Alenka Goričan: Start Vižmarje! Tri doline, tri cerkve, trije osliči, trije mladeniči, tri piva, trije moški, eno kolo in ena ...

Danes je bil moja budilka gospod mačkon. Budil me je kar ob štirih. Lump razvajeni. Potem sem zaspala nazaj. Malo čez šest sem se pa zmigala in skočila v kolesarske hlače in majico. Ko sem nameravala it, pa je spet prišel s svojim mjav, mjav. Morala sem ga vzet v naročje in se mu posvetit dokler ni imel dovolj. Od doma sem šla šele ob osmih.

Čaka me kar zahtevna tura. Moram pohitet. Dan je že kratek. Šmarna gora se prebuja. Sonce jo že boža po glavi. Pred Skaručno je lepo v črte pokošen otavič. Lepo ga je videt, še boljše pa vonjat. Uživam v tem. Zavijem na bližnjico. Na cesti se greje nemški ovčar. Ne zmeni se zame. Uživa. Podoben je našemu Arotu, ki ga že dolgo ni. Bil je zlata vreden. Ko sem bila jezna ali žalostna, sem šla na vrt jokat. Oba z malim psom sta prišla k meni. Mali mi je dal tačice na ramena, stisnil glavo k moji in me s posebnim glasom tolažil. Ovčar pa mi je vsako solzo sproti polizal. Tako sta me potolažila. Ljudje se premalo zavedajo kako čuteča in razumevajoča bitja so živali. Živali so odkrita bitja. Kar daješ, to dobiš nazaj. Ljudi pa je žal vse manj takšnih. Na njivi se pasejo srne. Malo naprej je naložen stari kozolec. Še ima moč, da drži to kar so v njega naložili. Se ne da. Vodiška cerkev je v soncu, zadaj pa se ponosno kaže naš očak Triglav. Prelepo. Čudovit začetek dneva.

Na nebu se prekrivata dve črti, ki sta jih naredili dve letali. Nato pridem do zanimivega prelivanja barv. Spredaj je njiva zelene trave. Za njo je rjava koruza, za njo je zeleno-rjav gozd, sledi pas bele megle, zadaj pa se ponosno dvigata Storžič in Zaplata s Hudičevim borštom. Stojim in gledam. Pokažejo se mi tudi Kamniške, ki imajo spodnji del v beli megli. Mudi se mi, zato hitro gonim. Prispem v Kamnik. Pričakajo me drevesa v spodaj še zeleni, potem zlati in na vrhu še malo rdečkasti barvi. Peljem se skozi mesto. Ustavim pred pekarno in si grem po kvašeni kifeljček. Čeprav opozarjajo, da je treba zategovat pas, si ga bom vseeno privoščila. No, sem že zapravila celih 60 centov. Joj, joj, joj. Pojem ga kar na ulici. Gledam gor na hrib, kjer je Stari grad z gostiščem.

Ja, Kamnik je zelo lepo, prijetno mestece. Polno je znamenitosti in veliko zelo znanih in pomembnih ljudi se je tu rodilo. Kamnik ima pokrito avtobusno postajo. Naša prestolnica je nima. Prestolnica ima najlepšo in najboljšo avtobusno postajo v Evropi. No, na Balkanu ji verjetno že dela katera konkurenco, na zahodu pa ne. Če čakaš na avtobus poleti, ko sonce najbolj pripeka te tako nafila z D vitaminom, ker pač stojiš na soncu. Da te ne zbije kakšen avto ali avtobus pač čakaš pri železniški postaji. Ko pripelje tvoj avtobus tečeš do njega. To pomeni, da se gibaš in še z D vitaminom se napolniš. Tako preprečuješ nastajanje osteoporoze. Prestolnica tako skrbi za zdravje ljudi, ki se vozijo z primestnimi avtobusi. Mestni so pa tako svinjsko dragi, da se vsak sploh ne more peljat z njimi. Za tisti denar že dobiš nekaj za jest. Stožice so pač bile drage. Ko dežuje ti pa dež opere lase z mehko, sicer sedaj že tudi onesnaženo deževnico. Tako doma prihraniš vodo. To je varčevanje. Kamnik pa skrije ljudi pod streho, da so suhi in v senci. Spet se postavi vprašanje kdo je sedaj naprednejši, boljši?

Peljem se naprej proti Stahovici. Spet oni vabljivi prizor – Mokrica. Kdo ve kakšno bo še letos vreme. Mi bo še uspelo tudi po tistih lepih poteh, nemarkiranih, skočit nanjo? Bom videla. In spet cerkvica v Stranjah. Moram, moram si jo čim prej ogledat, da bom mirna. V Stahovici zavijem proti Črnivcu. Tu se začne dolina Črne. V njej je tudi naselje Črna katera je bila nekoč rudarsko naselje. Tu so izkopavali od leta 1746 koalin – fino glino. Po dolini teče potok Črna. Znana je po plasteh temnih (črnih) skrilavcev. Po njih imajo dolina, naselje, potok in prelaz Črnivec tudi ime. Prispem do točke kjer se na hribu vidi Sv. Primož. Ustavim se, ker mi je že toplo. Flis je treba sleči. Tam je en očka z malo punčko. Menjava gume. Pravi, da gre v Bosno in je bolje, da je pripravljen. Punčka pa je sramežljiva in se skriva. Hitim naprej. Naenkrat zaslišim v bližini IA, IA, IA. Opla. Zabremzam in se obrnem. Pred železnimi vrati stojijo kar trije in me čakajo. Neverjetno. Nisem jih videla, pa so me poklicali. Zgleda, da je med nami res neka velika povezava ali privlačnost. Če ne vidim jaz njih, me pa celo pokličejo. Tako smo se videli in smo bili vsi zadovoljni. Lahko sem šla naprej. Z ene stranske ceste se pripelje traktor. Vozi za mano. Zadaj ima nekaj pripeto. Mislil je it naprej, pa sem pognala. Sem gonila in sva se eden drugemu smejala. Naprej ga pa nisem spustila. Dobro, da je zavil na desno. S tem tempom bi hitro omagala. Dobro mi gre in sem zadovoljna. Na levi se mi pokaže Krvava peč. Dolgo sem jo samo gledala in me je zelo mikalo, da bi zlezla gor. Ko sem enkrat šla, sem sedaj vsako leto gor. Spomladi in jeseni je seveda najlepše. Spomladi sem šla, ampak sem tiste orjaške avriklje že zamudila. Takrat sem šla potem do Podkrajnika. Super. Krvava peč je ena tistih mojih, ko moram it gor večkrat. Uživat. Pomeni mi nekaj posebnega. Včasih, ko se tako vozim, se mi oči še posebej obesijo na kakšni točki in me potem vleče tja. Ali pa gledam karte in dobim nek znak, da tja pa moram na vsak način it. Na teh točkah potem najdem en poseben raj zame. Take točke, ali predeli so potem pri meni posebej zapisani, tako kot nekateri ljudje. Še mi šumi Črna ob strani in mi dela družbo. Okoli pa so tiste prave jesenske barve, ki jih sončni žarki še polepšajo in naredijo še bolj pravljične.

Sv. Ahac je obdan s pravljičnimi barvami. Ko zagledam njega, že vem, da imam samo še malo. Tako prispem na Črnivec (902 m). Tu polnijo izvirsko vodo, ki bi naj bila ena najboljših v Evropi. Prodajajo jo v privatnih trgovinah. To sem zvedela, ko sem naletela na enega mladeniča, ki tam dela. S Črnivca je zelo lepa, če ne najlepša, pot na Menino. Malo je dolga, a se jo splača prehodit. Spoznaš celi greben. Na drugo stran pa je spet čudovita pot na Kašno planino in naprej na Lepenatko in na Rogatca. Tudi je razgledna, grebenska. Čudovita. Na Črnivcu so postavili table na katerih so informacije o posledicah neurja, ki je doletelo to območje. Samo v občini Gornji grad je bilo 700 ha poškodovanih gozdov. Podrtega je bilo ogromno drevja. Če poznaš neko območje pred kakšno katastrofo in jo vidiš potem, doživiš še večji šok.

Oblečem vetrovko in se spustim proti Gornjemu Gradu. Najprej je odcep za Tirosek kjer sem poleti šla na Menino. Pod cesto se pasejo krave. Sedaj jih povsod pase električni pastir. Ni več tistega otroškega druženja in lumparij, ki smo jih včasih počeli, ko smo pasli. Bilo je veliko prijetnih dogodivščin. Jaz sem tudi bila pastirica. Zvečer je mama po vasi iskala mene, ata pa krave. Na koncu smo bili vsi doma. Dobila sem kazen, ki ni nič pomagala. Potem sem dobila druge zadolžitve. Pridem do odcepa v Mačkov kot, kjer se pride na Lepenatko. Meni je bilo tam lepo. Peljem se mimo cerkve sv. Marije. Škoda, da se zvon ni oglasil. Obožujem zvonjenje. Prispem do studenčka, kjer piše Žegnani studenec. Za tega slišim prvič. Zraven je klopca. Moram še raziskat kaj je s tem.

Prispem v Gornji grad. Okoli katedrale sem že pred leti stikala, v njej še pa nisem bila. Morala bi si vzet čas posebej za Gornji grad. Sedaj ni časa. Odločila sem se, da grem na Menino mimo cerkvice. Po kolovozu se vzpnem malo više in gledam, kje bi lahko pustila kolo. Preobuvam se in pripravljam nahrbtnik. Pride en starejši gospod. Malo poklepetava. Ogledoval si je Gornji Grad. Živi v Frankfurtu, doma je bil pa blizu Gornje Radgone. V Nemčijo je šel že pri osemnajstih letih. Tam ima družino. Otroci govorijo slovensko, vnuki pa ne. Živijo daleč narazen in jih on ne more učit. Tako je pač življenje. Potem sva šla vsak svojo pot. Zapodila sem se po poti navzgor. Prispela sem do cerkvice sv. Primoža in Felicijana. Stoji na lepi razgledni točki. Nad vrati ima napis OD PERVO VIRNIH KRISTIANOV SIM BLA POSTAVLENA VLETI 1094. Je romanska cerkev, ki je bila v baroku prezidana. V ladji je romanska dekorativna poslikava. Oltar v kapeli je iz 17. Stol. V kapeli je oltar posvečen sv. Florjanu. Od cerkve je čudovit razgled na vse strani.

Pot gre naprej nad eno kmetijo. Ob enem vikendu je izrezljana velika goba. Naprej po poti je tabla na kateri piše, da smo na 1000 m vsi na ti. Hodim med prelepimi jesenskimi barvami. Prevladuje rumena. Prispem do naslednje table na kateri piše USRAN KLANC. Meni se ni zdel nič posebnega. Naprej po poti prideš do table kjer piše kopalnica. Na deski je pripeto ogledalo, zobna ščetka, sponka za lase in glavnik katerega pa so že tako rabili, da se je zlomil. Končno prispem na Menino. Odpre se mi božanski razgled na Kamniške, Lepenatko in Rogatca. Prostrana Dleskovška planota vabi v svoj raj. Tam sem se tudi potikala in uživala v samoti, ki je tam še bila. Nemarkirane poti in brezpotja te kar vabijo, da stikaš po njej.

Pa sem na Menini, ki je prostrana visoka planota. Cela je dolga več kot 20 km. Uravnano ovršje pa je dolgo okoli 10 km in široko 5 km. Sega vse do prevala Črnivec. Višina predelov na njej se giba med 1200 do 1500 m. V njo so si vrezali grape tudi potoki. Samotne kmetije segajo nekje do 800 m nadmorske višine. Na Menini najdemo vrtače, brezna, žlebiče, pa tudi kotliče. Najbolj znana je Jespa. Najvišji vrh je Vivodnik 1508 m z razglednim stolpom. Ime je dobila po menihih iz gornjegrajskega benediktinskega samostana kateremu je tudi pripadala v fevd. V 19. stol. so les uporabljali za oglarstvo. Na vrhu so pašniki. Bilo je kar 19 planin. Po drugi vojni se je število zmanjšalo in pašniki so se zarasli. Ko se razgledam okoli, vidim razrito travo od divjih svinj. Letos so zelo delovne povsod. Malo naprej se pasejo konji. Grem do kapelice. Konjički se pasejo in se ne zmenijo zame. Tu in tam je še kakšna bodeča neža, ki je čisto narazen, ker je sonček. Okoli koče je nekaj ljudi, a jaz zavijem h kapelici. Lepa lesena je in krita s skodlami. Postavili so jo kmetje. Sedim na klopci in jem. Opazujem okolico. Iz dimnika na Domu se kadi. Tja ne bom šla, ni časa in ni denarja. Od nekod prileti lep metuljček in se ustavi pred mano. Hotel mi je pokazat kako je lep. Moram nazaj, da me ne bo ulovila noč. Uživam še v tej prelepi jesenski hribovski panorami. Globoko diham ta sveži zrak. Pljuča delajo. Prispem do točke kjer sem poleti sedela in jedla. S kolesom sem šla v Tirosek in naprej peš na Menino. Hotela sem pogledat uro na telefonu, pa sem ugotovila, da ga nimam. Pozabila sem ga v torbi na kolesu. Potem ugotovim, da sem pozabila tudi ključe za ključavnice na kolesu. Hitro skočim in se zapodim navzdol. Pa se še spomnim, da sem v torbi pustila še dokumente in denar. Sem tako tekla, da sem kar poskakovala. Ko sem dohitela en par, sta se kar odmaknila, da ne bi katerega podrla. Kar na hitro sem jima mimogrede povedala zakaj divjam. Kar en, dva, tri sem bila na planini Travnik. S pastirjem sem bila dogovorjena, da bom nazaj grede pojedla kislo mleko. Ko me je videl skozi okno je mislil, da se mi tako mudi jest kislo mleko. Vpil mi je, da naj kar počasi grem. Jaz pa kar med tekom njemu razlagam, kaj sem pustila na kolesu. Tolažil me je, da tam ni pokvarjenih in da sem brez skrbi. Jaz sem pa hotela bit čim prej pri kolesu. Pa me je res vse čakalo. Kar oddahnila sem si, ko sem videla, da me vse čaka.
Sedaj zavijem proti Jespi. Ko sem pred leti hodila tu, sem našla prazne pločevinke piva. Pobrala sem jih in hotela naredit pridigo trem mulcem, ki so se obirali tam okoli. Pa mi ni uspelo. So se spravili name in sem poslušala take na račun Štajerk, da sem jih kar pustila na miru. Malo sem jim še govorila nazaj, pa sem videla, da nima smisla. Slišala pa sem, da hladijo pivo v Jespi. Pustila sem jih in smuknila v Jespo. Sem si mislila, boste mulci že videli Štajerko.

To je kakšnih 20 m široko in tudi okoli 20 m globoko brezno. Legenda pravi, da sta nekoč padla vanj vola. Telego pa, da so dobili pri Mlinarju v vasi Kropa. V breznu je prijetno hladno, kar se čuti še posebej poleti. Malo pregledam dno in najdem pivo. Bile so ravno tri pločevinke. Polne sem vzela, prazne pa pustila tam. Potem sem se splazila ven. Eden me je videl in opozoril druga dva. Skrila sem se in opazovala kaj bo. Tekel je v brezno. Ven se je slišalo vpitje, da je Štajerka popila vso pivo. Padale so tudi kletvice. Drugi pa je komentiral, da sedaj se bo pa valjala v dolino. No, tretji pa je pripomnil, da ne, saj je vajena alkohola. Hihitala sta se, jaz pa še bolj. Potem sem med potjo srečala ravno tri moške, ki so tako kot sem že navajena začeli spraševat, če imajo v koči kaj hladnega piva. Sem takoj rekla, da ga imam jaz. Dala sem jim pivo, ki je bilo res hladno. Zelo so bili veseli in presenečeni. Povedala sem jim štorijo. Smejali so se in komentirali, da sedaj bodo mulci imeli še več za povedat čez Štajerke.

Šla sem po poti in ugotovila, da nisem na tisti po kateri sem želela it. Bila sem na novi. Peljala je kar levo, pa levo in nisem vedela kam bom prišla. Ponekod je bila tako strma, da sem dol kar drsala po petah. Na koncu sem prispela v Gornji Grad, samo bolj levo kot sem mislila. Kolo me je čakalo. Malo sem še krožila okoli katedrale, a časa ni, da bi si jo ogledala od znotraj. Zapodila sem se proti Črnivcu. Še enkrat, tokrat še iz te strani. Pa mi kar gre, ni problema. Pridem na Črnivc. Oddahnem si. Sedaj je vse težje za mano. Še spust v dolino. Hitro sem v Kamniku, potem pa naprej proti domu. Doživim še sončni zahod, da je bil dan popoln. Ulovila me je že tema. Morala sem se osvetlit. Pred Šmartnim sem zapeljala v eno luknjo, katerih je tam polno in baterijo mi je zabrisalo s kolesa, da se je zvaljala po cesti. Naprej sem se morala peljat kar v temi. Uspelo mi je prit domov.

Tako mi je uspel še en izlet. Ura je že sedem in je že tema. Maček že čaka in se mi že mota pod nogami. Ja, seveda najprej je na vrsti on, ker drugače ne bi bilo miru. Iz Gornjega Grada bo pač treba še enkrat it po tisti poti kot sem mislila sestopit. Jesenska pravljica je bila doživeta.

Alenka Goričan