Poglavitna dejavnost je bila usmerjena v organizacijo in pomoč reprezentančnim himalajskim odpravam
Poglavitna dejavnost KOTG je bila usmerjena v organizacijo in pomoč reprezentančnim himalajskim odpravam ter odpravi (taboru) za perspektivne alpiniste. Zanje je KOTG porabila večino sredstev, ki jih namensko daje Fundacija za šport (FŠ). Ker iz sredstev FŠ nobena akcija ne sme biti pokrita več kot 50 %, se za preostanek namenijo prispevki sponzorjev, samoprispevki samih udeležencev, ostanek prihodka od planinskega koledarja ter KA za tiste vrhunske alpiniste, katerih načrte krije tudi Ministrstvo za šolstvo in šport.
1. Janak (Nepal)
V okviru dolenjske odprave na Patibaro (7123m) sta Andrej Štremfelj (vodja celotne odprave) in Rok Zalokar opravila prvi vzpon na Janak Čuli (7070 m), in sicer v čistem alpskem stilu po juhozahodnem stebru. Vrh sta po dvodnevnem plezanju dosegla 6. maja 2006 in naslednje jutro srečno pristala v vznožju. Tako sta uresničila nekajletni načrt. Ostali del odprave je pod glavnim vrhom Patibare odnehal, dosegli so le vzhodni vrh (Sfinx, 6852 m): 28.4. Roman Mihalič, 29.4. Andrej Štremfelj in Rok Zalokar. Ker je bil njun glavni cilj Janak, sta se odrekla vzponu na glavni vrh. Vsekakor dolg za prihodnost, skupaj s severno steno iste gore in drugimi vrhovi, ki z nepalske strani še niso bili doseženi, temveč le iz Sikima.
Čomolhari (Tibet)
Odmaknjeni 7326 metrov visoki vrh na meji med Tibetom (Kitajska) in Butanom je bil doslej štirikrat dosežen, vedno v območju nezahtevnega južnega grebena, severna stran, posebno ostri severozahodni raz, pa je bila več ali manj »sanjski« cilj; ne samo zaradi tehničnih težav, pač pa tudi zaradi občutljivega mejnega področja. Dobro poznanstvo KOTG z oblastmi v Tibetu je brez dvoma pripomoglo, da je odprava Marka Prezlja hitro dobila dovoljenje, in to celo za običajno ceno. Za pristop si je izbrala letalo do Pekinga in pravkar zgrajeno železnico Peking – Lasa, medtem ko je oprema pripotovala po klasični trasi iz Katmanduja. Večina dostopa je šla po cesti, do baze so potem z jaki potrebovali le dve uri.
Za aklimatizacijo so preplezali tri vrhove okrog 5700 m ter 4. oktobra 2006 opravili prvi vzpon na Jangmo Gopša (vzhodni vrh, 6706 m).
Vsi, razen zdravnika dr. Damijana Meška, so 12. oktobra zapustili bazo in postavili šotore pod steno.
Rok Blagus, Tine Cuder, Matej Kladnik in Samo Krmelj so vstopili v Severni ozebnik ter po dveh dneh plezanja po njem in po vzhodnem grebenu 14. oktobra 2006 dosegli vrh Čomolharija, naslednji dan pa sestopili v bazo.
Drugo prvenstveno smer – Severzahodni raz - pa sta od 12. – 16. oktobra 2006 preplezala Marko Prezelj in Boris Lorenčič. Raz ju je pripeljal natanko na vrh. Po vetrovnem razu sta se nato dva dni spuščala in bazo dosegla 17. oktobra.
»Odprava je v celoti uspela po organizacijski, logistični, alpinistični in človeški plati«, je ob koncu zapisal Marko Prezelj.
Lobuče-Nireka (tabor za perspektivne alpiniste, Nepal)
Prvotno predvideni tabor, ki ga Indijci že tradicionalno organizirajo v imenu UIAA (tokrat na Trisul, 7120 m), je zaradi nerazumljivo toge birokracije indijskega MNZ tik pred zdajci odpadel, nakar smo zelo na hitro dobili dovoljenje za dva šesttisočaka v Nepalu (Lobuče-vzhod 6119 m in Nireka – 6169 m). Tudi moštvo se je skrčilo nazadnje na tri (Miha Bogataj, Nastja Davidova in Peter Jeromel). Po aklimatizaciji na Kala Patarju (5545 m), so se utaborili pod vrhovi med ledenikoma Kumbu in Ngozumpa. Zaradi bolezni Jeromel ni dosegel nobenega vrha, Davidova in Bogataj sta dosegla Lobuče-vzhod 30. septembra 2006, Miha Bogataj sam pa Nireko 5. oktobra 2006. Sprememba tabora niti ni bila slaba, saj je zahtevala hitro ukrepanje in bolj samostojno odločanje.
Šola Nepal
Že četrtstoletno sodelovanje PZS in NMA se je tudi tokrat izkazalo v vzorno organiziranem tečaju za 37 udeležencev (Nepalci – med njimi 3 dekleta, 2 Tajca in Pakistanka). Trajal je od 15.8. do 25.9.2006. Ob osmih nepalskih inštruktorjih so delali štirje naši: vodja Matjaž Šerkezi, Franc Oderlap in Rafael Kolbl (SV) ter zdravnik dr. Rok Maček. Tečaj vodijo Nepalci (vsi so končali tečaj v francoski ENSA), naši pa skrbe za tehnično korektnost in podporo avtoriteti nepalskih inštruktorjev. Udeležba inštruktorja SV je ključna, saj le takrat dobimo večji del potrebnih sredstev z državne strani. Za preostanek smo naprosili nekaj sponzorjev, medtem ko država nasploh še ni našla poti za sofinanciranje.
Od preostalih akcij je KOTG primerno podprla še:
Čo Oju
Odprava je alpsko preplezala novo (tretjo) – Slovensko smer v jugozahodni steni. Pavle Kozjek je v enem dnevu preplezal steno, dosegel 8201 m visoki vrh (3.10.2006) in se naslednji dan vrnil v bazo. To je bil prvi prvenstveni vzpon v enem dnevu na osemtisočak. Isti dan so steno preplezali še Uroš Samec in Aljaž Tratnik ter Emil Tratnik in Marjan Kovač, vrh pa so dosegli 4. 10. 2006.
Trango (Karakorum, Pakistan)
V teh izjemno lepih navpičnih stolpih nad 6000 m so delovale kar tri odprave. Najizrazitejša je bila čisto ženska naveza (Tina Di Batista, Sandra Voglar in Tanja Grmovšek), ki je opravila prvi ženski vzpon po smeri Eternal flame na Trango Nameless, ter odprava Mladi in Pakistan (Aleš in Nejc Česen ter Matevž Kunšič in Matjaž Jeran) z vzponom po slovenski smeri v istem stolpu. Vse tri odprave je KOTG podprla s plačilom karga.
Ostalo
Mednarodni gorski muzej v Nepalu bi si zaslužil nekaj nove opreme z naše strani in morda tudi kak material za modernejše medije. Žal te vrste financ nismo uspeli pridobiti. Pri tej ustanovi smo bili zelo uspešni na samem začetku, zato bi bilo škoda to zanemariti. Muzeji niso bučni in hrupni, so pa trajni pričevalci himalajske zgodovine, kjer imamo Slovenci pomemben delež.
Obe najvišji svetovni priznanji za alpinizem sta dobila slovenska vzpona: SZ raz Čomolharija in solo prvenstveni vzpon na Čo Oju.
Tone Škarja
Načelnik KOTG