Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 22.06.1987

  22.06.1987


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

ponedeljek, 22. junij 1987, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 2261

Delo, Šport: ... Polet s padalom s Trisula nov tovrstni ženski rekord

Alpinistična odprava Trisul 87 je splezala tudi tri nove smeri v zahodnem ostenju - Opravili prečenja na Trisul II in Trisul III
KRANJ - Konec aprila je odšla v indijsko Himalajo alpinistična odprava Trisul 87. To je bila že naša tretja odprava v ta predel, tokrat še s posebno zanimivimi cilji. Lado Vidmar (vodja), Slavko Frantar, Janez Kastelic, Vlasta Kunaver, Vanja Matijevec in Sandi Marinčič so se pred slabim tednom dni vrnili domov z dobrimi dosežki.

SMER ALEŠA KUNAVERJA - Odprava na Trisul jo je preplezala od 28. do 30. maja.

Do baznega tabora, do koder je pet dni hoje, so imeli nekaj težav z vremenom pa tudi z nosači. Šotore so postavili pod zahodnimi ostenji Trisulov na višini 4000 metrov. 17. maja, dva dni po prihodu, so odšli na prvo aklimatizacijsko turo. Šesterica je vstopila v steno, ki se konča na velikem platoju pod zahodno steno Trisula. Spodnji del v glavnem ni zahteven (naklonina okoli 40 do 45 stopinj), zgoraj pa je nekaj strmejših mest (60 stopinj), preplezati pa je bilo potrebno tudi 100 m visoko skladno zaporo, ki so jo ocenili s IV težavnostno stopnjo. Smer, ki so jo poimenovali po pokrovitelju odprave, medvoškemu Donitu, se konča na 5800 metrih. Marinčič je v bazo poletel s padalom, ostali pa so na spodnjem delu platoja, na višini okoli 5000 metrov, postavili šotore, ki naj bi pozneje služili kot izhodišče za zahodno steno. Za nekaj časa jih je potem ustavilo slabo vreme, vmes pa so 22. maja Frantar, Matijevec in Kastelic splezali vzhodni greben Nanda Guntija (6200 m). Težave se gibljejo od 45 do 55 stopinj. S tega vrha sta Kunaverjeva in Marinčič načrtovala polet s padalom, toda zaradi že omenjenih težav z vremenom sploh nista opravila vzpona na vrh.
27. maja je vseh šest ponovno odšlo na plato pod zahodno steno. Matijevec in Vidmar sta s seboj nesla tudi smuči, saj je bil eden načrtovanih ciljev tudi spust z vrha 7128 metrov visokega Trisula I. Ob dveh zjutraj naslednjega dne so se odpravili v zahodno steno in po dobri uri so že prestopili krajno poč. Najprej je bilo potrebno splezati dolg snežen žleb v spodnjem delu z naklonino 40 stopinj, zgoraj pa okoli 50 stopinj. V srednjem delu stene jih je čakalo dvoje snežišč (60 stopinj) in skalna zapora s težavami okoli IV. Prvi bivak so si uredili na platoju sredi stene, 6400 metrov visoko. Stena jim je do sem vzela 17 ur plezanja. Naslednji dan so splezali še 500 metrov in drugi bivak postavili v ledeniški razpoki. 30. maja pa je potem vseh šest po dobri uri in pol doseglo vrh Trisula I (7128 m). Potem je bil na vrsti polet s padalom. Prvi se je z vrha odlepil Marinčič, kmalu za njim pa še Kunaverjeva in oba sta po kakšnih dvajsetih minutah in 3100 metrov višinske razlike pristala v neposredni bližini baze.
Druge štiri pa je čakal nekoliko daljši sestop. Nadaljevali so proti Trisulu II (6600 m) in bivakirali v sedlu med obema vrhovoma. Naslednjega dne so prek vrha Trisula II dosegli tudi vrh Trisula III (6400 m). Na sestopu jih je že presenetilo slabo vreme z meglo in sneženjem. Sprva so šli nekaj časa po južnem grebenu, nato pa navzdol po jugozahodni strani (400 m, 40°- 50°). V spodnjem delu si je zaradi zdrsa Frantar poškodoval koleno in v bazo ga je bilo potrebno odnesti.
Ostal je še spust s smučmi, ki pa ga zaradi prihoda nosačev v bazo niso opravili. Matijevec in Vidmar sta sicer odšla na plato, kjer sta imela smuči, vendar sta se spustila le skozi ozebnik (400 m, 40 stopinj) pod platojem in se vrnila v bazo.
Odprava se je torej uspešno končala. Tu je treba predvsem omeniti Marinčiča in Kunaverjevo ter njuna poleta s padalom. Zlasti Vlasta Kunaver, ki je s tem postavila nov rekord v nadmorski višini starta s padalom za ženske.
Preplezano smer v 2000 metrov visoki zahodni steni (prva smer v tej steni, ki je široka približno 5 km) so imenovali po Alešu Kunaverju, udeležencu prve jugoslovanske odprave na to goro.

TOMO ČESEN

80 let planinstva na Škofjeloškem
ŠKOFJA LOKA - Na Škofjeloškem letos slavijo 80 - letnico organiziranega planinstva. Začelo se je leta 1907 z ustanovitvijo Selške podružnice Slovenskega planinskega društva, ki je imela sedež v Železnikih. Leta 1925 so planinci na Škofjeloškem zgradili svojo prvo kočo, in sicer na Ratitovcu. Sedem let kasneje so zgradili še kočo na Lubniku nad Škofjo Loko. Vendar pa nobena ni prestala vojne vihre, zato so morali po vojni začeti znova, podobno kot so morali obnovili poti in markacije ter planinsko organizacijo sploh.
Novo kočo na Lubniku so škofjeloški planinci zgradili leta 1953, naslednje leto pa so planinci iz Železnikov odprli svojo kočo na Ratitovcu. Pred desetimi leti je PD Škofja Loka zgradilo še kočo na Blegošu, o kateri so razmišljali že pred vojno. Za 75 – letnico planinstva na Škofjeloškem so to kočo, ki stoji na zelo prometni planinski poti, povečali. Lani je postalo, škofjeloško hribovje bogatejše za kočo na Ermanovcu, ki so jo zgradili planinci iz Sovodnja, letos pa se ji bo pridružila še koča na Slajki nad Hotavljami.

S. I.

Obračun španskih alpinistov
BARCELONA - Pregled, ki ga je, pripravil Servei General d'lnformacio de Muntanaya in njegov center za alpinistično dokumentacijo iz Sabadela, kaže, da je število akcij, v katerih so sodelovali španski alpinisti, tudi lani poraslo. V Himalaji in Karakorumu so jih imeli 18 s cilji kot so Everest, Nanga Parba, Šiša Pangma (2x), Kangčendzenga, Daulagiri, Broad Peak in Gašerbrum II, pa do vrhov kot je Maceno Pk. (7120 m). Za vsako odpravo je naveden seznam udeležencev, dosežek in naslov vodje. V Hindukušu so se poskušali z Istor-o-Nalom in Rock Pinnaclom ... Štiri njihove skupine so bile v Pamirju, dve na področju Ararata, dve v kanadskih gorah in ena tudi na Bafinovem otočju. Kar 31 odprav ali vsaj navez je delovalo na področju Južne Amerike, od venezuelskih gora do zaledenele Patagonije (Torre, Fitz Roy, Paine). Seveda tudi afriških gora niso zanemarili. Grenlanda in celo Nove Zelandije. Bogat in poučen pregled. Če bi (lahko) takega pripravile vse organizacije, bi imeli publicisti in informatorji mnogo mnogo lažje delo.

FRANCI SAVENC

Profesionalci le strokovno
Junijska številka Planinskega vestnika namenja kar štiri prispevke slovenski gorski reševalni službi, ki praznuje 75 -letnico

LJUBLJANA - Pavle Šegula uvodoma predstavi v PV slovensko GRS. V obširnem članku nas najprej na kratko seznani z začetki organiziranega reševanja pri nas. Žal je spomin na te dogodke že precej medel in dragocena pričevanja z veterani vred nezadržno odhajajo s tega sveta. Omeni tudi leto 1952 (takrat je zaradi nesreče v Špiku prišlo do reorganizacije naše GRS); se ustavi ob mednarodni organizaciji za reševanje v gorah (IKAR), katere člani smo vse od njene ustanovitve; potem predstavi sodelovanje helikopterja; reševanje izpod plazu ter ob koncu odgovori tudi na vprašanje, od kod GRS denar za njeno delovanje.
Sledi pogovor urednika Marjana Raztresena z dr. Miho Potočnikom, čigar ime je tesno povezano s prvimi znanimi reševalnimi akcijami v naših gorah. Na svoj način Potočnik razčisti tudi vedno bolj prisotno dilemo, ali naj imamo pri nas poklicne gorske reševalec. »Ostanejo naj pošteni prostovoljci, strokovno pa profesionalci,« pravi.
Mnoge bo gotovo zanimalo, kako je potekalo smučanje po Slovenski smeri čez severno triglavsko steno. Kratko ga opiše Dejan Ogrinec, ki je letos sredi aprila Steno presmučal skupaj z Andrejem Zorčičem. V uvodu med drugim omeni, da je to prvič uspelo dvema Bohinjcema. Takole pravi: »Leta 1978 je bil ta podvig za tiste čase in naše kraje dejanje, ki je bilo daleč pred drugimi alpinistično smučarskimi dosežki« Zanimivo, da pred devetimi leti nekateri alpinistični funkcionarji niso tako razmišljali. Celo norost so očitali tej drzni bohinjski dvojici.
V junijskem Vestniku najdemo tudi poročilo Ines Božičeve o 19. mednarodnem srečanju alpinistk Randes Vous Haute Montagne, ki je bilo letos v Paklenici. Srečanje je izvrstno uspelo - udeležilo se ga je 90 alpinistk iz dvanajstih držav - za kar je najbolj zaslužna prav avtorica omenjenega prispevka.
Vselej, kadar prebiram članke Boža Jordana, dobim občutek, da je avtor prepisal kak zemljevid, saj poleg imen krajev, njihove lege, morda še nadmorske višine ni najti (skoraj) ničesar drugega. Naj citiram značilen stavek iz njegovega najnovejšega prispevka: »Tu so med drugimi Velika (Čemšeniška) planina s planinskim domom in najvišjim Črnim (Velikim) vrhom (1204 m) (Z. TV, S), Gunova glava (926 m), Krvavica (909 m) (S), Brložen(851 m), Kisovec (1029 m), ki ima nad Gunovim domom počitniško hišico Ferralita in nižje Zajčevo kočo. Škrabarjev vrh (850 m), ki ga loči preval Čeren (okoli 780 m) od Kukla (875 m) z razgledno popelovo skalo na južnem pobočju. Reška planina (825 m) (S. plan. dom), Goljava (836 m) (S, lovski dom), ... ,itd.« Ni veliko bralcev, ki jim bo uspelo prebiti se skozi to več kot dve strani dolgo pisanje.
Med leposlovnimi zadevami me je tokrat najbolj pritegnil zapis Petra Čižmeka z naslovom Cmoki. S prijatelji se je podal na zahtevno plezalno turo v steno Druja. Tik pod vrhom jih preseneti nevihta in dohiti noč. Prisiljeni so bivakirati; utrujeni so in predvsem lačni, saj tri dni že niso ničesar poštenega zaužili. Med čakanjem dneva v tesnem bivaku avtor začne sanjariti o - cmokih. Prikupna in (predvsem) na drugačen način napisana alpinistična zgodba.
Omeniti velja tudi tri prispevke tujih avtorjev; Jožef Nyka piše o ženskah na osemtisočakih, kjer med drugim ugotavlja, da samo še na tri najvišje vrhove ni stopila ženska noga; potem je tu potovanje Chrisa Boningtona in njegove angleško - norveške odprave skozi skrivnostne pokrajine Tibeta k vznožju gore Menlungse; pritegnil pa bo tudi članek (povzet po reviji Les Alpes) o premikanju ledenih gmot, ki včasih postanejo pogubne za ljudi, ki bivajo pod visokimi gorami.

MATEJ ŠURC

Nova smer v Debeli peči
Pavle Kozjek in Tine Mihelič sta 14. t. m. opravila prvenstven vzpon v severni steni Debele peči. Smer poteka po počeh v levem delu stene in se priključi na robu SV razu. Značilno je lepo prosto plezanje, skala je povečini dobra. Smer se imenuje Parižanka, visoka je 300 metrov in zanjo sta potrebovala 5 ur in pol. Ocena pa IV+/ VI-VI (Mihelič je nekaj mest plezal tehnično).
Dan pred tem pa sta Kozjek in Cveto Jagodic prosto ponovila Lahovo v Vežici.

Prvenstvene nad Kamniško Bistrico
Janez Benkovič je z Natašo Erjavec 30. maja splezal novo smer v Zobu Kalške gore. Poteka po zajedah in počeh levo od znanega Raza želja. Visoka je približno 200 metrov, odlikuje jo prosto plezanje in izpostavljena skala. Ključno mesto, 15 metrov visoka previsna poč, je v začetku zgornje tretjine. Nova smer se imenuje Sulamit, ocenjena pa je V+, A0/IV+.
Dare Božič in Marjan Kovač pa sta v Vežici vstopila 20 metrov levo od Lahove smeri. Potem sta plezala pod strehami proti desni in zgoraj po lepi zajedi. Lahovi smeri sta se priključila raztežaj pod gredino. Visoka je 100 metrov, ocena A2/V+, A1 pa priča, da je zanjo značilno tehnično plezanje, in sicer v večji meri po zasiganih počeh. Imenovala sta jo Egotrip, ponavljalcem pa priporočata jeseničane in debelejše kline ter nekaj profilov. Sicer pa sta v steni pustila pet klinov in en zatič, čas plezanja ob prvenstvenem vzponu pa je bil 6 ur.

1.SP Saše Kamenjeva
Davo Karničar je zadnjega maja v Koroški Babi opravil prvenstveno prečenje med Ovčarsko in Centralno smerjo (100 m, V, IV). 6. t. m. je v severni steni Dolgega hrbta opravil 1. solo ponovitev Ozebnika Saše Kamenjeva (400 m, VI-/V, III). Steno je splezal v uri in pol. V spodnjem delu smeri je bilo snega že malo, v zgornjem, lažjem delu, pa je bilo od novo zapadlega snega vse mokro.
Štiri dni za tem je v Škofovi kapi (Kočna) splezal novo smer Hrepenenje (250 m, V, IV), kjer je bil presenečen nad čvrsto skalo, posebno je lepa 60 metrov visoka poč. 12. t. m. je ponovil še Levi raz Malega kupa in sestopil po Direktni smeri v isti steni.
V njihovem plezalnem vrtcu na Jezerskim pa mu je uspelo splezati Sumopdirekt, ki ga je ocenil VIII-,VII-. Pravi pa, da je »problemov« še dovolj in čakajo na specialiste tovrstnega plezanja. Pa ne samo zaradi tega, tudi zaradi primerjave ocen.

Tržičani v Paklenici
Konec maja sta Željko Perko in Janez Primožič ponovila Albatrosa, ki sta ga Janko in Milan Meglič preplezala prosto, oba pa sta prosto ponovila tudi Raz malega kladiva. Prvo streho sta obšla po levi strani (VI-). Perko in Janko Meglič sta splezala Condorja, vsi pa prosto še Švicarsko.
V Beli peči nad Tržičem pa sta 7. t. m. Filip Bence in Primožič ponovila Božično smer.

Potovanje po Kolumbiji
Pred kratkim se je iz južne Amerike, točneje iz Kolumbije, vrnil Mitja Andrenšek. 23. aprila se je povzpel po normalni poti na 5330 metrov visoko Ritačubo Blanco. Vrh leži v gorski verigi Sierra de Cocuy, približno 450 km severovzhodno od Bogote in je verjetno eno najlepših področij v Kolumbiji.
Ritačuba Blanca po normalni smeri iz zahodne strani res ni zahteven vrh, ima pa mnogo bolj zanimivo zahodno steno iz granita, visoka pa je 800 m in še nepreplezana. Zelo zanimiva je tudi 750 m visoka vzhodna stena Pan de Azucarja, prek katere tudi še ni speljane nobene težje smeri. Andrenšek je nato konec maja skupaj s tremi kolumbijskimi alpinisti odšel v notranjost gorovja. Skupaj so se povzpeli na Picos Blanco, sam pa še na Picos Negros in na La piedra del Diamante. Vsi trije vrhovi so visoki tam okoli 4900 metrov. Za konec je odšel še na jug dežele, na območje vulkana Nevado de Huila, ki je visok 5360 m. Vendar zaradi slabega vremena z vrhom ni bilo nič.

Novo v Dolomitih
V Pulpiti de Pelsa (skupina Civette) so Mauro Da Rossi, Andrew Aurighi in Alesandro Bet splezali novo smer v dobri skali. Ocena TD, poteka pa levo od smeri Tome Loberal.
Velika siva stena med Livanosovim stebrom in veliko zajedo v Torre Venezia je bila splezana avgusta predlani. Vzpon je opravilo pet italijanskih plezalcev, višina smeri je 380 m, ocena pa TD.
Prvega in drugega junija sta Puffer Franco in Marco Furlan ponovila diretisimo Puissi - Radealli. Za smer (700 m, ED), ki prekriža veliko previsov iz slabe skale, je v glavnem značilno tehnično plezanje.
V Cimi Pratofiorito (2900 m) sta Orlandi in Salvatera splezala SZ steber. Smer se imenuje Aurora, poteka v dobri skali, ocena pa je ED, 350 m. V tudi nam dobro znani Crozon di Brenti je zdaj še ena nova smer na desni strani velike SV stene. Smer izgubljenih prijateljev sta preplezala Italijana Ferrari in Giovanetti. Visoka je 400 m, težave so ocenjene s TD-, vstopi pa 30 metrov desno od Astejeve zajede.
Desni steber visoke zahodne stene Sass de la Crusc sta v dveh dneh lanskega septembra preplezala Cominetti in Fanchini. Steber je v zadnjih 15 letih doživel mnogo obiskov, vse do lanskega leta neuspešnih. Stena je visoka 700 metrov, pri prvenstvenem vzponu Italijana nista uporabila nobenega svedrovca, najtežje dele pa sta ocenila VII-.

Potujejo pod Rakapoši
ČRNA - Igor Radovič je matičnemu PD iz Pakistana poslal telegram: V Islamabad srečno pripotovali (15. junija). Imeli težave na naši ambasadi z garancijskim pismom za primer potrebe helikopterskega reševanja. Deponirati smo morali svoj denar. Vse druge formalnosti uredili brez težav v dveh dneh. V petek ob 3. uri po polnoči odpotujemo pod Rakapoši. Uspeli smo dobiti dovoljenje za Severni steber. Zvezni oficir OK. V veliko pomoč nam je tukajšnji dopisnik Tanjuga. Vsi smo zdravi in dobro razpoloženi. Tudi vse drugo je v redu.

Dodatne »ocene« za SPP
Ljudje niso zadovoljni, če ne silimo višje in v težje, celo bolj nevarno ... Tudi med športnimi plezalci je tako. In kaj je večji izziv, kot vzpon le z vrečko magnezije za pasom?
Pri vrednotenju pa je potreben tudi nek red. Zato se v literaturi že pojavljajo tudi nekakšne ocene nevarnosti. Smeri visoke 3 - 5 m naj bi tako spadale v prvo skupino, s 5 - 12 m v drugo, višje (ko se krivulja nevarnosti že precej položi, saj je eventuelni padec z višine 8, 10 ali pa tudi več metrov skoraj enako, smrtno, nevaren) pa bi bile v tretji.
Tom Proctor je že leta 1975 preplezal smer (Edge Lane, Millstone - GB) z oceno E5/5c in C (ona) 2/3. Jim Collins je pet let kasneje soliral Naked Edge (5. 11b, Colorado - ZDA), ki ima oznako C3. J. B. Tribout je pred dvema letoma sam preplezal Chimpanzodrome (Saussois - F), ki ima oznako sicer le C2, zato pa je ocena plezalskih težav 7c. Lani pa so na tak način plezali: Kurt Albert Fight Gravity (Frankenjura - D) VIII+, C3-, Wolfgang Gullich Sautanz (Frankenjura - D) IX-, C3- in isti še Wheat Killer (Derbyshire - GB) E5/6c, kar je nekako IX, C2.
Športno plezanje, ki zadnji čas velja kot »eden najbolj varnih športov«, lahko postane s tovrstnimi preskusi eden najbolj nevarnih.

ID

Mozartove kroglice in Tržaška
Matjaž Ravhekar (AO Jesenice) in Igor Jamnikar (AO Matica) sta prva, ki jima je uspelo v Dolžanovi soteski ponoviti eno od težjih Rehbergerjevih smeri. Gre za Mozartove kroglice (IX-). Ravhekarju je uspelo enkrat letošnjo zimo, Jamnikar pa je smer splezal 14. t. m. Oba sta opravila vzpon z rdečo piko, na način torej, ki se zlasti v Evropi, pa tudi drugod po svetu upošteva kot edini »pravi« (poleg vzpona »na pogled« seveda). Ravhekar je pred kakšnim mesecem dni prosto splezal tudi Tržaško smer v Ospu. Prvi raztežaj brez predhodnega poskušanja, drugi raztežaj v drugem poizkusu, ostalo pa v prvem poizkusu. Celotno smer pa z rdečo piko.

TOMO ČESEN

Oznake: ALP, AN, HIM, PLE, PrV, PV, VTG
eXTReMe Tracker