Polet.si - Davorin Tome: Skoraj ni slabše stvari, kakor je slaba novica ob slabem času. Slab čas se nanaša na zdajšnje gospodarske razmere v Sloveniji, ki vse bolj spominjajo na Titanik po trku z ledeno goro: kriza, kot je še ni bilo.
Slaba novica se nanaša na varovanje narave v zavarovanih območij, ki je vsaj delno vezano na gospodarsko moč države. Le slaba tolažba pri vsem je, da slabi rezultati na področju varovanja narave sploh niso novica. Da nam populacije prostoživečih vrst usihajo pred očmi, ni nič novega. Ob uspehih gospodarstva à la Titanik pa lahko v prihodnosti od varovanja pričakujemo še manj.
Po Zakonu o ohranjanju narave so zavarovana območja Slovenije tam, kjer je najpomembnejše, kar imamo od narave. Zato se zavarovana območja štejejo tudi za osnovni nacionalni instrument varovanja biotske pestrosti. Na evropski pravni ravni, ki zdaj že osem let zadeva tudi nas, so za ohranjanje biotske pestrosti ključna območja Natura 2000. Namen varovanja po obeh sistemih ni samo hvaljenje s presežki narave, ampak tudi trdna zaveza, da teh območij ne bomo spremenili v kup razvalin, ampak jih bomo ohranili vsaj takšna, kakršna so. A nič ne kaže, da bi nam to tudi uspevalo.
Vodimo le na papirju
Slovenija pri varovanju narave kvantitativno silovito napreduje. Od leta 1992 se je odstotek zavarovanih območij z osem odstotkov dvignil na okoli 13. Po nekaterih načrtih naj bi se do leta 2014 dvignil še za 10 odstotkov. Kar zadeva odstotek površine območij Nature 2000, ki je tudi vsebinsko in ne samo politično drugačen sistem, z veliko prednostjo vodimo pred preostalo Evropo. A to je le en vidik varovanja narave, ki lahko zavaja. Zaradi golega kopičenja odstotkov površin na papirju namreč ni bila pred izumrtjem rešena še nobena ogrožena vrsta. Zato je dobro pogledati tudi oceno kvalitativnega varovanja, ki govori, kako smo pri varovanju učinkoviti. Kako dobro in zavzeto ohranjamo svoje naravne presežke! Nekaj lahko izvemo že iz tega, kako smo na uresničevanje obvez pripravljeni sistemsko, torej brez naštevanja vrst, katerih stopnja ogroženost se je spremenila v zadnjem desetletju.
Varovanje naravne dediščine v zavarovanih območjih določa dokument, ki se imenuje načrt upravljanja. Ta med drugim določa cilje varovanja in postopke nadzora. Če ciljev ni, potem v resnici niti ne moremo vedeti, kaj in kako varovati. Če ni nadzora, nikoli ne vemo, ali naši napori dosegajo cilje, ali se jim vsaj približujejo, ali se jim celo oddaljujejo. Za večino naših zavarovanih območij načrti upravljanja zakonsko sploh niso predvideni!
V zvezi z zavarovanimi območji se pogosto govori o prednostih, ki jih lokalnemu prebivalstvu prinašajo v obliki novih razvojnih možnosti, tudi o duhovni sprostitvi in rekreaciji za vse državljane. Povsem nepripravljeni pa smo ob soočenju s še eno resnico. Učinkovito varovanje narave, še posebno ko gre za varovanje biodiverzitete, stane in ni poceni. Za ohranjanje narave v zavarovanih območjih razvite države vsako leto namenjajo na tisoče evrov za vsak kvadratni kilometer. Brez primerne finančne podpore je, po ugotovitvah strokovnjakov, vsak ukrep varovanja narave le zastor, s katerim zagrnemo pogled na razvaline.
V konfliktu z ekonomskimi interesi
Triglavski narodni park je naše edino zavarovano območje z najvišjo stopnjo varovanja. V predelih nad gozdno mejo svojo vlogo z vidika ogroženih rastlin in živali opravlja dobro, drugje, kot na primer na Pokljuki in v okolica Bohinja, se srečuje s težavami. Nad gozdno mejo imamo ljudje razmeroma malo ekonomskih interesov, zato tam večinoma tudi sicer ni velikih človekovih posegov, pred katerimi bi morali naravo zakonsko varovati.
Niže, kjer so gozdovi in kulturna krajina, varovanje narave neizprosno trči ob ekonomske interese lastnikov. Kompromisi, ki jih morajo ti sprejeti, da s svojim načinom gospodarjenja ne ogrozijo narave, pa niso zastonj in terjajo sistemske ukrepe na državni ravni. Ena možna rešitev je, da te ljudi izobrazimo in jim pomagamo pri drugačnem, do narave bolj prijaznem razvoju kmetije. Druga možnost je, da jim neposredno nadomestimo izpad sredstev zaradi kompromisa, tretja, da država vse območje enostavno odkupi in namensko vzdržuje za dobro narave. Katera koli od naštetih možnosti pomeni strošek, ki mu, roko na srce, sistem varovanja narave pri nas že pred krizo ni segel niti do kolen. Zato lahko najdemo pozitivne in razveseljive trende na kvalitativnem področju varovanja narave le tam, kjer ni konfliktov z ekonomskimi interesi. Razen že omenjenega visokogorja je to še nekaj drugih težko dostopnih in nedostopnih območij. Povsod drugod se razmere le slabšajo. Izjema so še tisti rezervati, ki jih s finančnimi vložki aktivno upravljajo samo za potrebe narave. Teh pa je manj kot odstotek zavarovane Slovenije.
Zato med gospodarsko krizo spoznanje, da učinkovito varovanje narave ni poceni, ne more biti drugega kot slaba novica ob slabem času, pa čeprav sploh ni novica!
Davorin Tome