi strugo sem mogel priti preko poleti neprehodnega skoka na dnu še nepreplezane Travnikove grape.«
Uroš Župančič, v Planinskem vestniku, Travniška grapa, 1936

* Grapa med Mojstrovko in Travnikom je še danes velika tura, polna zaprtih prehodov in vriskajočega plezanja. Oseminsedemdeset let od prvega vzpona se mi je zapisalo: »V zadnjem, izstopnem raztežaju pa sva celo vriskala. Ne zaradi bližine roba stene, ampak predvsem zaradi fantastičnega plezanja, deloma v poledeneli skali, deloma v dobro sprijetem snegu.«
Matej Mejovšek, Travniška grapa, 2003

* Čaša je veljala za najtežji slap v Logarski in daleč naokrog. Zato je pet let nihče ni upal ponoviti. Ker je Franček ocenjeval noro (beri: prenizko)! Če je on napisal 100° in A1 v ledu, pa 100 m in 4 ure, je bilo to dovolj, da s(m)o imeli vsi polne hlače. Ni nam bilo namreč jasno, kako težko mora biti to šele v resnici, tako »bolj realno« ocenjeno!
Silvij Morojna, Čaša, 1. P, 1986

* Ko sem izpod previsa zaplezal v navpičnico, so se mehki Alpinini čevlji ukrivili kot banana in dereze so jim zvesto sledile. »Tole ne bo zate, miško ...« sem jamral, ko sem se na cepinih vlekel čez ledene gobe in upal, da bo strmina popustila prej kot moje roke.
Pavle Kozjek, Lucifer, 1. P, 1981

* Po vzponu je z vrha priletela gigantska viseča sveča in preoblikovala podnožje slapu ravno tam, kjer je nekaj sekund prej stal dežurni fotograf...
Aljaž Anderle, Ronin

. . .

eXTReMe Tracker