Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 29.06.1987

  29.06.1987


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

ponedeljek, 29. junij 1987, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1234

Delo, Šport: ... Naši so prvi preplezali južno steno Santa Cruz

Idrijska alpinistična odprava v perujsko Cordillero Blanco je dosegla lep uspeh - Idrijsko smer so plezali osemnajst ur
KRANJ - Idrijska odprava je v perujskih Andih opravila tri prvenstvene vzpone, najpomembnejši, ki tudi dosega visoko raven kvalitete, pa je seveda južna stena Santa Cruz.
Prvi teden so namenili aklimatizaciji v dolini Cojup, kjer se je 12 članov odprave povzpelo na Nevado Huapi (5415 m), nadalje pa so aklimatizacijske ture opravljali po navezah. Tako so se povzpeli na Nevado Ishinca (5530 m), Nevado Wamanrita (5243 m), Nevado (5400 m), Palcaraju Norte (6110 m) in Palcaraju Sur (6120 m), kjer je bil tudi 17-letni Aleš Hladnik.
Zadnjega aprila je Emil Tratnik opravil prvenstveno prečenje Palcaraju (6247 m) - Palcaraju Sur (6110 m). V začetku se je moral povzpeti na greben levo od vrha po južni steni (400 m, 50 do 60 stopinj naklonine), sledil je spust na ledenik pod severno steno (500 m, 60 stopinj, skoki do 80 stopinj), takoj nato vzpon na vzhodni vrh po zahodni steni (500 m, 55 stopinj) in nato sestop po normalni poti do baze v dolini Cojup. Skupno je hodil in plezal 16 ur.
Istega dne sta Peter Poljanec in Žarko Trušnovec splezala nov smer na Palcaraju Sur. Smer Jerneja in Ožbeta je visoka 700 metrov, najstrmejši odstavki imajo naklonino od 70 do 75 stopinj, pravzaprav pa je bil najtežji vstop prek krajne zevi (15 metrov, 90 stopinj). Vzpon sta opravila po lediščih v grebenu Palcaraja in zanjo potrebovala sedem ur plezanja.
Potem pa so se razdelili po navezah in obiskali doline Santa Cruz in Paron. Osmega junija so se na vrh Artensoraja po Nemški smeri (900 m, 50 do 55 stopinj) povzpeli Robi Černilogar, Tomo Lapajne in Gvido Trebše. Dani Felc, Aleš Hladnik in Boris Sedej pa so se odločili za Alpamayo in 9. junija splezali Italijansko smer.
In sedaj o najpomembnejšem. Navezi Andrej Lužnik - Emil Tratnik in Peter Poljanec - Žarko Trušnovec sta se namenili, da splezajo južno steno 6259 metrov visokega Santa Cruza. Stene do takrat ni splezal še nihče, spada pa med probleme, ne samo v Cordilleri Blanci, ampak v celotnih perujskih Andih. Vstopili so 7. junija in že kmalu na začetku je bila prva pregrada, precej strm led in težave v skali okoli V. stopnje. Sledilo je približno 15 raztežajev srednjega dela stene, ki ga zapira skalna pregrada s previsi. Stena je v tem delu strma od 60 do 65 stopinj, v pregradi pa so jih čakali trije zelo strmi in težavni raztežaji. Plezali so do osmih zvečer in si uredili bivak na grebenu. Pravi andski greben, z ogromnimi opastmi. Sestop je potekal po severni steni navzdol (treba je vedeti, da Santa Cruz nima normalnega pristopa) v dolino Los Cedras. Pri sestopu so imeli med drugim tudi 9 spustov ob vrvi po 80 metrov. Za konec jih je čakalo še 25 - urno pešačenje do doline. 1200 metrov visoko Idrijsko smer so plezali 18 ur, dolga je celih 38 raztežajev in ocenili so jo 90°- 70°, VI/V, 60°- 80°. Razmere so imeli dobre le v spodnjem delu, zgoraj in na grebenu pa so bile izredno slabe. Poseben komentar k temu dosežku najbrž ni potreben. Že veliko nam najbrž pove, da je Tratnik celotno pustolovščino imenoval »mini Daulagiri«, zgodbo iz njegove južne stene leta 1981 pa najbrž poznamo vsi.
Čisto za konec so Černilogar, Hladnik, Tratnik in Svetličič osvojili še Huascaran Sur po normalni smeri in za vzpon in sestop potrebovali le en dan.
Letošnji uspeh v južni steni Santa Cruz lahko postavimo v vrsto z lanskimi v SZ steni Illampuja, južni steni Kitaraya in Z steni Jirishance. In samo takšni in podobni vzponi v andskih stenah pa danes v alpinizmu nekaj veljajo.

Trušnovčevih 12 prvenstvenih
ŽARKO TRUŠNOVEC, tehnični organizator idrijske odprave, je eden naših najboljših poznavalcev južnoameriških Andov. In v tamkajšnjih stenah ima že 12 prvenstvenih vzponov.
Prvega je opravil leta 1979, in to prav nad dolino Cojup, koder se je lani težje poškodoval. (»Mislil sem že, da je konec z mojim alpinizmom, čeprav ne obupam kmalu.«) Tudi druga je iz istega leta in iste gore (Alpamayo - C. Blanca). Leta 1982 je bil potem vodja primorske odprave na Aconcaguo, od koder pa se je vrnil brez prvenstvenih. Zato pa je bila toliko bolj uspešna naslednja sezona - pet prvenstvenih v Kraljevi verigi: Illampu, Tiquimani, Huayna Potasi in Ancahuma dvakrat. 1986 je bil spet v Blanci, obiskali pa so tudi c. Huauhuash - prvenstvene v Kitaraju, Jirishanci in Pucorani. Letos pa še južni steni Palcaraja in Santa Cruz. Če seveda ne omenjamo ponovitev.
Ko so se vračali je v letalu visoko nad Cordillero Blanco v dnevnik zapisal: »Gore se bleščijo v soncu in vabijo. Možnosti je še veliko, vedno nove ideje se mi utrinjajo ... še se bom vrnil.« Za tiste, ki jih zanima popotovanje (treking) z njim v te daljne gore, zato najbrž ne bo odveč opomba: ne stanuje več v Dol. Trebuši, njegov naslov je sedaj 65283 Slap 37/E, (065) 89-032.

F. S.

Obisk v Finalu in Arcu
Srečo Rehberger (sodelavec K2 Šport Gorica) in Miha Kuhar (oba sta člana AO Kranj) sta prebila teden dni v Italiji in obiskala Finale in Arco. Kuhar je ponovil več smeri z ocenami od 6a do 6c, eno pa tudi z oceno 7a. Rehberger pa je splezal več smeri od 6a do 7a+ (v vseh primerih gre za francosko lestvico, 7a+ je približno VIII+). Seveda pa to ni bil njegov namen. Poskusil je tudi v smereh z oceno X in ob tem povedal nekaj zanimivosti. Že odkar obstaja X. težavnostna stopnja, velja (nekako neuradno) med plezalci mnenje, da vsakdo, ki hoče premagati takšne težave, mora biti sposoben opraviti zgib na enem prstu ene roke. Rehberger si je nekako skušal dokazati, da to ni pogoj (Masada v Avstraliji in Zombie v ZRN), toda tu v Italiji je ugotovil (in tudi že prej v ZRN), da večina »desetk« v apnencu res zahteva tovrstno moč. Drugače je v ZDA in Avstraliji (kremenov in karbonatni peščenjak, granit). Seveda smeri v teh predelih niso nič lažje, le drugačne. Sicer pa nasploh pri najtežjih smereh igrajo pomembno vlogo številne malenkosti: višina plezalca, velikost prstov, eksplozivna in vzdržljivostna moč, tehnika itd.

Nova smer na Salcantay
Od lanskega avgusta je preplezana še ena glavnih sten južnoameriških gora. Peterica britanskih alpinistov je opravila prvenstveni vzpon po JZ steni Salcantaya, 6271 metrov visokega lepotca v perujski Cordilleri Vilcabambi. Eno navezo so sestavljali Peter Leeming, Duncan Francis in Mark Lowe, drugo pa Paul Harris in Keith Milne. Smer je speljana po desni strani 1600 metrov visoke stene in splošna ocena je ED, z nekaj kratkimi mesti v skali z oceno IV in V, večina pa je ledno plezanje s škotsko oceno III, nekaj odsekov pa je zelo težavnih, Britanci so jih ocenili s škotsko oceno V. Vsekakor je treba dodati, da je pravzaprav celotna stena objektivno zelo nevarna, izpostavljena predvsem plazovom in nestabilnim serakom. Peterica alpinistov je imela pri vzponu tri bivake in dosegli so stranski vrh (6140 m) 7. avgusta lanskega leta. Sestop (z dvema bivakoma) je potekal po klasičnem vzhodnem grebenu. To je bil prvi britanski vzpon na to goro, čeprav so dosegli »le« stranski vrh, vendar je od vsega prav gotovo najpomembnejši dosežek to, da so premagali steno. Kljub že omenjenim objektivnim nevarnostim so člani te odprave posebej poudarili dobro kvaliteto skale in nekaj zares odličnih lednih raztežajev.

Dvajset let rednega izhajanja AN
LJUBLJANA - Tradicionalni rubriki športnih strani Dela Alpinistične novice in Planine in ljudje slavita te dni dvajsetletnico: 25. maja 1967 je Delo začelo objavljati rubriko o planinah, nato pa 28. junija še o alpinizmu. Sprva sta bili obe rubriki med tednom, ko pa sta se razširili, smo AN začeli objavljati v ponedeljkovi športni prilogi.
Z razvojem našega alpinizma se širijo tudi Alpinistične novice Dela. Tako objavljamo v zadnjih letih v AN 650 do 700 tipkanih strani gradiva ali približno 800.000 znakov, kar je dovolj že za zajetno knjigo.
Dolga leta je bil steber rubrike znani planinski in alpinistični pisec Franci Savenc, ki pa še zmeraj zalaga te strani Dela s prispevki, čeprav ga je zamenjal Tomo Česen, vrhunski alpinist, medtem ko pri rubriki Planine in ljudje redno sodeluje Sonja Dolinšek.
Že nekaj anket je dokazalo, da so alpinistični prispevki v Delu nadvse priljubljeni, češ da so edina zares redna oblika obveščanja slovenskih in jugoslovanskih alpinistov, nekateri alpinisti iz drugih republik so na ponedeljkovo Delo naročeni samo zaradi AN.

V Himalaji zmeraj živahno
Dvajseti vzpon na tretjo najvišjo goro na svetu, 8586 m visoko Kangčendzengo, sta opravila Španec Sebates in Šerpa Ang Rita

LJUBLJANA - Za daljše obdobje smo zbrali najpomembnejše vzpone v Himalaji, od koder novice ne prihajajo redno, zato alpinisti niso sproti obveščeni o vsem, kar jih zanima. Pregled zlasti zajema jesen.
- Jubilejni dvajseti vzpon na tretjo najvišjo goro na svetu, 8586 m visoko Kangčendzengo, sta opravila španski alpinist Josep Permanye Sebates in Šerpa Ango Rita z južne strani po normalni smeri.
- Na Čamlangu (7235 m) so Korejci ponovili Scottovo smer iz leta 1984 in pri tem je peterica alpinistov dosegla vrh. Hkrati so Japonci splezali novo smer po zahodnem grebenu in zahodni steni, dva člana pa sta stala na vrhu.
- Po svojem fantastičnem vzponu in sestopu na Everest je švicarski alpinist Erhard Loretan poskušal še na Čo Oju. Skupaj z znanim Pierre - Alainom Steinerjem sta načrtovala novo smer v zahodni steni. Odločila sta se za vzpon v alpskem stilu in vse je potekalo dobro do višine 7200 metrov. Tam se je zgodila nesreča, Steiner je padel 600 metrov in se ubil. Loretan pa je potem sam sestopil. Tako je alpinistični svet zgubil še enega odličnega alpinista, ki se je po svojih vzponih v Centralnih Alpah, večinoma jih je opravil skupaj z Michelom Piolo, odločil za velika dejanja tudi v Himalaji.
- Poleg obeh Švicarjev so na Čo Oju poskušali tudi Japonci. Potem ko sta se dva člana morala vrniti iz vzhodnega grebena, je moštvo opravilo hiter vzpon po normalni smeri.
- Na Manaslu je plezala poljsko - mehiška odprava. Poljaka Kurtyka in Kukuczka ter Mehičana Hajzer in Carsolio so se lotili kompliciranega in težkega vzhodnega grebena. Kurtyka je odnehal prvi, drugi pa na višini 7570 m, zaradi slabega vremena. V začetku novembra so se preorientirali v SV steno nad ledenikom Manaslu. V alpskem vzponu so v petih dneh dosegli vrh prek vzhodnega vrha (7992 m), vendar Carsolio od tod ni več zmogel jurišnega vzpona na glavni vrh zaradi ozeblin. Oba Poljaka sta splezala na vrh in pri sestopu pobrala Mehičana, vsi skupaj pa so potem srečno sestopili v bazo.
- Dve francoski odpravi nista uspeli na Anapurni 1 (8091 m) zaradi slabih vremenskih in snežnih razmer. Toda trem članom italijanske odprave je uspelo stopiti na vrh po normalni smeri v oktobru.
- Na tej gori je deloval tudi francoski alpinist Patrick Gabarrou, ki je poskušal na vrh skupaj s Šerpo Pemba Norbu prek SZ stene. V osmih dneh (gor in dol) sta dosegla višino 7850 m po nepreplezanem grebenu desno od smeri Messner – Kamerlander.
- O poljski odpravi v južno steno Daulagirija smo že poročali. Steno so splezali, vrha pa niso mogli več doseči. Prvega novembra so dosegli najvišjo točko, potem ko so dosegli japonski greben. Maciej Berbeka je stal najvišje. Vsekakor gre za izredno zahtevno smer, saj Berbeka pravi, da je težja kot npr. južna stena Anapurne ali npr. JV steber Čo Oju.
- Himalčuli North (7371 m) je kot kaže terjal tri žrtve. Dva Nemca in enega Italijana so zadnjič videli, ko so odhajali iz njegovega najvišjega tabora (6500 m) proti vrhu. Potem pa je za njimi izginila vsaka sled.
- Japonski alpinisti so kot prvi splezali na bolj malo znani Tripura Hiunčuli (6553 m). Vrh je bil tako prvič osvojen prek SZ grebena.
- Za konec poglejmo zelo na kratko še zimsko sezono. Poročila iz Nepala so zasedaj še bolj skopa, toda znano je, da večina odprav, ki je imela za cilj vrhove nad 8000 m ni uspela. To velja tako za Japonce na Makaluju, Korejce na Everestu in Daulagiriju in Švicarje na Anapurni. Opravljena pa sta bila dva uspešna vzpona na Pumori (7161 m). Po vzhodni steni sta prišla na vrh Japonca Sasahara in Aota, po južni steni pa je solo vzpon opravil Američan Todd Bibler. To sta bila do sedaj peti in šesti zimski vzpon na ta vrh v bližini Everesta.

TOMO ČESEN

Spremembe pri kategorizaciji
Pred dobrim tednom dni je bil na PZS pogovor v zvezi s kategorizacijo alpinistov, ki naj bi pripeljal do realnejših sklepov. Poleg članov podkomisije za vrhunski alpinizem je sodelovalo še nekaj naših vrhunskih alpinistov in športnih plezalcev. Zlasti na področju športnega prostega plezanja je zadnje dve leti prišlo do nekaj absurdov pri vrednotenju tovrstnih dosežkov.
Beseda se je prav zato sukala prav o tem problemu. Naj na kratko navedemo le nekaj najbistvenejših sprememb. Po novem bo mogoče doseči mednarodni razred (velja le za kopne vzpone) z vzponi od IX- navzgor, vmes pa bodo morali biti tudi vzponi X- ali več. Zvezni razred bo možno doseči z vzponi od VIII stopnje navzgor, seveda pa bo potrebno splezati tudi kakšno »devetko«. Za ženske so spodnje meje VIII- (za mednarodni razred) in VII- (za zvezni razred). Glede višine smeri so se dogovorili, da se upoštevajo vse smeri devete in desete stopnje, ki so višje od 5 metrov, smeri ocenjene z VIII morajo biti visoke vsaj deset metrov, vsaj 20 metrov pa morajo meriti v višino smeri z oceno VII. Vse druge pa vsaj 70 metrov. Treba je povedati, da sta pri razpravi o pogojih, ki so potrebni za doseganje razredov samo s prostim plezanjem, sodelovala tudi Srečo Rehberger in Tadej Slabe, naša vodilna na tem področja in prav gotovo najbolj seznanjena s tem, kaj predstavlja vrhunski dosežek na tem področju v svetu. Morda še nekaj pomembnih sprememb. Faktor za prvenstvene smeri, ki se opremijo od zgoraj, se ukine. Za tistega, ki ves čas pleza kot drugi, se šteje le 60% točk, ki jih ima smer. Tistemu, ki je »žimaril«, pa se prizna le 30% točk (ne velja za odprave, ki plezajo v himalajskem stilu). Tako bo moral vsak, ki bo prijavil smer za kategorizacijo, navesti ob njej še, ali je plezal prvi, drugi, izmenoma itd. Tistemu, ki teh podatkov ne bo poslal, se bo štelo, kot da je »žimaril«.
To so le na kratko bistvene spremembe, ki jih predvideva nova kategorizacija in katere cilj je čim bolj realno ovrednotenje športnih dosežkov pri kategorizaciji alpinistov. Vsi pa se bodo lahko natančno seznanili z novimi spremembami na svojih alpinističnih odsekih. PZVA bo namreč nova merila poslal v kratkem.

Ledeniški tečaj preložen
Zaradi premajhnega števila prijav se je komisija za alpinizem odločila, da napovedani ledeniški tečaj pod Grossglocknerjem prestavi na jesen. Vsi prijavljeni pa se lahko priključijo skupini KVIZ pod vodstvom Toneta Sazonova, ki bo na istem področju od 3. do 5. julija. Prevoz si je treba urediti v svoji režiji.

Vabilo CAI
Ob 25 - letnici vabi italijanski alpinistični klub (sekcija Piave di Eoligo) nekaj naših znanih alpinistov na srečanje, ki bo 4. oktobra letos. Gre za nekakšen družaben miting alpinistov Evrope. Za lažjo predstavo o tem, kako bo vsa stvar potekala, naj povemo, da tam ne bodo le alpinisti. Povabili so tudi nekaj pomembnih ljudi iz političnega življenja. Morebitne prijave za udeležbo (stroške prevoza in bivanja krijejo gostitelji) je potrebno takoj poslati na komisijo za alpinizem.

Zelo uspešna ženska naveza
Betka Galičič (AO Škofja Loka) in Ksenija Lenarčič (AO Matica) sta v prvi polovici tega meseca obiskali strme stene italijanskih Dolomitov. 14. t.m. sta v Torre Trieste (južna veriga Civette) preplezali smer Carlesso - Sandri (VI, A2, 700 m) in zanjo potrebovali dobrih devet ur. Nato sta se preselili v našo Paklenico in 19. t.m. kot prva ženska naveza opravili vzpon po smeri El Condor passa. Že naslednjega dne sta opravili še eno prvo žensko ponovitev. V osmih urah sta splezali Šubaro direkt, čeprav težav z dežjem ni manjkalo.

Tekmovanje na Pokojcu
Čeprav so med tekmovanjem v Dragi sporočili, da bo tretje letošnje tekmovanje v športnem plezanju od 26. do 28. septembra na Pokojcu, bo že teden dni prej - od 18. do 20. septembra. Organizatorji imajo sicer še veliko problemov, toda odločeni so, da tekmovanje izpeljejo, pa čeprav brez finančne podpore. KA PZH je tudi že sprejela predlog za organiziranje »lige«. Koordinacija je skrb Matkoviča in Piljiča iz Splita, Juroša in Paušiča z Reke ter Meiča in Čujiča iz Zagreba.
Sicer pa hrvaški alpinisti znova »odkrivajo« nekatere alpinistične terene. Za Samarske stene pravijo, da so pravi eldorado za plezalce. (Čujič in Meič sta 24. maja v njih preplezala novo – Samarsko smer: VII+, 60 m.) Nekoliko divje, toda (še vedno) prirodno čisto okolje.

Tretji vzpon na Nevado Cayesh
Med 8. in 13. julijem lanskega leta sta Britanca Jerry Gore in Terry Moore prvič preplezala SZ steno 5721 metrov visokega Nevada Cayesha v Cordilleri Blanci. Od baze prek vrha in nazaj sta potrebovala šest dni. Gre pravzaprav za precej pomemben vzpon. Smer sta ocenila V+, A2, v ledu pa je nekaj prav delikatnih mest. Ključ vzpona je v zgornjem delu stene, kjer je bilo tudi precej težav z iskanjem najprimernejšega mesta, ki bi jima odprl pot do vrha. Bariera visečih serakov in opasti v vršnem snežišču je bila trd oreh. Sestop sta opravila v dnevu in pol po 14 spustih ob vrvi. Do sedaj so na vrh splezali le trikrat.

Več kot 60 vzponov v BiH
Konec maja so člani AO Dilber Stjepanovič iz Zenice pripravili tabor pod Velikim stijenama na Romaniji. Opravili so prek 60 vzponov in preplezali tri nove smeri. Poročajo tudi, da je ponovno oživela AS pri sarajevskem PD Treskavica. Ob številnih uspelih ponovitvah velja omeniti tudi novo smer (Dragan Ilič - Željko Rudan) v Velikim stijenama. Komisija za alpinizem BiH pa je objavila razpis za odpravo Karakorum 88. Iz razpisa ni razviden cilj odprave, le da morajo biti kandidati aktivni alpinisti že najmanj dve leti in člani enega od alpinističnih kolektivov PZ BiH.

V Bergsteigerju
Čeprav tujim revijam pošiljamo novice o večini pomembnejših dogodkih v zvezi z našim alpinizmom, o njem še vedno sorazmerna redko, pomanjkljivo in z zamudo (ter skromno) poročajo. Žal najbrž ni kriva le pomanjkljiva evidenca (čeprav se dogaja, da iste podatke iščejo tudi dvakrat in celo trikrat).
V zadnji (julijski) številki Bergsteigerja pa sta vendarle spet dve novici. O naši lanski (!) odpravi v Karakorum, da je Marija Štremfelj tretja alpinistka, ki je stopila na vrh Broad Peaka in prva Jugoslovanka na osemtisočaku ... In o uspehu naših treh mušketirjev v JZ steni Torre Eggerja. Psyho Vertikal so predstavili tudi s fotografijo.

Ocena za Parižanko
V zadnjih alpinističnih novicah se je prikradla napaka. Ocena prvenstvene smeri, ki sta jo v severni steni Debele peči preplezala Pavle Kozjek in Tine Mihelič (Parižanka) je VI+/V-VI.

Oznake: ALP, AN, PrV
eXTReMe Tracker