Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

AN - 25.05.1987

Delo, Šport: ... Naša odprava na Lotse Šar v nenehnem boju z vremenom

Odprava na Lotse Šar je dolgo vztrajala in ni izgubila upanja - Nevarnost plazov je bila čedalje večja - Veter do 200 km na uro
LJUBLJANA - Član odprave na Lotse Šar, sodelavec naše rubrike Tomo Česen, je poslal še zadnje pismo, v katerem opisuje izredno težke razmere na gori, zaradi katerih je morala odprava naposled odnehati.
Baza, 28. aprila
Zadnje tri tedne imamo zelo velike težave z vremenom. Kaže, da je to že običajno, saj je imela odprava leta 1981 v južni steni Lotseja skoraj povsem enake razmere. Zdaj mi je že jasno, zakaj je bilo toliko poskusov, da bi splezali na Lotse Šar, neuspešnih.
Od 8. do 14. aprila je po steni razsajal orkanski veter, tako da smo bili priklenjeni v bazi. Hitrost vetra se je gibala po napovedih tam od 150 do 200 km/h, odvisno od višine. Celo v bazi je veter dosegel 80 km/h. Petnajstega aprila je ponehal in z Nadvešnikom in Štremfljem smo odšli na tabor 2. Stena je bila vsa ledena, saj je močan veter odpihal ves sneg. Toda čez noč je pričelo ponovno snežiti in do tabora 3 smo potrebovali šest ur gaženja. S seboj smo nesli tudi del opreme za tabor 4. Ponoči je ponovno snežilo, zjutraj se je sicer zjasnilo, toda zaradi močnega vetra smo morali obrniti. Dvojka je bila zaradi plazov kar precej zasuta, tako da so imeli Bence, Karo in Prezelj kar dovolj dela. Ti trije so 20. aprila nadaljevali po zgornjem snežišču, kjer pa je bilo precej snega in nevarnost plazov. Bence je dosegel približno 7450 m, potem pa so zaradi poslabšanja vsi prišli v bazo. Benkovič je 22. aprila z dvema šerpama fiksiral še približno 200 m vrvi nad robom stene, snega je bilo tisti dan še precej več, udiralo se je čez kolena. Zatem je spet nastopilo obdobje slabega vremena, ki traja vse do danes. Že 23. aprila je zapadlo slabe pol metra novega snega, naslednji dan pa jasno nebo in spet silen veter (okoli 150 km/h), ki je ves sneg v dolgih zastavah spihal z grebena. Zdaj že od 25. aprila sneži, vsak dan po malem in vse je zabito v oblake.
Včeraj sta Pajntar in Plevel odšla do dvojke, da pogledata, kakšno je stanje s šotori. Na žalost je enega zasulo in zlomilo, medtem ko je drugi popolnoma varen.
Zgornje snežišče sicer tehnično sploh ne predstavlja nobene ovire, toda pri vetru 200 km/h je plezati seveda nemogoče. Zaradi sneženja pa se tudi na tem snežišču povečuje nevarnost plazov, čeprav vse skupaj ni pretirano strmo, toda tu so še orientacijske težave, saj je snežišče v glavnem gladko in ob megli in sneženju bi bilo nemogoče najti pot nazaj.

TOMO ČESEN

Glede srednjega vrha Lotseja, edinega neosvojenega vrha prek 8000 m, naj povem, da do danes ni bilo še niti enega takšnega dneva, ki bi omogočil, da bi splezali nanj brez zelo velikega tveganja. Vzrok sta veter ter megla in sneženje skoraj vsako popoldne.
Kljub temu bomo vložili vse napore, da bi uspeli, čeprav časa zares ni več veliko. Če bodo vremenske razmere vsaj za malenkost boljše, bova poskušala jutri s Štremfljem iz baze vse do tabora 3, potem pa naprej.
Baza, 6. maja
Osemindvajsetega aprila, ko sva nameravala s Štremfljem zopet v steno, je spet zelo snežilo, tako da sva se odpravila skupaj z dvema šerpama naslednji dan zjutraj. Odločili smo se, da splezamo vse do tabora 3. Premagati je bilo treba 1750 m višine in zato smo potrebovali osem ur plezanja. Šotora sta bila popolnoma zasnežena, dela je bilo vse do večera. Kljub temu, da je večer kazal na dober naslednji dan, smo se zbudili v sneženju in megli, okoli poldneva pa se je pridružil še močan veter. V sedlu nad trojko je bilo snega skoraj do pasu in zato je bila strmina proti robu stene izredno nevarna za plazove, ki so sicer grmeli levo in desno od našega grebena. Odločili smo se, tudi Bence in Karo, ki sta bila na taboru 2, da se vrnemo v bazo.
Prve tri dni v maju je snežilo po ves dan, plazovi so grmeli vsepovsod in lahko smo le čakali. Četrtega maja se je nekoliko popravilo, zjutraj sta odšla na dvojko Prezelj in Nadvešnik. Šotor spet kar precej zasut s snegom. Včeraj sta nadaljevala do trojke, kjer sta se jima zvečer pridružila še šerpi. Že od desetih naprej je bil ves hrib v oblakih in močno je snežilo. Šotora tabora 3 sta bila pod snegom, sicer pa je zapadlo na grebenu dobrih 30 cm novega snega. Zvečer se je sicer zjasnilo, vendar je bila vremenska napoved enaka kot prejšnje dni. Na zgornjem snežišču je vsak dan več snega in nevarnost plazov vedno večja.
Toda upanja še vedno nismo zgubili in vztrajali bomo do konca, čeprav je res, da bo stvar zelo težka, če se vreme ne bo obrnilo na boljše.

TOMO ČESEN

Zgornjesavinjčani v Južno Ameriko
Šest članov zgornjesavinjske alpinistične sekcije je 23. t. m. odpotovalo v Južno Ameriko. Za cilj so si izbrali vrhove v Cordilleri Blanci, odprava pa bo trajala kakih 40 dni.
Člana te sekcije Sašo Lekič in Avgust Robnik pa sta prejšnji konec tedna v Golarjevi peči preplezala Orlovsko smer.

Pajkovo streho preplezala brez lestvic
Robi Držan in Bojan Slabanja sta 17. t. m. v Ospu ponovila Pajkovo streho. Zmogla sta jo brez uporabe lestvic, le na začetku sta na varovališčih uporabljala sedež. V prvem raztežaju sta imela manjšo smolo, saj se jima je izpulil en svedrovec, tako da je zadaj potreben nov. Plezala sta 8 ur.

Razpis KOTG
Komisija za odprave je sklenila, da odpove načrtovano zimsko odpravo na Čo Oju, razširja pa število mest za Daulagiri na 6 ter podaljšuje rok prijav na 8. junij 1987.
Izmed prijavljenih za inštruktorje v nepalski šoli je KOTG potrdila Zvoneta Korenčana za vodjo, dr. Žareta Guzeja za zdravnika in Toneta Golnarja kot inštruktorja. Inštruktor bo tudi Davor Butkovič iz Zagreba, za katerega bo zagotovila sredstva PZH. Prosti sta še 2 mesti, vendar morajo kandidati do 8. junija poslati še osebne liste, ker so bile prijave pomanjkljive.
O članih odprave Daulagiri in inštruktorjih za nepalsko šolo bo KOTG dokončno sklepala 12. junija.

Repov kot in Kamniška Bela
Še nekaj dni in dobili bomo nov plezalni vodniček za Kamniške in Savinjske Alpe. Pripravila sta ga Silvo Babič in Tone Golnar, ima 112 strani (A5) in je klasične zasnove. Opisanih je 156 smeri in 15 variant, 95 odstotkov le - teh je predstavljeno tudi s shemami, ob tem pa je še 13 skic objektov ter pregleden zemljevid. Vodniček zajema stene v Repovem kotu in Kamniški Beli, točneje od J stene Planjave do Martinj turna. V pripravi pa (ista avtorja) je tudi že vodniček za preostali (levi) del Kamniške Bistrice, ki naj bi izšel v začetku prihodnjega leta. Vodniček bo v prodaji po 2000 din (z običajnimi popusti za večja naročila), naročiti pa ga je že mogoče na naslov: Tone Golnar, Tyrševa 6, 62000 MARIBOR (oz. Cesta v Mestni log 70, soba 173, 61111 LJUBLJANA).

Le z vrečko magnezije
Slavc Svetičič se je v letošnji sezoni posvetil predvsem solo - prostim ponovitvam in to pod geslom: brez vsega, le z vrečko magnezije. 22. aprila je v manj kot uri preplezal Jerebiko (VI/ V, 200 m, l. SP) v kaninskem Velikem Skednju. 7. t. m. je prišel znova pod to steno. Bila je suha in posrečilo se mu je preplezati markantno ZSZ. Smer, ki je ocenjena s VI +, 240 m, je ves čas navpična, ima nekaj težkih previsov, prava lepotička. Dva dni kasneje je Svetičič na enak način ponovil še Maksimo (VII-, VI+, 2 P) v J steni Novega vrha.

Smuška prečenja
Sarajevski alpinisti Drago Entraut, Redžep Grabus, Branislav Jovanovič, Lala in Cico Stajič ter Slobodan Žalica so med prvomajskimi prazniki opravili velikopotezno smuško turo (verjetno prvič po vojni) v masivu Čvrsnice: Rudo polje - V. Velinac (2118 m) in nazaj v Dugo polje. Bilo je 3500 m višinske razlike, trajalo pa je 20 ur. Ob tem so trije opravili tudi zahtevno smuško prečenje grebena Pesti brda (2035 m).

Srečanje v Tamarju
V planinskem domu v Tamarju bo 29. t. m. zvečer srečanje vseh, ki so nekdaj prihajali na akcije Akademskega PD. Organizatorji vabijo poleg članov, ki so redno prihajali na VTK memorial, tudi mlajše člane AAO.

Slovenska smer na Mururat
Odprava PD Železničar iz Ljubljane je te dni dosegla lep uspeh v bolivijskih Andih z vzponom po prvenstveni smeri v steni Mururata (6180 m). Filip Bertoncelj, Bojan Počkar, Bojan Pograjc in Jernej Stritih so se 18 maja povzpeli na vrh te gore po težki prvenstveni smeri, ki so jo imenovali Slovenska.
»Ni bilo lahko,« je izjavil Filip Bertoncelj, »saj je stena visoka 540 m. Na - dveh mestih je popolnoma navpična, nagib v ledu pa ni pod 60 stopinjami.«

Številni vzponi Celjanov
V aprilu se je plezalnega tabora AO Celje na Kleku udeležilo 14 alpinistov in pripravnikov tega odseka. Opravili so 56 plezalnih vzponov različnih težavnostnih stopenj.
Izkazali so se tudi v Paklenici, kjer so bili kar 10 dni. Primožič in Banič sta prosto ponovila Albatrosa in Kačo, naveza Čanžek - Ivakič pa Union, Kačo, Slovensko in Klin. Več dobrih ponovitev so opravili tudi drugi člani odseka, pripravniki pa so v navezah s starejšimi člani odseka in tudi med seboj prizadevno plezali v Čuku in drugih lažjih smereh. Prvomajske praznike pa je večina celjskih alpinistov preživela na Okrešlju. Stene so bile, razen ostenja Mrzle gore, še mokre in zasnežene, zato so večino vzponov opravili v Mrzli gori. 1. t. m. sta navezi Iztok in Irena Ivakič ter Čanžek - Centrih ponovili Avrikelj (IV-), slednja dva pa še Direktno (IV+). Naslednji dan sta Direktno ponovila še Irena in Iztok Ivakič, Čanžek, Slapnik in Centrih pa so preplezali Jesensko. 3. t. m. sta Slapnik in Felician (AO Štore) ponovila Nasmeh. V Klemenči peči sta plezala Primožič in Banič. Ponovila sta Paranoika in Črnega pajka, Horvat pa je s soplezalcem preplezal Raz Golnarjeve peči. Poleg plezalnih vzponov so opravili tudi nekaj smučarskih turnih smukov s Savinjskega sedla, izpod Mrzle gore in Rink.

Smučanje in Vesela Francika
2. t. m. je Dare Turnšek (AO železar Štore) kot prvi presmučal grapo X v Mrzli gori. Nekaj prehodov grapi je zelo ozkih. Dare je smučarijo ocenil s S5/4, -IV, 500 m. Naslednji dan je Turnšek s Francem Pšeničnikom presmučal še Dopoldansko smer v Mrzli gori, ki je tudi zelo ozek žleb. Smer, ki je visoka 250 m, sta presmučala prva, hkrati pa sta opravila tudi njegovo prvo ponovitev.
9. 5. sta Polde Felician in Jože Zupanc - Fajfon (oba AO železar Štore) v Klemenči peči splezala novo smer, ki sta jo imenovala Vesela Francika. Plezala sta 4 ure in pol, ocenila pa sta jo s VI, 150 m. Smer vstopi 30 m levo od Paranoika, ga na polovici prečka in iztopi desno od njega. Pravita, da gre za lepo plezanje z dvema zahtevnima prečkama in da ponekod ni pravega varovanja. Izstop vodi prek strehe. V steni je ostalo 7 klinov in svedrovec. Še isti dan sta v isti steni splezala Mrtvaškega pajka (Felician PP). Tega dne sta Dare Turnšek in Andrej Simonič opravila 1. P in 1. PP Finke. Ponovila pa sta tudi Mrtvaškega pajka in Sarti.

Rehberger ponovil Zombia
Srečo Rehberger in Nuša Romih sta aprila obiskala skalne stene v Finale Ligure, nedaleč od Genove v Italiji. Srečo je tam preplezal nekaj sedmic, zmogel pa je tudi smer Occhi dolci per Frank Zappa, ki je ocenjena s (7b) IX-. Nuša je med drugim preplezala eno od smeri sedme stopnje. Vreme ni bilo preveč ugodno, zato sta morala to priljubljeno plezalsko središče zapustiti, sredi meseca pa sta že bila v Altmuhtallu v ZRN. 17.4. je Srečo preplezal zdaj eno najbolj priljubljenih desetk v ZRN, smer Zombie (-X). Gre za 20 m visok steber, ki je spodaj širok 3 m, zgoraj pa 5. V njem je zavrtanih 5 svedrovcev, ponuja pa za ZRN tipično plezanje na majhnih oprimkih in luknjicah, v katerih je komaj dovolj prostora za zgornji členek enega od prstov.
Komaj dan po uspehu v Frenkenjuri, je Srečo že plezal doma v Dolžanovi soteski. Preplezal je prvenstveno smer, ki jo je imenoval Živček (IX-) Smer spada med težje v Dolžanovi soteski, je pa v skrajnem desnem delu stene, kjer je večina težjih smeri. Po Dolžanovi soteski je Srečo skupaj z Matjažem Frištravcem in Matjažem Ravkeharjem obiskal še Arco, kjer je preplezal nekaj sedmic in smeri osme stopnje, obiskali pa so tudi filmski festival v Trentu, kjer so si ogledali nekaj filmov. Srečo je v Italiji podpisal tudi pogodbo o sodelovanju s trgovino K2 Šport iz Gorice, zanimanje za sodelovanje pa so pokazali tudi v Begunskem Elanu.

Vrnitev odprave Lotse Šar
LJUBLJANA - Slovensko - kamniška odprava, ki je zaman poskušala preplezati Lotse Šar (8400 m), saj zaradi viharjev ni mogla, doseči niti višine 7450 m, na kateri je bila že pred tremi tedni, se vrača domov.
V baznem taboru ali nad njim so bili natanko dva meseca, kar je skrajna meja človeške vzdržljivosti in smisla nadaljnjih poskusov. Na zagrebško letališče bodo prileteli 27. t. m. ob 16.20, na Planinski zvezi Slovenije v Ljubljani pa bo ob 19. uri sprejem in tiskovna konferenca.

Erjavčevo kočo na Vršiču podirajo

(Foto: Vlasta Felc)

VRŠIČ – 24. maja Planinsko društvo Jesenice je v četrtek za zmeraj zaprlo vrata stare, dotrajale leta 1891 zgrajene Erjavčeve koče na Vršiču (v petek so odprli Tičarjev dom), saj jo bodo podrli in zgradili novo. V soboto in nedeljo se je podiranja lotilo okoli 20 članov društva, alpinisti, gorski reševalci, člani mladinskega odseka in upravnega odbora, popolnoma podrta pa bo še v tem tednu. Nova koča, za katero je naredil načrt Milan Žepič iz Kranja, bo med drugim imela skoraj 100 ležišč, njena okolica z macesni vred pa bo ostala nedotaknjena. Predsednik PD Jesenice Pavle Dimitrov je povedal, da bo koča letos pod streho in vsaj za silo pripravljena, da lahko, tako kot že vsa leta, planincem in raznim tečajnikom nudila zatočišče tudi pozimi. Predračun za novo kočo znaša 220 milijonov dinarjev. Precejšen del bodo prispevali PZS, Železarna Jesenice in Zavarovalna skupnost Triglav in društvo samo, ki upa, da bo odziv delovnih organizacij, ki so jih prosili za pomoč, v prihodnje boljši kot doslej.

S težko napravo na Everest
Ali je K2 res višji od Everesta? - S posebno napravo bo treba izmeriti tudi Everest - Za sedaj ugotovitve še niso zanesljive
LJUBLJANA - Ameriški astronom George Wallerstein, ki se je lani udeležil odprave na K2, je pred kratkim seznanil javnost z ugotovitvijo, da je K2 visok najmanj 8858 metrov in ne več 8611, kolikor je veljalo doslej. Do tega podatka se je profesor dokopal s pomočjo laserskega daljinskega merilca ter s posebno napravo, ki lovi satelitske signale. Seveda bo moral Wallerstein na enak način izmeriti tudi Everest, problem pa bi bil po njegovem rešen takrat, ko bodo te 75 kg težke naprave alpinisti prinesli na oba vrhova. Bomo torej zdaj za Everest pisali, da je neuradno najvišja gora na svetu?

V uvodniku letošnje pete številke Planinskega vestnika urednik Marjan Raztresen spet opozori na problem onesnaženja gora. Med drugim omenja številne ukrepe, ki so jih z namenom, da bi ohranili čisto okolje uvedli v nekaterih evropskih alpskih deželah. Povzamem naj tudi predlog, da bi vsaj v nekaterih kočah hrupne in škodljive bencinske agregate nadomestili mlini na veter ali naprave za pridobivanje energije iz sonca.
Sledita dva spominska zapisa. Prvi obudi spomin na 30. maj 1944, ko se je trojica partizanov v spremstvu vodnika povzpela na Triglav. O njihovi poti pripoveduje udeleženec pohoda Miro Pavlin, drugi trije pa so kmalu potem padli za svobodo. Jaromir Wolf pa pripoveduje o začetkih planinstva na Češkem. Leta 1897, torej natanko pred 90 leti, so v Pragi namreč ustanovili češko podružnico Slovenskega planinskega društva.
Kogar zanima Himalaja, bo gotovo pritegnila zgodba o izkušenem britanskem alpinistu Chrisu Boningtonu, ki prav v teh dneh osvaja Everestovega soseda Menlungtse (7181 m). Članek je povzet po britanskem Financial Timesu.
V drugi polovici Vestnika prevladujejo literarni zapisi. Prvi trije so sicer napisani prijetno in nevsiljivo, a menim, da ti avtorji svoja planinska potepanja podoživljajo nekako preveč po istem kopitu. Vsi po vrsti namreč opisujejo, da so v deževnem vremenu slabe volje, lepo sončno vreme jih obvezno navda z veseljem, opisi pa se končajo seveda z velikim zadovoljstvom po opravljeni turi ter morda še z obljubo, da se tja še vrnejo. Oris poti z naslovom Od Kotelj do Belih vod pa mi je ponudil drugačno branje. Ta je izpod peresa Eda Torkarja, ki je star znanec Planinskega vestnika, a vedno znova preseneča z novimi in na različen način oblikovanimi zgodbami.
Omeniti velja tudi odlomek iz knjige Neubranljivi izziv britanskega gorskega vodnika Dudleya Stevensa, ki je v prevodu Marijana Lipovška pred kratkim izšla pri Državni založbi Slovenije.
Umiranje gozdov je spodbudilo tudi komisijo za kulturno dejavnost pri PZS, zato je lani razpisala nagradni razpis z naslovom Kakšne bodo naše gore, ko ne bo več gozdov. Žirija, ki jo je vodil Ivan Jenko z Bleda, je pregledala 75 poslanih spisov učencev od 4. do 8. razreda in ocenila, da je najboljši spis napisala Darja Pogačnik, osmošolka z Bleda. Tega Planinski vestnik tudi v celoti objavlja.
Med društvenimi novicami zasledimo tudi kratko vest, kjer med drugim piše. »Na letošnjem sejmu Alpe-Adria, ki je bil marca na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, je bil dokaj bogato zastopan jugoslovanski turizem. Medtem ko so bili obmorski kraji s prospekti in drugačnim propagandnim gradivom dokaj lepo predstavljeni, so bile Alpe le redko omenjane.« Mar ni to dejstvo v posmeh tistim, ki poudarjajo, da smo Slovenci narod planincev?

MATEJ ŠURC

V kratkih in težkih smereh
V Paklenici so se pri prostih ponovitvah zlasti izkazali alpinisti iz ČSSR -Tudi nekaj novih smeri in novih kombinacij že znanih smeri

Za alpiniste, ki so iz prejšnjih let v Paklenici za prvomajske praznike vajeni hujših gneč, letošnji obisk niti ni bil tako množičen. V kanjonu je bilo »le« kakih 400 alpinistov in plezalcev. Obiskovalci so tokrat največ pozornosti namenjali krajšim, težkim smerem nad parkiriščem in v stebru Aniča Kuka. Nekatere dobre naveze pa so opravile tudi vrsto izrednih prostih ponovitev, daljših in zahtevnejših smeri v Aniča Kuku in drugih višjih okoliških stenah.
Splezali so tudi nekaj novih smeri in novih kombinacij že znanih smeri. Od prvenstvenih smeri velja še zlasti omeniti Sulico med Klinom in Mosaraško, Malo Ano v razu Visoke glavice in Posejdona desno od Kače v Aniča Kuku.
Pri prostih ponovitvah so se posebej izkazali alpinisti iz ČSSR, dva njihova alpinista sta namreč kot prva v enem dnevu ponovila Raz Klina. Smer sta ocenila z X-, VIII+. Prva prosta ponavljalca te smeri Tadej Slabe in Srečo Rehberger sta težavnost ocenila z VIII+, vendar pa sta za PP potrebovala več dni. Ista češkoslovaška naveza je prosto ponovila tudi Jenjavo smer in jo ocenila z VIII+, njuna tovariša pa sta opravila PP El Condor passa (VIII). Zanimivo je, "da sta Čehoslovaka plezala z nahrbtniki.
Naši alpinisti so med drugimi prosto ponovili Jenjavo, Formo novo, Šubaro direkt, Vražjo, Klin in druge.
Vzponi med ženskim taborom
V času mednarodnega ženskega tabora je Tatjana Cerar s Tomom Virkom (oba AO Domžale) preplezala Perovo varianto, Domžalsko in Švicarsko, s soplezalcem iz ZRN pa še Mosaraško in Hidrogliser.
Janez Marinčič je 16. 4. z Lidijo Honzak (oba AO Matica) v desnem delu stene Visoke glavice splezal novo 3 raztežaje dolgo smer, ki sta jo imenovala Podzgrešena in ocenila s IV, V, A1. Lidija je naslednji dan z Marijo Štremfelj (AO Kranj) plezala Velebitaško v Aniču Kuku. Janez pa je z Zlatom Gantarjem začel plezati novo smer v Visoki glavici, ki sta jo končala 24.4. Smer se začne med Zgrešeno in Diagonalno, ki jo nad znano počjo z zagozdo tudi prečka. Nadaljuje se po izrazitih zajedah v razu Visoke glavice, nato pa poteka po območju raza do vrha. Za smer sta potrebovala 16 ur efektivnega plezanja, imenovala pa sta jo Mala Ana (V-, VII-, A1, A2 e). Ponavljalcem priporočata komplet metuljev, za pretežno zasigane poči pa komplet zatičev, 8 jeseničanov, 8 profilnih in 5 debelejših klinov ter dve ploščici z vijaki M8. Lidija Honzak je 31. 4. z Ano Mažar plezala Jenjavo v Aniča Kuku. Opravili sta verjetno 1. ŽP te smeri.
Igor Jamnikar (AO Matica) je v Paklenico prišel iz Splita, kjer je 22. 4. v ostenju Marjana preplezal Honkong direkt (IX-). 24. 4. je v Paklenici najprej preplezal ET (IX-), naslednji, dan pa je opravil 1. PP kombinacijo smeri Banana Split - ET. Ključno mesto v ET je ocenil z VIII + . Na prvi pogled je zmogel tudi smer Ana-nas (VIII-), ki jo je prosto ponovil tudi Vlado Slamič (AO Nova Gorica). Slednji je preplezal tudi Santano (VIII-) in Tofi is 20 (VII+).
Iztok Tomazin (AO Tržič) je 18.4. z Matjažem Ravkeharjem (AO Jesenice) prosto ponovil Velebitaško in Formo vivo v Aniča Kuku, naslednji dan pa še Diagonalno zajedo v Manitem Kuku.
Od odseka do odseka
SOŠKI AO - Med prazniki je prišlo v Paklenico 14 članov, od tega 6 alpinistov. Lahko se pohvalijo z res lepo bero vzponov. Edo Kozorog in Darko Podgornik sta 26.4. opravila 1. P in 1. PP smeri Forma nova, (VII), ki poteka po izraziti razčlembi desno od Forma vive. Ključni del smeri je v prvih 20 metrih prvega raztežaja, ki se začne s streho pri izstopu iz votline (VII), v drugem raztežaju, ki je pravzaprav prečnica v desno, pa je tudi en detajl z oceno VII. V smeri, ki jo je prvi splezal Franček Knez, in ki zaradi svojega videza verjetno še ni imela ponovitve, je sicer nekaj klinov, vendar morajo plezalci na najtežjih me-stih varovanje urediti sami.
Edo Kozorog in Darko Podgornik sta 29. 4. opravila 3. P smeri Rumeni strah, ki je bila prvotno ocenjena z A4, drugi ponavljalci pa so na žalost v njej zavrtali še veliko dodatnih svedrovcev, tako da zdaj težave komaj kje dosežejo A3. Ponavljalci so tako pokvarili zelo lepo smer, ki se je odlikovala po plezanju s hudičevimi krempeljci.
Edo Kozorog je istega dne z Borisom Sedenjem preplezal novo smer Sulico, ki vodi prav po stebru Sulice med Klinom in Mosaraško. Poročata, da gre za lepo naravno smer, ki poteka po sistemih poči in zajed, ocenila pa stajo s VI, A1, 200 m, 8 ur, (1 x e). Nad Sulico smer vodi po najbolj izraziti razčlembi, ki je logično nadaljevanje smeri. Ta, zgornji del je nekaj dni prej preplezal že Željko Perko (AO Tržič) s soplezalcem, poteka pa desno od variante Metulj. S Sulico je bil preplezan še zadnji logični problem Klina.
Darko Podgornik pa je tega dne z Dragom Frelihom opravil 1. PP kombinacije Želve in Jenjave smeri. Sprva sta nameravala preplezati Vražjo, ker pa tistega dela stene nista dobro poznala, ju je v desno zapeljala izrazitejša razčlemba Želve. Najtežji raztežaj je drugi (VII+), v katerem je prvih 20 m previsnih, varovanje pa je treba urejati sproti, saj v počeh, ki omogočajo napredovanje, razen nekaj gnilih zagozd ni klinov. Prvi in tretji raztežaj sta lažja (V+ in VI). Darko Podgornik je v Paklenici prosto ponovil še Albatrosa (VII+) z Darkom Obidom, Desno Tržiško (VI+) z Bojanom Lebanom in Domžalsko (VI+) z Mirando Ortar, tehnično pa je ponovil Raz Klina z Vojkom Pojutarjem in El Condor passa z Mirando Ortar.
Edo Kozorog pa je s soplezalcem iz Novega mesta prosto ponovil Klin (VIII), z Robijem Jamnikarjem pa kombinacijo Rio - Jenjava (VII-), ki je po njegovem v celoti zahtevnejša kot Albatros.
Miranda Ortar je z Darkom Obidom ponovila Mosoraško, Silvij Černilogar pa z Mitjem Lo Duco Jenjavo in Klin. Člani Soškega AO so ponovili tudi veliko krajših smeri do sedme težavnostne stopnje.
AO VELEBIT - Z vzponi v Paklenici so lahko zadovoljni tudi člani AO Velebit iz Zagreba. Preplezali so veliko, predvsem standardnih, smeri, saj so imeli s seboj člane AŠ, najbolj pa so se izkazali Boris Čujič, Srečko Meič in Slavica Stojalovič, ki so v Paklenici ostali najdlje, kar 9 dni. Čujič in Meič sta 25. in 30.4. v 15 urah splezala novo smer Pozejdon, VI+, A2, 250 m. Smer vstopi po zajedi desno od Kače, ki se je dotakne v četrtem raztežaju, zadnji raztežaj pred izstopom iz stene pa ima skupen s Funkcijo. Ključno težavo predstavljajo zasigane razpoke, v katerih so uporabni le CMW specialčki. Smer je zanimiva še zlasti v zgornjem delu. Čujič in Meič sta 27. in 28.4. splezala tudi dve krajši smeri v kamnitem bloku desno od tlakovane steze, ki vodi v Aniča Luko, kakih 40 m preden se na ovinku odcepi steza proti stebru Aniča Kuka. Smeri sta visoki le 20 m, vendar sta lepi in zanimivi, nudita pa tudi elegantno plezanje. Prva plezalca se priporočata drugim plezalcem za potrditev njunih ocen. Kaligulo sta ocenila s VI+, za Mesalino pa predlagata VII. V steni so klini dobro vidni, tako da jih bodo ponavljalci smeri lahko našli.
Boris Čujič je s Slavico Stojalovič, 29. 4. preplezal Klin (1 X A0). Slavica je tako druga Hrvatica za Ano Mažar, ki je preplezala to smer. Opravila je tudi 1. hrvaško ŽPP smeri Karabore. Poleg omenjenih smeri so člani AO Velebit splezali tudi več kratkih smeri v kanjonu: Kanjon direkt (z izstopom po plošči For Rudi), Tofi (za katero predlagajo nižjo oceno VII-), Banana Split, Inox in Reibeisen.
AO MENGEŠ - člani tega AO so med obiskom kanjona opravili kakih 40. vzponov. Metod Škarja je 2. t. m. v navezi z Robertom Flerinom opravil 4. PP Jenjave smeri (IX-), s Cvetom Jagodicem pa sta v štirih urah oba prosto ponovila Klin. Dare Božič je z Danilom Golobom (AO Kamnik) ponovil Brid Klina, Simona Škarja pa je z Danilom Golobom ponovila Klin (1 x A0), s Tonetom Škarjo po Mosaraško. Vine Cotman in Smiljan Božič sta s soplezalcema iz Kamnika ponovila Kačo, Jagodic pa Velebitaško (PP). Opravili so udi vrsto zahtevnih vzponov prek krajših smeri nad parkiriščem.
Robert Flerin je 1. t. m. splezal prvenstveno smer Steza mojstrov, ki jo je ocenil s VII+, 20 m. Metod Škarja je na pogled splezal smer Ana - nas (VIII-), ki sta jo zmogla tudi Robert Flerin in Cveto Jagodic. Simona Škarja, Metod Škarja in Cveto Jagodic so preplezali tudi Krokodila (VII-), slednji pa še Santano (VIII-).
AO DOMŽALE - 9 članov odseka je med taborom opravilo kakih sto vzponov. Med težjimi je treba omeniti smer Union, ki sta jo ponovila Grega Kotnik in Janez Cerar, Fanikino sta preplezali dve navezi. Sitar Jože in Roman Pirnat ter Greta Kotnik in Janez Cerar. Janez Jeglič je z Igorjem Fugino prosto ponovil Vražjo, z Lukom Veselom pa sta prosto preplezala Tržiško. Več Domžalčanov je preplezalo tudi Petrovo varianto.
AO TRŽIČ - Člani odseka so v Paklenici splezali nekaj čez 50 smeri, omeniti velja proste ponovitve, ki jih je opravila naveza Jože Rozman - Janko Meglič. Ponovila sta Levo Tržiško, Petrovo varianto in Diagonalno. Od klasičnih ponovitev pa velja omeniti Albatrosa, ki sta ga ponovila Željko Perko in Janez Primožič. Prvi je v navezi z Jankom Megličem opravil tudi eno redkih ponovitev Metulja - smeri, ki povezuje Klin s Sulico. V zgornjem delu smeri sta preplezala svojo izstopno varianto. Marko Meglič in Janez Primožič pa sta splezala Kačo. Ko so se drugi člani odseka vrnili domov, je Željko Perko z raznimi soplezalci splezal še Funkcijo, Jenjavo in druge smeri.
Od 24.4. do 28.4. je bilo v Paklenici 10 članov AO Tržič, med njimi so bili tudi trije tečajniki stari po 13 let. Vprašljivo je, če je smiselno voditi tako mlade v zahtevne in dolge smeri. Jure Klofutar je z Jankom Megličem plezal Velebitaško. Pokazal je, da je kar dober plezalec, saj se je le nekajkrat prijel za klin. Vsi trije tečajniki so v navezah z alpinisti splezali tudi Mosaraško smer. Nedvomno bi bili fantje sposobni preplezati še kaj težjega, vendar bi bilo prav, da bi si vseeno nabrali še več izkušenj v lažjih smereh, če pa si želijo težkega plezanja, naj bi plezali v krajših smereh, ki so bolj varne kot dolge klasične smeri, ki jih zdaj prosto ponavljajo. Pri alpinizmu je doslej veljalo in še velja, da gre za resno dejavnost, ki zahteva že izgrajene osebnosti in ne le vrhunske plezalce.
AO KOZJAK - tabora se je udeležilo kar 25 članov, ki so opravili 220 vzponov. Armand Polegek in Marko Lukič (AO TAM) sta ponovila Šubaro Direkt, Raz Klina so preplezali Sašo Puhmajer in Milan Jolič (AO TAM) ter Drago Praprotnik in Viktor Hribar, ki sta ponovila tudi Jenjavo smer. Klin so ponovili Zdenko Zorič in Mira Uršič (AO Impol) ter Branko Verdnik in Marko Galun (AO TAM). Z Velebitaško so se poskusile kar štiri naveze. Kačo pa so preplezali Andrej Gliha in Dušan Habolin (AO TAM) ter Armand Polegek (PP) z Brankom Verdnikom. Polegek je prosto ponovil še smeri Union s Kristofičem, Fanikino s Kunejem in Slovensko (PIPS) s Strmškom. Od krajših smeri je prosto ponovil Papillona, 00, Hobbit, Inox in Joint, Puhmajer pa je prosto ponovil 00.
Sašo Prosenjak (AO Slovenj Gradec) in Silvester Babič (AO TAM) sta v Aniča Kuku opravila 5. P smeri Spomin, A2/A3,V+, 300 m, 11 ur. Kot prvima je uspelo, da sta to smer preplezala brez bivaka. Pravita, da sta morala 1. in 2. raztežaj pod strehami opremiti s klini, treba pa je opremiti še poč pred stikom z Razom Klina. Smer nudi lepo tehnično in zelo zračno plezanje, za udobnejše varovanje pa priporočata deščico.
AO ŽELEZAR ŠTORE - 5 članov odseka je opravilo 32 vzponov. Omeniti velja še zlasti vzpone Feliciana, Simoniča in Zupana. Polde Felician in Albin Simonič sta prosto ponovila 25. 4. Formo vivo (VII-). 26. 4. Slovenko (original) (VIII-) in 27. 4. Kačo (VI). Felician je naslednji dan s soplezalcem iz AO Velenje prosto ponovil Vražjo (VII), Simonič pa je z Jožetom Zupanom plezal Albatrosa (VII+). Simonič si je pri tem enkrat moral pomagati z A0. 29. 4. je Felician prosto s soplezalcem iz AO Črna ponovil Diagonalko (VII-), Tomaž Žerovnik pa je z Vidom Preložnikom tega dne spleza Kačo.
ZGORNJESAVINJSKA AS - Robnik Sašo,Lekič in Samo Supin so bili v Paklenici kar od 8. 4. do 26. 4. V tem času so preplezali Albatrosa, Kačo, Raz za malo kladivo, Mosoraško, Union, prosto pa so ponovili Švicarsko varianto, Petrovo varianto, 00 in Reibeisen.
ŠALEŠKI AO - stene Paklenice je obiskalo tudi 8 članov Šaleškega AO. Od 24. do 29. 4. so opravili 44 vzponov, med katerimi izstopajo kombinacija Albatros - Velebitaška, Vražja, Kača, Leva Tržiška in Union.
AS ŽELEZNIKI- Prvomajske praznike je v Paklenici preživelo 10 članov AS, vsi skupaj pa so preplezali 50 smeri. Pomembnejše vzpone sta opravila Drago Frelih in Joža Prezelj. Splezala sta Hare Krišno, Kanjon Direkt, Velbitaško in Klin. Darko Podgornik in Drago Frelih sta splezala Vražjo smer. Darko jo je splezal prosto Drago pa na A0. Menita, da je smer težja kot VII. Teden dni kasneje sta Drago Frelih in Marko Kokalj plezala v Ospu. Ponovila sta Muho in Žago.
AO TRBOVLJE - Prvomajskega srečanja v Paklenici se je udeležilo le nekaj trboveljskih alpinistov, zato vzponov ni bilo veliko, vendar pa je treba omeniti nekatere boljše. Vili Guček in Metka Lukančič sta splezala Šubaro direkt (VIII+, rdeči krog). Metka je plezala z lestvicami in na A0. Na isti način je premagala tudi Raz za kladivce. Vili pa je smer zmogel prosto (VIII-, rdeča pika). Oba sta prosto splezala še Velebitaško (Metka kot druga v navezi), Petrovo varianto, Zgrešeno in Kaligulo. Metka Lukančič je samo prosto splezala še smer Auhe (VI), Vili Guček pa smer Ana - nas (VIII-, na pogled). Guček je splezal tudi novo smer čez ploščo pri vstopu v severni greben Čuka. Smer, ki jo je najprej opremil z vrha s svedrovci, je imenoval Majhni, ostri, zli, ocenil pa jo je z IX- (rdeči krog). Z Daretom Juhantom (AO Litija) sta v desetih urah splezala Spomin (VI, A2).
AO TAM - V Paklenici je bilo 17 članov tega odseka, skupno pa so opravili 165 vzponov, od tega 26 z oceno VI, 10 z oceno VII, 7 z oceno VIII in en vzpon devete stopnje. Med težjimi prostimi ponovitvami, ki so jih opravili v Aniča kuku, je treba omeniti: Albatrosa (Lukič PP, spolezalec Damjan Vešligoj), Klin (Lukič in Vešligoj ter Prosenjak in Žnidaršič), Raz za kladivce (Lukič in Vešligoj), klasično pa so preplezali Ljubljansko, Šubaro direkt, Brid Klina, Funkcijo, Kačo, Union, Slovensko s Pips varianto, Karabore in Raz za kladivo. Marko Lukič je v kanjonu splezal tudi vrsto krajših smeri. Na prvi pogled je zmogel smeri: Florin, Krokodil, Ana nas, z rdečo piko Santano in Stimulo, z rdečim krogom pa Smer levo od Krokodila in E. T.

MIRO ŠTEBE

Grošelj po Saudanovi smučini
Naš znani alpinist se je povzpel na najvišji vrh Severne Amerike, 6194 m visoki Mount McKinley in se s smučmi spustil v dolino - Mišo Jamnik je med vzponom zbolel

S SMUČMI Z MOUNT McKINLEYA - Viki Grošelj se je povzpel na vrh po smeri, ki je označena s puščico navzgor, nato pa se je s smučmi spustil po smeri levo.

S Tomažem Jamnikom sva bila od 28. aprila do 18. maja na Aljaski. Najin načrt je bil splezati na 6194 m visoki Mount McKinley - najvišji vrh severne Amerike in se prav z vrha na smučeh spustiti v dolino. Čakala naju je vse prej kot lahko naloga. Po podatkih, ki sva jih dobila na upravi narodnega parka, v katerem McKinley leži, je tak spust do sedaj uspel le slovitemu Francozu Silvanu Saudanu. Pred leti je z močno plezalno in snemalno ekipo prišel pod goro. O dosežku so posneli film z naslovom Smučanje nemogočega, ki je navduševal gledalce po vsem svetu. Sledilo je še nekaj poskusov, ki pa so se končali neuspešno. Tehnične težave na gori sicer niso prevelike. Alpiniste pa spravlja v obup strahovit mraz, saj je gora daleč na severu. Komaj 400 kilometrov je oddaljena od polarnega kroga.
Po številnih nevšečnostih z izgubljeno prtljago (zapravili so nama jo na letališču v New Yorku) sva 2. maja le prispela v naselje Talkeetna, od koder naju je majhno štirisedežno letalo prepeljalo na ledenik Kahiltna, 2200 m nad morje.
S seboj sva imela za deset dni hrane, šotor, spalne vreče in vso plezalno ter smučarsko opremo. Običajni čas vzpona na goro je 15 do 30 dni. Nisva imela ne toliko časa, niti denarja, da bi si to lahko privoščila.
V dveh dneh in pol sva se povzpela na veliko ledeniško ploščad na višini 4300 m. Do sem vzpon ni zahteven in že vnaprej sva se veselila imenitnega smučanja v tem predelu.
Dan počitka sva porabila za natančen ogled 1900 m visoke stene, ki naju je čakala. Za aklimatizacijo sem se po smeri West Buttress povzpel do višine 5300 m in nato presmučal ta ključni del spusta - 1000 m visok žleb z naklonom okoli 50°. Razmere so bile zelo dobre in videti je bilo, da imava velike možnosti za uspeh.
Žal so se stvari naslednji dan obrnile povsem drugače. Tomaž je zbolel za pljučnim edemom. Najbrž posledica nekoliko prehitrega prihoda na višino in hudega mraza. Temperatura se je vsako noč spustila na 35 do 40° pod ničlo. Tako prezebala nisva niti v Himalaji. Po kar nekoliko dramatičnem sestopu sva prišla tisoč metrov niže in tam prebila noč. S pomočjo zdravil in dodatnega kisika si je Tomaž toliko opomogel, da je sam lahko sestopil v dolino.
Ostal sem sam...
Vrnil sem se nazaj do višine 4300 m in v naslednjem dnevu počitka napravili nov načrt. Zaradi precej iztrošene puhaste opreme ne bi imelo smisla postavljati še enega tabora na višini 5350 m, kot je to običaj. Zmanjkalo mi je že tudi časa in odločil sem se, da bom kar od tu poskusil priti na vrh in se spustiti z njega v enem samem dnevu.
10. maja ob pol osmih zjutraj sem začel vzpon po smeri West Rib. Izbral sem varianto Orient Express, ki je še nihče od Jugoslovanov ni preplezal. Ime je dobila po nesrečni peterici plezalcev, ki se je tu ponesrečila pred leti. Trije Japonci in dva Korejca so zdrsnili v zgornjem delu. Po neverjetnem naključju sta dva klub hudim poškodbam padec preživela.
V začetku me je vodil navzgor 50 do 55° nagnjen leden žleb, zgoraj pa se je nadaljevala pot delno po skalah. Po osmih urah plezanja sem dosegel greben. Še dve uri po močnem vetru, ki je že tako hud mraz še stopnjeval in ob pol šestih zvečer sem končno dosegel vrh.
Na njem sem ostal le toliko časa, da sem namesto derez na noge pripel smuči in se kar najbolje pripravil za spust. Odločil sem se za smučanje po smeri West Buttress.
Greben do sedla med obema vrhovoma je bil večji del prikrit z vodnim ledom, močno razbrazdan od vetrov. Na srečo ni zelo strm, tako da sem se z velikimi napori le obdržal na nogah.
S sedla vodi navzdol 45 do 50° nagnjeno pobočje, prepreženo s številnimi ledeniškimi razpokami. Snežne razmere so bile tu nekoliko boljše in to je pripomoglo, da sem po tem objektivno izredno nevarnem terenu srečno dosegel drugo sedlo.
Čakal me je zadnji, najbolj strm del spusta, ki pa sem ga presmučal že pred dnevi. Premagovala me je utrujenost, tako da sem porabil zadnje moči in po trinajstih urah in pol končno spet dosegel ledeniško ploščad. Kakih 80 plezalcev, ki so ves dan pozorno spremljali moj vzpon in spust me je prisrčno pozdravilo.
Naslednjega dne me je čakalo čudovito smučanje do 2000 m, od koder me je že dan kasneje letalo poneslo do prvega naselja.
V teh devetih dneh, ko sem bil na gori, je kar 150 plezalcev poskušalo priti na vrh. Uspelo je le dvema Američanoma in meni.
Med potjo proti domu sem vesel doseženega uspeha že razmišljal o novih ciljih. Prihodnje leto bi se rad s smučmi spustil z 8069 m visokega Hidden Peaka ...

VIKI GROŠELJ

  25.05.1987


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G. Š.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti