Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V kraljestvu gamsov

sobota, 24. december 1932, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1075

Iz časa/Jutro (1932): Lastnik večjega lovišča na Gorenjskem me je povabil že ob koncu poletja naj ga obiščem in poskusim tudi lovsko srečo.

Vabila sem bil zelo vesel, kajti le redko se nudi prilika, da se pri nas lahko poseti lovišče, ki je zares gojeno in kjer ne gre toliko za streljanje, marveč v prvi vrsti za opazovanje prirode. Tudi večja družba pravega lovca le moti. Najlepše je hoditi v družbi lovskega čuvaja, ki mora lovišče natančno poznati in vedeti, koliko je divjadi, kje se nahaja v tem, kje zopet v drugem dnevnem času ali drugačnem vremenu. Namen takega pohoda ni le opazovanje divjadi marveč vsega življenja v prirodi.

Odločil sem se, da se odzovem izrednemu vabilu takrat, ko se bodo ženili črni gamsi. Takrat pridejo iz skrivališč vsi samotarji, ki jih drugače skozi vse leto ne vidi niti lovski čuvaj. On sicer ve, kje so, toda pred oči mu pa le ne pridejo. Navadno životarijo v kakšnem gostem ruševju, kjer se pasejo na malih planicah, med gostim, skozi vse leto zelenim grmičevjem, ali pa samotarijo v kakšnem »mecesnovcu«, v skoraj nedostopnih, z mecesni in zakrivljenimi smrekami poraslih pečinah. Pasejo se po majhnih prodih, kamor se le težko prileze, a še preden more oko prodreti skozi lesovje, že se je skril samotar v kakšen »škrbén« ali zijavko.
V prav tistih dneh, ko je bilo ženitovanje po vrhovih in po prodih najbolj živahno, je bilo zelo neugodno za poset planin. Goste megle so ovile vrhove in obvarovale lahkomiselne snubce pred najboj nevarnim bitjem, pred človekom.

Sredi decembra pa je pobril čez vrhove veter, planine odgrnil in nagnal goste megle v dolino k ljudem. Takrat sem odšel iz meglene doline. Navadno nisem imel posebne sreče z vremenom, toda to pot ml je bilo nebo naklonjeno kakor še nikoli dosihdob. Megla se je pričela redčiti v višini 500 metrov. Nad 600 m pa je sijalo sonce tako prijetno, kakor v najlepših septembrskih
dnevih. Ko sva stopala z lovskim čuvajem počasi, korak za korakom, opazujoč vso okolico, so se vetrovi igrali in precej motili najin lovski pohod. Če sva se obrnila proti jugu je že potegnil sever in izdajal najino pot. Med tem, ko sva hotela pogledati v skalnato sotesko od vzhoda, nama je čez hrbet potegnil zahod. Dolgo ni bilo mogoče opaziti nobene divjadi, dasi je bil odjužen sneg, ki je ležal še v senčnih jarkih močno prehojen in je bilo na stotine odtiskov živalskih nožic, največ od gamsov in srnjadi.

Ker je hoja po snegu le nekoliko šumela, sva se ogibata takih krajev, in se pomikala v kopno višino. Sredi dopoldneva sva prišla v jarek, katerega sončna stran je bila kljub gostemu drevju popolnoma kopna in suha. Na kraju, kjer je bil gozd bolj redek, so sončni žarki prodrli celo v mravljišče in privabili njegove stanovalce iz globokih kleti prav na površino. Za vedno mi bo ostal v spominu ta šestnajsti december. Na dan ki ga štejem že k božiču, sem videl na mravljišču mravlje! S spremljevalcem sva sedla in zrla začudena redek prizor iz božičnih dni. Toda ta gozdna idila se je še izpopolnila. Tiho kakor duh je prilezla po pobočju živalca. Dobrih 20 korakov pod nama se je pojavil lanski gamsov mladič, ki mu pravijo Gorenjci »kozovc« ali »kozolec«. Niti najmanj ni slutil, da je v bližini ljudi. Z lovskim paznikom sva se stisnila vsa za eno široko deblo stoletne jelke. Iz žepa sem vzel daljnogled. Točno sem si ogledal živalco, ki je imela na glavici kakih 8 cm dolga, slabo zakrivljena roglja in je neprestano brodila pri tleh, kakor bi nekaj iskala. Čudil sem se, kako da hodi sama. Ugotovil sem po rogličih in po truplu, da je samičica. Kar pa je izstopil še drugi in kmalu nato tretji gamsič. Ta dva sta bila še za spoznanje manjša in sta imela komaj vidne rogliče. Bila sta letošnja kozlička in sicer nežna samičica in nekoliko bolj čokati samček. Med tem se je lanska sestrica približala deblu nizkoveje smreke in se pričela drgniti med drobnimi, skoraj do tal segajočimi vejami. Dočim je letošnja kozica legla na tla, komaj 15 korakov pred menoj, je kozliček šel k lanski sestrici in jel gristi konice vej. Šele čez dobrih pet minut na to se je za robom odkoder sta bila prišla mladiča, zopet nekaj zganilo. Pokazale so se konice rogljev in uhljev, ki so zopet izginile za nekaj trenutkov, dokler nazadnje le ni izstopila gamsova mamica, ki se je vedla prav tako brezskrbno, kakor mladiči. Bila sva pač s spremljevalcem v tako ugodnem vetru, da naju divjad ni mogla zavohati. Po velikosti trupla in po rogljih, je bilo soditi, da so to njeni prvi mladiči. Lani v svojem četrtem letu je povrgla enega mladiča, letos pa dva. Koza je nekaj pobirala s tal, toda ker na tleh posutih z iglami ni bilo niti trave sem se dolgo trudil, preden sem mogel ugotoviti, kar išče. Z daljnogledom na dobrih 15 korakov sem opazil, da pobira suh mah, neke vrste drevesni lišaj, ki se je držal drobnih, z drevja odpadlih vejic. Med zobki, ki so se tupatam zasvetili pod črnim smrčkom, sem opazil z daljnogledom tudi zeleno zelišče. Kasneje sem ugotovil, da je bila to zajčja deteljica.

Letošnja kozica je še vedno ležala, ko se je mati že nekoliko oddaljila in me ni mogla več opaziti. Takrat sem jel kimati mali živalici, toda ta se ni dosti zmenila zame, kljub izredno mali razdalji. Mislila si je bržčas: če se mati ne boji, se tudi meni ni treba! Seveda, če bi me bila stara videla, bi bila zabrlizgala in družbica bi bliskovito zbežala. Nazadnje, ko so odšli že vsi ostali družinski člani za rob, se je dvignila tudi kozica in odšla za njimi.
Iz jelovja in smrečja sva se podala tudi midva v goličavje, kjer sva kmalu opazila veliko čredo gamsov. Bilo jih je od daleč videti kakšnih 20 do 30. Nekaj se jih je paslo, nekaj ležalo vprav na kraju, kjer se je pričel sneg, drugi pa so stali po robovih. Preden sva te zalezovala, sva šla pogledat v jarek, kjer rad prebiva najmočnejši gams iz vse okolice in ki je bržčas »začaran«. Kakor mi je pravil lovec, so na tega rogljača izstrelili že mnogo nabojev, toda vsaka krogla se mu je še izognila.

Bržčas so dobili vsi lovci, ki so ga videli, lovsko mrzlico in to zaradi izredno močnih, široko razkrečenih rogljev. Meni seveda ni bila naklonjena sreča, da bi ga bil vsaj videl. Gotovo je ležal nekje skrit in še počival, pri tem pa prešteval neveste, zveste in nezveste, preteklih jesenskih dni.
Iz jarka sva nadaljevala pot po sončnem pobočju, proti grebenu, kjer se je sončila čreda. Nekaj časa sva lezla po skalnem jarku, nato zopet po dolgi suhi travi, kjer sem imel priliko odtrgati par cvetov modrega planinskega svišča, encijana. In to: sredi decembra! Sonce je grelo tako prijetno kakor sredi septembra, potila sva se ko sva lezla po strmi rebri. Ne vem ali je bila jesen ali že pozna pomlad, ali celo poletje. Zima, ali zgodnja pomlad gotovo ni bila, kljub temu, da je bilo na koledarju zapisano 16. december 1932.
Saj so v travi skakale in ščebetale kobilice!

Čez dobre pol ure sva bila pri čredi. Zalezla sva jo bila tako spretno, da so ležali, stali in se pasli pred nama najbližji na dobrih 200 m. Dolgo sva jih motrila, toda pri vsej čredi ni bilo enega primernega za odstrel. Bile so same koze z letošnjimi in lanskimi mladiči. Zanimivo je bilo, da so imele skoraj vse, kakšnih 15 koz, po enega lanskega in po dva letošnja mladiča. Med čredo se je precej šopiril neki triletni mladenič, kar pa, kakor je bilo videti, ni prav nič imponiralo ostali družbi. Obhodil je vso čredo, ščetinil precej dolgo dlako na hrbtu, zopet malo mulil travo, dokler ni odšel za rob, kamor se je počasi pomaknila vsa čreda.

Ko sva v drugič zalezla celo tropo, sta se pripodila od nekod s pobočja proti grebenu vendar dva srednjeletna kozla. Bržčas sta vzbujala še skomine za preteklimi dnevi ženitovanja, kar je postalo usodno za močnejšega.
Ko je v pečinah odjeknil strel in se razlegal v dolino, je bila na nogah vsa čreda. Med tem ko je zadeti opletal in zdrknil po kamnitem plazu so ostali gamsi dvigali uhlje. Koza vodnica, stara preizkušena voditeljica, ki je bila topot le premalo previdna, da je pripustila da sva se približata čredo na majhno razdaljo, je odskočila s stene pod grebenom in za njo se je že razvrstila vsa čreda. Ropot sproženega kamenja se je pomešal s truščem v plazu, kjer se je kotalil šestletni samec, ki se je bil le slučajno približal čredi. Roglji poznega ženina pa mi bodo, dokler bom le mogel gledati, vedno živo klicali v spomin tisti lepi decembrski dan, ko je bilo v planinah poletje v dolini pa je podajala roko mrzli zimi pusta dolgočasna, žalostna jesen.

Vl. K.
Jutro, 24. december 1932
 

eXTReMe Tracker