Polet – Željko Kozinc: Psinski vrh je ena tistih gora v Karavankah, s katere se najlepše vidi po Koroški
Psinski vrh? Kaj ni Psinjski, kakor piše na zemljevidu? Ali ni imenovan po Psinji vasi, ki leži v natančni severni smeri od vrha ob glavni cesti skozi Rož? Ali niso vaščani dali gori ime po sebi, ker jim je določala poldne? Nima gora iste horološke vloge kakor vrhova Trupejevo ali Maloško poldne, ki stojita v Karavankah nekoliko proti zahodu? Ali niso navsezadnje Nemci Psinjo vas prevedli v Hundsdorf, se pravi v »pasjo vas«? Od kod torej Psina, Psinski vrh? Od pasje samice? Ne. Stanko Klinar v svojem imenitnem gorskem vodniku Karavanke razkriva, da je vrh dobil ime po Posina vasi, v narečju izgovorjeni Psinaves. Nastalo je iz po-sina-ves, ker so se osojni travniki na severni strani gore v stari koroščini imenovali sine. Te besede ne boste več našli v slovenskih slovarjih. Izginja tudi iz govora, prav kakor na slovenski strani Koroške izginja beseda nicina, ki pomeni isto: osoje. Kako so ljudje iz nicin hrepeneli po soncu, nam je veliko povedal Prežihov Voranc. Kako pa so hrepeneli tisti iz sin, nam priča le še Psinski vrh s svojim imenom. Gora torej nosi spomin na življenje naših rodov. Je verjetno spomenik staremu karantanskemu jeziku, katerega besede se porazgubljajo. Pravzaprav je prelepo razgledna gora spomenik le eni besedi, ki pa sega daleč nazaj v čas in se široko razgleduje po zgodovini. Mala beseda z velikim časovnim dosegom, majhen vrh s širnim zgodovinskim vpogledom.
Najlepša dolina v Karavankah
Po slovensko se imenuje Poden, po nemško Bodental. Njen največji čar je orjaška, viharno razbrazdana severna stena Vrtače, druge najvišje gore v Karavankah, ki bi lahko bila izvrstna kulisa za filme o Kekcu, Heidi, Zlatorogu in drugih alpskih junakih. (Avstrijska televizija je tu res posnela del nadaljevanke Vas na meji.) Gorska dolina je dolga dva kilometra, na koncu široka 600 metrov, visoka pa več kot kilometer. Izteka se najprej v strma melišča, potem pa v položnejša poraščena prodišča. Voda se s prodišč isteka na dober hektar velik in kot deska raven svetel travnik s starim ledinskim imenom Mlaka, ki je ob nalivih in topljenju snega moker, poleti in jeseni pa svež, rožnat in pokrit s kratko gosto travo, da je mehek kot preproga. Po Mlaki so redko posejane mogočne smreke in na njem sta za ledenikom, davno stopljenim, ostali velikanski skali, ki se ju oklepajo suhe korenine na njiju zraslih dreves. Če vas zanima, kakšna bi po lepoti lahko bila podoba raja: Mlaka vas čaka, videli boste. Adama in Evo bi tu v njunem prvotnem stanju, ko se še nista zavedala, da sta gola, verjetno zeblo; februarja kar hudo. Novodobni pari pa se v Mlaki radi nastavljajo zimskemu soncu, primerno slečeni ali oblečeni. Mlaka je raj za domišljijske vzorce. Otroci bi vanjo hitro umestili Harryja Potterja, fantasti Gospodarja prstanov, alpinisti pa plezalni vrtec. Koroške Nemce je motilo le njeno preočitno slovensko ime, zato so Mlako preimenovali v Märchenwiese (pravljični travnik).
Iz nemškega poimenovanja okoliških vršacev in planin lahko sklepamo, čigav je (bil) ta svet: Rijautza, Selenitza, Vertatscha, Bielschitza, Kosiak, Kosmatitschitza ... Vse to je zdaj med obiskovalci spoštovani Naturschützgebiet, zavarovano območje.
Podnarjeva domačija
Morda bo komu selišče Podnarjeve domačije največji čar te doline. Zadnja v vasi, umeščena v sredino blago položnih travnikov, kakor biser v velikansko školjko, je dala ime kraju. Morda vas bo posebno očarala petsto let stara lipa,
morda koroški prigrizek, s katerim vam bodo postregli. Morda hrestanje v lepi slovenski govorici hišnega gospodarja. Čarov ne bo zmanjkalo, tudi kič, ta umetnost sreče, se vam bo usedal v srce s svojo samozadovoljno lepoto, bolj ko se boste pomikali k Mlaki, tej najvišji točki pravljične dežele Poden.
Vendar se pravljičnosti ne gre popolnoma prepustiti. O tem nas uči ta pravljica: V Podnu je nekoč živela jasnovidka Barbca. Vsako izgubljeno stvar je znala najti. Neki Gorenjec, doma onkraj Karavank, jo je prosil, naj mu pomaga najti izgubljeni prstan. Barbca mu je povedala, da je zlato pojedla njegova svinja. Gorenjec je doma svinjo zaklal in ji res našel v drobu dragoceni prstan. V zahvalo je Barbco prijavil, da je povezana s hudičem. Nesrečnico je oblast zažgala na grmadi kot čarovnico. Tudi takšne so stvari med Slovenci. Pravljice ne lažejo.
Besedilo Željko Kozinc
Foto Andrej Kozinc