Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prvič v Kocbekovem kraljestvu

Nova doba (1930), Podlistek (7) - Skobé: ... Kakšne misli ima potnik, kadar gre na goro? Tako se je glasil naslov slovenske naloge, ki nam jo je dal gimnazijcem nekoč učen profesor.

Škoda, da nisem imel takrat današnjih turističnih izkušenj za sabo. Ali bi bil mož vesel moje naloge! S kakšnim navdušenjem bi mi bil zapisal »popolnoma nezadostno» v zvezek. Tako, kakor je bil osrečil sošolca Kuniberta, nadebudnega sina obubožanega grofa von Affenberga, ki je stvar opravil z enim samim lapidarnim stavkom : »Turist ima samo eno misel, da bi
čim preje prilezel na vrh.«
Veliko resnico je povedal brihtni mladenič. Nemara je bil že sam plezal po gorskih grebenih in si iskal v prelepem planinskem svetu utehe za svoje zaslužene in nezaslužene »cveke«.

V potu svojega obraza sem s klecavimi kraki prikobacal do prvega snežišča in zagledal v sivkastem meglenem plašču tovariša, ki sta kakor dva duhova iz Šekspirove drame pošastno klatila z rokami po zraku.
»Wollen Sie ein Schneebad nehmen ? Das ist großartig!« mi je prigovarjal Hamburžan. Bil je gol do pasu. V vsaki roki je držal sneženo kepo.
»Človek se pa res vedno česa nauči,« se je smejal Kocbek. »Vse sorte ljudi sem že spremljal na Ojstrico: resne, šaljive, pametne, trapaste, takega kot je ta, pa še nisem iztaknil. V zadregi sem, kako bi ga opredelil.«
»Versuchen Sie mal,« je zopet sitnaril iznajdljivi Nemec.
»Kaj sem hotel samo, da boš dal mir,« sem vzkliknil in potegnil srajco z života. Takoj sem si nadrgnil s snegom kožo, da se je pordečila kakor škrlat.
Ta čas sta jo pa onadva že zopet odkurila dalje.
Priznati moram, da me je »snežena kopel« čudovito poživila in osvežila. Iz udov je zbežala utrujenost. Zaspane oči so se vzdramile. Nov, prerojen človek se je z lahkim, prožnim korakom spenjal v višavo. Vso hvalo in čast ti, čudak iz Hamburga! — Če mi le ne bo prinesla ta kopel pljučnice ali kakega drugega vnetja ...

Pod vrhom smo se srečali.
»Kaj? Vidva se že vračata?«
»Kakopak! Saj ni razgleda! Meglo tudi lahko spodaj občudujem,« se je smejal poredni Kocbek.
»Vidiš to bi bil lahko že v koči povedal! Ker sem pa tako po ovčje neumno lazil za vama in brez koristi trgal podplate, hočem sedaj imeti razgled. Ne pojdem od tod, dokler se ne razprši ta vražja megla!«
»Prav! Ampak dolgo boš čakal.«
Sedel sem na trda kamnita tla in vzel iz nahrbtnika kos prekajene slanine in kruha. Vedno tišje so odmevali koraki. Komaj sem še razločil posamezne glasove zgovornega tovarnarja in njegovega spremljevalca.
Kakor da je zasopel v brezdnu skrit Gigant, je zapihalo iz meglenega morja pod mano. V čudni tesnobi se mi je skrčilo srce. Tam spodaj preži smrt. En sam neroden korak — pa boš kosil in večerjal na onem svetu ! Kocbek ima prav! Je res bolje, da ne vidim prepadov. Da jih ne zakriva plašnim očem siva zavesa, bi nemara tudi tako nečastno lezel po vseh štirih kakor je lani odhajal z vrha Štefan Rantež — bodoči kralj nafte.
Kakor da je kdo pljunil iz oblakov, mi je padla na roko debela kaplja in še ena. Tedaj me je pa minila potrpežljivost in volja, da bi še čakal na razgled. Napravil sem figo in zamahnil z njo na vse štiri strani sveta. Pograbil sem prazni nahrbtnik in palico in se spustil nizdol.
Z veliko naglico me je gnal v globel strah pred nebeško škropilnico. Težko bi prenašal mokroto, še težje zasmeh veselih planincev v koči, ki bi s peklensko naslado uživali ob pogledu na moje »veliko perilo«.
Kakor mlad kozorog sem skakal po skalovju, dokler nisem imel vseh najhujših strmin za sabo. Šele pri zadnjem ovinku sem obstal, da bi si obrisal hudournik potu, ki mi je drvel po vročih licih.
»Ta le ovinek bi se pa dal z lahkoto prerezati,« sem pomislil. »Čemu bi tratil dragoceni čas na markirani in tako nerodno izpeljani poti ?«

(Dalje)

Skobé
Nova doba, 9. september 1930
 

dLib.si


Arhiv objav Nova Doba

Skobé = Korban Josip

Korban Josip, mladinski pisatelj, r. 7. maja 1883 v Št. Vidu pri Stični. Dovršil je tri gimn. razr. v Kranju in učiteljišče v Lj. (1902), nato učiteljeval v Žetalah, Ljubnem in od 1907 v Gornjem gradu, kjer je šolski upravitelj. Priobčeval je črtice predvsem humorističnega značaja v Zvončku (1902), DP (1904–41), Kmečkem koledarju (1913, 1914) i. dr.; za Šolski oder je prispeval s trodejanko za mladino Povodni mož (1923), v knjižni obliki je izdal: Vitomilova železnica (1923), Iz mojih temnih dni (1926), Živa voda. Pravljična enodejanka s petjem (1928), Koča v Globeli (1929), Mihčev Mihec (1929), Prvič v Kocbekovem kraljestvu (1930).

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti