Vilko Mazi: Naše planinstvo ni šele od včeraj.
Njegova zgodovina sega daleč preko ustanovitve Slov. plan. društva (1893), preko »Piparjev« in »Triglavskih prijateljev«, preko Franceta Kadilnika in bratov Dežmanov, vse do tistega znamenitega dne, 25. avgusta 1778, ko je stopil na »snežnikov kranjskih siv´ga poglavarja« skromni bohinjski rudar Luka Korošec, »prvi, menda odkar svet stoji«, kakor je to jedrnato izpričal sam Baltazar Hacquet. Ta veliki dogodek je tem pomembnejši, ker so stali v tisti dobi še vsi visoko-gorski vrhovi Alp deviško nedotaknjeni in je šele osem let za Triglavom prišel na vrsto Mont Blanc kot drugi v časovnem zaporedju.
Dovolj vzroka bi torej imeli, da se s ponosom oziramo v našo planinsko preteklost, pa da bi si jo prizadevali tudi nadrobneje spoznati. Žal, da temu ni tako! — Leto za letom gredo mimo nas važni dogodki, kakor da se nas čisto nič ne tičejo. Navedel bom samo en tak primer, ne morda sto let nazaj, ampak iz naših dni, kot dovolj zgovorno pričo naše kar prehude pozabljivosti, da že ne rečem, neodpustljive malomarnosti:
Lansko pomlad (26. aprila) je poteklo dvajset let, kar smo pokopali očeta slovenskih planinskih zemljevidov in krožčastih planinskih markacij, staro, slehernemu odraslemu planincu znano dobričino, Alojzija Knafelca. Osmrtnica, ki mu jo je napisal tedanji urednik PV, dr. Jos. Tominšek, končuje z ganljivo izpovedjo: »Na vseh poteh planinstva ga bomo pogrešali in — srečavali«. Naša najvidnejša alpinistka izpred zadnje vojne, M. M. Debelakova, pa je v Kroniki Triglava za l. 1937 zabeležila: »Naj ne bo pozabljen ´ata Knafelc´. Njegove markacije bodo še zanamcem kazale pota križem po slovenskih gorah in gričih«. Res jih še kažejo in res jih srečavamo vsepovsod, a niti ob desetletnici in še manj ob dvajsetletnici smrti se tega zaslužnega moža nismo spomnili niti z eno samo prijazno besedo ...
Smo mar res že tako otopeli, da nam je deveta briga vse, prav vse, kar leži za nami? Je poleg lastnega ugodja, ki ga iščemo v planinah, sploh še kaj drugega vredno jemati v misel? Kaj treba še več, nego da v redu poravnaš letno članarino in da se šteješ celo med naročnike PV!
Nak, ne mislim posploševati teh trdih očitkov, nikakor ne! Rajši porečem, da bi bilo pol manj take mlačnosti, ko bi našim planincem, zlasti mlajšemu rodu, dali v roke na kar najbolj preprost in nevsiljiv način prikazan pregled naše planinske preteklosti, ki leži mrtvo zakopana v raznih letnikih PV in še nekaterih drugih, marsikomu celo nedostopnih virih.
Tej pomanjkljivosti naj bi vsaj za silo odpomogle pričujoče Koledarske beležke, ki sem jih že pred nekaj leti začel zbirati v osvežitev lastnega spomina. Povem vam lahko na pamet kateri koli Prešernov sonet, balado, romanco, gazelo in celo ves Krst pri Savici, toda številke, posebno pa datumi, mi za vraga ne ostanejo v glavi. Pa sem jih takole kar uspešno »panal«. Nobenega zamudnega brskanja mi ni več potreba, če bi rad kakih podatkov iz naše planinske zgodovine. Koj so mi pri roki! In mi je prišlo na misel, da bi nemara še komu drugemu tako ustregel, če bi te beležke, nekolike izpopolnjene, objavil v naši planinski reviji kot posebno prilogo, da dobiš tako na koncu priročno knjižico žepnega formata. Razmetane med ostale članke, bi ne nudile skoro nobene praktične koristi.
Bal sem se le in to po pravici, da se bo zataknilo ob stroških, kajti dobro mi je znano (in prav bi bilo, ko bi se mi vsi tega zavedali), da naročnina, kakršna je, ne krije niti normalnega obsega PV. Da je uredniški odbor poleg nedeljenega razumevanja za moj predlog, mogel poiskati tudi izhod iz te zagate, zadostno izpričuje, da mu je prosveta članstva kategorični imperativ. Tovariši planinci, ne pozabimo tega!
Koledarske beležke iz našega planinstva so samo skop izvleček naše planinske zgodovine. Morda še to ne, kajti način sestave je terjal, da sem moral mimo mnogih važnih dogodkov, ki žal niso označeni s polnim datumom in jih zato ne bi vedel kam uvrstiti. Zgodovina našega planinstva pa še zmerom čaka na moža, ki jo bo napisal. Evo priče, kako živo bi jo že potrebovali!
V. M.
Vikrčah, ob novem letu 1958.
KATERI DAN V TEDNU JE BIL TO?
Pri tej ali oni beležki te bo morda zanimalo, kateri dan v tednu je bil takrat. Toda kje dobiti koledar tistega leta, zlasti še, če gre za kako staro letnico? Prav nič ga ne potrebuješ. V priloženi razpredelnici boš našel zanesljiv odgovor na vsako tako vprašanje.
V tabeli I poiščeš najprej zadnji dve številki tiste letnice. Vzemimo n. pr. koj prvo beležko: Koča na Sv. gori pri Litiji (prvotna namreč) je bila otvorjena l. januarja 1927. Zadnji dve številki letnice sta 27. Najdeš ju v 6. vrsti. Zdaj greš po tej vrsti vodoravno naprej k mesecu januarju. Tam naletiš na črko »k« in si jo zapomniš ali pa ostaneš pri njej s prstom. Medtem pogledaš v tabeli II na prvi dve številki letnice, to je 19. Pod njima stoji številka 5. To prišteješ k dnevu, torej 1 + 5 = 6. V tabeli III dobiš v isti vrsti, kjer stoji številka 6, zaželjeni odgovor pod črko »k«: koča je bila torej otvorjena na soboto. Pri letnicah, ki sta jim prvi dve številki 18, je stvar še dosti preprostejša, ker ni treba k dnevu meseca nič prišteti, ampak greš od njega v tabeli III kar naravnost pod črko, ki si jo prej poiskal v tabeli I. Pri letnicah, ki začenjajo s številkama 17, prišteješ k dnevu meseca štev. 2, starejših letnic pa v naših beležkah ni, a naša razpredelnica ti lahko postreže vse tja do Primoža Trubarja in še v prihodnje stoletje, če si kaj radoveden nanj.
Tako, dragi planinski tovariš, sem ti po modrem Horacijevem reku »utile cum dulci« (koristno s prijetnim) namenil poleg pouka tudi nekaj zabave. Doma imaš nemara dosti boljše na izbiro, v planinah pa »ni vsak dan nedelja«. Do obupa dolge utegnejo postati ure, če je treba kdaj vedriti v zapuščeni planinski bajti, pastirskem stanu ali še pod kako bornejšo streho, pa nimaš tam kaj pametnega početi. Ob taki priložnosti boš našel v tej drobni knjižici dovolj hvaležnega razvedrila, hkrati pa tudi zmerom jačjo vez z našo bogato planinsko preteklostjo in po njej ponosno zavest zrelega planinca!
Vilko Mazi