RadioDur – Dušan Škodič. 17. oddaja: Na ramo culo sem zadel, in marsikaj sem pretrpel, v goratem kranjskem svetu… Valentin Stanič
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 17.
Na ramo culo sem zadel,
in marsikaj sem pretrpel,
v goratem kranjskem svetu…
To so bile besede iz verzov slovenskega narodnega delavca, pesnika in alpinista, Valentina Staniča. Ta teden smo se spomnili obletnice rojstva slovenskega duhovnika, ki je vseskozi deloval kot preroditelj, človekoljub in ljubitelj narave. Njegove korenine so pognale na goriškem leta 1774, po tem pa ga je šolanje vodilo med Trbižem, Celovcem in Salzburgom. Tam je poleg bogoslovja študiral še filozofijo, ves čas pa so ga privlačile naravoslovne vede. Njegovih aktivnosti je bilo preveč, da bi lahko naštel vse, z gorniškega gledišča pa je pomembno, da velja Stanič za prvega alpinista v Vzhodnih Alpah, ki je vzpone opravljal tudi brez najema gorskih vodnikov. Slovenci se imamo temu možu zahvaliti za velik pečat, ki ga je odtisnil v spričevalo našega gorniškega priznanja.
Že kot mlad bogoslovec, se je Stanič začel ukvarjati z alpinizmom in pri enaindvajsetih letih je kot prvi človek stopil na še neosvojeni bavarski Watzmann nad Berchtesgadnom. Menda ga je pri tem drznem početju opazovalo nekaj njegovih sošolcev, ki so v strahu med njegovo telovadbo na ostrem grebenu glasno molili. Stanič, kot navdušen naravoslovec na vrhu ni pozabil opraviti še meritev zračnega pritiska in temperature, kar je v gorah postala njegova stalnica, saj je s seboj poslej vedno nosil barometer, termometer, hidromer in nivelirno tehtnico. To je bilo leta 1800 in Nemci so mu za to dejanje izrekli popolno priznanje. Ob dvestoletnici njegovega vzpona je bila na planinski koči odkrita dvojezična, nemško-slovenska spominska plošča. Istega leta je bil pri Münchenski sekciji Nemškega Alpenvereina ustanovljen še sklad Valentina Staniča, ki vsako leto podeljuje nagrade ljudem na Bavarskem, ki imajo kakršnekoli izredne zasluge v zvezi s humanitarnimi in naravovarstvenimi dejanji.
Že istega leta kot na Watzmannu, je Stanič kot drugi stal na najvišjem vrhu Visokih Tur, Grossglocknerju in to le en dan za prvopristopniki. Bil je v veliki organizirani skupini, ki jo je spremljala četa gorskih vodnikov, a kljub užaljenosti, ni dobil dovoljenja za vzpon z njimi. Zato pa je uspel že dan pozneje. Zaradi navdušenja nad alpinizmom ni zaostajal pri študiju, tako da je bil dve že leti po teh dveh odmevnih pristopih, posvečen v duhovnika. Dvajsetega februarja je imel novo mašo v domačem Kanalu ob Soči. Svoj jeklen duh je pokazal že s tem, da jo je iz Salzburga do doma, dobrih tristo kilometrov, primahal kar peš. Kot tam službujoči kaplan, je v bližini Salzburga uredil prvi planinski vrt v Avstriji, pisal je pesmi in jih s pomočjo male tiskarne tudi sam tiskal. Ljubezen do gora je bila v njem stalno prisotna, tako da je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo odpravil na vrh Triglava.
Bilo je septembra 1808, ko je Stanič končno našel čas tudi za slovenskega prvaka. Prvi pristop štirih srčnih mož na Triglav se je zgodil natančno trideset let prej, a navala v današnjem smislu nanj tista leta zares ni bilo. Njegova izkušnja ni bila posebno lepa in v opisu ji je namenil precej trpkosti. Stanič je bil tudi sicer zelo neizprosen kritik, ne le do preprostih ljudi, temveč tudi do posvetnih in cerkvenih oblasti. Bil je človek, ki ga je zanimalo mnogo stvari in ker se je sam pri vseh tudi do skrajnosti potrudil, ni mogel trpeti površnosti in indiferentnosti do vsakdanjih problemov. Iz Kanala se je peš odpravil na pot preko Mosta na Soči, po Baški Grapi v Podbrdo in preko Spodnjih Bohinjskih gora v Bohinj, ter od tam čez Bled v Tržič in čez Ljubelj v Celovec. Šele po tamkajšnjih opravkih, si je nazaj grede vzel čas še za vzpon na Triglav. Takšno več dnevno marširanje po makadamskih cestah, je za današnji čas res nepojmljiv način za pridobivanje kondicije, kaj ne?
V Jereki se je Stanič sešel s svojim vodnikom, Antonom Kosom. Ta je bil sin starega Kosa iz četverice prvopristopnikov izpred treh desetletij. Vreme sta imela ves čas slabo in vetrovno, na sestopu pa ju je presenetil še sneg. Pot se jima je zelo zavlekla, predvsem zaradi obiska slapa Savice prvi dan, nato pa še spotoma zaradi Staničevega neprestanega zanimanja za botaniko, mineralogijo in opravljanje raznih znanstvenih meritev. Pot na Triglav je bila tedaj tehnično neprimerno težja kot danes, Stanič pa je kot izkušen plezalec dobival občutek, da je z najemom vodnika po nepotrebnem zapravil denar. Kos je na svojo službo kajpak gledal popolnoma drugače, saj se je tura zaradi omenjenih zamud zelo raztegnila, stranka pa mu razen nekaj obljub, ni hotela izplačati večjega honorarja. Morda bi lahko rekli, da je bil spor posledica pomanjkanja obojestranskega spoštovanja. Kakorkoli že, vodnik je ob vrnitvi zahteval dvojno tarifo in ker se nista uspela dogovoriti, mu je zaplenil merilni instrument.
Staničev vzpon na Triglav je bil torej dogodek, ki vrže nekoliko sence na sicer bleščeče podvige v gorah. Njegova mlada leta so bila morda res nekoliko preveč polna mladostne prepirljivosti in neukročenosti. Zato pa se je kasneje izkazal kot izreden človekoljub. Kot velik prosvetljenec je postal mentor in podpornik slovenskim študentom v Gorici, ustanovil je knjigarno in goriško gluhonemnico, v kateri je bil prvi ravnatelj. Ustanovil je tudi društvo proti trpinčenju živali, ki je bilo prvo na tedanjem avstrijskem ozemlju. Po odhodu Francozov iz naših krajev so ljudje ostali brez zaslužka, Stanič pa se je usmeril k posvetnim oblastem, da bi ljudi zaposlili pri gradnji novega Kanalskega mostu čez Sočo, ki so ga Francozi porušili ob umiku. Zaradi zmanjšanja stroškov, je načrte naredil kar sam. Razen spomenika v Kanalu, nanj spominja tudi Staničevo zavetišče tik pod vrhom Triglava, planinski dom Valentina Staniča nad dolino Kot, prav tako pa nosi njegovo ime tudi najlepši vrh Zeleniških Špic v Kamniških planinah. Vsako leto spomladi, letos bo to na prvega aprila, poteka v organizaciji kanalskih planincev, dvajset kilometrov dolg planinski pohod med Solkanom in Kanalom, ki ni naporen in se ga lahko udeleži vsak.