Delo, Šport: ... V snežnem grobu do pomladi?
VRŠIČ, 7. januarja - Bo pomladansko kopnenje učinkovitejše od štiridnevnega iskanja slovenskih gorskih reševalcev in vodnikov z lavinskimi psi ? Do nadaljnjega, je namreč prekinjeno organizirano iskanje že šestnajsti dan pogrešanih alpinistov 55-letnega Staneta Belaka-Šraufa in 27-letne Jasne Bratanič. Kot smo že poročali, sta 24. decembra pustila vozilo ob cesti pod Erjavčevo kočo, v njem pa listič, da gresta na Šitno glavo, Malo Mojstrovko in nazaj v Tičarco.
Organizirano so ju začeli iskati pozno, saj niso vedeli, kje sta, ker niso našli vozila. Šraufovi prijatelji so se oprijeli tudi teoretičnih možnosti treh Ljubljančank, ki so se z nihalom spraševale, kje sta pogrešana. Nihanje je nakazovalo v Avstrijo in nikakor ne proti Julijcem, kaj šele Vršiču. V torek so odkrili zasneženo vozilo, v sredo so ju začeli organizirano iskati.
V sobotni, vseslovenski akciji, je v izredno slabem vremenu na dveh plazovih pod Mojstrovko nad Vršičem delalo več kot 200 gorskih reševalcev iz vseh 17 postaj GRS. Tam je bilo tudi 21 vodnikov z lavinskimi psi postaj GRS, pet vodnikov s psi ljubljanskega društva reševalnih psov in vodnik specialec MNZ s psom iz enote za iskanje v ruševinah. Po grobem so se odločili tudi za fino sondiranje plazovine. Psi so sicer nekajkrat nakazovali, da bi bilo lahko kaj pod zbitim, tudi ledenim snegom, vendar tega kasneje niso ponovili, ko so reševalci odmetali sneg.
Družina Jasne Bratanič iz Celja se zahvaljuje vsem gorskih reševalcem Slovenije in prijateljem Jasne in Staneta Belaka, ki so ju pomagali iskati.
Vodja iskanja, Janez Kunstelj, načelnik postaje GRS Kranjska Gora, je ocenil, da so v danih okoliščinah naredili vse, da bi oba pogrešana našli. Že nekaj dni, preden sta odšla na kondicijski pohod, so namreč meteorologi napovedovali poslabšanje vremena, otoplitve in proženja plazov. Dr. Tomaž Vrhovec, načelnik podkomisije za plazove, domneva, da je do nesreče prišlo že 24. decembra. Isti dan, ko je talni plaz zajel tri planince pod Kredarico. Po 26. decembru je v gorah, višje od 2500 metrov, padlo meter novega snega, ki je zakril vse morebitne sledi za pogrešanima.
Neuradno smo slišali, da tudi po sobotni vseslovenski akciji ponujajo pomoč nekateri radiestezisti, ki so že določili, kje sta pogrešana.
MIRKO KUNŠIČ
Radovljičani gredo na Mercedario
AO Radovljica je ob 100-letnici društva organiziral alpinistično odpravo »Andi '96«, katere cilji so usmerjeni v Argentino, v provinco San Juan, točneje v pogorje Mercedario, pa tudi na Aconcaguo še računajo. Na poti bodo mesec dni, odpotujejo pa 22. t. m.
Gorsko skupino Mercedario obvladuje 6770 m visoka istoimenska gora, ki jo obdajajo (vsaj) še štirje šesttisočaki. Prvi so jo alpinistično raziskali Poljaki leta 1934 (isto leto so bili še osmi na Aconcagui, na katero so speljali novo smer). Sicer pa ni imela veliko obiskov. Dostopi so dolgi in zahtevni, naselja so (pre)daleč. Prvi zimski pristop na Mercedario je bil opravljen šele 1994. Od naših sta te gore prva spoznala Milan Romih in Dani Tič 1986 in opravila tudi pristop na enega od stranskih šesttisočakov. Daleč pod vrh sta prodrla tudi Matjaž Čuk in njegov tovariš začetkom leta 1995. Kaj več pa nam zaenkrat ni znano.
Radovljičani Marko Pogorevc (22), Janez Robič (24), Miloš Šnut (31) in vodja Mirko Pogačar (36) imajo v načrtu za aklimatizacijo vzpon na Cerro Negro (5500 m). Z istega mesta (bazni tabor na 3600 m) bodo nato skušali preplezati 1500 m visoko steno Mercedaria, ki se na višini okoli 6000 m priključi na Normalno smer.
Dostop do baznega tabora Radovljičani načrtujejo po dolini reke Blance. Ker pa so te gore redko obiskane (redki »raziskovalci« rudniške družbe in po dve, tri odprave, redko je leto, ko jih je več, pa še te nimajo vse pravih alpinističnih ciljev; »sosednjo« Aconcaguo pa kar 400 in tudi več odprav na leto), so transportni problemi skoraj nepredvidljivi. Iz Barreala, do koder se da pripeljati kolikor toliko normalno, upajo na prevoz - če ne bo še vedno porušen kolovoz - s terenskimi vozili vsaj še kakih 80 km, potem pa bo potrebno še (vsaj) dva dni peš.
Na povratku računajo, da bi se ustavili še v Mendozi in poskušali preplezati Poljsko smer v vzhodni steni Aconcague (6959 m) ali pa se povzpeti vsaj po Normalni smeri.
Odpravo je omogočilo kar lepo število sponzorjev: PD Radovljica in GRS, Športna zveza, Graverstvo Pretnar, Komunalno podjetje, Didakta, Galvanizacija Štendler, GM Šport, Droga, Klima Commerce, Gostilna Planine, Mesarija Kalan, STIKS, AKA, Avtokleparstvo Jereb, Elektro Žirovnica, Intertrade ter GT Šport in Montana iz Tržiča.
FRANCI SAVENC
Smučala z Morro del Catedral
Tomaž Klinar in Andrej Zorčič (oba Akademski AO) sta z načrtom, da bi smučala z vrha Aconcague (6965 m) po Direktni varianti Poljske smeri, konec novembra odpotovala v Argentino.
V bazni tabor sta prispela 2. decembra. Po kratki aklimatizaciji sta se 4. 12. povzpela do Plaza Alaska (5100 m). Naslednji dan je Klinar prečil SV pobočje in si ogledal Poljsko smer. V njej je bilo zelo malo snega, spodnja pobočja so pokrivali penetentesi (snežni možici, po katerih je nemogoče smučati), v srednjem delu pa je bilo veliko serakov in vodnega ledu. Zaradi slabih razmer sta morala svoj glavni cilj opustiti. 6. decembra je Tomaž Klinar po normalni smeri, ki je bila kopna, prišel na vrh Aconcague, Zorčič pa je obrnil na višini 6300 m.
Po počitku v bazi sta se povzpela na sedlo (pribl. 5100 m) med Combre Catedral in Morro Catedral. Klinar je po snežnih jezikih smučal skoraj z vrha Morro Catedral (pribl. 5200 m), Zorčič pa je začel smučati na sedlu. Pri smučanju so ju razveselile zelo ugodne razmere. Spust, ki sta ga najverjetneje opravila prva, sta ocenila V-. Višinske razlike je bilo 600 metrov. Odpravo sta podprla Elan in PZVA.
Yuji Hirayama v Sfingini poči
Najboljši japonski športni plezalec, sicer tudi znanec z Rock Mastrov v Kranju, Yuji Hirayama, je letos opravil izredno težak vzpon na pogled. V Koloradu, točneje v plezališču South Plate, je na takšen način preplezal eno izmed najtežjih poči v Ameriki »Sphinx Crack« z ameriško oceno 13b/c, kar ustreza francoski 8a/a+ oziroma nekaj manj kot X-. Seveda so bili do sedaj opravljeni po oceni še težji vzponi na pogled (8b), vendar pa je to najtežja poč, ki je bila tako preplezana. Še posebej velja poudariti, da je Hirayama nameščal varovanje (zatiči in metulji) sproti, kar je seveda precej težje, kot če bi smer bila že opremljena npr. s svedrovci. Smer je prvi prosto preplezal Američan kitajskega rodu Steve Hong leta 1981, ki je ob čestitki Hirayami dejal, da je nekoč celo rekel, da te smeri ne bo nihče preplezal niti na fleš. In res: mnogo ameriških plezalcev, ki so izmed vseh najbolj vajeni plezanja po granitnih počeh, je poskušalo, nobenemu pa ni uspelo. Še najbližje sta bila legendarni Peter Croft, ki je padel blizu vrha smeri, in Jason Campbell, ki je smer sicer preplezal, vendar pa z varovanjem od zgoraj. Tako se ne moremo čuditi, da poznavalci uvrščajo Yujijev vzpon med najkvalitetnejše na svetu.
(U.G.)
ALPINISTIČNE NOVICE
Razglasitev najboljših alpinistov
V sredo, 10. t.m., ob 18. uri bo v dvorani ČGP Delo razglasitev najboljših alpinistov, alpinističnih smučarjev in njihovih dosežkov v letu 1995. Vabljeni!
(M. P.)
Tekma v lednem plezanju
Tekmovanje v lednem plezanju Bohinj '96, ki ga prireja AO Bohinj, bo 20.t. m. Potekalo bo na ledenem slapu Pod Skalco. Začelo se bo s predtekmovanjem ob 10. uri, finale s paralelnim plezanjem na izločanje pa bo ob 16. uri. Prijave zbirajo po telefonu (064) 78 980 (Martin Šolar), pobirali pa jih bodo tudi pred začetkom tekmovanja.
(M. P.)
Srednješolsko tekmovanje
V četrtek, 18. t. m., bo drugo srednješolsko tekmovanje v športnem plezanju za srednje šole na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani-Šentvidu. Finale bo ob 16. uri, kvalifikacije pa se bodo začele ob 10. uri. Udeležijo se ga lahko vsi srednješolci, ki se ukvarjajo s športnim plezanjem, prijavijo pa naj se prek svojih profesorjev športne vzgoje. Podroben razpis je objavljen v glasilu Šport mladih.
(M. P.)
Lahko noč, Irena
Uroš Perko (AO Kamnik, Čevljarstvo Tomašič) je v Mišji peči nad Ospom preplezal smer Lahko noč, Irena (8b oz. X). Smer mu je uspelo preplezati po petih dneh študiranja in poskušanja. Po njegovem mnenju ima smer primerno oceno.
To smer je prvi preplezal Igor Kalan letos jeseni, za njim pa sta jo ponovila še Vili Guček in Stanko Židan.
(M. P.)
Dirka po Yosemitih
Tudi letos so bili specialisti za »hitre discipline« na delu v Dolini. Pa si poglejmo njihove dosežke.
Peter Coward, Steve Schneider in Hans Florine so predirkali smer Son Of The Heart. Za približno 900 metrov visoko smer z oceno VI,5.11,A4-so potrebovali 29 ur in 24 minut. Brian Guizot, Dave Bengston in Scott Stowe pa so z Dihedral Wall (VI,5.9,A3) opravili v enem dnevu in tako za tri ure popravili Schneiderjev rekord. Stowe, Bengston in Steve Geberding so preplezali The Shortest Straw (VI,5.10,A3+,700m) v 24 urah in 43 minutah, Joe Terravechia in Peter Coward pa sta za Lurking Fear (VI,5.10,A3) porabila 10 ur in pol, kar sicer ni rekord, vendar pa je istemu paru uspelo v enem dnevu povezati Nos v Capu (10 ur, 17 minut) in Regular NW Face v Half Domu (7 ur, 47 minut). Pred njima sta ti dve smeri v enem dnevu uspela povezati le še znana »dirkača« Peter Croft in John Bachar.
Še nekaj podvigov Hansa Florina. S Petrom Cowardom sta za Zodiaca (VI,5.10,A3+) porabila vsega 10 ur in 57 minut in izboljšala rekord za skoraj štiri ure, Mike Carville in Florine pa sta imela smer The Shield v žepu že po 18 urah in 25 minutah plezanja in tako zaostala za rekordom pičlih pet minut.
Neverjetno uspešno sezono ima za seboj tudi šele 18 letni Calder Stadford. Najprej je 27 urah soliral Zodiaca. Po vzponih z Bradom Bondom v Pacific Oceanu (VI,5.9,A4) in Sea of Dreams (VI,5.9,A5), je preplezal steno El Capa še dvakrat. S soplezalcem Kevinom Thawom je čez Nos prišel v 13 urah in pol, z dvema drugima soplezalcema pa je rob stene dosegel po smeri The Shield. Rezultat: 22 ur.
Še nekaj vzponov mlajših mladincev. Šestnajstletni Chris McNamara in njegov tri leta mlajši brat Morgan sta kot najmlajša naveza preplezala Zodiac. Chris je tudi z mladim Markom Melvinom ponovil še Nos. Rob stene sta dosegla v 19 urah. Mladinski rekord?
URBAN GOLOB
Presles v Franciji
Klemen Mali in Marko Prezelj sta v začetku decembra preplezala smer Passione (6c, 7a/6b, 200 m) v Preslesu. Presles (izg. Prel) je ogromna, 200 metrov visoka, skalna pregrada blizu Grenobla. V njej je zelo veliko smeri v strmem apnencu, ki so opremljene s svedrovci. Opremljati so jih začeli že pred 15 leti, prostora pa še vedno ni zmanjkalo. Dostop in sestop sta kratka. Najugodnejši čas za plezanje je od septembra od maja, poleti pa je prevroče.
Med potjo sta se ustavila tudi v Chamonixu, kjer sta želela preplezati kakšno ledno smer. Razmere so bile precej neugodne, trd led in pršič, tako da z lednim plezanjem ni bilo nič.
(M. P.)
Chamoux izginil na Kanču
Francoski alpinist Benoit Chamoux se je letos jeseni nameraval povzpeti na Kangčendzengo (8586 m). Če bi mu uspelo, bi postal četrti človek na svetu (za Messnerjem, Kukuczko in Lorethanom), ki bi stal na vrhovih vseh 14-tih osemtisočakov. 5. oktobra se je s svojim soplezalcem Pierrom Royerom z višine 8000 metrov še zadnjič oglasil. Kasneje jim z njim ni več uspelo vzpostaviti zveze, tako da so ju čez nekaj dni proglasili za pogrešana. Kangčendzenga je bila usodna tudi za dva slovenska alpinista: leta 1991 sta na njej za vedno ostala Marija Frantar in Jože Rozman.
(M. P.)
Med Šmarno goro in Mont Blancom - drugič
Izbrani spisi Janka Mlakarja, izdala jih je založba Obzorja, doživela drugo, predelano izdajo
Založba Obzorja nas je pred novim letom presenetila z knjigo Janka Mlakarja Med Šmarno goro in Mont Blancom. Knjiga iz njihove zbirke Domače in tuje gore s številko 28 je namreč izšla že leta 1986, sedaj pa je pred nami druga (pregledana). Spremna beseda in opombe so iste, barvne fotografije Petra Janežiča pa so nove in ob risbah Danila Cedilnika nadvse prijetno delujejo v tudi sicer grafično lepo opremljeni knjigi. Urednik, ki je opravil tudi jezikovne popravke, pa je bil že po tradiciji France Vogelnik.
Ali nam Mlakar danes še lahko kaj pove, je vprašanje, ki ga je že ob prvi izdaji zastavil Tine Orel v Spremni besedi. Prav gotovo! Mlakar je in bo vedno svež pripovednik, ki je imel oko za naravo, pa tudi vse drugo in je znal to tudi opisati na enkraten, šaljiv način. Iz njegovih spisov veje narodna zavest, popelje nas tudi v tuje gore, da lahko primerjam in spoznavamo - kako je bilo nekoč. Janko Mlakar je bil eden najvidnejših odbornikov Slovenskega PD (napisal je tudi »60 let slovenskega planinstva«) in neutruden sodelavec Planinskega vestnika; ta izdaja je zato tudi posvečena obema stoletnicama, SPD in PV.
Mlakarjev smeh je globoko človeški, zares usmiljeni dobrotnik človeštva, poln občutka za človeka, za dobrovoljnost in vedrino, je zapisano na ovitku. Kako res je to ve vsakdo, ki je kadarkoli prebral katerega od njegovih spisov. Mlakar je vsakomur potreben in za vsakogar sprejemljiv, njegov humor je globoko človeški in zasluži posebno hvalo. Dragocen je, vreden, da ga berejo tudi » zapečkarji«, ki jim ni do hoje po gorah. Smeh, ki ga Mlakar proži, ne bo izgubil svojega pomena niti za ljudi, ki žive brez gora.
FRANCI SAVENC
Nove smeri na severnih obzorjih
Letos so bili na Baffinovem otoku plezalci najbolj aktivni v vzhodnem delu. Največ obiska je vsekakor doživel Sam Ford Fjord, saj so tri odprave obiskale stene nad njim. Že sicer slabše vreme, kot je v notranjosti otoka, je bilo letos zaradi izredno hladnega in viharnega vremena še posebej neugodno. Po mnenju domačinov Inuitov je bilo to najgrše vreme v zadnjih desetih letih. Kljub temu pa so bile vse odprave uspešne.
V skoraj 1000 metrov visoko steno Kiguti so po 50 milj dolgi vožnji vstopili Daniel Ascaso, Javier Ballester in Pepe Chaverri ter v sedmih dneh preplezali novo smer in jo imenovali Nirvana (VI,5.10,A3). Zaradi mraza in občasno slabe skale se jim sanje o samo prostem plezanju niso uresničile. Nato so poskušali še v steni z imenom Fin, vendar so se zaradi obupno slabega vremena obrnili po petih raztežajih.
Warren Hollinger (Kanada), Jerry Gore (VB) in Mark Synott (ZDA) pa so plezali na drugi strani omenjenega fjorda. Zaradi stiske s hrano je odnehal Gore, ostala pa sta dokončala novo smer Crossfire (VI,5.10,A4) v približno 900 metrov visokem Great Cross Pillaru. V zadnjih desetih dnevih njihovega bivanja na otoku pa so potegnili še eno novo smer, in sicer v zahodni steni Turreta. V slabem vremenu so napeli prvih nekaj raztežajev, nato pa v 40 urah potegnili novo smer do vrha dobrih 600 metrov visoke stene (VI, 5.10+,A3), kjer jih je šokiralo odkritje starega svedrovca - stena je namreč veljala za še nepreplezano.
Z najvišjo steno, približno 1300 metrov visoko Walker Citadel, sta po 23 dneh opravila yosemitska veterana Paul Gagner in Rick Lovelace. Čeprav sta bila pripravljena na zelo težko moderno smer, pa sta zaradi izjemno kakovostnega granita, ki je spominjal na Cap, naletela na težave samo za VI,5.10,A3. Precej težavnejša naloga ju je čakala, ko sta se vrnila iz stene. Led v fjordu se je stopil mesec prej kot ponavadi in ker se stena začne takoj iz morja, se nista mogla vrniti v svoj bazni tabor. Po treh dneh sta se s prečenji po steni le nekako prebila do baznega tabora, kjer pa jima je počasi zmanjkalo hrane, tam pa sta morala na prevoz počakati še več kot štirinajst dni. Prvi teden sta pojedla vsak po krožnik riža na dan, potem pa tudi tega ni bilo več. Na srečo so ju po sedmih dneh popolnega stradanja odkrili trije inuitski lovci in jima pomagali do prve vasi, kjer sta še štiri dni čakala na polet v bolj obljudene predele. »Vedela sva, da bova umrla od lakote«, je rekel Lovelace in dodal: »Lovci so malo pred našim srečanjem ujeli karibuja in tako sva se izmazala.«
URBAN GOLOB
Novi Grif
V tretji številki nove slovenske bogato ilustrirane revije za alpinizem, športno plezanje in treking Grif lahko vsak, ki ga zanimajo gore, jame ali pa trekingi, najde kaj zase. Borut Korun opisuje veslanje po Orinoku, Tine Mihelič slasti in užitke turnega spuščanja, Marko Simič raziskave v najglobljih slovenskih jamah, Urban Golob pa piše o ogromnih skalnih podorih v naših gorah. Največ zanimivega branja pa bodo našli alpinisti in plezalci. V tej številki najdemo članke o dveh jesenskih himalajskih odpravah, o prosti ponovitvi Obraza Sfinge (objavljen je celo komentar Petra Ščetinina, ki je v navezi z Antejem Mahkoto to smer prvi prepezal) in podrobno analizo smeri Pikova dama v Mišji peči, ki je ocenjena s čisto deseto stopnjo.
Tako kot v prvih dveh številkah, sta tudi v tej objavljena dva zelo zanimiva intervjuja. Z najpomembnejšo himalajska kronistko Elizabeth Hawley se je pogovarjal Tadej Golob, z Lidijo Painkiher pa Boris Strmšek. Painkiherjeva je bila v začetku osemdesetih letih naša najboljša plezalka in alpinistka, potem pa je odšla v Ameriko, kjer je nadaljevala s plezalno kariero. Še vedno je zelo dobro pripravljena, saj pleza športne smeri do zgornje devete stopnje.
Tretja številka Grifa je za štiri strani debelejša od prvih dveh, dodatne strani pa so namenjene ne-plezanju.
(M. P.)