Delo, Šport: ... Po vrnitvi iz Sikkima, že načrti za nove odprave

Vzpon na Siniolču opravljen v dobrem stilu - V letošnjem načrtu še nove smeri na osemtisočake
Na Planinski zvezi Slovenije je bila v petek, 17. junija, tiskovna konferenca. Na njej so vodja alpinistične odprave v Sikkim Tone Škarja ter njeni člani Marko Čar, Vanja Furlan, Luka Karničar in Uroš Rupar opisali njen potek, predstavili pa so tudi preostale letošnje načrte slovenskega alpinizma
Sikkim je divja dežela na vzhodnem koncu Himalaje. Tu se himalajski greben najhitreje spusti z osmih tisočakov v ravninske predele Indije. Cilji odprave so bili: vzpon na Siniolču (6887 m), spust z vrha s smučmi ali snežno desko in ogled vzhodnega ostenja Kangčendzenge (8586 m). O uspešnem vzponu na Siniolču smo poročali že prejšnji teden, zato bomo tokrat dodali le še nekaj podatkov.
Furlan in Rupar sta se na vrh povzpela po smeri, ki so jo pred leti preplezali Indijci. Vzpon sta opravila v dosti boljšem stilu kot njuni predhodniki. Indijci so potrebovali mesec dni plezanja, postavili so štiri tabore in napeli 1000 metrov vrvi. Naša odprava je bila na gori 12 dni, postavili so samo dva tabora, fiksnih vrvi pa niso napenjali. Smer so ocenili s kompleksno oceno TD. Od baze do vrha je 2300 metrov višinske razlike.
Siniolču je zelo strm hrib, zato o smučanju z vrha vse do prvega tabora ni govora. Marko Čar je opravil le spust s sedla (5730 m) vzhodno od Siniolčuja ( VI-, 600 metrov, naklonina 45 - 60°).
Tone Škarja si je ogledal še nepreplezano vzhodno steno Kangčendzenge. Objektivne nevarnosti v njej so zmerne, zadnjih 2000 višinskih metrov pa je tehnično zelo zahtevnih. Stena je verjetno težja od južne stene Lotseja. Po mnenju Toneta Škarje je vzpon prek nje mogoč le v klasičnem himalajskem stilu z dovolj veliko ekipo, postavljanjem taborov in napenjanjem fiksnih vrvi. Odpravo v to steno bi lahko organizirali leta 1996.
Tone Škarja je predstavil tudi preostale odprave, ki jih bo letos podprla oz. organizirala Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS Trenutno se iz Nepala vrača skupina alpinističnih inštruktorjev, ki je sodelovala na šoli za gorske vodnike v Manangu. V nedeljo 26. 6. ob 12 h bodo prileteli v Zagreb, nato pa bodo s kombijem okrog 14. ure prispeli pred PZS. Marko Prezelj in Andrej Štremfelj nameravata letos jeseni preplezati dve prvenstveni smeri, eno v S steni Čo Oju, drugo pa JV steni Šiše Pangme.
Vanja Furlan načrtuje solo vzpon na Langšiša Ri (pribl. 6500 m). Stane Belak pripravlja odpravo v področje Ganeš Himala. Oprešnik, Humar in Kresal imajo v načrtu novo smer na Ama Dablam. Na pot bodo odšle tudi odprave, ki bodo skušale osvojiti Anapurno III, Anapurno IV in Ama Dablam. Ob koncu leta pa bosta v Patagonijo odpotovala Marko Lukič in Miha Praprotnik, ki se bosta zopet lotila Cerro Torreja - tokrat bosta v alpskem stilu skušala preplezati vzhodno steno.
Na PZS je prišlo tudi povabilo na plezalno tekmo v Kalkuti. Verjetno bi bilo za promocijo Slovenije in našega alpinizma koristno, da se je udeleži kdo od športnih plezalcev. Poleg odprav, ki jih podpira KOTG, se letos odpravlja po svetu še kar nekaj slovenskih alpinistov, tako da lahko pričakujemo precej poročil o dobrih in zanimivih vzponih.
Odpravo v Sikkim so materialno podprli Krka, Lek, Alpina, Elan, Dia studio Klemenc, Induplati, Chemco (Melem) Zagreb, Fun šport, Treking šport, Jaka Kavčič, Onda d.o.o., Teol in Iskra baterije. Zdravila z navodili za uporabo je pripravila dr. Anda Perdan. Pri birokratskih zapletih jim je pomagal Janez Golobič, predstavnik Intertrade ITS.

MIHA PETERNEL

Sarajevčani računajo na Broad Peak
Te dni so se skozi Ljubljano vračali sarajevski alpinisti, ki so bili na »višinskih pripravah« v Montblanški skupini. Bili so gostje župana Courmayerja in so se med drugim - v edinem lepem dnevu - povzpeli tudi na Mont Blanc. Zbrano imajo tudi že večino opreme in - dobili so sporočilo pakistanskih oblasti, da je Broad Peak (8047 m) za letos rezerviran za že preveč odprav, da pa jim nudijo vzpon na Nanga Parbat (8125 m). Toda tega si ne žele, zato so kljub temu še enkrat zaprosili za Broad Peak, alternativi sta Gašerbrum 2 (8035 m) in Hieden Peak (8068 m).
Koliko jih bo točno v odpravi, ki jo bo vodil Muhamed Gafič, še ne vedo, saj finančna »konstrukcija« odprave še ni povsem pokrita. Med kandidati (»Vsi smo borci od prvega dne,« so še posebej poudarili, »le redki alpinisti so se nam izneverili!«) sta oba Šišiča, Muhamed in Mukrim, Vatrenjak, Derviševič, Prebanid, Grabus, Abaza, Karabesič in radijec Ramiz Bisič. »Bosanskohercegovska ekspedicija Broad Peak '94« je namenjena proslavi 100-letnice organiziranega planinstva v BiH, ki je lani niso mogli realizirati.

(F. S.)

ALPINISTIČNE N0VICE

Solo vzpona v Ospu
Dušan Košir (AO Trbovlje) je 11. in 12. junija sam preplezal dve smeri. Prva je II giardino dell' aephiornis (6b, 4 raztežaje). V zadnjem raztežaju, ki je najtežji, se je varoval z vrvjo, enkrat pa se je v njem tudi potegnil za klin. Drugi vzpon pa je opravil po smeri Medo v Veliki steni (V/IV). Smer je preplezal prosto, v nekaj klinov pa je za varovanje vpel pomožno vrvico (varoval se je »na pajka«).

(M. P.)

Nove smeri v Iškem Vintgarju
Tomaž Košir (AO Lj.-Matica) je v spodnjem plezališču v Iškem Vintgarju opremil nekaj novih smeri, pa tudi v nekaterih starejših smereh je 8 mm svedrovce zamenjal z 10 milimetrskimi. Vse nove smeri so v skali, ki je najbližje poti. Na levi je najprej V kraljestvu zlatoroga (1.R 4b, 9m, 2.R 7b+/c, 11 m), potem balvanski problem Shit (7b, 9 m), Ubij me nežno (7b+/c, 20 m) in The rest of the best (7a+, 20 m) imata skupen vstop. Med smerema Bombola in Mojca Pohajkulja je zavrtal še en svedrovec, tako da se lahko začne po Mojci in konča po Bomboli. Ocena kombinacije je 6b. Zadnja nova smer je desno od Buhteljčka in se imenuje Tojidi repus (6b, 19 m; poskusite ime prebrati od zadaj!). Na vstopu v Buhteljček je tudi tabla, na kateri so vse smeri narisane in ocenjene. V kraljestvu zlatoroga je prvi prelezal Gregor Kresal, za Shit nismo uspeli izvedeti, komu je uspel prvi vzpon, vse ostale pa je prvi preplezal Košir. Slednji namerava na novo opremiti tudi ostale smeri v Vintgarju. Za pomoč pri kupovanju svedrovcev gre zahvala trgovini Treking šport.

(M. P.)

Najhitrejši solo vzpon čez El Capitan
V El Capitanu pa je bil postavljen še en rekord. Seveda gre spet za smer Nos in za koga drugega kot za Hansa Florina, ki ima po tej smeri že najhitrejši vzpon v navezi (s Petrom Croftom, 4 ure in 22 min.). Tokrat je dodal še najhitrejši solo vzpon, saj je za smer potreboval 14 ur in 11 minut. Pri vzponu se je sicer varoval z vrvjo, vendar je veliko lažjih raztežajev preplezal brez varovanja, da bi tako prihranil čas. »Kar šel sem«, je bil njegov komentar. Morda se zdi malo čudno, da je za solo vzpon porabil bistveno več časa kot za vzpon v navezi. Ko je plezal s Croftom, sta plezala sicer navezana, vendar oba hkrati. Prvi je vsake toliko časa vpel vrv, tako da v primeru padca ne bi padla ravno nazaj pod steno. Šele ko je prvemu zmanjkalo vse opreme, je uredil varovališče, na katerem sta se zamenjala v vodstvu. Pri solo vzponu pa se je pač moral spuščati čez raztežaje, v katerih se je varoval.

(U. G.)

Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana
Jože Dobnik je avtor najnovejšega, že sedmega natisa vodnika po naši prvi planinski transverzali - Zgodovinski oris in sedem vodniških poglavij
»Kaj pomeni Slovenska planinska pot za planinstvo? Knafeljčeve markacije z občasno dodatno arabsko številko 1 vodijo planinca prek bolj ali manj znanih predelov naših gora od Maribora do morja. Pohodnik lahko začne pot kot začetnik, ko pa prehodi celotno pot, je že izkušen in razgledan planinec. Poleg tega si pridobi duhovnih dobrin, ki ga oblikujejo v dojemljivega in tudi vznesenega človeka.« To so besede, ki jih je v predgovoru, Vodniku na pot, zapisal načelnik Komisije za pota pri PZS Tone Tomše.
Avtor, Jože Dobnik, neutrudni planinski delavec in odličen poznavalec naše dežele, še posebej njenega planinskega sveta, je tudi avtor lani izšlega vodnika Razširjena slovenska planinska pot (da ne bo pomote: ob še dveh odličnih vodnikih, po slovenskih planinskih postojankah in poti kurirjev in vezistov NOV!), ki skupaj z najnovejšim tvori že dovolj zaokroženo »osnovno ponudbo« transverzalcem.
Najnovejši planinski vodnik »Slovenska planinska pot« na zunaj spominja na druge tovrstne izdaje Planinske založbe. In prav je tako, da takoj spoznamo »od kod prihaja«! (Škoda pa je, mislim, da ni več enotnosti tudi v sami zasnovi zadnjih tovrstnih edicij in - še posebej - v notranjem grafičnem oblikovanju; druge tovrstne založbe sicer pazijo na to.)
Vsebino vodnika bi lahko razdelili na dva bistvena dela, na uvodnega, z zgodovinskim orisom, opisom kaj moramo o transverzali vedeti ipd. - ter vodniškega s sedmimi poglavji: Iz Maribora čez Pohorje do Slovenj Gradca, Po gorah med Mislinjo in Savinjo, Po Kamniških in Savinjskih Alpah, Po Karavankah, Po Julijcih, Čez Cerkljansko in Idrijsko hribovje, Trnovski gozd in Nanos ter Od Razdrtega prek Krasa do morja. In ti nam tudi že kar dobro predstavijo, kaj vse lahko v vodniku pričakujemo.
Avtor je vodnik posvetil svojemu profesorju in razredniku pa tudi planinskemu vzorniku Ivanu Šumljaku, ob 10-letnici njegove smrti. Zaslužni slovenski planinec Ivan Šumljak pa nam je znan kot oče Slovenske planinske transverzale št. 1, ki si jo je zamislil leta 1950. Pobudo zanjo je dal na zboru markacistov (20 let je bil njen na-čelnik pri PD Maribor-matica), nekaj dni kasneje pa je PZS poslal še pisni predlog. Na 3. skupščini Planinske zveze Slovenije, 3. aprila 1954 v Mariboru, v mestu, kjer je »Razširjeno pot«, ki je bila prvič na dnevnem redu skupščine PZS 5. decembra 1965. Junija 1991 pa je upravni odbor PZS sprejel še zadnje spremembe in popularno »transverzalo« preimenoval v Slovensko planinsko pot, popularno SPP.
Naša prva transverzala (vseh je v Sloveniji že krepko čez 50), ki je po svetu vzpodbudila številne podobne vezne poti, je - vsaj kot pojem - prav gotovo znana večini Slovencev. Mnogi že hodijo z njenim dnevnikom v nahrbtniku, drugi pa razmišljajo o tem. Z novim vodnikom bo odločitev sedaj lažja! Po njem pa lahko sežejo tudi tisti, ki žele spoznati vsaj del SPP, npr. nekaj posameznih poti ali pa tudi le točk. V vodniku pa je tudi obilo »turističnih« podatkov, ki bodo dobrodošli tistim, ki jih mika še kaj drugega, ne le lepa pokrajina.

FRANCI SAVENC