Nova doba (1930), Podlistek (6) - Skobé: ... V jutranji somrak je lezla noč in se poslavljala tiho od planin, ko sva sedela v tesni veži in počasi srebala mleko iz lončenih skledic. Kocbek je bil videti čemeren in neprespan.
Venomer si je popravljal bujne lase, ki so mu padali na visoko, bledo čelo.
»Sam vrag si je izmislil te neumne stave«, je vzdihnil. »Ali pa gostilničarji, da bi več alkoholnih pijač prodali. Reci, če nimam prav!«
»Prav imaš, Francelj!«
»Veš, to je res prenoro, kaj mi uganjamo, na kaj vse stavimo. Hujši smo kakor Angleži ali Amerikanci. Stavimo, kako daleč je od Rupove hiše do Šarbovega zelnika, koliko meri davkar čez prsa, za koliko kil se je zredil sodnik, koliko gob bo prinesel nadgobar iz Homa, koliko tehta najdebelejša repa v Jurčkovi kleti, kakšne barve bodo nogavice, ki jih bo v nedeljo oblekla Kunigunda in kaj bodo zvečer kuhali pri »Zlati zvezdi«. Jaz sem že pošteno sit teh čudnih podeželskih zabav.«
Zaškripale so duri v suhih, nenamazanih tečajih: nevarni človek, ki znižuje gorske velikane, je stal za odhod pripravljen pred nama.
»Kaj? Samo trije pojdemo na Ojstrico?« se je čudil.
»Še za to število ne jamčim«, je odvrnil prijatelj in me ošinil z nezaupnim pogledom. »Zdi se mi, da te bolj vleče srce k Moniki, kakor pa v gore.«
»Deževalo bo«, sem vzdihnil.
»Kar odrinimo, saj nismo iz čokolade! Takle jutranji sprehod čudovito poživi Ienega človeka.«
Naše dolge, okovane palice so zaškrtale na trdem belem kamenju. Že smo se počasi pomikali proti prijazni osameli kapelici in dalje po novo napravljenem Kocbekovem potu. Nebotične skale in divje razorana gorska planota, vse je bilo pogreznjeno v gosto megleno morje, da smo komaj na korak daleč mogli razločevati krvavordečo markacijo.
V hladni jutranji zrak je zdaj pa zdaj sem od juga sunil omledeno mlačen val soparice, ki se je kakor dušeča mora ulegala na pljuča.
»Mokri bomo«, sem pomislil. »Ali je treba, da se nam bo škodoželjno smejala hudobna Monika in njeni trabantje, ko bomo kakor nesrečni brodolomci pri ognjišču sušili premočene cunje?«
V divjem srdu sem stisnil svojo dolgo gorjačo. Ogorčene moje dušne oči so zagledale dolgina Aleša, kako izteza svoje suhe tanke prste proti njeni alabastrovi ročici in zaljubljeno golči: »Da ne smem, si ukazala ...«
In oni golobradi Faturjev študent ... stavim, da je že napisal nov sonet nanjo ... Vse je zavrelo in zakipelo v meni. Zaljubljeni oboževalci sede lepo v koči in uživajo najimenitnejši razgled,
oziroma pogled, mi trapasti veleturisti pa hodimo tukaj po tem pustem skalovju kakor tri izgubljene duše na luni.
Obstal sem na ovinku in zaklical v meglo pred sabo: »Gospoda, ali je pametno, da lezemo v taki megli na vrh? Joškove krave se nam bodo smejale, kadar zvedo«.
»Boga zahvali, da je megla«, se je od nekod zarežal Kocbek, »vsaj prepadov ne vidiš«.
»Naj pa bo za duše v vicah in za mojo pokoro ta pot«, sem resignirano vzdihnil. »Sedaj, ko sem si že tako lahkomišljeno nastavil ta bridki kelih trpljenja na ustnice, ga hočem možato izprazniti do zadnje kaplje. In naj mi od napora odrevene noge in mi poči revno neumno srce od bolestnega hrepenenja.
Oh, Monika, ko bi vsaj malo slutila, koliko nebeške ljubezni in koliko peklenske ljubosumnosti se je tekom našega veselega potovanja nabralo v skriti kamrici mojega čednega života! Mogoče bi mi potem privoščila prijazen pogled svojih milih oči in mi še celo milostno dovolila, da bi tudi jaz smel zapeti tisto nesmrtno: »Da ne smem, si ukazala ...«
(Dalje)
Skobé
Nova doba, 5. september 1930