RadioDur – Dušan Škodič, 18. oddaja: Gibanje v gorah ni tekmovanje, vsaj naj ne bi bilo lov za rezultati
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 18.
Gibanje v gorah predstavlja za človekovo zdravje in kvalitetno preživljanje prostega časa zelo pomemben dejavnik. Kot zahtevnejša vrsta telesne dejavnosti, od nas zahteva ustrezno količino energije, ki jo moramo telesu zagotoviti na tak ali drugačen način. Jesti je treba, gibanje po tehnično zahtevnem terenu pa lahko od nas terja tudi več, kot smo morda računali. Pregovor, da prazen žakelj ne stoji pokonci, ni izvit iz trte. Tega se moramo vedno zavedati. O prehranjevanju, ki naj bi bilo za gornika najbolj primerno, so bile napisane že cele knjige, niti najmanj pa niso avtorji, razen vsak zase, s svojimi deli dokončno odgovorili na vprašanje, kaj je tisto, kar naj bi bilo zares najbolj primerno. Tako imenovanih popolnih in univerzalnih jedilnikov, sem, odkar se ukvarjam s to dejavnostjo, zasledil kar nekaj. Še vsakega je slej ko prej povozila nova teorija.
Gibanje v gorah ni tekmovanje, vsaj naj ne bi bilo lov za nekimi rezultati. Kljub temu boste na svojih poteh vedno srečali tudi ljudi, ki hodijo z uro pred očmi in skušajo podirati neke fiktivne rekorde pri hoji na Šmarno Goro, Jošta ali tudi na Triglav. S tem seveda ne mislim na gorske tekače, ampak na klasične gornike v gojzarjih in z nahrbtnikom. Lahko smo brali, da s tem ni bilo prizaneseno niti Mont Blancu ali Everestu, a v osnovi naj gore ne bi predstavljale športnega poligona za samodokazovanje. V njih naj bi človek iskal zdravo sprostitev v pristnem stiku z naravo in s tem, po domače povedano, nekaj naredil zase. Kako pa bo poskrbel za prehranjevanje, je predvsem stvar posameznika, njegovega okusa in nenazadnje tudi njegovih navad. Kaj bomo dali v nahrbtnik, bo torej odvisno od nas samih, dobro pa bi bilo upoštevati, da naj se prehrana razlikuje glede na letni čas, predvideno trajanje fizične aktivnosti, tehnično zahtevnost ture in možnosti za prehranjevanje v planinskih kočah in domovih, če so ob naših poteh. In še nekaj: Zaradi velike porabe energije, gore jemati kot sredstvo za hitro hujšanje, spada v zelo nespametno početje.
Napori pri hoji so lahko bistveno večji pozimi, če je potrebno gaziti globok sneg in tudi časovno se lahko tura zelo potegne. Svoje prispeva še težji nahrbtnik in oprema, kot so cepin, dereze ali turne smuči. Tudi na prehranjevanje v zaprtih kočah visokogorja lahko mirno pozabimo. Pozimi so stalno odprti le dom v Tamarju, dom na Komni, Erjavčeva koča na Vršiču in Kredarica, ostale pa nam lahko ponudijo le zavetje v zimskih sobah. Ko sem v novoletni oddaji govoril o mrazu, sem omenil tudi povečano porabo energije pri nizkih temperaturah, ter potrebo organizma po topli hrani. Prav tako ni vseeno, ali se odpravljamo na enodnevni izlet, ali pa bo to več dnevna dogodivščina, morda celo premagovanje večjih razdalj na turnih smučeh in prenočevanje v bivakih ali mrzlih zimskih sobah koč. Če je tako, bo potrebno vzeti še kuhalnik in kakšen kos posode, da bi si lahko iz snega stalili ustrezne količine vode in nato zagotovili vsaj dva priporočena, topla obroka dnevno. Lačen človek ni zmožen doživljati lepe narave in resnično uživati v gorskih avanturah, ki se lahko spremenijo v trpeče vlečenje od cilja do cilja.
Če je gorska tura zelo zahtevna, lahko naletimo na nepredvidene težave, to pa pomeni izgubo časa. V takem primeru je smiselno imeti s seboj nekaj tako imenovane »železne rezerve«. Hrana, ki jo vzamemo s seboj, naj bo preprosta za pripravo in uporabo, ne sme biti lahko pokvarljiva, biti pa mora tudi dovolj okusna, da jo bomo lahko pojedli. Če se le da, se izognimo konzervam. Ker jih odprtih ni mogoče shranjevati, jih je vedno potrebno pojesti do konca, sicer lahko tvegamo hudo zastrupitev, pa še med težje prebavljivo hrano spadajo. Časi sardin v olju so, upam, za vedno minili, pa še prenašanje praznih konzerv iz katerih se izcejajo ostanki olja, odpade. Ravno zato, je marsikatera žal romala kar pod prvo skalo, kjer bi jo lahko nekdanji lastnik našel še po nekaj desetletjih. Po drugi strani pa poleg hrane, nikakor ne smemo pozabiti niti na pijačo. Poleti v naših gorah ni najti velikega števila izvirov pitne vode, njihov gradbeni material apnenec, je žal dokaj topen v vodi, ki nam z odtekanjem pušča le lepe kraške pojave. Z zelenimi zimami presihajo tudi izviri, ki so vrisani na planinskih zemljevidih. Zato je pomembno, da imamo s seboj vedno dovolj tekočine, ker smo na njeno pomanjkanje še bolj občutljivi, kot na pomanjkanje hrane. Ob višji stopnji dehidracije, namreč po suhem grlu ne bomo spravili niti grižljaja.
V gorah je potrebno jesti po istem načelu, kot doma. S tem mislim večkrat in v manjših količinah. Priznam pa, da je to včasih nekoliko nepraktično. Osnovno telesno gorivo je glikogen, ki nastaja iz glukoze in se nabira v jetrih in mišicah. Naravni zaključek je torej, da je potrebno jesti hrano, ki je bogata z ogljikovimi hidrati, iz katerih se tvori glikogen. Ogljikovi hidrati so optimalni zaradi lahke prebavljivosti in precej večjem energijskem izkoristku, kot ga dobimo od beljakovinske hrane ali maščob. Največ jih najdemo v žitaricah, pa tudi v sadju in zelenjavi. Toda vse le ni tako preprosto. V telesu moramo zadovoljiti tri osnovne biološke potrebe, ne le potrebe po energiji, ampak tudi po obnavljanju telesnih tkiv in urejenosti presnove. Zato mora naša prehrana vsebovati prav vse tri tipe živil, seveda s poudarkom na ogljikovih hidratih. Gotovo pa ni pravilno zgolj mlatenje nekih müslijev, ki so po navadi sestavljeni iz žitnih kosmičev, suhega sadja in kakšnih jedrc. Uživanje samo takšnih obrokov hitro pripelje do zastoja v prebavi in s tem zapeke. Podobno velja za sladkor, čokolade, energijske ploščice in razne čudežne napitke. So pa lahko zaradi svoje praktičnosti, za dopolnilo prehrani. Mit o tem, da samo meso daje človeku moč za premagovanje naporov, pa smo pa itak že vsi prerasli, vsaj upam.
Pri hrani ne smemo zanemariti niti vitaminov in mineralov, ter soli in rudninskih snovi, ki jih izgubljamo s potenjem. Posledica so lahko zelo neprijetni krči, ki jih ljudje včasih napačno povezujejo le s premajhno fizično kondicijo. Že zaradi lažje hoje ne smemo pojesti preveč naenkrat, oziroma četudi nismo ravno lačni, se občasno pomudimo z manjšim prigrizkom. Predvsem v velikih višinah je to pomembno, saj človek, podobno kot ob velikih naporih, izgubi pravi občutek za lakoto. Zato imejmo s seboj tako hrano, ki jo radi jemo, ne pa nekaj, kar je le trenutno in. Znano je, da telo v visokih gorah zelo težko prebavlja maščobe, pa še veliko kisika porabi za presnovo. Spominjam se, kako sem nekoč na višinah nad pet tisoč metrov, oborožen s tem védenjem, po grlu le z velikimi težavami spravljal neke müslije. Muk me je odrešil star alpinistični maček, ki je z menoj za zajtrk delil kruh in slanino. »Špeh je za višine prepovedan. Jaz ga imam s seboj le en štikelc - za mazanje zob, da mi gre kruh lažje dol po grlu«, mi je razložil. A to so že stvari, do katerih se dokopljemo na podlagi lastnih izkušenj. Tako tudi tale zgodbica iz Himalaje, ki jo je doživel znanec, ki je splezal na osem tisočak K2. Po načelu, da je treba jesti tisto, kar imamo radi, je kot velik ljubitelj italijanske paste sklenil, da si bo v višinskih taborih, če se bo le dalo, kuhal špagete. Posebej zanj je ekonom odprave nabavil še kilogramski kos parmezana. V višinah nad šest tisoč metri, pa se je srečal z nepričakovano težavo. Ker zaradi nižanja zračnega pritiska pada tudi vrelišče vode, na Triglavu pri 2864 metrih ta znaša samo še 86 °C, se njegovi nesrečni špageti niti po dveh urah vretja v kropu, ki je imel manj kot 70 °C, niso skuhali. Le počasi so se spreminjali v škrobni klej. Ekonom lonca, pa žal ni imel s seboj.