Friko, intervju - Urban Golob: ... - alpinist, fotograf in založnik
Janeza Skoka poznajo plezalci in alpinisti kot enega izmed nosilcev ljubljanske (in slovenske) alpinistične scene v osemdesetih letih. Fotografi vedo povedati veliko dobrega o njegovi fotografiji. Vsi plezajoči in beroči plezalci ter pohodniki pa seveda ne morejo mimo knjižnih izdaj založbe Sidarta, ki jo imata z ženo Ines Božič Skok.
Prav te dni je prišla iz tiskarne nova knjiga, morda največji Janezov oziroma Sidartin knjižni projekt do sedaj: Patagonia Vertical - Chaltén Massif, alpinistični vodnik namenjen svetovnemu trgu!
Lahko v nekaj stavkih orišeš pot Sidarte od njenih začetkov do danes (kako ste nastali, kakšni so bili prvi projekti)?
Založba je bila ustanovljena leta 1990, dva meseca po tem, ko sva se z Ines vrnila z več kot polletnega potovanja s Tamovim kombijem od Ljubljane do Kathmanduja in nazaj. Že pred potjo sem poleg plezanja tudi ogromno fotografiral in vedno znova so me spravljali v obup končni izdelki, za katere sem za različne založbe prispeval svoje fotografije. Na tem dolgem potovanju, kjer sva prevozila Turčijo, Iran, potovala čez Baluchistan tik ob afgansko-pakistanski meji v času vojne, prevozila Pakistan, obiskala Kašmir tik pred vstajo, Garhwalsko Himalajo in vse njene glavne templje, prečkala Indijo ter zaključila v Kathmanduju, od koder sva peš prehodila lep del Nepalske Himalaje, se je izčistila ideja o založbi, kjer bodo stvari narejene tako, kot bi jih rad imel/videl sam. Medtem ko sva letala po svetu, je v Evropi padel Berlinski zid, ustrelili so Causesca, v Sloveniji so se odpirale firme ... In sva še midva svojo založbo.
Naša prva knjiga je bila 111 izletov po slovenskih gorah, idejo zanjo je prinesel kolega iz Akademskega AO Andrej Stritar. Želel je izdati majhno priročno knjižico, kjer bi bili opisani manj znani vrhovi brez razvpitih hribov, kot sta Triglav in Šmarna gora. Prepričal sem ga, da knjigo razširimo tudi s po njegovem »profanimi hribi«, dodamo čim več fotografij in skice vzponov ter knjigo izdamo v večjem formatu. Naredili smo eno večjih uspešnic založbe, ki je doživela do danes okoli 10 ponatisov in je tedaj orala ledino v slovenskem prostoru. V pripravi pa je čisto prenovljena in posodobljena nova izdaja.
Je torej pri nastanku Sidarte igrala kakšno vlogo tudi tvoja foto knjiga o Himalaji, za katero si kar nekaj časa prebil v Indiji, Nepalu, Pakistanu? Kako si prišel do tega mednarodnega angažmaja?
Na tej polletni poti je odločitev samo dozorela. Knjiga, za katero so me najeli, je izšla pri britanski založbi Flint River Press, katere motor sta bila Bata Tomašević in njegova žena Madge Philips. Šlo je za člana ali bolje rečeno ustanovitelja Motovunske grupe, ki je bila bolj skupina založnikov in prijateljev iz celega sveta, katerim je bilo skupno druženje v Motovunu, kjer so snovali ideje za velikonakladne koprodukcijske projekte. Skupna oblika, fotografija, besedila pa je vsak prevedel v svoj jezik in tiskal v poljubni nakladi.
Nekoč sem jim pokazal svoj portfolio z dvomesečnega fotografskega potovanja po Indiji in na osnovi tega so naju najeli in plačali za fotografski del knjige o Himalaji, ki je bila tiskana v vsaj petih jezikih in naprodaj v knjigarnah od Nemčije do Kathmanduja. Po moji oceni jim je uspel 70 % izkoristek fotografskega materiala, ki sem jim ga dal.
Kako pa je nastala zamisel o knjigi (vodniku) za Patagonijo? Katere stvari se morajo poklopiti za takšen mednarodni projekt, ki je gotovo velik korak naprej za založbo?
Z Rolotom (Rolando Garibotti, soavtor knjige, op. ur.) smo že dolga leta prijatelji, o knjigi pa smo se začeli resneje pogovarjati že leta 1999. Vmes smo plezali in se seveda ves čas pogovarjali. A dlje od tega nismo prišli. Rolo je med tem časom odprl spletno stran Pataclimb.com in jo opremil s slikami, skicami, komentarji in vsem aktualnim iz Patagonije. Ko so nanj začeli pritiskati nekateri evropski založniki, se je odločil, da povpraša nas, če bi šli v ta projekt, glede na to, da je naše delo dobro poznal. Zanimivo je, da smo se prvič srečali leta 1987, ko sva z Ines zlezla na Torre, on pa je bil kot 16-letni mulc tam s skupino argentinskih plezalcev. Letos spomladi smo se zares odločili in v marcu smo se za teden dni dobili pri nas v Kastelcu. Poleg plezanja v Ospu in Istri smo dorekli podrobnosti, si razdelili delo in se razšli.
Kako se je oblikovala ekipa, ki jo sproducirala ta vodnik in kdo jo sestavlja?
Sam sem pripravil koncept in prelom knjige, definiral vse potrebne elemente, Rolo in Ines Ines sta krajšala in »peglala« tekste, Dörte (Dörte Pietron, soavtorica knjige, op. ur.) je prevzela risanje skic. Rolo je Argentinec, ki živi v Italiji, Argentini in Ameriki, Dörte je Nemka, knjiga je izšla v angleščini. Prosili smo Lindseya (Lindsay Griffin, morda trenutno največji poznavalec svetovnega alpinizma, op. pisca), da nam kot angleško govoreč in urednik pri American Alpine Journalu pomaga še po tej plati.
Kako je potekala izvedba? Rolo živi je vseskozi na poti, Griffin v Angliji, Dörte v glavnem v Argentini, ti v Sloveniji? Kako je potekalo usklajevanje, urednikovanje itd?
Vse po mailu in telefonu. Od sestanka spomladi v Kastelcu se nismo več videli. Še ko sem mislil, da sta Rolo in Dörte v Nemčiji, in da se še enkrat vidimo, preden gre knjiga v tisk, sta bila že v Argentini. Svet se je danes v veliki meri preselil pred ekrane laptopa. Rolo, s katerim sva dnevno v stiku, že ves mesec vodi nekje po Afriki in se javlja izpod Mt. Kenye, Dörte je ta hip v njunem zimskem domu v Chaltenu. Dobili se bomo spet spomladi.
Lahko na hitro orišeš, kako je vodnik sestavljen?
Predvsem je narejen za sodobno plezanje, kar pomeni, da plezalec razpolaga s precej natančno napovedjo vremena. Logistika dostopov in sestopov je poleg odličnih skic in vrisov v fotografije močnejša stran tega vodnika, kateremu se vidi, da je vanj vloženih 20 let dela in odlično poznavanje področja. Mislim, da gre za enega naših boljših in napornejših projektov.
Se pravi da je tudi tebi kot založniku in oblikovalcu pomagalo, da si večkrat plezal okoli Fitz Roya in Cerro Torreja? Se nameravaš še vrniti tja in preizkusiti svoj izdelek tudi v praksi?
Vsi vpleteni smo precej plezali tam. Brez tega občutka, kako fizično stoje stvari, bi bilo tako komplicirano knjigo težko narediti na način, kot je nastala. Kar pa se tiče vrnitve v Patagonijo – upanje umre zadnje. Upam, da še.
Janez, hvala lepa za pogovor.
Prispeval: Urban Golob
Naslovna fotografija: Janez Skok z Ines Božič Skok in Frančkom Knezom pozira na vrhu Triglavske stene po opravljenem plezalskem vzponu (2011)