Slovenski narod (1938): Iz pripovednega vrelca »zlate dobe« starih Pohorcev, ko so jih še strašili medvedi

Obmejna ozemlja imajo neko posebno privlačnost, za vsak narod neprecenljivo vrednost. Kulturne ploskve so to, kjer se ali bi se morale stikati vse niti narodnega hotenja v enotno manifestacijo skupne težnje do življenja in napredka. Na obmejnih tleh modernih držav prihajajo življenjske sile ljudske tvornosti najbolj do veljave, v neposredni bližini s sosednimi deželami mora vsak narod tudi na zunaj obeležiti veličino in moč svoje sposobnosti. Vtisi, ki jih prejme popotnik ob vstopu v državo, občudovanje, ki ga ponese s seboj ob povratku v domovino, prihaja na mejnem ozemlju vse bolj do veljave, in znanje lice zamenjanih pasov je največkrat odločujoče za sožitje sosednjih narodov.
Slovensko Podravje, utesnjeno v današnji obseg, od Dravograda do Središča, je bilo že od nekdaj torišče narodnostnih trenj. Po zemlji, kjer so se udomili naši davni predniki, je tujec iskal opore za svoje prodiranje na jug in skušal prikazati ta svet kot svojo davno last. Toda zemlja in ljudje v porečju naše Drave so dajali svoji okolici preočitno vnanje lice slovenstva, ki ga še tako spretno pero ni moglo zabrisati. Kakor pasoče se črede ovac raztresene vasice naših lepih Slovenskih goric, v trdem boju za vsakdanji kruh preizkušeni slovenski viničarji v Halozah so bili prav tako z ljubeznijo priklenjeni na svoj svet kakor premožnejši kmetje v poljedelskih naseljih plodnega Dravskega ali Ptujskega polja. Svojevrstno, lahko rečemo, vprav samoniklo je pa živel naš človek v

NAJPOMEMJBNEJŠI PRIRODNI ENOTI PODRAVJA — NA POHORJU

V ravni črti 50 km daleč se vleče rahlo zapognjeni, košati, še danes temnozeleni hrbet Pohorja (Pogorja) od Dravograda do Limbuša nad Mariborom. Drava, Meža, deroča Mislinja, šumeča Dravinja in širno Ptujsko polje so mu meja, katere breg meri blizu 143,5 km. Na najširšem mestu, bregu nad Falo in Dravinjsko dolino je pogorje 27 km široko, zaokroženi in obli vrhunci se spenjajo od 350 do 1548 metrov visoko. Prostrane ravnice, »planje« so pod vrhovi razložene sonca, številna sedla in prehodi vežejo ponekod strmi severni breg s položnejšim južnovzhodnim prisojnim pobočjem. Na severu kakor na jugu se je naselil naš človek v vaseh, katerih samotne kmetije žde marsikje tik pod vrhovi, ves ta lepi planinski svet pa režejo premnoge grape, ob deževju hudournih voda.
Izmed pritokov Drave s severnega pobočja Pohorja je posebno znamenita Lobnica po svojem »Šumiku«, lepem slapu, ki se razliva z 19 m visoke granitne skale z glasnim šumom v dolino. Slovite so blizu tod »Jelenova« in »Ravbarska peč«. V slednji se skriva pod velikanskimi skalami naravna jama, kamor so se zatekali vojaški begunci in roparji. Ustno izročilo pravi, da je bila zadnja poglavarica roparjev neka ženska, po imena Fela. Ko so nekoč šli roparji plenit v Št. Lovrenc, jim je zapovedala:
»Glejte, da se vrnete preden bo šentlovrenski bik (veliki zvon) zarjul, sicer bo po nas!«
Pravijo, da se roparji niso držali njenega svarila. Zvon je oznanil jutrnico, roparjev še ni bilo domov. Orožniki so jih v vasi zasačili in zaprli, poveljnica je pobegnila. Odtlej v jami ni bilo več rokomavhov.
Izmed vzhodnih potokov ima tudi Poljskava 26 m visok slap »Šum«. Številne pritoke izliva v Dravinjo, ob kateri so najrodovitnejša polja in najlepši travniki s sladko košenino. Levi pritok Dravinje Ima v svoji strugi pod slapom tri velike vdolbine, tako zvane deže. Domišljija pohorskih kmetov je vedela povedati, da se skriva v dežah povodnji mož. Ko so nekoč metali pastirji kamenje v skalne izdolbine, se je prikazal zelenec in zarohnel nanje:
»Kdo meče kamenje v vodo, da je izbil mojemu otroku žlico iz rok?«
Pastirji so bili prestrašeni, izgovarjali so se, da je pasoči se kozel sprožil grušč. Povodnji mož je srepo pogledal fante, skočil iz vode, pograbil kozla in izginil z njim v tolmunu.
Ob deroči Oplotnici so knezi Windischgraetzi postavili leta 1857 trinajst velikih žag, zgradili drčo in lepo vozno cesto, ki je stala nad 50000 gld. Osemsto do tisoč tristo drvarjev je spravljalo les iz mogočnih gozdov v dolino, »klavža« nad Lukanjo je ob povodnjih nosila les po vodi dalje.
Mislinja na zapadnem pobočju Pohorja zbira številne gorske potoke in v strmem padcu dere k izlivu.

TOD JE BILO PRED STO LETI NENAVADNO ŽIVAHNO

Velike črede govedi so prignali kmetje iz dolin na pašo po gorskih goličavah, v številnih drvarskih kočah so živeli pastirji ob koruznih žgancih in mleku. Velike množine lesa so šle leto za letom v doline. Kmetje so naložili drva na tako zvane »žlajfe«, jih zapeljali po strmih poteh v doline in nazaj grede prodali zadnji konec žlajfov za »pajkelc« tobaka ali »maselc« vina. Pohorski drvar »olcar« je preživel večji del leta v planinah in v tej »zlati dobi« zaslužil lepe denarce. Padalo je drevje po košatih pobočjih, neštevilne žage so pele ob šumečih potokih. Znamenite pohorske riže so dovajale les k sploviščem in ko še ni bilo koroške železnice, je 700 do 800 pohorskih šajk ali plitk pa 1100 do 1200 splavov lesa plulo po Dravi nizdol. Kakor dimnikarji črni vozniki so pokali z bičem ob svojih kripah z ogljem, s katerimi so zalagali plavže in velike fužine na podnožju pogorja. Cela vrsta steklarn je dajala zaslužka Pohorcem. Poleg gozdarstva je nudilo Pohorcem že od nekdaj kruh delo po kamnolomih.

ŽE STARI RIMLJANI SO POZNALI SLOVITI POHORSKI GRANIT

Iz pohorskega zrnjaka so postavili mnoge svoje spomenike in stavbe, v Vitanju, Konjicah, Slov. Bistrici, Hočah, Rušah in Slovenjgradcu so imeli Rimljani naselbine, ostanki njihovih spomenikov in vil so se našli celo visoko pod vrhovi, kjer so najbrž nadzirali delo po kamnolomih in letovali. Kako je poznal Pohorec od nekdaj svojo zemljo, priča zgodbica o nastanku Slovenske Kalvarije pri Mariboru. Ljudje so vedeti, da so mnogi vrhovi Pohorja iz granita, prijazni griček s cerkvico Matere Božje ob Dravi je prav tako iz granita. Pripovedka pravi, kako so v starih časih živeli bogati Mariborčani razkošno in razuzdano. Da bi mesto kaznoval, ga je Stvarnik prepustil hudiču. Vrag se je naglo podvizal iz pekla, se pognal na Pohorje in mu odkril cel vršac Med bliskom m gromom je vrag v strašni temni noči zadel granitni vrt na pleča in drvel proti Mariboru, da bi še pred polnočjo dospel tja in vrgel kamen nižje mesta v Dravo. Voda bi se tako zajezila in zalila mesto, neštevilno duš bi pograbil s seboj v pekel.
Vrag je prisopihal v dolino, pojemala mu že sapa in se je moral odpočiti. Ko je odložil mogočno skalo, je pristopila k njemu svetlo bela žena veličastne postave in ga pobarala, kaj nosi, kam je namenjen. Vrag se je prestrašil – spoznal je Mater Božjo. V mestnem zvoniku je udarila ura polnoči – hudičev trenutek je bil zamujen. Grdo je zaklel, se pobral v pekel – odlomljeni kos, vrh Pohorja, je obležal sredi polja. Glas o rešiteljici Mariji se je naglo raznesel po Mariboru. Hvaležnega srca so prebivalci na skali – sedanji Slovenski Kalvariji postavili Materi Božji cerkvico; v globoki rupi vrh Pohorja, kjer je hudič odtrgal vršac, pa leži še danes skrivnostno Črno ali Šentlovrenško jezero.
Plitva jezera vrh Pohorja so nastala na uleknjenih tleh, kjer voda ni našla v nepropustnih tleh odtoka. Na dnu se je nabrala, šota in ker je črna, se vidijo ljudem jezerca zelo globoka.
Ljudski glas ve povedati, kako sta v črnem jezeru na Planinki utonila dva vola v telegah. O volih ni bilo ne duha ne sluha, jarm je pa prišel čez nekaj časa v Bučarjevem studencu ob gornji Dravinji na dan.
Pripovedka pravi, da biva v jezerih povodnji mož. Če vržeš kamen v vodo, naredi zelenec burjo. Ako po jezerih poka, je drugi dan gotovo dež. Pravijo, da je bilo Ribniško jezero prej na vrhu gore Sv. Urše. Ko so postavni zgoraj cerkev, je zvon pregnal jezernika, ki je zavlekel jezero na Veliko Kopo. Ker je segel glas zvona tudi sem, je vodomec zagrabil drugič jezero ter ga potegnil tja, kjer je še danes.

O NASTANKU SKRIVNOSTNEGA ČRNEGA JEZERA NA PLANINKI

je ostala Pohorcem naslednja pripovedka iz davnih dni:
Sredi temnih gozdov na Planinki je imela bogata vdova Jera Hudovolna svoj grad. Vsenaokrog je bilo v cvetju in zelenju, na veliko radost zale hčerke, prelepe Rozalke. V ubožni hišici nedaleč proč je bivala siromašna mati s hčerko Milico in sinom Ivanom. Ko je prišel Turek v deželo, se je moral Ivan posloviti od doma in Rozalke, s katero se je proti volji bogate Jere rad sestajal. Po junaških bojih s Turki se je Ivan vračal na Pohorje. Pred domom ošabne Jere je slišal, kako se vdova huduje na tujca v zeleni obleki, z debelo glavo, klobukom s širokimi krajci, zelenih las, razmršene brade in groznega pogleda. Bil je povodnji mož, ki je prosil vdovo košček kruha. Jera ga je nagnala, češ da raje da kruh žabam kakor beračem. Tujec – povodnji mož je odšel, prisegel pa je maščevanje. Na poti proti koči je ustavil Ivana in mu dejal, če hoče kaj zaslužiti, naj pride na praznik Marije z voli k jezeru ob viru Mislinje.
»Imam zate vožnjo, ki bo vam beračem pomagala!« je še pristavil in izginil.
Doma je našel Ivan na smrt bolno mater. Po nekaj dnevih je zbolel še sam, svetel žarek je bil, ko ga je dvakrat skrivaj obiskala Rozalka. Na rojstni dan Matere Božje se je spomnil dane obljube, čeprav še bolan je šel z voli k jezeru. Tam ga je čakal zelenec, zbil iz hlodov voz, naložil nanj kotel in velel pognati v hrib. Le s težavo je šlo dalje, povodnji mož se je sam uprl v vozilo. Tik pod vrhom so voli omagali, zelenec je kričal. Ivan je zgrabil vole za roge, pa so mu ti ostati v rokah.
»Nič ne de, le shrani jih doma pod »bridko martro«, to bodo prav prišli!« je dejal kosmatinec. Dosegla sta vrh in Ivan je odšel k domu, ne da bi se smel ozreti.
Nastala je strašna noč, grom je stresal zemljo, ploha za ploho je udarjala ob streho, ko je Ivan preplašen prispel v kočo. Skoro so v ognjenem žaru zablesteli vrhovi, pogorela je domačija bogate Jere. Izginilo je bivališče na Planinki, na njega mesta se je pojavilo črno jezero s tolikimi zatoki, kolikor oken je imelo stanovanje vdove. Maščevalni zelenec je ugrabil tudi Jero, hlapci so se z Rozalko zatekli na Ivanov dom. Ko je nova krušna mati Rozalke hotela vreči volovske roge na ogenj, so se usuli iz njih svetli cekini. Vsa družina si je postavila nov dom v toplejši dolini,
Ivan in Rozalka sta se vzela in zagospodarila srečno. Črno jezero na Planinki se še vedno blešči, mrzlo je in samotno, v njem ne plava ne riba, pri njem ne poje ptica, v samotni vodi biva povodnji mož, prikupiš se mu, če vržeš vanj kos kruha, gorje pa, če mu skališ vodo. Maščuje se in ti pošlje strelo, povodenj in točo ...
Da bi Dravo čim više k Dravogradu usposobili za splave, so že leta 1818 izstrelili in iztrebili na najnevarnejših mestih nad 15.000 kubičnih metrov kamenja. Pod pohorskim vznožjem je bilo v Dravi več nasipin, plitvih otočičev, ki jih je reka ob vsaki povodnji preplavila. Edini Felberjev otok pod Kamnico v izmeri 11 ha je ostal na suhem. Bujna ljudska domišljija je ohranila staro

ZGODBICO O FELBERJEVEM, DANAŠNJEM MARIBORSKEM OTOKU,

kjer slovi sedaj lepo kopališče obdravske prestolnice:
Na otoku je bilo nekdaj silno mnogo kač, ki so imele svojo kraljico. Kraljičina kronica se je svetila v prekrasnih dragih kamnih. Lepa hčerka limbuškega graščaka bi rada imela kronico zase in ko jo je nekoč poprosil mlad vitez za roko, mu je krasotica dejala:
»Tvoja bom, če si dosti pogumen, da vzameš kači, kraljici na Felberjevem otoku, dragoceno kronico in jo prineseš meni.«
Pogumni vitez je takoj opasal meč in odrinil k Dravi. Srečno je preplaval deročo vodo in na sončni trati je našel kraljico – kačo, ki je spala. Kronica je ležala poleg nje. Vitez je vzel meč, ga zavihtel in odsekal kači glavo. Vzel je krono in hitel z njo k bregu. Toda – o groza! Na pobrežju ga je čakalo vse živo kač, ki so stezale proti njemu dolge vratove ter glasno sikale. Da bi jim utekel, je vitez skočil v Dravo in hotel splavati na drugo stran. Toda kače so ga dohitele, se mu ovile okrog telesa in ga potegnile na dno, kjer je utonil. V limbuškem gradu je zavladala velika žalost, ko so zvedeli o tragični usodi mladega viteza ...
Zeleno Pohorje je bilo v preteklosti večkrat deležno

NENAVADNIH UJM IN VREMENSKIH POJAVOV

Siloviti vrtinci so v letu 1303 do 1307 napravili po pogorju neizmerno škode. Leta 1315 se je večkrat utrgal oblak, naslednje leto so strašne povodnji razdejale obdelane doline v podnožju. Pomladi 1333. je nastopil tak mraz, da je več živine in nekaj ljudi zmrznilo. Leta 1342 je snežilo do srede maja, poleti so se vrstile povodnji in orkani. Leta 1347 ni dozorelo zaradi mrzlega poletja ne grozdje ne sadje, izredno slabe letine so sledile v letu 1385, 1560, 1764, 1765, 1766 in 1781. Leta 1740 je ležal še ves maj sneg na Pohorju, ki se drugače že zgodaj iznebi bele kape. Vode so bile pod ledom, od 9. oktobra do pomladi se zemlja ni otajala, trgatve sploh ni bilo. Leta 1791 je bilo pomladi tako mrzlo, da so 7. maja kurili po hišah. Leta 1802 je 16. junija zbila toča v okolici Maribora in Ruš vse do zadnje bilke k tlem. Dne 15. julija 1803 je Drava narasla kakor še nikdar prej. Trikrat spet je pustošila toča leta 1845 po Mariboru, 26. junija 1900 se je pa utrgal nad Vitanjem oblak in strašna povodenj Hudinje in Jesenice je povzročila številne usade, razdrla mostove, mline in žage ter odnesla velike množine lesa.
Pred sto leti so strašili po Pohorju še volkovi, medvedje in druge zveri, ki so danes že izginile. Stari Pohorci so vedeli marsikaj povedati

O DOŽIVETJIH Z MEDVEDOM KOSMATINCEM

Kocasti mrmrač je zahajal poleti na njive smukat oves, ubijal je pa tudi živino. Prišedši na ovseno njivo se je medved vsedel, smukal zrnje s klasja in drsal po zadnjici nizdol. Ko je prišel do kraja, se je skobacal znova na vrh ter ponavljal to in tlačil žito toliko časa, da se je nasitil. Prebrisan pohorski kmet je nekoč skril na kraj strme njive dvokolico, jo prekril s slamo in narahlo privezal h koncu. Kosmatinec je prišel, zlezel nič hudega sluteč na voziček, vez se je utrgala in medved je zdrvel na dvokolici v globok prepad.
Pohorski lovec je bil nekoč priča, kako sta se dajala medved in merjasec. Neresec je bil zarit v blato in listje ter se z repom otepal muh. Pritacal je medved in ščegetal merjasca. Vselej kadar se je prašič pognal jezen za njim, se je medved umaknil na debelo bukev. Pri tem je stopical po suhih gobah na deblu kakor po stopnicah. Ko se je to večkrat primerilo, je lovec skrivaj podrezal na deblu in medved je, bežeč spet pred nerescem, telebnil na tla. Divji prašič ga je obdelaval s čekani. Medved jo je strašno skupil.
Takšno je bilo Pohorje v preteklosti. Slej ko prej biva na njem zdrav, nadvse pošten slovenski rod, ki je kljub nezaupljivosti do dolincev vendarle gostoljuben. Tujski promet se je na pohorskih slemenih zadnje čase tudi pozimi zelo razvil, stari ljudje se pa z grenkobo v srcu spominjajo časov, ko je bilo prilik za zaslužek krog in krog pogorja še vse več kakor danes. Pohorec le nerad zapusti rodni svet; kako težak je njegov kruh, pričajo mezdna gibanja minulih dni v velikih kamnolomih pri Ribnici na Pohorju, ostali so pa Pohorju še zmerom zvesti temno zeleni gozdovi, ki človeku, naj se bliža pogorju od koder koli, tako prijazno božajo oko. V njihovi senci, v umnejšem sadjarstvu, vinogradništvu, poljedelstvu in živinoreji, v neposredni industrijski okolici bodo mlajši pohorski rodovi učakali še lepše čase, čeprav bodo izmed mnogih starih navad izginile terice iz pohorske vasi, zašli zadnji kolovrati med ropotijo v podstrešja.

Slovenski narod, št. 214, sobota, 24. september 1938, stran 3;