Večer, 21.02.07, Gore: Manj znane planinske poti in vrhovi
Večer, sreda, 21. januarja 2007
Gore
Divjina na pragu morja
Iz doline Glinščice je le nekaj korakov od morja, brez tehnološko nasičene civilizacije. Tu je svet divji, razdrapan, skalnat, previsen, kot se nam prikaže poleti sredi našega ljubega alpskega sveta
Najprej do Kozine po avtocesti, potem pa čez mejni prehod Krvavi potok v Italijo in še skozi vas Pesek, potem pa na prvem odcepu levo in skozi borov gozd navzdol in previdno čez cesto, ki vodi v obmejno vas Drago do vasi Jezero (San Lorenzo). Na začetku tega zaselka na robu doline, v katero smo namenjeni, najdem o manjš o cerkvico, ki jo prav zdaj obnavljajo, levo od nje pa uradno parkirišče, namenjeno izletnikom. In prav sem se bom o vrnili, a po drugi poti. Tu si oprtam o nahrbtnike z malico in najpametneje bo, če tisti dan ne bo niti sobota ali nedelja ali kakšen praznik, ampak čisto navaden delovni dan, saj je bližnji Trst le nekaj kilometrov proč. Sredi tedna je dolina skorajda prazna, če odmislimo nekaj tekačev in kolesarjev. Ko imamo nahrbtnike na ramenih in palice v rokah, se podamo po cesti navzdol skozi vas, potem pa ob prvem imenitnem razgledišču na levi opazimo markacije s št. 1 (Via Alpina) levo navzdol. Z našo planinsko karto Slovenska Istra, Čičarija, Brkini, Kras - 1:50.000 si ne boste prida pomagali, pač pa se morate zanesti na svoj občutek orientacije, saj je pobočje, v katerega se spuščamo, prepredeno s potkami in cestami in le nekaj malega je vrisano v to karto.
Zato si zapomnimo naš prvi cilj, to je vas Boljunec (Bagnoli), do katere sicer iz Jezera, kjer smo pustili avto, vodi cesta. Toda do zadnjih hiš Boljunca že v sami soteski Glinščice vodi navzdol planinska pot, ki preči tudi cesto do zaselka Hrvati, da se tik pred njim spet spustimo navzdol do vasi Boršt, tu pa levo, in potem bomo pri zadnjih hišah ugledali stezo desno, nekaj nižje dol pa levo, po kateri se bomo spustili prav do rečice Glinščice pa čez mostiček na desno stran doline, kjer bomo ob zadnjih hišah našli parkirišče, od koder se večina obiskovalcev podaja v to divjino. Zdaj smo v bistvu na začetku te skrivnostno lepe in divje doline istoim enske rečice. Desno bomo opazili ostanke rimskega vodovoda, vsaj tako piše, steza pa vodi sprva ob rečici, nad katero se dvigajo osameli skalni stolpiči in stene. Pot se polagoma vzpenja in rečica ostaja bolj spodaj. Nekako na sredi tega dela doline, ki ga bomo prehodili do vasice Botač, tiči desno zgoraj v skalah cerkvica sv. Marije, do katere se mimogrede lahko povzpnemo, čeprav se bomo potem na drugi strani morali spustiti nazaj na našo stezo. Od tod gremo vse bliže sklani pregradi, prek katere pada slap Glinščice, kakšnih dvajset metrov globoko v tankem curku. Če je pot do te pregrade vodila skozi malodane povsem golo krajino skal, peska, melišč, zdaj pridem o v predel, ki je gosto obrasel z bornimi hrasti in bori. Tu se steza zravna in vodi do bližnjega zaselka Botač le bolj navzdol. Pred vasjo steza vodi levo prek brvi na levi breg Glinščice, zgoraj tik pred vasjo pa pridemo do table, koder desno vsako leto hodijo čez mejo po Poti prijateljstva gor na grad Socerb in nazaj po t. i. odprti meji. Pri zadnji hiši je gostišče, mi pa bomo že pred to hišo zavili levo in precej strmo v breg, kjer se bomo že kmalu zgoraj začeli ozirati levo in navzdol po dolini, saj steza vodi nad slikovitim skalovjem.
Lepo je, a za fotografiranje je zgoraj še lepše in bolj divje. Zdaj se moramo dvigniti na višino okoli 400 metrov na skalnat, prepaden kraški rob, čigar vrh ima natanko 442 m. Nekako na sredi strmine pridemo na cesto, kjer zavijemo desno in skozi dva tunela, nato pa spet levo po označeni poti na slikovit kraški rob, s katerega se potem razgledujemo po slikoviti dolini spodaj, tudi po Trstu in morju. Vse je na dosegu rok: divjina in odvratna civilizacija z naftnimi rezervoarji pri Žavljah, kjer kanijo Italijani zgraditi še plinski terminal. Po tem robu z res čudovitimi razgledi gremo polagoma med posameznimi bori nazaj po stezi, ki nas pripelje prav do avta. Če prej nismo utegnili, zdaj sedemo v suho travo nad prepadnimi pečinami in prigriznemo. Če ne boste preveč tavali iz Jezera navzdol na začetek doline Glinščice, boste za to krožno pot porabili okoli štiri ure; in ker se dnevi daljšajo, nam sploh ni treba hiteti.
Jože Praprotnik