Delo, Šport: ... Sto najlepših plezalnih vzponov v slovenskih gorah

Tine Mihelič in Rudi Zaman sta v sodelovanju s Cankarjevo založbo uresničila sen več rodov - Predstaviti izbrane smeri
LJUBLJANA - Prvi slovenski alpinistični vodnik Naš alpinizem je izšel leta 1932 v založbi TK Skala. Sedanji rod alpinistov ga pozna praktično le po zaslugi faksimilne izdaje CZ iz leta 1982. Primerki vodnika V naših stenah (PZ 1954) pa so sploh prava redkost in jih lastniki skoraj ne posojajo, tako se boje zanje. Tudi z vodnikom Plezalni vzponi Vzhodne Julijske Alpe (PZ 1970) ni veliko bolje. Na razpolago so tako rekoč le plezalski vodnički - faktografski proizvodi najnovejšega časa, pa še teh žal še vedno ni za vsa področja.
Slovenske stene Tineta Miheliča in Rudija Zamana so naša prva knjiga na tem področju. Ne le po videzu in opremljenosti, tudi po zasnovi, še posebej pa načinu opisovanja. Avtorji našega prvega eklektičnega vodnika V naših stenah so se omejili na predstavitev 99 smeri (in nekaj variant) v Julijskih in Kamniških Alpah. Mihelič in Zaman pa sta sicer končala označevanje opisov s številko 100, dejansko pa sta jih predstavila precej več. V steni Planjave se pod isto številko »skriva« največ smeri (ali vsaj variant); Steber, Alenke Svetelove, Rov in Okno pa še Kratkohlača. Medtem ko so opisi V naših stenah klasični, tehnični, je Mihelič v Slovenskih stenah izpopolnil svoj način predstavljanja do te mere, da se lahko celo opisi smeri berejo drug za drugim, kot leposlovje. Predstavitve sten pa so sploh enkratne. Težko, da ga bo kmalu kdo dosegel.
TINE MIHELIČ (1941) pleza od leta 1958. Iz Bohinja, kjer je preživljal otroška leta, se je preselil v Ljubljano, se včlanil v Akademski AO in doslej preplezal večino najtežjih in najlepših klasičnih smeri pri nas. Pogosto je zahajal v Zahodne Alpe, je odličen poznavalec Dolomitov, večkrat je bil v Andih, napisal je že več vodniških del, sodeloval pri vzgoji ...
RUDI ZAMAN (1951) je svojo alpinistično pot začel pri Akademskem AO. Preplezal je številne klasične smeri v slovenskih stenah in obiskal tudi nekaj višjih alpskih vrhov. Veliko se posveča planinski vzgoji, objavlja v Planinskem vestniku ... od vsega začetka pa se največ ukvarja s planinsko fotografijo. Črnobeli posnetki v knjigi so večinoma njegovi.
Tudi izbor predstavljenih »alpinističnih objektov« (ki pa v knjigi kar nekako ožive, tako da se jim ta modernistična oznaka nikakor ne poda) ter smeri, je zelo dober. Seveda se bodo našli taki, ki bodo zaman iskali katero izmed - za njih - »najlepših«. Toda je že tako, da je vsak izbor lahko le subjektiven (tudi če si pomagaš z rezultati ankete, ki so bili osnova tudi za Miheliča in Zamana). Še posebej je težak, če ga podrediš številnejšim ciljem. Avtorja sta ga, čeprav sta svoje kriterije nakazala kar nekako preveč posredno. Slutimo jih tudi v stavkih, kot so: Če že plezaš, plezaj lepe smeri, plezaj z užitkom, plezaj varno! Najina največja želja pa je plezalcem pokazati lepo, radostno stran alpinistične dejavnosti. Ta knjiga naj prispeva tudi k vzgoji in varnosti mladih plezalcev, ki šele stopajo v svet alpskih sten, veteranom pa naj obudi spomin na navdušenje nad že davno preplezanimi smermi.

FRANCI SAVENC

Kdo je odgovoren?
Stenice nad Črnim Kalom so - brez posebne reklame, tako rekoč mimogrede - postale naše najbolj obiskano plezališče. Toda kaj, ko se jih je ob tem oprijel tudi mnogo manj laskav superlativ »najbolj onesnaženo slovensko plezališče«. Kako pa bo sedaj, na pomlad, ko bodo v ta kraj začeli voditi še nove udeležence AŠ!?
Nehote se človek vpraša: Ali bo tudi pri nas moralo priti do objav v slogu »prepovedano za plezalce«, da se bo kdo spomnil in organiziral vsaj čiščenje!?
Res je, udeleženci bi morali biti sami toliko osveščeni, da ne bi bil potreben noben odlok o tem, kaj se sme in kaj ne. Toda, če niso, pričakujemo akcijo. Komisija za alpinizem PZS je za to najbrž prva poklicana, če pa bi pobudo prevzel kak AO, bi bilo prav tako primemo.
Spomnimo se Paklenice in posebnih čistilnih akcij.

A.M.

Nepomembna zamuda
Odprava na Lotse Šar je odpotovala v treh delih. Namestnik vodje in obenem odgovorni človek za izvedbo vzpona, Andrej Štremfelj, je odšel 18. februarja, 21. februarja so poslali 600 kg tovora, drugi člani pa so odleteli 27. februarja.
Andrej Štremfelj je do 24. februarja uredil z Nepalci vse najvažnejše formalnosti. Vendar pa je tovor obtičal v Bangkoku.
Glavnina je prišla v Katmandu 2. marca. Naslednje dni so pripravljali opremo, ki je od prejšnjih naših odprav ostala v Katmanduju, in nakupovali hrano. Griljc in Štremfelj sta 5. marca na ministrstvu uradno prevzela dovoljenje za načrtovano turo na Lotse Šar. Ker je bil zaradi slabega vremena letalski promet med Katmandujem in Luklo moten, so odleteli v dveh delih, 7. in 8. marca, 14. marca pa dosegli mesto za bazni tabor. Višina je 5250 metrov.
Andrej Štremfelj je počakal, da je 14. marca prišla letalska pošiljka, uredil je uvoz in transport do Lukle ter 19. marca tudi sam odšel za odpravo.
Na srečo je odprava krenila na pot zgodaj, večina opreme pa je že bila v Katmanduju, tako da zamuda ne more pomembno vplivati na vzpon.
Kot je znano, je poleg deklariranega cilja Lotse Šar (8400 m) načrtovan vzpon na najvišji še nedoseženi - čeprav stranski vrh Lotse Ta (8430 m) - srednji vrh Lotseja. Nepalci ga nimajo v seznamu ne dovoljenih in ne nedovoljenih vrhov. Morebitni zaplet ob uspešnem vzponu bi moral pač prevzeti vodja odprave na svoj hrbet.
Odpravo Lotse Šar - Lotse Ta je podprlo kakih sto podjetij, ustanov, organizacij in posameznikov, levji delež materialnega bremena pa so prevzeli: Iskra Commerce, SCT in Slovenijales trgovina iz Ljubljane ter Induplati Jarše, Titan Kamnik in Metka Celje.

T. Š.

Uspešno delo PD Ljubljana-Matica
LJUBLJANA - Planinsko društvo Ljubljana-Matica je na rednem občnem zboru ugotovilo, da je bilo uspešno tudi v prvem letu sedanjega srednjeročnega obdobja 1986 -1990. V gospodarsko - poslovnem sektorju, ki upravlja pet postojank: Triglavski dom na Kredarici, Kočo pri Triglavskih jezerih, Kočo pri Savici, Dom na Komni in Dom v Kamniški Bistrici in prodajno - informativni servis v Ljubljani, so dosegli 165 milijonov dinarjev celotnega prihodka ali nominalno 80 odstotkov več kot prejšnje leto. Iz tega poslovanja so akumulirali 29 milijonov dinarjev sredstev, kar je povečanje za 70 odstotkov.
Uspešen je bil tudi investicijsko - razvojni sektor. Uresničena je bila prva faza posodobitve Koče pri Triglavskih jezerih. Tudi Triglavski dom je z ureditvijo dopolnilne spalnice povečal zmogljivost in sedaj obiskovalcem nudi 230 ležišč. Na drugih postojankah so bile opravljene le vzdrževalna dela.
Planinsko - alpinistični sektor je v vseh odsekih zadržal vodilno pozicijo v državi. Alpinisti so opravili 1.150 vzponov, markacisti postavili zimsko markacijo Komna - Dolina jezer - Dolič in obnovili zavarovanja po Triglavu, naravovarstveniki so prispevali pomemben ekološki delež, mladinci pa uspešno najmlajšim vcepljali čut do gorske narave. Tudi izletniški odsek je kljub težjim razmeram ostal uspešna organizacija s stalnimi tedenskimi izleti. Občni zbor je sprejel načrt za leto 1987. Dokončali bodo posodobitev Koče pri Triglavskih jezerih in jo 19. septembra slovesno odprli. V ta namen bodo ob lastnih sredstvih morali pridobiti še znatno število novih pokroviteljev in darovalcev, saj načrt za vse postojanke predvideva skupaj 106 milijonov dinarjev investicijskih stroškov.
Za predsednika društva so ponovno izvolili Gregorja Klančnika. Na občnem zboru so podelili tudi priznanja. Plaketo Planinske zveze Jugoslavije je podelil Goregorju Klančniku, Luki Kočarju in Marjanu Oblaku predsednik PZS Tomaž Banovec. Presednik društva Gregor Klančnik pa 47 članom društvena priznanja.

Pohod na Mosor
SPLIT - Tudi 14. pohod »100 žena na Mosor«, je lepo uspel. Ob dobri organizaciji PD Mosor, se je do Vickovega stuba (1330 m) kljub slabemu vremenu povzpelo več kot 600 udeleženk pohoda, prišle pa so tako rekoč iz vse Jugoslavije. Med njimi je bila tudi Marija Mikelič, stara že 86 let, ki se redno udeležuje vseh pohodov.

Kavkaz raste
MOSKVA - Natančne meritve, ki so jih opravili sovjetski znanstveniki, so znova potrdile, da se glavni kavkaški greben še naprej dviga. Toda popravki višin (samo zaradi teh dviganj) še ne pridejo v poštev: dviganje ima namreč povprečno hitrost komaj 11 mm na leto.

Obiskali so Kilimandžaro
Iz vzhodne Afrike se je vrnila skupina alpinistov iz Domžal, Kamnika, Nove Gorice in Trzina, ki so obiskali najvišji vrh Afrike Kilimandžaro. Štirje člani skupine: Slavc Šikonja, Bojan Repovž, Lojze Jerman in Odon Komel so se 20. februarja povzpeli na Guilmans point na robu kraterja tega vulkana, zaradi izredno slabega vremena pa so se morali odpovedati vzponu na Uhuru peak.

Malo poročil
V domačih gorah marca - če sodimo po poročilih - niso veliko plezali, pomembnejših vzponov skoraj ni bilo. Mirjam Bizjam in Milan Velikonja (oba AO Nova Gorica) sta edina opravila »pravo« alpsko turo. 7. in 8. marca sta preplezala 1300 m visoko Levo smer v J steni Mangrta. To je bila druga zimska ponovitev smeri, ki sta jo ocenila s V+, 75°/50°, plezala pa sta jo 13 ur (bivakirala sta v steni). Razmere so bile ugodne, bil pa je hud mraz.
Milenko Arnejšek je 11. t. m. sam preplezal Bobnarja v Brani in sestopil po Bosovi grapi, teden dni kasneje pa je soliral še Sinji slap. (Pod njim je naletel na sledove velikih plazov, ki so med drugim poškodovali tudi hišico ob vlečnici.) Srečko Likar (AO Vrhnika) in Darko Podgornik (Soški AO) pa sta Bobnarja preplezala v noči z 18. na 19. t. m. Sestopila sta po Bosovi grapi (skokom sta se umikala v levo). Martin Hrastnik in Bojan Vaši (AO Delo) pa poročata, da sta 15. t. m. plezala v Osapski steni: Luknjo, Pero in Kratko smer.

Desetka na TV
Verjetno so le redki v televizijski napovedi »Desetke« ugotovili, da gre za film Matjaža Fistravca o plezanju v Avstraliji. In tako so v četrtek nekaj po 22. uri zamudili prvo (če izvzamemo nekaj kadrov, ki so jih na TV pokazali takoj ob vrnitvi) priložnost videti plezanje Rehbergerja in Slabeta v Avstraliji. Zanimiva reportaža, izbran tekst, dobra kamera in sploh - dober film. Upajmo, da bo kmalu deležen ponovitve in to ob primernejši napovedi. Plezalski filmi so na naši TV za sedaj žal še tako redki, da je ta želja več kot upravičena.

AŠ v Tržiču
Udeleženci alpinistične šole AO Tržič so aktivni tudi v zimskem času. 15. t. m. so imeli skupno turo. Pod vodstvom vodje AŠ Milana Megliča so se povzpeli na Visoko Vrtačo, vmes pa so utrjevali znanja o zimski tehniki gibanja v gorah. Janez Primožič in Jože Rozman pa sta tega dne ponovila redko plezano Koželjevo spominsko smer (Al, VI/V, 400 m, 5 h, 2. ZP). Imela sta slabe razmere in napihan sneg na ključnih mestih. Sestopila sta po Jančevi smeri (IV/III, 400 m). Obe smeri sta v S steni Begunjščice, nad srednjo postajo sedežnice.

Doslej največje srečanje
V Sloveniji (Kranjski gori) smo že imeli mednarodno srečanje alpinistk RHM. Od 12. do 19. aprila bo v Paklenici torej že drugo mednarodno alpinistično srečanje pri nas. Ines Božič, ki vodi priprave, dobiva prijave od vsepovsod. Iz Francije je napovedanih 12 udeleženk, ne dosti manj z Nizozemske in Velike Britanije, dobro bodo zastopane tudi Italijanke in Zahodne Nemke. Iz Irana sta se prijavili dve alpinistki, tudi iz Grčije pride najmanj ena, žena pokojnega Tenzinga je sporočila, da sicer še nima vsega urejenega, toda vseeno upa, da bo lahko prišla. Udeležbo obljubljajo alpinistke iz ČSSR, Poljske in Bolgarije, pa tudi Skandinavke. Lahko se zgodi, da pridejo tudi predstavnice kake čezmorske dežele.

330 tur AO Željezničar
Lansko leto bo v analih zagrebškega kolektiva AO Željezničar ostalo zapisano kot eno od uspešnejših. Dvanajst aktivnih članov je opravilo 330 tur, med njimi tudi vzpon z oceno VIII-, deset »sedmic« itd. Največ - kar 46 - vzponov je opravil Berislav Mokos.
Člani AO Željezničar so sodelovali tudi na prvem tekmovanju v športnem plezanju »Marjan 86«, kjer je Dalibor Vlatkovič zasedel 5. do 6., mesto. Jeseni so organizirali alpinistično šolo (vodi jo Eduard Hainz), ki jo je uspešno končalo 6 udeležencev. Pripravnika Božico Papeš - Mokos in Berislava Mosoka pa so sprejeli med alpiniste. Med društvenimi akcijami velja omeniti organiziran obisk Meteore (Grčija), PD Sutjetska so pomagali pri izvedbi visokogorskega tečaja, v okviru CZ pa so sodelovali v akciji NNNP.

Vabilo na Rodico
Alpinistični odsek Bohinj prireja 5. aprila tradicionalni 11. turni smuk z Rodice. Kogar bo zamikal spust s tega nezahtevnega vršaca, ki je le dobro uro hoda oddaljen od zadnjih žičnic na Voglu, naj pride ta dan od 9. do 10. ure na Orlove glave. Udeleženci bodo imeli poseben popust na žičnici. Na planini Suha bo smučarje tudi tokrat čakalo okrepčilo.
Če bo slabo vreme, bo turni smuk prihodnjo nedeljo 12. aprila.

M.Š.

Zaščita pred mrazom
TOKIO - Iskanje materialov, s katerimi bi se človek kar najbolj zaščitil pred mrazom, je staro tako rekoč kot človek. In skoraj vsako leto objavijo kako novo senzacionalno odkritje. Japonsko podjetje »Torey« reklamira material - tkanino, ki je pri preskusih v posebni komori uspešno ščitil pred orkanskim vetrom (hitrost prek 100 km/h) s temperaturo - 50 stopinj Celzija. Neka finska tvrdka pa na veliko reklamira maske, ki ščitijo pred vdihavanjem mrzlega zraka. Posebna mreža, ki se segreva z izdihanim zrakom, segreje zrak, ki ga vdihavamo na vsaj 8 - 10° Celzija. Tehta pa samo 110 g.

Dvakrat v Mrtvaškem prtu
Razmere konec sezone tudi v Zahodnih Alpah niso bile dobre - Kaže, da so vse ambicije alpinistov usmerjene v druga gorstva
LJUBLJANA - Sredi zimske sezone je še vse kazalo, da smo pred vrati nove uveljavitve jugoslovanskega alpinizma v visokih alpskih stenah. Čeprav doma pred tem - razen nekaj svetlih izjem - ni bilo narejenega kaj posebnega, so vsi računali: hranijo se za »alpske probleme«. Kot bi jim Česnova trilogija dala še zadnji impulz.
Sedaj, ko je zime konec, pa primerjave kažejo, da večina naših alpinistov računa bolj na cilje, ki so v izven evropskih gorah. Da so za pičlo bilanco krive le slabe razmere (tako, da nekateri niti odpotovali niso), namreč le ni mogoče trditi.
Člani AO Železničar so bili pod Monte Roso. Zelo spremenljivo vreme, sneženje, v steni pa premalo snega, močan veter, nizke temperature ... a so kljub temu šli dvakrat pod steno, vstopili pa niso. V zadoščenje jim je, da so Počkarja in Stritiha v Macugnani sprejeli v »Klub 4000«, ko so zvedeli, da sta lani ponovila Francosko smer. (Menda imajo povsem drugačen odnos do alpinistov, še posebej tujih, kot v Chamonixu. Pozna se tudi, da jih zaide v ta idiličen alpski predel še vedno bolj malo.)
Bogdan Biščak in Slavc Svetičič sta se najprej ustavila pod S steno Eigerja in 11. t.m. sta vstopila v Harlinovo direktno smer. Razmere so bile sicer videti slabe, toda računala sta, da bo nekako le šlo. Pa ju je že v spodnjem, lažjem delu močno oviral slab sneg (pršič), skoki pa so bili kopni. Šele ob 17. uri sta prišla do predela (nad postajo Eigerwand), kjer naj bi se začeli prvi pravi ledeni raztežaji. O ledu pa ni bilo ne duha ne sluha, le skala pokrita s pršičem. Odločila sta se seveda za povratek, saj bi vzpon sicer trajal vsaj štiri do pet dni. V Chamonixu pa sta naletela na precej boljše razmere. Toda za uresničenje vseh načrtov vseeno ni bilo priložnosti. 13. t.m. je Svetičič sam v dveh urah preplezal Švicarsko v Les Courtes, dva dni kasneje pa sta skupaj ponovila (10 h) še Cornau - Davaille v Les Droites. V spodnjih dveh tretjinah sta imela odlične razmere, zgoraj pa je bil krhek steklen led in hudo mraz z vetrom.
Ines Božič in Janez Skok sta uresničila le del načrta v Mt. Blanc du Taculu. 11. t.m. sta v 7 urah preplezala Gabbaroujevo smer (70°- 90°, 200 m in 50°-55°, 450 m). Spodaj je bil globok sneg, v strmem delu pa je bil idealen led (še največja ovira je bil hud mraz).
Kar dva obiska naših alpinistov pa je doživel Mrtvaški prt (Lienceul) v Gr. Jorases. Andrej Petrovčič in Gorazd Zrimšek, člana AO Matica, sta ga (v 12 urah) preplezala 6. t.m. Bilo je lepo vreme, mraz in veter pa tako huda, da ni šlo brez ozeblin. Toda kljub bivaku na grebenu sta srečno sama prišla v Chamonix. V drugi navezi, ki je letos uspela v Mrtvaškem prtu (TD+, 800 m), sicer pa je bila to že 4. JZP, pa sta bila Andrej Gradišnik (AO Ravne) in Dare Juhant (AO Litija). 12. t.m., ko sta plezala smer, so bile razmere dobre, trd sneg je nudil varno, a naporno plezanje. Med sestopom pa sta imela še zvrhano mero sreče. Naslednji dan, ko sta sestopila, se jima je namreč izpulil klin pod Col de Girandelle. K sreči se je vrv še pravi čas zataknila ... Sama sta sestopila, šele k Leschauxu je potem priletel na pomoč helikopter.

FRANCI SAVENC