Aljaž Anderle: Želim si čistega, dobrega, mrzlega in krušljivega ledu - Pripoved o obisku Norveške...

Kaj se je zgodilo z Auroro Borealis?

Ura je štiri popoldne in zavladala je tema. Pod severnim nebom ni opaziti nič pretresljivega. Severnica sicer visi nekam čudno visoko na nebu, in zahteva za opazovanje posebej razgiban vrat, vendar pa še vedno kaže proti severu. Severni sij se ves prefrigan prikazuje predvsem domačinom, ki so do njega itak ravnodušni, medtem ko morajo tujci brskati po revijah ali verjeti starim fotkam, da ga lahko vidijo. In se mu čudijo. Da se jih vsaj preko papirja dotakne s svojo nedojemljivostjo, če ga že nad severnim horizontom ni videti. Severno morje ne reče nobene odvečne. Malce buči, malce prši z vodo čez valobrane, v zatrepu fjordov pa lenobno poležava in se razburja zgolj toliko, da ne zamrzne. Samo v zares do kraja zavitih in od boga pozabljenih plitvinah in zalivčkih, kjer mraz prezebe ne le vso vodo pač pa tudi morsko dno, se zgodi, da morje za nekaj mesecev zaspi in malce zakristalizira. Tako, za spremembo.

Ko mi pridrvimo okrog zamrznjenega kraka Ramfjorda na poti iz Tromsa proti jugu, se med prehitevanjem tovornjakov zavem pomena špic na naših gumah. Aleluja ježevke! Brez vas ne bi prišli nikamor. Tako pa požiramo stotine kilometrov brez incidenta, s hitrostmi nad sto kilometrov na uro po živem ledu. Dva GPS-a nas zanesljivo pripeljeta v Setermoen, ki ga bi moral sicer najti tudi popoln navigacijski analfabet, saj leži dobro opazen, ob obeh straneh glavne ceste E6. Marius in druščina nas pričakujejo na farmi blizu mesta. Po tem, ko prodremo mimo parih vojaških patrulj, ki se igrajo okrog največje vojaške baze na Norveškem, se končno objamemo z njim, Guyem in severnim medvedom Sjurejem. Na voljo imamo celo hišo, zato se hitro vselimo. Ljubo doma kdor ga ima!
Debatam ni konca, vsebina treh novih prasic nadgradi hišni kreativni kaos, spanec pa nas prestavi v dan potem. Dan, ko napoči čas za tako želeni led.

Salangen

Gaz je globoka poldrugi čevelj in na dnu vsake stopinje je slišati pljuske. Spodaj pod nogami je jezero, zato premikamo noge hitro kar se da, kot bi hodili po zelo zgoščeni gladini, na katero je nebo nasulo pol metra pršiča. Zadnje kar si želimo v teh hopsajočih trenutkih, je nordijsko plavanje. Obala je vse bliže, plundra pa nam že dodobra omoči spodnji del nog- kdo ve, kolikokrat bomo še prečkali tale zaliv? Ko se malce razgledam opazim most (ki, kot je za mostove značilno, pelje preko vode) in od njega potekajočo gaz. Najbrž je mi ne uporabljamo zato, ker bi nam sicer manjkalo vznemirjenja in resnosti na sicer kratkem dostopu. Guy, Sjur in Marius se zaganjanjo v novopečene mikse tam na obali. 60 metrske smeri se zde kot nalašč za pridobivanje izkušenj in so prve te vrste na severnem Norveškem. Mene nič kaj ne privlači skalolazenje, ne po vseh kilometrih drytoolinga, narejenih pretekle jeseni. Želim si čistega, dobrega, mrzlega in krušljivega ledu. Najdemo ga, nedaleč stran se pne 150 metrov visok rumen, strm, svečkast slap. Po stari navadi zapičim svoje cepine naravnost pod najbolj oduren del, kjer mi že po nekaj metrih pot prekrižajo gobasti previsi. Vendar čeznje ne gre, ker jih pokriva sipek sneg in cepini nič ne primejo. Tako se veliki zagnanec opečen skobaca nazaj na izhodišče in si izbere pohlevnejšo linijo. Kar naenkrat se tudi ta postavi pokonci Led postane krušljiv in votel. Med tem ko se ubadam z iskanjem pravega občutka, se mi prav počasi in zahrbtno v prste na rokah naseli mraz. Cepine slabo čutim, prijem je premočan, prsti pa se v vertikali nočejo ogreti. Plezam naprej, dokler se mi ne zazdi, da bi nemara kazalo namestiti kako varovalo. Prvemu vijaku počasi sledijo še trije, vrv se izteka, meni pa premrli prsti ne dovolijo oddiha – prav pošteno me navija in počasi se moram prebijati proti polici, kjer bom Klemena odrešil dolgega čakanja. Meni ena ura mine kot bi rekel keks. Tam spodaj pa čas teče povsem drugače. To je moč tudi slišati, sodeč po zvokih, ki jih veter prinaša od vstopa sem me Klemen napizdeva. Ko pripleza do mene, takoj potegne še en raztežaj, nato pa jaz še zadnjega. Predolgega kot kaže. Na oči nama pade že druga faza mraka, zaradi česar v kratkem Norveškem dnevu nemara grozi bivak. Čeprav je ura šele dve popoldan, kaže, kot da se bo vsak čas znočilo. Klemenu se mrači malo bolj kot meni zato nestrpno priganja. Med tem ko motoviliva navzdol, se zamenjata še tretja in četrta faza, a še vedno se vidi dovolj, da z lahkoto doseževa tla in tudi ujameva prijatelje, ki so že odkolovratili k avtu. V mraku št. 5 se odpeljemo domov.
Prvi stik z ledom je vzpostavljen. Malce posiljen in zasoljen. Ampak od zdaj naprej ne bo več nobena stvar težka.

Akvaplaniranje

Naslednje jutro skoraj padeva čez novega člana našega gospodinjstva, ki si je postlal v kuhinji. Zaspani Edvard naju trikrat opozori, da bo pihalo, nakar se odpravi v gornje sobane, nadaljevat prekinjeni spanec. Zamišljeno zajtrkujeva in se odpeljeva v temno jutro. Res piha. Edo je imel prav. 20 m/s. Gaženje do vstopa nama ogreje telesi, med tem ko se 600 metrski slap skriva v oblakih snega, ki ga nosi močan jugo. Prvih 300 metrov počasi odsolirava in sproti iščeva abalake, ki so jih namestile predhodne naveze. Pod vršnimi 200 metri se naveževa in potegneva še 4 raztežaje. Zahtevna prvenstvena linija, ki sva si jo sprva ogledovala prejšnji dan, postane odmišljena. Veter se krepi, sneg in pršeča voda pa v trenutku zmrzujeta in naju spreminjata v dva prozorna ledena zombija. Tik pod robom slapu si morava urediti varovališče v ledeni luknji, da imava mir pred Edvardovim vetrom. Bila sva kar hitra: 4 ure za vse skupaj. Deloma s spusti po ledeni vrvi, deloma pa s plezanjem, se hitro vračava navzdol. Pri tem naju globok, napihan sneg ne navdaja s prevelikim veseljem. Kak plaz naju bi v parih sekundah odložil par sto metrov nižje. Ker se to ne zgodi, se skozi gozd počasi privaliva do avta in šele tukaj opaziva, kakšno odjugo je prinesel južni veter. Ledena cesta se je začela taliti, šipe na avtu so mokre. Madona, saj pada dež!! Hitro jo odkuriva nazaj na farmo in med potjo odkrijeva, da ježevke na odtajanem ledu ne držijo prav nič.

Zvečer se nič hudega sluteč odpravimo na predavanje v 140 kilometrov oddaljeni Boguzahrbtomselva. Vse bi še šlo, če se ne bi vozne razmere res obupno poslabšale in vse ceste ne bi postale zrcalne podobe najbolj drsečih drsališč. Po podlagi, kjer ni bilo mogoče hoditi, se odpeljemo 140 km v eno, in po tem, ko sem spustil svojo projekcijo v nabito polno dvorano z nagačenim severnim jelenom na čelu, še v drugo smer. Ledeno je tako, da se moramo na parkirišču pred našo hišo, oprijemati avta, da stoje pridemo do vhoda. Kaj takšnega pa še ne. Domačini povedo, da se takšne razmere pojavijo enkrat na leto in da so ježevke tod v uporabi predvsem za takšne primere. Smo pa občutili, da je njihov oprijem na vodnatem ledu pošteno zmanjšan, saj neprestano prihaja do akvaplaninga in avto zanaša že na ravnih delih ceste, kaj šele v ovinkih. Naslednji dan spet pritisne mraz in ceste okuje v pošteno trd led, po katerem je veselje voziti.

Scenarij poštenega počitka

No, naslednjega dne se mene loti nekaj, kar simptomi opredelijo kot gripo. Tri dni nato spoznavam različne posteljne položaje, si grejem sokove na radiatorjih, se vživljam v Kurosawine heroje in prosim nordijska božanstva naj mi usrane lekadolplusC spremenijo v antibiotike. Brez zdravil kaj klavrno vegetiram in žlampam tetrapak za tetrapakom in Twinnings za Twinningsom. Empirično ugotovim, sem da se mi kardamom v 72 urah povsem priskuti, če ga v tem času popijem vsaj 31 skodelic. Hipotetično naj bi se z vsako podobno čajno sestavino zgodilo enako.
V tem času sta Klemen in Urban dejavna – poplezavata nad jezerom, obiskujeta predavanja in si data duška v novem slapu. Odideta pa tudi na poizvedovalno odpravico globje v dolino Soerdal, opremljena z norveškimi vojaškimi krpljami. Obrneta se še preden emigrirata na Švedsko in ne odkrijeta ničesar, kar bi bilo v prihodnjih dneh vredno večurnega gaženja. Glede na vremensko napoved – hud mraz – in moje težave, se odločimo, da se preselimo na Primorsko. Ko sem se pocajtal toliko, da sem lahko sedel v avtu, smo se odpeljali v objem svežega inu zdravilnega morskega zraka, kjer naj bi po napovedih osebnega zdravniškega koncilija vzbrstel kot japonska češnja. V torkovem popoldnevu se tako odpeljemo na otok Senja, kjer so Edvard, Marius in Sjur ravnokar splezali prvenstveno alpsko smer v steni Breitind. Juhu, zdaj pa še mi!

Senja

Senja sprva ne izžareva kake posebne gorniške karizme, ko se preko visoko izbočenega mostu prepelješ nanjo s celine. Redko poseljena z razpotegnjenimi vasicami in oblimi hribčki, sprva ne izvablja občudujočih pogledov in čudnih medmetov, ki smo jim priča slabo urico kasneje, ko se z avtom prebijemo na severni del otoka. Tu se vanj zajedajo ozki fjordi, ki ločujejo ozke polotoke, posute z strmimi gorami, ki padajo naravnost v morje. Izjemen pogled, ki kar vleče iz ust vzklike kot so «u jebemti«, »dej fotko«, »ne me basat, matr, lej tole!«, »ej ej, dej mal ustavi!«, »uu fak, uu fak«, itd. Od pogostega zaviranja, našega passata že bolijo kolesa, mi pa kar naprej skačemo iz njega in nazaj vanj. Tule bomo pa plezali, linije se kar same ponujajo. Vse je še nepreplezano!
Ko se utaborimo v Medfjodvaeru smo polni optimizma. Če bo vreme držalo, bomo lahko veliko plezali. Naslednje jutro naredimo izvidniško odpravico okrog fjordov v iskanju bodočih ciljev. Najdemo več slapov in najdostopnejšega s Klemenom splezava še v istem sončnem dopoldnevu. Pri povratku si zaznamujemo cilje za naslednje dni. Finkonna, prvenstven vzpon in prva ponovitev, potem pa Breitind ali pa tista nora linija naravnost iz voda Maedfjorda...

Dnevi velikega vetra

Tako se nekega četrtka, ob petih zjutraj, prav z veseljem zbašemo pokonci, in ne opazimo takoj spremembe v vedenju vremena. Ko pa stopim skozi vrata me skorajda podre razigrani veter, sneg pa mi v trenutku zasuje vse nezaščitene odprtine. Nikamor se ne vidi in naš vzpon se konča po desetih z muko prevoženih kilometrih, v zamedeni cesti nekje blizu Ersfjorda. Iskanje globljega smisla nas pripelje nazaj v sobo na nekaj dodatnih ur spanca. Popoldne izkoristimo za slikanje v bližnjem slapu, ki ga ne ogrožajo plazovi. Vreme pa ne odneha. Prav nalašč nam med zavijanjem vetra vsako jutro na avto nasuje novih 30 cm snega. Vidljivosti ni, razen če se mogoče kak žarek sonca uspe prebiti skozi raztrgane oblake fronte. No, pa smo jo našli, Arktiko. Zvečer spet zijamo v zrak, če bomo kje videli tudi auroro borealis, ki se po Mariusovih poročilih in fotografijah kaže precej pogosto in ravno med 7 in 9 uro zvečer.. Mi dežuramo na pomolu in brcamo v temo, na nebu pa nič. Nad grebenom tam na drugi strani fjorda se pojavlja nek čuden odsev. Lej jo, Auroro!, rečemo. Danes je malce nerazpoložena, nič kaj preveč ne migota. Možnost da preko hribov sije svetloba kekega Spar centra pa brž ubijemo kot izdajalsko subverzivno spodkopavanje čiste arktične morale. Naslednji dan jo bomo pa prav gotovo fotografirali.

Naslednjega dne brije tak veter da ne vidiš niti tal pred nosom, ki tiči globoko v kapuci. Pogled nam tako ne nese niti do prvega nadstropja sosednje hiše, kaj šele do stratosfere.
Počasi nam prihaja v zavest, da nemara ne bomo zlezli nič več pametnega. Imamo še tri dni. Slabo vreme se bo še kar nadaljevalo. Snega je padlo toliko, da v velike stene sploh ne moremo vstopiti. Zato se odločimo, da bomo pač zadovoljni s čimerkoli. Tako kot z namišljeno auroro borealis. V zadnjem križarskem poskusu se odpeljemo skozi tunel v Ersfjorden. Tam nas čaka neka prvenstvena smer v Snykolli, blizu ceste, zgolj kakih 500 metrov proč, brez snežišč na vrhu stene, ki bi stresala svoj gnev nad nas, brez snežišč na dostopu, ki bi nas ustavila... Skratka: opcija!

Nenavadni dogodki v nič kaj lepem dnevu

Zagrizemo se v breg, ki ga biča hud veter z zahoda. Sneg pridno odlaga na odvetrnem delu strmine, in nič mi ni jasno zakaj hodimo gor ravno tod. Nemara zaradi zavetja. Počasi se prebijemo pod steno, kjer nas od vstopa v smer loči edinole krajša grapica, ki pa je naphana s snegom. Počasi se prebijemo preko poledenelih skal v mali zatrep tik pod slapom. Tu je napihanega vsaj 2 metra pršiča v katerega se pogrezamo do pasu in čez, dokler si ne steptamo nekakšne police. Ves čas nabija veter navzgor po pobočju in to tako, da človek še gledati ne more. Ko si zamenjam kapo mi sneg primrzne na čelo pod čelado, da me od mraza vse boli. Počasi diham v kapuco, da bi se kaj odtalilo, pa se noče. Odločimo se, da bova s Klemenom oba splezala prvi raztežaj v vodstvu, Urban pa bo scimpral kako pametno fotko. Klemen odbuldožira preostalih deset metrov do ledu, medtem ko se midva na polici ubadava s premagovanjem mraza in časa. Približno takrat mi nekoliko nepričakovano v naročje skoči nahrbtnik, da padem vznak po pobočju. Megleno se zavem, da je nahrbtniku sledil Urban pa tudi nekaj snega, pravzaprav veliko snega. V bistvu kar celo pobočje snega. Glej si ga no – cel plaz! Med tem ko naju nosi v smeri dostopa, ponavljava osnovne gimnastične prvine kot so: premet nazaj, zaporedni prevali nazaj in naprej, vmes se najde tudi kako kolo. Nato naju malo pobuta v skale in naju potem, ko imava res že vsega dovolj, pusti hlastajoča in šokirana na snežišču pod steno. Urban je prislalomiral mimo velikih skal, skupaj s svojim EOS 5D v rokah, za ceno nekaj bušk, jaz pa sem se ustavil kakih 50 metrov višje z zvitim gležnjem, ki sem ga nekam zapel z derezo, in velikimi očmi. Nekaj časa vsak za sebe preklinja svoj deštin ker misli, da je edini živ na tem svetu. Nakar zapazim rumeno packo Urbanove puhovke, ki miga spodaj pod mano. Tudi sam se naredim živega in začnem migati. Klemena ni odneslo in že urno sestopa, medtem ko z Urbanom hecno gledava in se počasi odkobacava navzdol. Pobereva nekaj razsute opreme, razen mojih cepinov in nekaj rokavic ki so ostale kdo ve kje. Zazdi se nam, da je bilo dovolj športa za danes, in da gremo lahko mirne duše na kavo in dve risanki.

Ko smo tako v velikem stilu opravili z zadnjim športnim dnevom, nam ni kazalo drugega, kot da preostanek časa kreativno porabimo za krajši izlet na otok hiš, Husoy, udeležbo na lokalni zabavi, prebiranje visoke literature in ogled nekaterih dosežkov svetovne filmografije. Po izteku odjavnih špic Prgišča dolarjev, Bilo je nekoč na divjem zahodu, Rashomona, Sedmih samurajev, Parfuma in kajpada - Galactice, je prišlo po nas eno izmed letal, ki so v Tromsu zaključevala pristajalni krog natančno nad Sjurovo hišo, v kateri smo preživeli zadnji dan. Odneslo nas je nekam na jug, skupaj z viruščki arktične atipične pljučnice, senco bežno zapaženega losa, od vetra razmršenimi lasmi in sramežljivo podobo Aurore Borealis zapisano v naše možgane pod rubriko »verjetno«. Za seboj smo pustili nepospravljeno kuhinjo in lepo arktično popoldne, ki smo ga v dobri veri razumeli, kot opravičilo za vse nevšečnosti.

Aljaž Anderle