Polet – Željko Kozinc: Gora Oljka, lepo oblikovani hrib, sijajno razgledišče čez Savinjsko dolino
Delo, četrtek, 22. februarja 2007
Na svoji zemlji
Namig za izlet. Gora Oljka: lepo oblikovani hrib, sijajno razgledišče čez Savinjsko dolino.
Lepa v soncu in luni
Na severnem obrobju Savinjske doline se dviga mogočen obli hrib, s katerega se razkazuje – bodisi obsijana s soncem bodisi osvetljena z močnimi žarnicami – dvostolpna cerkev, ki je videti vse kaj več kot številne skromne podružnice, čepeče na okoliških vrheh. Posebno je opazna s štajerske avtoceste. Mogočno svetišče, ki se s hribom vred imenuje Gora Oljka, je vsajeno v vizualni spomin številnih avtomobilistov, ki drvijo po dolini. Tisti, ki bi radi o njej izvedeli kaj več, po umetnostnozgodovinskih priročnikih zaman iščejo kakšno branje. Oljka pač ni ustrezala strogi strokovni selektivnosti pri določanju umetniške oziroma spomeniške vrednosti. Zato utegne izletnik, ki se pripelje na goro ali pa ki prisopiha nanjo, imeti negotov, a Oljki krivičen občutek, da ima pred seboj nekakšnega cerkvenega grdavša. Morda se velike in gladke ploskve res upirajo človekovemu občutku za proporce, ker je cerkev pač posajena sredi gozdov, pa še na vrhu hriba, in jo je s pogledom nemogoče zajeti scela, s primerne oddaljenosti. Pročelje je visoko 21 metrov, zvonik pa 38. Od daleč se te mere skladajo s hribovito pokrajino, od blizu pa jemljejo gori njeno obsežnost in gospodovalno lego v Ložniškem gričevju. To gospodovalnost so v 13. stoletju začutili vitezi križniki, zato so na gori postavili visok križ.
Cerkev, posvečena sv. Križu, je bila zgrajena v razmahu romanj na Slovenskem sredi 18. stoletja, na živi skali. Baročni slog ji je namenil tloris deteljice. Že ob gradnji so se k cerkvi, k Božjemu grobu pod gradbiščem in bodočo glavno ladjo, vile kolone romarjev. Grob je na ogled še zdaj. Komaj pa je bila glavna velika cerkev dograjena, so pod cesarjem Jožefom II. božjo pot že prepovedali. Opremo so razprodali, razen zvonov, ki jih okoličani niso hoteli dati. Gora, ki je dobila ime Oljka po sliki Fortunata Berganta v glavnem oltarju – na njej Jezus na Oljčni gori ob Jeruzalemu prestaja smrtni strah pred križanjem – se jim je srčno priljubila. Leta 1837 pa je strela zanetila tako hud požar, da so se zvonovi stopili. Možje in žene s Polzele, iz Šempetra in celo Žalca so opeko za novo gradnjo znosili na goro v koših in jerbasih. Bog ognja, pa ne gromovnik Perun, pa je imel s krščansko cerkvijo še en račun. Leta 1932 se je romarjem zgodila nesreča; tako vneto so kurili kres, da so zraven zažgali še cerkev. Pri popravilu ljudstvo spet ni skoparilo s sredstvi in pridnostjo.
Nazadnje je bila stavba obnovljena leta 1998. Nova pozlata najlepše krasi zlasti glavni oltar in izrezljane figure Kristusa pa tudi apostole, ki v naravni velikosti sedijo okrog mize, v kateri je tabernakelj. Z živimi kretnjami izpovedujejo svoje občutke ob zadnji večerji. To umetniško rezbarsko delo Ferdinanda Galla je ostalo še od prvotne opreme. Zdi se, da noče biti vzvišeno v običajnem oltarnem okolju, ampak da neposredno nagovarja gledalca, kakor v gledališču.
Zunaj, okrog cerkve, pa teater vsakdanjega življenja ponuja predstavo, ki nikoli ne skrepeni v pobožnih gestah. Planinci si brišejo pot in hlepijo po pivu. Doli iz doline pobliskujejo šipe avtomobilov. Od Kamniško-Savinjskih Alp se sliši pogrmevanje. Mali izletnik tipa visoke strelovode. Zakaj se tresejo, ati? Oče mu odgovori, ko odvrže cigaretni ogorek: Ker je cerkev izpostavljena. Vznemirjeni otrok nič ne razume oziroma več čuti kot razume.
Gora Oljka je velik kraški osamelec in je kot taka zelo razgledna. Posebno imenitni so razgledi na jug na Posavsko hribovje, med drugim na Kum in Mrzlico, na zahod na Menino, Golte, Smrekovec in Raduho, proti severu pa na Peco, Uršljo goro, Pohorje in Paški Kozjak. Na Polzelo se ne vidi, čeprav je Gora hišna gora Polzeljanov. Znan je njihov »lunohod«. Ob lepem vremenu in ob polni luni se včasih zberejo pred bifejem društva upokojencev in jo mahnejo mimo domačije Jug na Goro Oljko, z vrha pa se po drugi smeri, mimo Kolškove in Bajhtove domačije, vrnejo domov, nekateri primerno lunjeni.
Blagor jim.
Besedilo in foto Željko Kozinc