Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Cerovškov gospod

Goriška straža (1924), Podlistek (1.) - Joža Lovrenčič: Življenje Valentina Staniča

Cerovškov gospod
Življenje Valentina Staniča
Spisal Joža Lovrenčič

I.

Pri Cerovškovih.
Iz farne cerkve v Kanalu je zvonilo prošnje tretjega svetega večera, od Ročinja so prihajali ubrani glasovi zvonov in iz Avč so doneli in od Marijinega Celja in z Vrhov in še s Svete gore jih je od časa do časa prinesel veter.
Soča je tiho tekla, da ne bi motila lepe ubranosti svetega večera, in bi mogla lepše zrcaliti tisoč in tisoč zvezd, ki so mu prijazno svetile.
Cerovškov oča Andrej je napisal na vežna vrata 18 + G + M + B 02 in še narisal sračjo nogo, ki naj bi odvračala moro ter vstopil v hišo, odkoder se je oglasila kmalu njegova molitev, kateri je odgovarjala cela družina. S ponvo, napolnjeno z žerjavico, s katere je dehtelo kadilo, je stopal Cerovšek, držeč se častitljivega običaja iz hiše v izbo, iz izbe v shrambe in še čez cesto v hlev in okrog voglov, sledili so mu žena Marija z blagoslovljeno vodo in še otroci Tomaž, Marina, Marijana, Doroteja in Katarina.
Ko so vse pokadili in poškropili, so se vrnili v izbo, povečerjali in zmolili vse tri dele rožnega venca. In še je Cerovšek, sedeč za pečjo, povzdignil glas in zapel, kakor je pel njegov oče in očetov oče in očetje vsi do prvega, ki je sezidal v Bodrežu dom, staro božično izpraševanko:

Jezus praša matere,
mati praša Jezusa:
kaj je eden najboljšega!
Eden Bog se je rodil,
vesoljen svet je zveselil …

In je govorila pesem še o dveh božjih tablicah, ki sta sonce in luna, o treh patriarhih, ki svet žegnujejo, o štirih evangelistih, ki svete evangelije pišejo, o petih ranah, ki Judje so jih dali, ker niso Boga spoznali, o šestih vrčih vode, ki Bog je storil vince z nje v Kani Galileji, o sedmerih žalostih in osmerih radostih Marijinih, o deveterih korih angelov, o desetih božjih zapovedih, o enajst tisoč čistih devic, ki jim načeljuje sv. Uršula, in o dvanajstih apostolih, med katerimi je Jezus, ta trinajsti. Od prašanja do prašanja je pesem ponavljal in jo dvanajstič končal.
Pa je vstopil v izbo sosed Škodnik.
»Bog daj dober večer!« je pozdravil in se približal peči, da bi se pogrel. »Mraz je pa že tak, da gre do kosti,« je dejal.
»Je, je«, so pritrdili vsi in Cerovšek jo poprašal: »Odkod pa, Škodnik, da si tako prezebel!«
»Odkod? Iz Kanala. Novico prinašam. Pri gospodu fajmoštru sem bil, da bi plačal mašo. Pa mi je rekel: čujte Škodnik, povejte no pri Cerovškovih, da bo jutri njih gospod v Salzburgu novo mašo pel. Danes sem dobil njegovo pismo. - To mi je rekel in to povem!«
Cerovškovka je pokleknila, sklenila roke in med solzami vzkliknila: »Stotavžentkrat zahvaljena Marija za to gnado!«
»Hvala Bogu!« je rekel Cerovšek in tudi v njegovih očeh se je porosilo. »Dosti je pretrpel, dosti izkusil, sedaj bo pa le prišel v domače kraje. Sedem let ga že ni bilo doma!«
»Sedem let!« se jo začudila Katarinca, najmlajša hči, ki si je brata kakor v megli predstavljala.
»Ti ga še spoznala ne boš, ko se vrne«, jo je podražil Tomaž in Marina, Marijana in Doroteja so se le zasmejale.
»Kdo bi si mislil. Cerovšek,« je povzel Škodnik, »da bosta vzredila duhovna. Veš, ko sta ti doraščala fanta in si dobil onega pismouka Štefana Šuligoja iz Tolminskih logov, da ti ju je učil brati in pisati, smo se ti za hrbtom smejali, ko pa si pa odpeljal Tinčeta, šestletnega dečaka na Trbiž v šolo, smo dejali, da trapaš. Sedaj se pa ti lahko nam smeješ in nas naženeš s trapi!«
»Novotarija se vam je zdelo vse, kajpak, pa ste po svoje ugibali!«je moško pripomnil Cerovšek, ter naročil ženi naj prinese bručo cibidine. »Cerovškov stric, je dejal, greh bi bil, če ne bi dali v šole tako zastopnega fantina. Z ust mi ujame vsako besedo in zapiše jo, tako da se čudim. Le poslušajte in ubogajte me: v šole z njim. Velik gospod bo enkrat, drugače pa ostane Cerovškov stric, ker Tomaž ne bo pustil pravic prvorojenstva«.
»Res bi jih ne bil,« je potrdil Tomaž, »pa če bi mi Šuligoj stokrat prerokoval, da bom gospod. Bolj sta me veselila kramp in lopata, ko njegova učenost.«
»Zato pa se ni odločil zate,« se je vtaknila vmes Katarina, da bi plačala brata za prejšnji zbodljaj, ki ga ni mogla zabiti.
Oče Andrej pa je povzel besedo in pripovedoval: »Proti vsem svetim je šlo. Tinetu smo pripravili obleko in obutev, mati je nekaj spekla in s fantom sva se pripravila na pot. Dobrih nog je bil in rezala sva jo v zgodnjem vetru po državni cesti iz Kanala, skozi Ročinj mimo Podsel čez Čiginj v Volče. V Volčah sva počivala. Pa je privozil iz Gorice bovški farman in ob kozarcu smo se zmenili. Prisedla sva in čez Dolgo nas je pripeljal v Kobarid in iz Kobarida smo so vlekli čez trnovske klance in prišli na Srpenico. Pri Logarju smo spet počivali. Pa je bil v gostilni deseti brat ali Rezjan ali kdo, prisedel je in rekel: Fant gre pa v šole!
Gre — sem odgovoril.
In ga je potrepljal po rami in je rekel: —Le pojdi! Velik gospod boš še!
Tinetu se je dobro zdelo, meni pa tudi. Še merico sem naročil in pili smo iz veselja na gospoda, ki bo. Ko smo odhajali, je stisnil Tinetu roko in mu dejal: »Ti se me pa zapomni! Ko boš gospod, se že oglasim pri tebi in »oni« ti porečem!« Tine se je nasmehnil in obljubil, da ga ne pozabi.

(Dalje)
 

Goriška straža, 28. april 1924
dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45898

Novosti